Nedelja, 25. 5. 2025, 4.00
31 minut
Intervju
Tomaž Kučič: Tako se lahko zavemo, da smo še vedno zgolj ljudje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,45
"Danes so vsi kandidati za gasilce res dobro pripravljeni. Tako na primer fizične teste opravijo vsi. Povsem običajno je, da se danes kandidati na testiranje pripravljajo že mesece pred razpisom. Menim, da tudi to kaže, kako je poklic gasilca danes zaželen. Zato cenimo in spoštujemo čisto vse, ki se prijavijo," poudarja Tomaž Kučič.
"Dejstvo je, da v gasilski službi vidiš in doživiš marsikaj. In povsem normalno je, da se posameznika nesrečni dogodki tudi dotaknejo. Zamisliti bi se morali, če ne bi bilo tako. Tako se lahko zavemo, da smo še vedno zgolj ljudje," o delu gasilcev spregovori poveljnik Gasilske brigade Ljubljana Tomaž Kučič.
Tomaž Kučič, dolgoletni poveljnik javne gasilske službe v Ljubljani
Tomaž Kučič
Za poveljnika Gasilske brigade Ljubljana (GBL) Tomaža Kučiča bi lahko rekli, da mu je bilo gasilstvo dobesedno položeno že v zibelko. "Tako rekoč sem bil rojen v tej hiši. Moj oče je bil poklicni gasilec in v drugem nadstropju zgradbe na Vojkovi cesti 19 so bila majhna stanovanjca za zaposlene," pogovor o tem, zakaj je postal gasilec, začne Kučič. V današnjih prostorih GBL je preživel prvih pet let življenja in – kot pravi sam – naredil prve korake v življenju, veliko časa preživel na kolenih starih gasilcev ter se od njih naučil tudi kakšne "nezaželene" besede. "Mama ni bila ravno vesela tega," se v smehu svoje mladosti spominja Kučič.
Z družino se je še kot otrok preselil v novozgrajeni blok poleg – dobesedno le nekaj metrov – gasilske postaje. Njegov oče, ki je zakorakal že v deseto desetletje življenja, še vedno živi v istem stanovanju. "Od očeta in drugih gasilcev sem celotno mladost poslušal gasilske zgodbe in tudi zato sem se takoj, ko je bilo to mogoče, vpisal med prostovoljne gasilce," zgodbo nadaljuje Kučič. V mladosti sicer ni nameraval postati poklicni gasilec, po diplomi iz obramboslovja pa se je zaposlil v civilni zaščiti v enoti Ljubljana – center in se zelo kmalu včlanil v Gasilsko društvo Ljubljana – mesto.
"Naučil sem se, da je namesto ustanavljanja enot CZ po principu državljanske dolžnosti veliko bolje in racionalno izkoristiti obstoječe sile: prostovoljne gasilce ter druge službe in organizacije. Že konec osemdesetih let smo tako prenesli uporabno opremo iz skladišč civilne zaščite po krajevnih skupnostih v gasilsko društvo, jo servisirali in dopolnili. In bila je še kako koristna ob poplavah leta 1990. V letih sprememb ob in po osamosvojitvi sem dobil priložnost, da kot mlad uslužbenec sodelujem pri izgradnji celovitega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami." Kmalu po osamosvojitvi so ga namreč povabili v takrat nastajajočo upravo za zaščito in reševanje pri ministrstvu za obrambo. "Že takrat sem bil prepričan, da mora sistem zagotoviti, da lahko državljanom ponujamo čim boljšo storitev reševanja," pojasni Kučič.
Pomanjkanje sredstev in slaba opremljenost sta negativno vplivala na stanje v gasilstvu, pravi Kučič. "In ker sem imel veliko za povedati, kako bi se morali organizirati in kaj bi bilo treba storiti, sem v odgovor slišal, naj sam poskusim in pokažem, ali je mogoče kaj spremeniti." Kučič je izziv sprejel, se prijavil na razpis in med županovanjem Dimitrija Rupla leta 1997 prevzel vodenje Gasilske brigade Ljubljana. Imel je le 35 let. Brigado vodi vse od takrat. "Letos sem bil izbran že za osmi mandat, ki pa bo tudi moj zadnji," zgodbo o svoji bogati gasilski karieri konča Kučič.
