Ponedeljek, 30. 11. 2020, 14.12
3 leta, 11 mesecev
Psihološka podpora ob epidemiji bolezni covid-19
"Po epidemiji bodo lahko psihične težave vznikale v obliki posttravmatske stresne motnje"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
6
Med epidemijo so težavam v duševnem zdravju še posebej izpostavljene osebe, ki živijo same.
Pretekli teden je znova zaživel telefon za psihološko podporo ob epidemiji bolezni covid-19, namenjen vsem, ki zaradi danih razmer občutijo psihično stisko. Predstavnica Društva psihologov Slovenije in predstavnik Nacionalnega inštituta za javno zdravje razkrivata, kakšne zgodbe poslušajo svetovalci, kakšne težave pestijo Slovence, ter kako jim pomagajo.
Vsi, ki se v času epidemije in z njo povezanih kriznih ukrepov spopadajo z različnimi stiskami, lahko poiščejo pomoč, ki je dostopna 24 ur na dan, vse dni v tednu. Gre za brezplačno telefonsko številko 080 51 00, na kateri se lahko pogovorijo z izkušenimi psihologi, psihoterapevti in drugi strokovnjaki s področja duševnega zdravja.
Telefon je po prvem valu ponovno zaživel pretekli teden, namenjen pa je krajšim pogovorom za čustveno podporo pri obvladovanju tesnobe, strahu, jeze in drugih čustvenih stanj ter z njimi povezanih odzivov, podporo obolelim in svojcem oseb z boleznijo covid-19, podporo ob spopadanju z izgubo zaposlitve ...
Več podrobnosti o telefonu preberite tukaj:
O tem, kakšni so klici na številko 080 51 00, smo se pogovarjali z Julijo Pelc, psihologinjo in gestalt psihoterapevtko iz Društva psihologov Slovenije, ter Matejem Vinkom, spec. javnega zdravja pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Kakšne zgodbe poslušate prek tega telefona?
Najpogosteje se osebe, ki kličejo, spopadajo s čustveno-vedenjskimi simptomi, povezanimi s trenutno situacijo. Kažejo se v
- izrazitejšem občutenju tesnobe, ki se lahko stopnjuje do simptomov paničnega napada, strahu pred okužbo,
- strahu, da bi okužbo prenesli k svojcem, ki so v ranljivih skupinah (dolgotrajno bolni in starejši),
- težavah s spanjem, prehranjevanjem in
- stiskah, ki so vezane na neznano prihodnost, tudi kot posledica sprememb socialnoekonomskega položaja.
Opažamo, da epidemija in z njo povezane težave povzročajo kontinuiran stres in čustveno ter telesno izčrpanost, pomanjkanje motivacije za vzpostavljanje in ohranjanje sprememb ter prilagajanje na omejitve, za katere žal nekateri menijo, da kratijo človekovo potrebo po svobodi. Tokratni konec epidemije ni tako blizu, kot je bil v prvem valu, poleg tega pa prihajajoča zima in s tem krajši dnevi in daljše noči prispevajo k upadu optimizma, volje in upanja, da se ta kriza in z njo povezane omejitve čim prej umaknejo.
Zlahka se lahko dogodi, da ob poplavi čustveno nabitih informacij v medijih o podrtih rekordih okužb ljudje ohranjajo pozornost predvsem na negativno, kar okrepi že tako neprijetne, a sicer normalne odzive ljudi na nenormalne dogodke, kot je pojav pandemije. Pogovori s klicalci odstirajo opisano.
Težave z impulzivnostjo, kronične bolezni in njimi pripadajoče stiske so se pri posameznikih v drugem valu še okrepile.
Zaradi kakšnih težav vas največkrat kličejo, kaj je tisto, kar trenutno muči največ ljudi?
