Luka Pance: Redko se sploh zaveš, da se ti ne piše dobro #video

Luka Pance je svoje življenje posvetil gasilstvu. Ta poklic opravlja že 24 let, trenutno vodi oddelek gasilcev na Gasilski brigadi Ljubljana. Njegov mlajši kolega, 31-letni Nejc Vrhovec pa je tako kot številni drugi začel kot prostovoljni gasilec. Kmalu je vedel, da je to tisto, kar si želi početi vsak dan, in zato se je odločil narediti korak naprej na svoji karierni poti. Danes je gasilec specialist, ki opravlja naloge dispečerja in varovaša, kar pomeni, da je specializiran za delo na višini in globini.

S sogovornikoma smo se srečali v prostorih Gasilske brigade Ljubljana, ki je postala njun drugi dom. V času našega pogovora se sirena za intervencijo ni oglasila in smo lahko pogovor brez prekinitev izpeljali do konca. V nasprotnem primeru bi bila Pance in Vrhovec skupaj s kolegi v minuti oblečena in z vozili že na cesti. Tako hiter je namreč njihov odzivni čas. Ko gasilec zasliši dobro znani zvok sirene, ne razmišlja, vse izpusti iz rok in hiti na pomoč.

"Kolikor sem hodil po svetu, lahko rečem, da so gasilci povsod enaki, zbijajo enake šale, imajo enake navade, in to je zanimivo," pripoveduje vodja oddelka Luka Pance. Foto: Bojan Puhek

Kaj je glavni razlog za to, da ste postali poklicni gasilec?

Luka Pance: Gasilstvo je prisotno v družini. Oče je bil poklicni gasilec, mlajši brat je poklicni gasilec, srednji brat pa je aktivno vpet v prostovoljno gasilstvo. Čeprav je v resnici v tem poklicu tudi ogromno rutine, je takrat, ko se odvija dogodek, ni. Delo je dinamično, pestro in zanimivo. Vsak dan je drugačen in vsak dan si postavljen pred nove izzive. Opeva se humanitarna nota gasilskega poklica. Ne vem, ali je bil to moj vzgib, da sem se odločil za ta poklic, je pa zagotovo dober občutek, ko pomagaš in rešuješ težave.

Podoba gasilca se je v zadnjih 30 letih v Sloveniji spremenila na bolje. V tem času smo opravili dobro pot z vidika javne podobe. Včasih so gasilci veljali za brezdelneže, pijance, danes pa ni več tako. Danes so fantje dobro fizično pripravljeni strokovnjaki, ki svoje delo opravijo tako, kot je treba.

Nejc Vrhovec: Začel sem kot prostovoljec, in ker sem želel svoje znanje nadgraditi, sem se priključil poklicni gasilski enoti. Zanima me delo z gasilsko opremo in z ljudmi. Navsezadnje si lahko rečeš, da si naredil nekaj dobrega. Ravno zadovoljstvo, ki ga čutim ob tem, me je pripeljalo v ta poklic.

Preden se priključi poklicni gasilski enoti, mora kandidat za gasilca opraviti dvodnevno testiranje, kjer se preverja fizična zmogljivost, torej moč, kondicija, znanje plavanja. Delo gasilca zahteva veliko znanja ter dobro psihično in fizično pripravljenost. Skozi celotno kariero je to treba vzdrževati in vsako leto jih poleg drugih usposabljanj čaka tudi fizični preizkus. Foto: Bojan Puhek
Poklic gasilca je časten poklic. S tem ko nesebično pomagate drugim, nemalokrat ogrožate sami sebe. Ali kdaj razmišljate o tem?

Luka Pance: O tem sem začel razmišljati, ko sem dobil otroke. Takrat veš, da te doma nekdo čaka. Že prej si seveda previden, a po rojstvu otrok sem še več pozornosti začel posvečati temu, da bomo jaz in tudi kolegi, ki so z mano, varno prišli domov.

Nejc Vrhovec: Se strinjam s kolegom. Pozoren si na varnost, ko pa veš, da te doma nekdo čaka, to postane še toliko bolj pomembno. Seveda pa je pomembna varnost celotne ekipe.

Je bilo vaše življenje kdaj ogroženo?

Nejc Vrhovec: Večkrat pride do takšnih situacij, ker stvari ne moreš predvideti. Lahko povem primer, ko smo bili v zadimljeni hiši, kjer nisem videl ničesar. Šele ko se je dim razkadil, smo ugotovili, kje smo hodili. Tam je bila pet metrov globoka luknja in z lahkoto bi kdorkoli od nas padel vanjo. Takrat si rečeš, še dobro, da sem živ.

Luka Pance: Naše življenje je velikokrat ogroženo, res pa je, da pogosto tega sploh ne zaznaš. Redko se sploh zaveš, da se ti ne piše dobro. V resnici pa si velikokrat izpostavljen nevarnosti.

Foto: Bojan Puhek Vaše delo je zelo stresno, na terenu vidite marsikaj. Ko je za vami težka intervencija, ko vam je hudo, kako se spopadate s tem?

