Nedelja, 29. 12. 2019, 16.30
4 leta, 4 mesece
Na obisku v gospodinjski skupnosti starejših
"Kaj pa mi naredimo za to, da pri 70 letih ne bomo potrebovali plenic?" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,60
5
V Davči je pred tremi leti zaživela gospodinjska skupnost starejših, ki ji je prostor v svojem penzionu namenil Peter Prezelj. Opozoril nas je na to, kar je v življenju zares pomembno, stanovalci pa so nam pokazali, kako danes živijo, osvobojeni marsikaterega bremena, predvsem največjega – nepremičnin, lastnine. Praznični dnevi so pri njih drugačni, saj danes najbolj cenijo prav mir, ki si ga lahko tu privoščijo v izobilju. Predvsem so iskreni, saj za pretvarjanje v taki skupnosti ni prostora.
Sprva se je Peter ukvarjal z gozdarstvom, a se je odločil, da bi se preusmeril v turizem. Prodali so vse stroje in dejavnost končali, da so lahko dokončali gradnjo večje hiše. Svoj penzion je odprl leta 2006 in takoj dobil prve goste. Turizem jim je ravno dobro stekel, stvari so se začele premikati in razvijati, začeli so vzpostavljati kontakte, nato pa so se leta 2007 zgodile velike poplave in jim uničile infrastrukturo do vasi, odneslo jim je glavno cesto.
Hiša je velika. V njej živi Peter s svojo družino s tremi otroki, njegov brat z družino in dvema otrokoma, večji del pa je namenjen penzionu.
Glavno cesto so po hudih poplavah dobili nazaj šele po sedmih letih
"Cesto proti Cerknemu smo odprli v dveh dneh in smo tja hodili v trgovine in po vse, kar smo potrebovali, do Železnikov pa nismo mogli. Pozneje so nam asfaltirali zelo strmo nadomestno cesto, kjer je bila prej edina makadamska pot, ki ni bila poškodovana, a to je tako strm breg, da za turizem cesta ni uporabna, zlasti ne pozimi. Ko sem po dveh mesecih videl, kako se stvari premikajo, sem začel hoditi po ministrstvih in trkal na vsa mogoča vrata, a spremenilo se ni veliko," razloži Peter, ki takrat ni mogel opravljati svoje turistične dejavnosti.
Z njihove lokacije se razprostirajo čudoviti razgledi.
Ko je videl, kako počasi se stvari premikajo glede sanacije in da ne more ničesar pospešiti, je ugotovil, da se mora znajti ne glede na razmere in poskrbeti zase. Ponovno se je lotil gozdarstva. Z novimi posojili je kupil stroje in zaposlil tudi ljudi, da so lahko začeli delati. V vmesnem času je imel občasno, predvsem poleti, tudi goste, a, kot pravi, je bilo to zanje zares zahtevno obdobje.
"Delal sem oboje hkrati. Včasih sem prišel s terena, iz gozda, sem se le uredil in preoblekel in se postavil za štedilnik, da sem pripravil jedi," opisuje Peter.
Glavno cesto so začeli sanirati leta 2012, odprli so jo ob koncu leta 2014, torej sedem let po poplavah.
Po vrnitvi v turizem je bilo vse drugače, saj so se v tem času razvili spletni sistemi
"Ko smo začeli, smo bili leta 2006 eni redkih, ki smo imeli svojo spletno stran. V vsem tem času se je zelo razvil internet. Ko smo se okoli 2015 spet odločili, da se vrnemo v turizem, prodali stroje in končali z gozdarstvom, so bili že razviti sistemi, kot je Booking, in ko smo se v ta sistem vključili, smo imeli tu ves čas vse polno," pove Peter.
Posledica tega je bila, da ni imel časa zase in za družino. "Začel sem delati pred šesto zjutraj, spat pa sem hodil okoli enih, včasih tudi okoli dveh ponoči. Nisem niti več vedel, ali je sobota, nedelja, praznik, zame je bilo vse enako," pravi Peter.
"Lepo mi je bilo delati, vse sem rad počel, a življenja nisem imel nobenega. Ves čas sem le spremljal datume rezervacij, niti nisem več ločil med delovnim dnem ali vikendom," se spominja Peter.