Razlogi za klice na Telefon za psihološko podporo so precej raznoliki. V več kot tretjini primerov so to različni čustveno-vedenjski odzivi v povezavi z epidemijo in v podobnem deležu drugi razlogi (dovoljena vedenja in usmeritve v karanteni, dolžina karantene - zase in za svoje zaposlene -, urejanje bolniškega staleža, jeza nad trenutnimi ukrepi in politiko, finančna pomoč, stiska in skrbi glede brezposelnosti in ekonomske situacije, okrnjeni stiki z vnuki, svojci, ovire v stikih v primeru razvezanih partnerjev, želja po pogovoru/ klepetu, pogosto tudi zaradi osamljenosti, žalovanje ob izgubi zakonca, svojca, težave zaradi tega, ker se od umrlega niso mogli posloviti).
Izraziteje kot v prvem valu epidemije so zaznane težave z impulzivnostjo, kronične bolezni in njimi pripadajoče stiske, ki so se pri posameznikih lahko še okrepile. Več težav zaznavamo tudi v medosebnih odnosih, večje so obremenitve z usklajevanjem dela od doma in šolanjem na daljavo, saj mnogi šolajoči potrebujejo dodatno vodenje in pomoč svojcev.
Kako jim pomagate, glede na to, da telefon ni namenjen terapiji, temveč krajšim pogovorom?
Res je, tovrstni telefon ni namenjen terapiji, temveč prvi psihološki pomoči, v kateri lahko klicalec v pogovoru s svetovalcem najde potrebno čustveno podporo, sogovornika, ki ga posluša in ima pri sebi informacije, ki so klicalcu lahko v pomoč pri njegovih naslednjih odločitvah. V pogovoru se osredotočamo na sedanjo situacijo, na akutne probleme in ovire ter klicalcu pomagamo skozi pogovor najti več podpore v sebi in v okolju, kjer živi. Včasih so težave takšne, da jih v tistem hipu ni mogoče spremeniti, odpraviti ali zmanjšati, lahko pa včasih deluje razbremenjujoče že dejstvo, da jih lahko z nekom delimo.
Nekateri klicalci svoj glas v dnevu prvič zaslišijo šele, ko pokličejo na Telefon. Notranji monolog pa naredi veliko prostora za neplodno vrtenje v lastnem toku neprijetne čustvene zanke.
Čeprav pogovor na Telefonu za psihološko podpro ni terapija, so učinki lahko terapevtski ali bolje, kakovosten pogovor ponudi podporo in razbremenitev, krepi občutek védenja, da v tem, kar se ti dogaja, nisi čisto sam.
Nekateri klicalci lahko pričakujejo od svetovalca hitre, "instant rešitve". Vemo, da teh ni, v pogovoru to tudi praviloma uvidijo, so pa lahko učinkovite prave informacije, podane v pravem trenutku, ki skrajšajo pot do izbire naslednjega koraka. Zaradi omogočanja anonimnosti brezplačnega klica nekateri klicalci morebiti poiščejo pomoč prej, kot bi jo sicer.
Kaj storite v primeru, če pri posamezniku zaznate globlje težave?
Svetovalci na Telefonu so psihologi, psihoterapevti in drugi strokovnjaki, ki delujejo na področju duševnega zdravja z dodatnimi strokovnimi znanji in usposabljanjem za kakovostno prepoznavanje različnih stisk, stanj in položajev, v katerih so lahko klicalci. Seznanjeni so s priporočili in informacijami za napotitve klicalcev k pristojnim službam, skladno z izraženo problematiko.
Klicalci so lahko usmerjeni na različne naslove, organizacije in službe, kot na primer na Posvet, kjer jim lahko zagotovijo več zaporednih pogovor s svetovalci, nekateri klicalci so morebiti dobili informacijo ali spodbudo, da so se naročili na pregled v psihološko ali psihiatrično ambulanto, k nevladnim organizacijam, tudi na policijo v primerih nasilja ali na druge institucije, kot so: Zveza prijateljev mladine, Rdeči križ, služba brezplačne pravne pomoči, zdravstveni inšpektorat, vladni klicni center za informiranje itd. Klicalci imajo možnost, da pokličejo čez dan in noč.
