Gasilec Bine Stanovnik: Za človeka boš naredil vse, čeprav ga sploh ne poznaš #video

V Gasilski brigadi Ljubljana se srečamo z Binetom Stanovnikom, ki je s 24 leti eden izmed najmlajših članov ekipe. Z navdušenjem razlaga o svoji karierni poti ter trenutku, ko si je prvič nadel gasilsko uniformo in postal eden izmed njih. 

Po izobrazbi ste inženir elektrotehnike, končali pa ste v gasilstvu. Kako to in kdaj ste vedeli, da je to vaše poslanstvo? Foto: Gaja Hanuna

Pri večini sodelavcev je gasilstvo družinska tradicija, v naši družini pa sem gasilec samo jaz. Kot otroku mi gasilstva ni nihče predstavil, v srednji šoli pa sem imel sošolca, ki je bil gasilec. On me je navdušil nad gasilstvom in pri 16 letih sem se vpisal v PGD Škofja Loka. Začel sem obiskovati gasilske vaje, in ker sem bil star 16 let, sem lahko že hodil na intervencije. Delo mi je bilo všeč in na neki točki sem ugotovil, da tega ne bi počel samo prostovoljno, ampak tudi poklicno. Po koncu srednje šole sem vedel, da želim postati gasilec.

Ko sem zaključil gimnazijo, sem se vpisal na fakulteto za elektrotehniko, vzporedno pa sem se, da bi lahko čim prej začel delati kot gasilec, izredno vpisal še na srednjo logistično šolo. Takrat je namreč še veljalo, da je moral imeti gasilec dokončano strokovno šolo, jaz pa sem naredil gimnazijo. Zakon o gasilstvu se je kasneje spremenil in strokovna šola ni bila več pogoj, zato sem se izpisal iz logistike in se prijavil na testiranje za gasilca. V prvem poskusu testiranja nisem opravil, niti v drugem. V tretje pa mi je uspelo in pri 22 letih sem bil sprejet v Gasilsko brigado Ljubljana. Zaposlen sem dve leti, od tega sem pol leta opravljal gasilsko šolo. Študij sem uspešno dokončal, opravljam poklic, ki sem si ga želel, in moram reči, da je vse sovpadlo. 

Kaj bi svetovali mladim, ki jih zanima ta poklic, a niso prepričani, ali je to prava pot zanje? 

Kakšne naloge vključuje vaše delo v Gasilski brigadi Ljubljana?

Od najmlajših se pričakuje, da smo samoiniciativni. Vsi ti malo gledajo pod prste in na začetku se moraš dokazati. Teorija je nekaj čisto drugega kot praksa, zato nas pošiljajo na čim več intervencij. Jaz sem danes del ekipe vozila številka dve, a smo s šefom dogovorjeni, da bom šel na intervencijo tudi, ko bo šlo na teren vozilo številka šest. S tem pridobivam izkušnje na terenu, saj se tako človek največ nauči. V gasilski šoli veš, da si v vadbenem okolju, ko prideš sem, gre zares. 

Ko nismo na intervenciji, najmlajši pospravljamo kuhinjo, čistimo vozila, pometamo in opravljamo kakšna druga hišna opravila. Pravilo je, da morata biti kuhinja in jedilnica po koncu izmene temeljito pospravljeni, in ve se, da to delamo najmlajši. Na začetku prideš sem in ničesar ne veš. Začneš "z nule" in vsako stvar moraš vprašati, saj ne veš, kje v kuhinji imamo pribor in kje v skladišču so spravljene določene stvari. Včasih kaj narediš narobe, na začetku je težko, a zdaj je že veliko bolje, čez leto ali dve pa bo še bolje. Najprej se moraš dokazati, potem pa lahko počasi napreduješ.

"Sprijaznil sem se, da mogoče ne bom imel toliko denarja, kot bi ga imel kot inženir, in da doma ne bom toliko, kolikor bi lahko bil, a bilo bi škoda, če ne bi izkoristil priložnosti. Veliko ljudi poznam, ki jim je žal, da niso poskusili." Foto: Gaja Hanuna Ko prideš iz gasilske šole, ne dobiš stalne izmene, ampak leto in pol krožiš po izmenah. Jaz še vedno krožim, najprej si v vsaki izmeni mesec dni in nato še tri mesece. Na ta način spoznaš vse sodelavce in kako sistem funkcionira. Trenutno je moj naziv gasilec, z novim letom pa bom začel delati samo v eni izmeni. Po določenem času v izmeni lahko napreduješ v gasilca specialista.