Sledilo je tudi veliko vlaganja, saj so od prvega odprtja do tega obdobja stvari tudi zastarale. Naredil je zunanji paviljon, manjšo dvorano, tudi savne in znašel se je v začaranem krogu.
Takšno je bilo prvo leto, enako je bilo drugo in Peter se je začel spraševati, kaj je bistvo življenja. "Vse se mi je naenkrat zdelo brezpredmetno. Bilo je, kot bi pes lovil svoj rep, nikoli ni bilo konca in tega se ni dalo presekati," je povedal Peter, ki je razmišljal tudi o tem, da bi nekoga zaposlil, a ker bi morala oseba znati delati vse, kandidata ni našel.
Video: Kaj bi svetoval osebi, ki razmišlja o tem, da bi pri sebi vzpostavila podobno skupnost
Lokacija stanovalcem ponuja mir.
Vedel je, da takšnega življenja ne želi več, in se zelo hitro odločil za drugo pot
O gospodinjski skupnosti je začel razmišljati že pred več leti, zato se je zelo hitro odločil, da bi penzion preusmeril v drugačno obliko, sobe oddajal dolgoročno in vse bolj se je v njegovih mislih kristalizirala ideja o skupnosti starejših.
Ko je prvič javno povedal, da vzpostavlja skupnost, mu je telefon začel zvoniti v nedogled. Določeni so klicali iz radovednosti, drugi si niso niti predstavljali, kaj to je, zanimanje je izrazilo okoli 90 ljudi, od teh jih danes pri njem živi osem.
Video: Komu Peter priporoča življenje v gospodinjski skupnosti
Ljudi najbolj omejuje navezanost na lastnino
Kot pravi, ljudi, ki ga pokličejo, običajno skrbi, kaj se bo zgodilo z njihovimi nepremičninami, če jih bodo oddali ali zapustili drugim, hkrati pa se ne zavedajo, da pri njihovih 75 letih takšne skrbi zanje pravzaprav niso smiselne.
"Tudi če oddajo hišo nekomu, ki bi vse spremenil ali uničil, česar se najbolj bojijo, zanje ne bo nič drugače. Neizogibno je, da bodo to nekega dne zapustili za sabo, a težko se je s tem sprijazniti. Tudi to je res, da smo vsi garali za to, da danes nekaj imamo, a temu, da se bomo morali nekoč od vsega posloviti, ne moremo preprečiti," pravi Peter, ki se je v vsem tem času, odkar se ukvarja s skupnostjo, naučil prav tega, kako malo na stara leta pomeni lastnina.
Video: "Ljudje tu popolnoma spremenijo odnos do materialnih stvari"
Prepričan je, da v današnji družbi najbolj manjka prav to, da bi se začeli pogovarjati tudi o tem, da lastnina ni najpomembnejše. "Je pomembno, dokler ustvarjaš in potrebuješ neko streho nad glavo, a prideš tudi v obdobje, ko moraš te stvari pri sebi razčistiti. Ljudje smo ujetniki tega. Tisti, ki so pri nas, razen ene, so to več ali manj že uredili," pove Peter.
Peter pojasni, da pri ljudeh, ki opravijo s svojo lastnino, opazi zelo veliko olajšanje, saj jih to prej zelo bremeni. Nekateri so imeli prej tudi ogromne nepremičnine, ki jih sami niso več obvladovali.
Osem stanovalcev je optimalna številka, da še delujejo kot skupina
"Zamislil sem si sistem, katerega osnove sem črpal iz turizma, ga ljudem predstavil in zdaj funkcionira," je povedal Peter, ki rednim najemnikom oddaja osem sob, tri pa ima še vedno za turistično dejavnost in vse skupaj dobro funkcionira.
"Če bi jih bilo enajst, sem prepričan, da bi se že lahko oblikovale skupine, ki bi med sabo iskale napake," je prepričan Prezelj, ki se je v treh letih, odkar je pri njem zaživela skupnost starejših, od njih zelo veliko naučil.
Petru vsak od njih plačuje enako najemnino, v katero so že vključeni vsi stroški in vzdrževanje, razen prehrane, ki je njihov strošek.
Hrano pripravljajo v veliki profesionalni kuhinji.