Telefon zagotavlja 24-urno dostopnost do svetovalcev. Opažamo tudi, da so nekateri klicalci že pred klicem na Telefon tudi sami razmišljali, da bi si poiskali dodatno strokovno pomoč, pri sebi so prepoznali potrebo po spremembi in podpri.
Nadpovprečno pogosto pokličejo ženske.
Kakšen profil ljudi največkrat pokliče?
Pojmu profil bi se izognili, saj ne želimo, da bi med klicalce vnašali negotovost. Telefon za psihološko podpro ni telefon, ki bi bil namenjen diagnosticiranju ljudi, niti si ne želimo, da bi dejstvo, da je oseba poklicala, predstavljalo neke vrste stigmatizacijo. Nasprotno, želimo si, da čim več oseb, ki potrebujejo podporo in pomoč, pokliče. Kličejo pa tudi tisti posamezniki, ki jih je žal stigmatiziralo okolje, celo svojci, sosedje, ker so zboleli, morebiti celo na delovnem mestu, ko so zdravili druge, ne pa zaradi neodgovornega vedenja.
Verjamemo, da pogosto za to, da pokličeš na Telefon, potrebuješ pogum. Nekaterim pa je lažje poklicati, kot se srečati osebno. Dobra izkušnja pogovora na Telefonu klicalce lahko opogumi, da se odločijo za nadaljnjo obravnavo. Kličejo ljudje, ki potrebujejo nekoga, da svojo stisko odložijo in se z nekom pogovorijo. Skozi pogovor jo lažje reflektirajo, včasih hitreje vznikne celo ideja za rešitev.
Poznamo tudi primere, ko osebe niso zmogle poklicati, ker se zaradi karantene in prisotnosti drugih v bližini, niso uspele umakniti nekam, kjer bi bile same, ali pa so morebiti nenadoma prekinile povezavo, ker jih je nekdo zmotil pri pogovoru. Bodimo občutljivi, nekateri žal doživljajo tudi nasilje.
Najpogosteje kličejo klicalci, stari med 30 in 65 let, tudi starejši upokojenci, ki se pogosto počutijo osamljeni. Skoraj 20 odstotkov klicalcev je mladih, med 19 in 29 let, manjši delež predstavljajo otroci in najstniki, ki pogosteje izberejo TOM telefon in druge oblike podpore, npr. spletno mesto To sem jaz. Nadpovprečno pogosto na Telefon pokličejo ženske. Kar 63 odstotkov klicalcev ima težave neposredno ali posredno povezane z epidemijo koronavirusa.
Ste že dobili povratno informacijo tistih, ki so poklicali? Jim je pogovor z vami pomagal?
Praviloma so klicalci s pogovori zadovoljni. To zvemo iz pogovora ali ker povedo direktno svetovalcu, ko ponovno pokličejo, da so že imeli dobre izkušnje. Približno 25 odstotkov jih pokliče večkrat. Zaradi kompleksnosti problemov in čustvenih stanj, v katerih se klicalci odločijo za klic, so lahko v trenutku vstopanja v pogovor še močno jezni, izražajo gnev nad položajem, v katerem so se znašli, ne nujno po svoji izbiri.
Svetovalec klicalcu morebiti ne more dati pričakovanega odziva ali odgovora, niti nima čarobne palčke niti ne bo vstopil v vzajemno kritiziranje vladnih ukrepov ali nekih drugih odločitev strokovnih služb. V takšnih primerih lahko klicalci odložijo slušalko manj zadovoljni.
Svetovalec včasih deluje kot katalizator, ko klicalci v stiski stresejo jezo in nemoč, praviloma pa svetovalci najdejo način, da se pogovor lahko prevesi v drugo kakovost. Svetovalci odgovorno skrbijo za spoštljivo držo do klicalcev, za kakovost dela, strokovno in človeško prisotnost, za pripravo na pogovore, analizo po pogovoru ter udeležbo na dodatnih usposabljanjih in superviziji, kar vse poteka pod strokovnim okriljem NIJZ.