Biti gasilec ni preprosto ter zahteva znanje in dobro fizično pripravljenost. Gasite požare, rešujete ljudi iz zmečkanih vozil, posredujete v času poplav, rešujete otroke, ko se zaklenejo v kopalnice … Imate težave s kadri?
Če na hitro odgovorim: ne. Ljubljanska brigada je vedno imela celovit pristop pri kadrovanju svojih ljudi. Postopki so danes zelo standardizirani. Iskanje novih sodelavcev začnemo vsako leto konec avgusta z javnim razpisom. Septembra naredimo testiranja, ki trajajo dva dni. Skladno z zakonom mora imeti kandidat za gasilca najmanj 5. stopnjo izobrazbe. V Ljubljani imamo še dodatno zahtevo, in sicer, da na testiranje in razgovor povabimo le osebe, ki so prostovoljni gasilci oziroma gasilke.
Zakaj ste se pa odločili za ta pogoj?
Kadrovanje iz vrst prostovoljnega gasilstva nam prinaša ogromno pozitivnih posledic. Na ta način pridobimo kadre, ki že dobro poznajo gasilsko abecedo, so aktivni in domači v gasilstvu. Poleg tega na ta način utrjujemo dobro sodelovanje prostovoljnega in poklicnega dela gasilske službe, pretok znanja je veliko bolj kakovosten in delo na terenu še bolj učinkovito.
Pa ta odločitev ni zmanjšala števila prijav?
Je. Preden smo se za to odločili, je bilo prijav več kot 100, danes pa jih je okoli 30.
Pa vsi dobijo službo?
Ne. Še vedno je boj neizprosen (smeh, op. a.). Bi pa poudaril, da so danes vsi kandidati res dobro pripravljeni. Tako na primer fizične teste opravijo vsi. Povsem običajno je, da se danes kandidati na testiranje pripravljajo že mesece pred razpisom. Menim, da tudi to kaže, kako je poklic gasilca danes zaželen. Zato cenimo in spoštujemo čisto vse, ki se prijavijo.
"Ko sem prišel na GBL, smo vodstvo mestne občine prepričali, da je treba vzpostaviti enotno javno gasilsko službo, ki bo predstavljala temeljno silo na področju zaščite in reševanja. Širša javnost nas ne ločuje na prostovoljne in poklicne, zato je prav, da tudi mi nastopamo enotno – kot gasilci," poudarja Tomaž Kaučič.
Lahko preizkušnje opravijo večkrat, če jim ob prvem poskusu ne uspe?
Seveda se vztrajni ponovno prijavijo in nekaterim uspe ob drugem ali tretjem poskusu. Tako jih tudi vodje čet in služb, ki imajo glas pri odločanju, še bolje spoznajo in na koncu tudi izberejo svoje nove soborce.
Prostovoljna gasilska društva so torej pomemben del gasilstva. Kako danes profesionalci sodelujete z njimi?
Ko sem prišel na GBL, smo vodstvo mestne občine prepričali, da je treba vzpostaviti enotno javno gasilsko službo, ki bo predstavljala temeljno silo na področju zaščite in reševanja. Širša javnost nas ne ločuje na prostovoljne in poklicne, zato je prav, da tudi mi nastopamo enotno – kot gasilci. V preteklih treh desetletjih je bil narejen velik napredek. Skupaj smo rasli tako na kadrovskem in materialnem kot tudi organizacijskem področju. Zaradi odličnega sodelovanja s prostovoljci lahko trdim, da prebivalcem Ljubljane danes nudimo najboljšo gasilsko službo.
Skupaj uresničujemo dolgoročni program razvoja gasilske službe. Ravno danes na primer predajamo prostovoljnemu društvu dve vozili. Zdaj sedimo v centru (na Vojkovi cesti 19 v Ljubljani, op. a.) ljubljanske gasilske službe, tudi ljubljanska gasilska zveza ima sedež na tem naslovu. Prepričani smo, da moramo biti skupaj, se čim več pogovarjati in tudi skupaj delati. V nasprotnem primeru veste, kako gre pregovor: daleč od oči, daleč od srca (smeh, a.). Kar nekaj mojih sodelavcev je neposredno vpletenih v upravljanje ljubljanske gasilske zveze in prostovoljnih gasilskih društev.