Skupnost brez skupnega kosila nima smisla
"Kosilo je skupni obrok. Enkrat na teden se sestavi jedilnik, naredi se nakupovalni seznam, naslednji dan se gre po nakupih in to je skupni strošek, za zajtrk in večerjo se organizira vsak zase, ker imajo zelo različne potrebe," pojasni Peter.
"Kosilo mora biti skupno in kuhinja mora biti skupna, sicer bi bilo vseeno, če bi bili doma. Skupnost brez skupnega kosila namreč nima nobenega smisla več. Kak teden bi se še malo podružili, čez kak mesec pa bi si postali že popolni tujci," je prepričan Peter. Kuha vsak dan drugi stanovalec.
Takrat ko grejo v dolino po nakupih, običajno obiščejo tudi zdravnika in drugo, kar je potrebno. Peter jih odpelje s svojim avtomobilom, njihov strošek je le gorivo. Vsak stanovalec ima lastno sobo z lastno kopalnico, kuhinja, jedilnica, večji dnevni prostori pa so skupni.
Skupnost brez skupnega kosila nima več smisla.
Ker gre za svobodno odločitev, so odnosi še bolj na preizkušnji
"Tu gre za skupno bivanje in pomembno je, da gre za popolnoma svobodno odločitev. Ko gre za svobodno odločitev, sta tvoja tolerantnost in razumevanje sočloveka še veliko bolj na preizkušnji. Na drugi strani nesvobodno bivanje, ko so na primer ljudje v domu, ker druge možnosti nimajo, je drugače. Tu morajo biti ljudje resnično pripravljeni na prilagajanje, saj jim to ni nujno. Večina teh, ki so prišli sem, namreč ni takoj uredila prodaje svojih nepremičnin, temveč so to uredili šele pozneje. Ko si svoboden in imaš izbiro, odnos do sočloveka še veliko bolj pride na preizkušnjo," pojasni Peter.
O skupnem bivanju so želeli podpisati tudi notarsko pogodbo, ki so jo sestavljali skoraj vse leto. Opredeljuje vse od medosebnih odnosov do hišnega reda in podobno.
Video: Bivanje s takšno skupnostjo te veliko nauči
V svojih sobah si lahko poiščejo mir, kadar želijo.
Prednost pred prazničnim vzdušjem ima v skupnosti mir
V tem času se marsikdo odpelje k svojcem ali pa ga obiščejo oni, sicer pa je vsem skupno to, da želijo praznične dneve predvsem preživeti v miru.
Pripravili so si božično večerjo – francosko solato, kuhano suho meso in potico, se nato po njej še podružili, nato pa se vsak zase v svoji sobi poglobili v tisto, kar najraje počnejo, ali preprosto zaspali. Kot so nam zaupale tri stanovalke, bodo tudi na silvestrovo v postelji že okoli devete ure. "Saj počakamo na novo leto, a v postelji," se smejijo.
Prazniki jim ne pomenijo več toliko kot včasih. Mnoge so morale za svoje družine ob prazničnih dneh pripravljati različne jedi, nato vse to še pospraviti in so v posteljo odhajale močno utrujene, zato zdaj zelo cenijo mir.
"Vrsto let ta večer že spim. Ko otroci odraščajo in imajo svoje zabave, človek en dan prej kuha, peče, ne vem, kaj vse, zvečer si tak kot cunja, otroci gredo po svoje, ti pa se počasi spraviš spat. In to, da grem v miru spat, je ostalo. Ne zdi se mi nič kaj posebnega, da bi morala bedeti in čakati," pove Helena Zalokar.
Življenje v skupnosti je lahko zahtevno, a ima več prednosti
Skupni imenovalec vsega, kar so nam zaupali stanovalci, je, da je treba vedeti, da v takšni skupnosti živi veliko različnih ljudi z zelo različnim ozadjem. Pomembno je, da se je oseba, ki pride živet v takšno skupnost, pripravljena prilagoditi in upoštevati pravila bivanja, ki vključujejo tudi spoštljiv odnos do drugih stanovalcev. Prav tako mora oseba znati biti tudi sama in se sama zaposliti, saj se med sabo ne družijo ves čas. Pomembno je, kaj pričakuješ, velik poudarek pa dajejo temu, da se zaradi življenja v skupnosti počutijo predvsem veliko bolj varno kot prej, ko so bili sami.