Ste eden izmed mlajših članov ekipe. Kako so vas sprejeli? 

Iz gasilske šole sem prišel navdušen in spomnim se, kako ponosen sem bil, ko sem prvič oblekel gasilsko uniformo. Nisem mogel verjeti, da sem zdaj tudi jaz eden izmed tistih, ki sem jih občudoval.

Ko prideš, ne poznaš ekipe, niti oni tebe, in šele ko preteče nekaj časa in ko te spoznajo, ti bolj zaupajo. Ko enkrat prebiješ led, te vzamejo za svojega. 

Med seboj se radi šalimo in nič nenavadnega ni, če ti na glavo kdaj zlijejo kakšno vedro vode (smeh, op. a.). Na prvi intervenciji v vsaki izmeni doživiš krst. Gasili smo barako in po končani intervenciji sem vedel, kaj sledi. Zalili so me z vodo, tako da sem bil moker do kosti. Ko ni dela, se radi šalimo, ko pa se sproži alarm, se dela. Takrat se ve, kdo je glavni in kaj kdo dela.

"Če mi bo služba kdaj prišla do živega in bo vplivala na moje zdravje, mogoče to delo ni zame. Za zdaj se to še ni zgodilo in upam, da se tudi ne bo." Foto: Gaja Hanuna

Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste začeli delati v Gasilski brigadi Ljubljana?

Vse sem idealiziral. To je gasilska brigada, največja in najboljša enota, to je elita med gasilci. Ko prideš v ekipo, vidiš, da to niso superjunaki, ampak običajni ljudje. In to mislim v pozitivnem smislu.

Kako ste doživeli svojo prvo intervencijo?

Spomnim se prve intervencije pri prostovoljnih gasilcih, ko sem bil star 16 let. Ravno sem opravil tečaj in dobil pozivnik, ko so me klicali na intervencijo. Nikogar nisem poznal, ničesar nisem vedel in samo opazoval sem, kako utečeni so bili pri svojem delu. 

Ko sem prišel v Gasilsko brigado, sem šel zraven in videl, kako je na terenu. To ponoviš 30-krat in potem lahko že kaj sam narediš. 

Je za vami že kakšna težka intervencija? Kako se spopadate s stresom in težkimi situacijami?

Ena izmed takih je bila, ko smo vdrli v stanovanje in našli sina, ki se je obesil, mama pa je stala pred vrati. V takšnih primerih se s sodelavci, s katerimi si bil na intervenciji, pogovoriš, sam pri sebi poskušaš predelati stvari. Seveda spomini ostanejo, a za zdaj še nisem opazil, da bi imel zaradi kakšne težke intervencije težave.

Če mi bo služba kdaj prišla do živega in bo vplivala na moje zdravje, mogoče to delo ni zame. Za zdaj se to še ni zgodilo in upam, da se tudi ne bo. 

Kljub temu da je testiranje za gasilca uspešno opravil v tretjem poizkusu, ni obupal. Nikoli ni podvomil, da mu bo uspelo. Foto: Gaja Hanuna

Ko se oglasi sirena, kaj vam gre po glavi?

Po glavi mi gre samo to: Gremo delat! Vodja intervencije verjetno razmišlja o tem, kakšna je ekipa, kako bomo delali, meni pa gre po glavi samo to, da grem zraven. 

Kaj je najzahtevnejše pri vašem delu?

Poleg tega, da so nekatere intervencije psihično zahtevne, so na drugi strani tudi fizično zahtevne. V nedeljo smo ponoči gasili hišo in takrat seveda nisi najbolj spočit. A treba je bilo obleči uniformo, si nadeti "dihalce" in vstopiti v goreč objekt. Čeprav je težko, to spada zraven. Ko se dela, se dela, ne moreš si vzeti odmora, ker to pomeni, da boš ekipo pustil na cedilu. Takrat potrpiš in od sebe daš zadnji atom moči. 