So posamezniki, ki ne verjamejo v prisotnost virusa in na primerih, kjer potek bolezni ni bil obremenjujoč, posplošujejo in minimalizirajo resnost posledic okužbe, pravi sogovornica.
Kakšno psihično škodo bo koronavirus po vašem mnenju pustil tudi vnaprej, po karanteni in sproščenih ukrepih?
Posledice epidemije in pandemije so že danes izjemno velike, še posebej na področju gospodarstva in ekonomije. Zarežejo v vse pore človekovega bivanja, njihov vpliv pa bo očitno obsežen in dolgotrajen. Spopadamo se s kontinuiranim stresom, nekateri tudi s travmatskimi izkušnjami zaradi izgube zaposlitve, z nezmožnostjo pridobivanja zaposlitve, s težkim potekom koronavirusne bolezni, z nenadno in nepričakovano izgube ljubljene osebe, omejitvami pri poslavljanju od umrlega in številnimi drugimi težavami. Našteto pomembno vpliva na kakovost medosebnih odnosov v družini, na delovnem mestu in v družbi.
Znano je, da dalj časa trajajoča kriza zaradi epidemije vpliva na porast težav na področju duševnega zdravja, kot so na primer depresija, anksioznost, povečuje se tveganje za samopoškodbeno vedenje ter samomorilne težnje in dejanja.
Podatki, ki so na voljo iz raziskav, ki so bile opravljene v tem letu, kažejo, da so občutja anksioznosti in depresivnosti pogostejša kot v preteklih letih. Še posebej so izrazita v času trajanja ostrih ukrepov preprečevanja širjenja okužbe, medtem ko se v obdobjih sprostitve ukrepov vrnejo na raven pred letom 2020.
Prav tako je treba izpostaviti, da so določene skupine prebivalstva bolj izpostavljene težavam v duševnem zdravju med epidemijo – raziskave se nanašajo predvsem mladostnike; osebe, ki živijo z duševno motnjo; osebe, ki živijo v tveganju revščine ali pod pragom revščine; osebe, ki so osamljene oziroma živijo same v gospodinjstvu.
V času po epidemiji bodo lahko psihične težave vznikale v obliki posttravmatske stresne motnje, povečanja problematike odvisnosti od psihoaktivnih snovi, tudi nasilja in različnih drugih oblik fizične in čustvene zlorabe otrok in odraslih. Izkušnje preteklih epidemij (MERS, SARS, ebola) nakazujejo, da so največjemu tveganju za razvoj težav v duševnem zdravju izpostavljene osebe, ki so imele dolgotrajno ali zelo travmatično izkušnjo z boleznijo (bolniki, ki so bili zdravljeni na oddelkih intenzivne terapije, izpostavljeno zdravstveno osebje ipd.).
Vsak dan poskrbimo za gibanje - v varnih okvirih, skladno z usmeritvami stroke.
Na psihične težave ljudje pogosto odreagiramo tudi z razvojem telesnih bolezni, še posebej pri osebah, ki so manj odporne na zahtevne življenjske dogodke, nimajo učinkovitih strategij za prilagajanje nanje, ne uspejo uspešno obvladati lastnega stresa. Morebiti živijo v okolju, ki te podpore ne zmore nadomestiti. Posledica je lahko dodatni upad motivacije za doseganje potrebnih sprememb, ki bi omogočale izboljšave znotraj tistega, na kar imamo kot posamezniki vpliv.
Pozornost je pomembno nameniti tudi problemu stigmatizacije zaradi okužbe s koronavirusom in drugih vzrokov stigmatizacije v družbi, še posebej imamo v mislih ranljive skupine prebivalstva (starostniki, brezposelni, ljudje, ki živijo v revščini, otroci in mladostniki, dolgotrajno bolni in drugi). Med stigmatiziranimi žal srečujemo tudi zaposlene v zdravstvu. Velika večina nas, ki bi na lastni koži okusila strah pred izgubo življenja, še kako cenila pomoč, ki jo nudi zdravstveni sistem. A ne sistem sam po sebi, temveč zaposleni v njem, ki so tam za vsakega od nas.