Luka Pance: Veliko je takih primerov, ki ti ostanejo v spominu. Od zabavnih, ob katerih se nasmehneš, do takih, ko potrebuješ kar nekaj časa, da prideš do točke, ko ti spomin nanje ne vzbudi nekega notranjega odziva. Težke situacije predelujemo na več načinov. Najbolj tipičen in vseprisoten med gasilci je črn humor. Med seboj se seveda pogovarjamo, gremo čez dogodke, ki so se zgodili. V vsaki četi imamo dva psihološka zaupnika, ki predstavljata prvo stopnjo v sistemu pomoči in opravita prvi pogovor po stresnem dogodku. Če to ne zadostuje, se vključi zunanje strokovnjake. Drži, da moški težje pokažemo čustva, je pa res, da se tudi to spreminja in da je družba prišla do točke, ko je to postalo normalno.

 Nejc Vrhovec: Odvisno od situacije. S sodelavci se pogovarjamo, lažje je, ko daš to iz sebe. Svoje naredi čas, da sam pri sebi predelaš stvari in si bolj miren. Če gre za težjo stvar, se obrneš na psihološke zaupnike. Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor, potem je sčasoma lažje.

Kako vaš poklic sprejemajo najbližji?

Nejc Vrhovec: Žena in otroci so se navadili na moje delo. Seveda je kdaj tudi težko, še posebej ob koncih tedna, ko moraš v službo ali pa ko delaš ponoči in otroci včasih tega ne razumejo.

Kakšen je običajen dan poklicnega gasilca? 

Nejc Vrhovec: Ko zjutraj pridemo v službo, je najprej na vrsti prevzem izmene, sledi pregled opreme po vozilih in jutranji sestanek, na katerem šef razdeli opravila, ki jih moramo čez dan opraviti v hiši. Nekateri morajo opraviti servis gasilnikov, drugi pregledujejo opremo, vrvno tehniko … Če se oglasi alarm za intervencijo, oblečeš opremo in greš v avto, ki ti je določen. Odzivni čas od alarma do izvoza je ena minuta. To pomeni, da pridemo v garažo, se oblečemo, gremo po vozilih in v minuti so vozila na cesti. Včasih smo tudi hitrejši, odvisno od intervencije.

Heroj v uniformi

V Sloveniji je gasilstvo globoko zakoreninjeno v družbo, še posebej v manjših krajih, kjer predstavlja pomemben del skupnosti in povezuje ljudi. Zanimanja za poklic gasilca pa je kljub temu manj kot v preteklosti. Če je pred leti testiranje za poklicnega gasilca pri Gasilski brigadi Ljubljana opravljalo več kot sto posameznikov, se ta številka danes giblje Foto: Bojan Puhek okoli 30. Tudi zato organizirajo akcijo Tud' ti si lahko heroj v uniformi, s katero želijo med gasilce privabiti čim več ljudi. Akcijo organizirata Gasilska zveza Ljubljana in Gasilska Brigada Ljubljana. Slednja je največja gasilska enota v Sloveniji, ki skupaj s 35 prostovoljnimi gasilskimi društvi, ki delujejo pod okriljem Gasilske zveze Ljubljana, tvori javno gasilsko službo Mestne občine Ljubljana.

V Gasilski brigadi Ljubljana delujejo štiri čete, v vsaki od njih je med 32 in 34 gasilcev, od tega ena ženska. Glede na velikost Ljubljane bi morala prestolnica imeti 250 gasilcev. Primanjkljaj tukaj rešujejo okoliška prostovoljna gasilska društva. 

Več o tem, kako postanete poklicni gasilec, preberite tukaj. 

O čem razmišljate, ko se peljete na lokacijo in veste, da je pred vami zahtevna intervencija?

Luka Pance: V tisti minuti bolj malo. Avtomatično se oblečeš in premlevaš podatke, ki si jih dobil od dispečerja. Če veš, kam gremo in poznaš naslov, razmišljaš, kateri objekt je to. V glavi si oblikuješ različne scenarije in včasih ti nobeden od teh ne pomaga, saj je situacija na terenu povsem drugačna. Vodja razmišlja tudi o tem, kako čim prej priti do tja, in zato je dobro imeti plan B, če so na cestah zastoji. 

Kako nervozni ste v takih trenutkih, ko sedite za volanom, zavedate se, da vas ljudje potrebujejo, promet pa se nikamor ne premakne? 

Luka Pance: Veliko neumnosti vidiš na cesti. Ljudje se različno odzivamo, za nekoga, ki bo slišal sirene in za seboj zagledal modre, je to signal, da se mora umakniti skrajno levo ali desno. Nekdo drug pa bo otrpnil in mogoče reagiral še slabše, kot če ne bi naredil nič. To te seveda frustrira, ker vidiš, kam bi se lahko umaknil, pa se ne.

Biti gasilec pomeni imeti še eno družino. Foto: Bojan Puhek
Kakšen odnos imate med seboj sodelavci? Predstavljam si, da morate na terenu delovati izredno usklajeno.

Luka Pance: Osebno še nisem opazil, da bi se kakšen spor preslikal na teren in da bi bilo posredovanje zato slabše ali celo, da bi bila zaradi tega ogrožena življenja. Velikih sporov ni, manjši se rešijo hitro, po moško, z nekaj besedami. Ne nosimo jih na intervencije. Fantje vedo, kje je meja, do kod sega prijateljstvo, od tam naprej pa so samo gasilci.

Novice Tomaž Kučič: Tako se lahko zavemo, da smo še vedno zgolj ljudje

Sportal Gašper Babnik se je hitro našel v poklicu gasilca