Video: Življenje v skupnosti jim daje občutek varnosti
Življenje v skupnosti je po eni strani lahko z vidika odnosov tudi zahtevno, a po drugi strani je zelo poenostavljeno.
"Jaz vidim več prednosti, kot slabosti. Ena prednost je že to, da nimaš vsak dan vseh gospodinjskih opravil. Prav tako ne tuhtaš vsak dan, kaj boš jedel, ker se enkrat na teden naredi jedilnik in tudi nakupuje se enkrat na teden, zato ni treba po vsako stvar v trgovino. Če ti je dolgčas, imaš nekoga, s katerim lahko poklepetaš, in prav tako se lahko v vsakem trenutku umakneš v svojo sobo, če ti tako ustreza," je povedala Helena, ki po treh letih nima nobenega domotožja.
Helena je upokojena ravnateljica iz Črnomlja. Na začetku ji je sicer nekoliko manjkalo le balinanje, ker je doma balinala vsak dan, a zdaj se zaposli z različnimi drugimi opravili in ji nikoli ni dolgčas.
Da skupina kar najbolje deluje, je prej vsak prestal poskusno obdobje
Na začetku vsak pride najprej za en mesec "na probo", kot pravi Peter. V tem času se že lahko pokaže, ali se oseba s skupino ujame ali ne.
"Problem družbe danes je, da ljudje sami ne vejo, kaj bi. Sem prihajajo tudi z ogromno praznine. Opažam tudi, da vsak, ki pride skozi ta vrata, o sebi pove okoli deset odstotkov resnice, devetdeset odstotkov pa zamolči ali se o teh stvareh laže. Vsak se namreč želi prikazati v lepi luči, a en mesec je dovolj časa, da se vse pokaže in se ničesar več ne da zavijati v celofan," pove Peter in doda, da je zaradi tega marsikdo iz hiše odšel tudi že po dveh tednih. Nekaterim na primer ne ustreza, da si morajo delo porazdeliti, in tudi kuha vsak dan druga oseba. Pridejo z zelo različnimi pričakovanji in navadami.
Gospa Polonca vsako leto speče božično potico. Med stanovalci je najmlajša.
"Kaj pa mi danes vsak dan naredimo za to, da ne bomo pri 70 letih potrebovali plenic?"
"Dejstvo je, da bomo tudi mi zelo hitro tam, čas zelo hitro teče," pravi Peter Prezelj, ko se usedemo za masivno leseno mizo skupnega prostora njegove velike hiše in načnemo pogovor o položaju starejših v Sloveniji, za katere se zdi, da so vse bolj odrinjeni na rob družbe, kjer mnogim zaradi prenizkih dohodkov ne preostane drugega kot životarjenje.
Danes Petra kličejo na številne konference, kjer skušajo skupaj odgovoriti na vprašanje zdravja, oskrbe, dolgotrajnega kakovostnega bivanja in podobnih vprašanj. Meni, da je treba začeti pri mladih.
"Veliko se govori o problemih starejših, zdravstvenih težavah in vsem drugem. To breme se prelaga na mlajšo generacijo, a se je treba vprašati tudi to, kaj je ta generacija naredila zase, da ne bi bila v takšni situaciji, v kakršni je, in to je tudi nam opomin. Kaj pa mi danes vsak dan naredimo za to, da ne bomo pri 70 letih potrebovali plenic? Kaj jaz naredim zavestno vsak dan za to, ali delam kaj na tem? Nehote prideš v to stanje in nihče si ga ne želi, a treba se je vprašati, ali delamo kaj na tem, da se to ne bi zgodilo," opozarja Peter.
Po njegovem mnenju je treba težave, ki jih imamo v povezavi s starejšo populacijo, začeti reševati že pri mladih ljudeh. "Če želiš ljudem na stara leta zagotoviti kakovostno bivanje, je treba začeti že pri mladih, drugače ne bo šlo, sicer bomo zaradi upadanja natalitete nekoč vsi stari 65 let in bo lahko pomagal le še vsak sebi," pove Peter.
Oglejte si vse utrinke z obiska gospodinjske skupnosti v Davči
Skupnost je obiskala tudi ekipa Planet TV
Video: Planet TV
5