Prostovoljni gasilci so tudi pomembni, da lahko zagotavljate pomoč po celi Ljubljani. Je prestolnica danes dovolj dobro pokrita, bodo vsi meščani približno enako časa čakali na pomoč gasilcev?
Gasilstvo je v Sloveniji organizirano že več kot 150 let in danes imamo skoraj 1.400 gasilskih društev v naši državi. Glede razvejanosti in množičnosti gasilske službe nam res ni para. In podobno je tudi v Ljubljani. V Ljubljani imamo 36 gasilskih postaj, eno s poklicnimi in 35 s prostovoljnimi gasilci. V preteklosti sta bili narejeni dve študiji, s katerima je bilo ugotovljeno, da bi Ljubljana potrebovala štiri postaje s stalno ekipo gasilcev. Določene so bile tudi optimalne lokacije na jugu ob Barjanski vesti, na zahodu blizu parkirišča Stanežiče in na vzhodu ob Rjavi cesti.
V preteklosti smo sicer pričakovali, da bo država sprejela smernice oziroma standarde požarnega pokrivanja, pa je bila pred tremi leti ta določba iz zakona o gasilstvu črtana. Ne glede na to v Ljubljani trenutno tečejo aktivnosti za zagotovitev začetka gradnje prve izpostave gasilske brigade v južnem delu mesta. V zadnjih desetletjih je bilo veliko govora o novi glavni gasilski postaji, ki bo predstavljala ljubljanski center zaščite in reševanja. Z občinskim prostorskim načrtom je predvidena lokacija med Kranjčevo ulico in Štajersko cesto.
"Na začetku bi poudaril, da bomo po vzpostavitvi gasilske izpostave zagotovili ustrezen odzivni čas, to je do deset minut za vsa območja znotraj avtocestnega obroča. Za južno postajo je že narejen projekt, ki nam je bil konec novembra predstavljen, zagotovljeno je zemljišče, čakamo le še na dokončanje izvedbe protipoplavnih ukrepov," poudarja Tomaž Kučič.
Zakaj pa Ljubljana potrebuje novo glavno gasilsko postajo?
Sedanja je bila zgrajena leta 1960 in zaradi prostorskih danosti ne omogoča več razvoja, ki bo sledil sodobnim zahtevam in izzivom.
Zakaj se pa nova glavna postaja še ni zgradila?
Leta 2013 je bil na ZAPS razpisan arhitekturni projektni natečaj. Prejetih je bilo kar 35 rešitev. Potem pa so se zgodile določene stvari, cene gradnje so rasle, realizacija projekta še ni bila načrtovana. Zato smo tudi v GBL na podlagi strokovnih analiz ugotavljali, da je v tem trenutku za Ljubljano veliko nujnejša gasilska izpostava na južnem delu mesta kot pa nova glavna gasilska postaja.
Kako pa napreduje gradnja gasilske postaje na jugu?
Na začetku bi poudaril, da bomo po vzpostavitvi gasilske izpostave zagotovili ustrezen odzivni čas, to je do deset minut za vsa območja znotraj avtocestnega obroča. Za južno postajo je že narejen projekt, ki nam je bil konec novembra predstavljen, zagotovljeno je zemljišče, čakamo le še na dokončanje izvedbe protipoplavnih ukrepov.
Kdaj pa menite, da se bo gradnja vendarle začela?
Ker so državni protipoplavni ukrepi zamujali, se je gradnja zamikala. V zadnjih letih je bilo na tem področju veliko narejenega. Glede na napovedi, da naj bi letos vendarle dokončali vse protipoplavne ukrepe, lahko optimistično pričakujemo začetek gradnje v letu 2026.
Ljubljana se vse bolj širi. Ali vas gasilce kdo kaj vpraša za nasvet, kako prilagoditi urbanistične rešitve tudi zagotavljanju dostopnosti pomoči gasilcev?