Kot posamezniki in kot družba imamo moč, da posledice omilimo. Z današnjimi odločitvami in sedanjimi izbirami odločilno vplivamo na prihodnost.
Poleg porasta opisanih težav so v družbi tudi posamezniki, skupine, skupnosti, ki zmorejo pogled na nepričakovane dogodke preoblikovati v pozitiven stres. Tudi otroci, mladostniki in študentje se spopadajo z izzivi. In med njimi so tudi takšni, ki jih drama vsakdana ni doletela. Za vse naj se odvijajo dnevi tako, da ohranjajo tudi zdravje, smeh in igrivost. Gibanje. Vse v varnih okvirih, skladno z usmeritvami stroke. Odrasli jim bodimo vzgled.
Realnost vsakodnevnih izzivov je včasih prav kruta, trpljenje del življenja. Za nekatere se lahko zdi v določenem obdobju težko obvladljivo. In vendar, že iz obdobij pomembnih družbenih in zdravstvenih preizkušenj vemo, da imamo ljudje v sebi znanje, kreativnost, iznajdljivost, moč povezovanja, samouravnavanja in izražanja sočutnosti ter solidarnosti, ki jih kažemo skozi način razmišljanja, izbiro besed in moč dejanj. Na nas je, kakšna bomo izbrali.
Poleg porasta opisanih težav so v družbi tudi posamezniki, ki zmorejo pogled na nepričakovane dogodke preoblikovati v pozitiven stres.
Kakšne so vaše splošne ugotovitve v tem času? Kako se Slovenci spopadamo z epidemijo, kar je nekaj povsem novega za nas?
Ko se srečujemo z novim in neznanim, nastane tudi prostor za nejevero in projekcije, ki hranijo že izoblikovana prepričanja posameznikov. Negacija je ena od razvojno zgodnejših obrambnih mehanizmov.
So posamezniki, ki ne verjamejo v prisotnost virusa in na primerih, kjer potek bolezni ni bil obremenjujoč, posplošujejo in minimalizirajo resnost posledic okužbe, statistične podatke primerjajo izven konteksta. Zatečejo se v nerealni optimizem, misleč, da so pred nevarnostjo zaščiteni. Zdi se, da kot pri mnogih drugih stvareh laiki postanejo veliki strokovnjaki.
Nekateri med njimi delujejo, kot da bi ne zmogli dovolj sočutnosti. Za doseganje večjega razumevanja, ne nujno tudi strinjanja, strpnosti in potrpežljivosti je pomembno, da smo kot posamezniki in družba sposobni sočutnosti. Treba se je vživeti v položaj drugega in se ustrezno prilagoditi v dobro vseh. Pomembno je stopiti iz egocentrične pozicije, kjer ljudje izbirajo vedenja, zaradi katerih ogrožajo sebe in druge.
Odrasel in odgovoren posameznik se zaveda, da je vsak od nas ranljiv. Odraslost in osebnostno zrelost kažemo tudi s tem, da smo se sposobni začasno odpovedati užitku, ugodju in zabavi. Zmoremo vložiti in zdržati napor. Poiskati alternative. S tem čas morebitnega trpljenja in tveganja za zdravje lahko pomembno skrajšamo.
Na drugi strani nas je epidemija povezala, prebudila. Na stotine ljudi laične, prostovoljne in strokovne javnosti sodeluje v različnih programih pomoči in podpore z željo, da bi dosegli najbolj ranljive in pomoči potrebne. Telefon za psihološko podporo je le ena od teh. Ti ljudje so sli dobre besede, stika, bližine, ki je v tem času komaj dopustna. Fizičen stik je pomemben, a tudi brez njega bomo neko obdobje zdržali, vsekakor tudi preživeli, še posebej, ko te od znotraj dotika neizbrisen občutek, da je nekomu mar prav zate.
6