Kako se razlikuje delo v prostovoljnem in poklicnem gasilstvu?

Največja razlika je mogoče v sami hierarhiji. Pri nas se ve, kakšno je tvoje mesto in koga moraš poslušati. Pri prostovoljnem gasilstvu nikoli ne veš, kdo bo prišel na intervencijo in kakšna bo ekipa. Mogoče hierarhija ni tako urejena kot pri nas, a vseeno funkcionira. Ko si prisoten v obeh sistemih, pa opaziš razliko.

Razlika je tudi v izkušnjah, drugače je, če greš na 200 tehničnih intervencij ali na 30. Vseeno se mi zdi, da so prostovoljni gasilci, ki se usposabljajo, vrhunski. Marsikateri prostovoljni gasilec, ki je entuziastičen in svoj prosti čas vlaga v gasilstvo, ima lahko več znanja kot kakšen poklicni gasilec. Če si aktivno vpet v prostovoljno gasilstvo, je to tako, kot da bi bil poleg redne službe zaposlen še za polovični delovni čas. 

"Med seboj si radi malo nagajamo. Včasih dobiš sol v kavo ali vodo v škornje (smeh, op. a.)." Foto: Gaja Hanuna Kako so vašo odločitev, da postanete poklicni gasilec, sprejeli domači?

Doma so bili presenečeni, ko sem povedal, da bom šel med gasilce. Ko sem pojasnil, da me to veseli, je mama postavila pogoj, da moram najprej dokončati šolo, potem pa se lahko odločim za katerikoli poklic.

Vedel sem, da tukaj ni delavnika od 8.00 do 16.00, poleg tega se dela ob koncih tedna in praznikih. Tudi plača je slabša v primerjavi s plačo, ki bi jo imel kor elektrotehnik. Vedel pa sem tudi, da mi bo do smrti žal, če ne bom izkoristil priložnosti in poskusil.

Kot študent sem delal v različnih podjetjih, a vsakič, ko se je mimo peljalo gasilsko vozilo, sem vedel, da je to tisto, kar moram početi. Odločil sem se, da se spustim v to. Zjutraj grem z veseljem v službo. So težki dnevi, a ko se pelješ domov, veš, da si naredil nekaj dobrega. S kolegi smo dobra ekipa. Zdi se mi, da v takšnih poklicih še bolj pride do izraza timskih duh. Ko greš na teren, ko pridejo nepredvidljive situacije, se med seboj še bolj povežeš.

Biti gasilec je specifičen poklic. Kakšen mora biti po vašem človek, ki opravlja delo gasilca? 

V prvi vrsti te mora delo veseliti. Pripravljen si pomagati ljudem in za človeka, ki mu greš pomagat, boš naredil vse, čeprav ga sploh ne poznaš. Ne moreš priti tja in reči, da nečesa ne moreš. 

Poleg tega to ni rutinsko delo in meni to ustreza. Ko se peljem v službo, ne vem, kaj bo prinesel dan. Vsem, ki smo tukaj, ustreza dinamično delo, vseskozi je prisotnega nekaj adrenalina, drugače ne bi počeli tega, kar počnemo. Prej sem delal v zasebnem sektorju in tam si točno vedel, kaj boš počel osem ur. Tukaj pa se oglasi sirena in ne veš, kaj te čaka. 

"V gasilski šoli je bil prisoten pravi ekipni duh. Skupaj nas je bilo 42, bilo je naporno, a vsakomur bi privoščil, da doživi nekaj takega. Spoznaš različne ljudi in dobiš prave prijatelje", svoj čas v gasilski šoli opiše Bine Stanovnik. Foto: Gaja Hanuna

Novice Tomaž Kučič: Tako se lahko zavemo, da smo še vedno zgolj ljudje

Sportal Gašper Babnik se je hitro našel v poklicu gasilca

Novice Luka Pance: Redko se sploh zaveš, da se ti ne piše dobro #video

Novice Gasilka Suzana Anžur: Trenutek, ko pokličeš 112, je prelomen #video

Novice Saša Mevec Pušnik že od malega premika meje v gasilstvu: To je moje poslanstvo #video