V prestolnici je bil tudi na tem področju narejen velik napredek. Zelo dobro sodelujemo z različnimi službami in oddelki mestne uprave in z mestnimi javnimi službami. Strokovno sodelujemo pri oblikovanju in dopolnitvah prostorskega načrta. Pa tudi v primeru nesreč, kot so na primer poplave, nastopamo gasilci skupaj z drugimi mestnimi službami in rešujemo težave.
Zadnji dve vprašanji. Prvo vprašanje, v Ljubljani se govori, da imate gasilci lestve, ki sežejo le do sedmega nadstropja. In da tudi zato uprave mnogih podjetij v stavbah, ki so veliko višje, ne želijo biti v višjih nadstropjih. So govorice o dolžini lestev resnične?
So. Povsod, tudi na primer v New Yorku, imajo podobno opremo kot mi. Visoki objekti se začnejo nad 23 metrov. Do te višine imamo gasilci vozila za gašenje in reševanje, za visoke objekte pa velja, da morajo zgradbe imeti gradbeno-tehnične rešitve za primer požarov. Rešitve, kot so gasilsko dvigalo, aktivna in pasivna protipožarna zaščita …
" Včasih je med nami veljalo prepričanje, da se pravega gasilca nič ne dotakne! Vendar smo počasi vendarle tudi mi podrli ta stereotip in si priznali, da smo zgolj ljudje. Danes se znamo pogovarjati tudi o svojih občutkih in čustvih, ki jih imamo ob soočanju z različnimi dogodki na terenu," poudarja Tomaž Kučič.
Na koncu bi se rad spet vrnil na gasilce. Morate biti dobro fizično pripravljeni, morate imeti veliko veščin, znanja in izkušenj, velikokrat se znajdete v nevarnih položajih, da bi pomagali drugim … In zagotovo pri svojem delu vidite tudi težke stvari. Nesreče, v katere so vpleteni otroci. Mrtve osebe. Kako skrbite za čustveno zdravje mož v rdečih uniformah?
V zadnjih 20 letih se je v Sloveniji tudi na tem področju zgodil velik napredek. Drugi poklici – policisti, reševalci ipd. – so tako oskrbo imeli zagotovljeno že dalj časa. Včasih je med nami veljalo prepričanje, da se pravega gasilca nič ne dotakne! Vendar smo počasi vendarle tudi mi podrli ta stereotip in si priznali, da smo zgolj ljudje. Danes se znamo pogovarjati tudi o svojih občutkih in čustvih, ki jih imamo ob spopadanju z različnimi dogodki na terenu.
Prve korake smo v naši enoti naredili sami že pred desetletji. V prvih letih smo se igrali določene igre, vse pogosteje pa so se nam pridružili zunanji strokovnjaki s tega področja.
Ste tudi sami sodelovali pri pogovorih?
Seveda. Priznati moram, da so nas prvi pogovori še bolj povezali. Ugotovili smo, da čeprav smo si različni, smo si v določenih stvareh še kako podobni.
Danes imate pogovore verjetno že profesionalizirane?
Danes imamo psihološke zaupnike. V vsaki četi imamo dva.
Kdo pa so ti ljudje? Zunanji strokovnjaki?
Ne, gre za izkušene gasilce, ki jih sodelavci spoštujejo in jim zelo zaupajo. Zaupnike tudi izobražujemo s tega področja.
Bi lahko ponazorili na kakšnem primeru, kako to danes poteka v praksi?
Na primer, letos je bil požar v Dijaškem domu Ivana Cankarja. S celo ekipo smo se po dogodku usedli in se pogovorili. Pridružila sta se nam tudi zunanja strokovnjaka. Psihologa. Ti so med gasilci spoštovani, saj imajo nekateri tudi operativne izkušnje. Eden izmed psihologov, s katerim delamo, je na primer gorski reševalec.
Izkušnja je bila odlična. Na tak način se lahko tudi stari gasilski mački odprejo in odkrito povedo, kako so sami doživeli dogodek.
Dejstvo je, da v gasilski službi vidiš in doživiš marsikaj. In povsem normalno je, da se posameznika nesrečni dogodki tudi dotaknejo. Zamisliti bi se morali, če ne bi bilo tako. Tako se lahko zavemo, da smo še vedno zgolj ljudje.
