Naj planinska koča
Sreda, 23. 7. 2025, 10.23
6 ur, 39 minut
Dacia Duster: Ko praktičnost sreča svobodo
Iz mesta v naravo – brez kompromisov
Včasih ne potrebujemo velikega načrta. Samo smer, nekaj osnovne opreme in vozilo, ki je pripravljeno na vse. Tistega jutra smo mestni vrvež pustili za seboj, pospravili nahrbtnike v prtljažnik in se z avtomobilom Dacia Duster odpravili tja, kamor nas je nesla cesta. In še malo dlje. To ni bil laboratorijski test v predvidljivih pogojih, ampak v resničnem življenju. Po zavitih asfaltnih cestah, razritih makadamih in blatnih poteh, ob postankih za kavo iz termovke in tišini ob pogledu na gozd. Tam, kjer štejejo prostornost, udobje, enostavnost in občutek, da te nič ne more presenetiti.
In prav to smo želeli preveriti: kako se Dacia Duster znajde v dnevu, ki ga ne vodi urnik, ampak občutek. Želeli smo ga preizkusiti v situacijah, ki jih ne narekujejo katalogi ali idealni pogoji, temveč resnično življenje. Najprej do Svetega Hieronima, nato pa naprej proti Eko koči in Vojkovi koči. Na poti smo raziskovali razgibane in nepredvidljive gorske ceste, tiste, ki se brez opozorila spremenijo iz asfalta v makadam, iz zložne vožnje v teren, kjer bi marsikateri avtomobil hitro obupal.
Iskali smo njegove meje, a nas je Dacia Duster presenetil s svojo mirnostjo, vzdržljivostjo in občutkom, da tudi najbolj razgiban teren ne zahteva posebne priprave. Nič ni bilo preveč strmo, blatno ali oddaljeno. Samo užitek v vožnji in popolna svoboda.
Rezervirajte testno vožnjo z vozilom Duster.
Nanos: gorska pot, ki preveri karakter
Ko se zapeljete na cesto proti Nanosu, postane hitro jasno, da to ni teren za vsak avto. Sprva še gladek asfalt, a cesta že po nekaj kilometrih pokaže svojo drugo plat: razbita podlaga, ožji odseki, zlasti pa strmine, ki se z vsakim zavojem bolj zagrizeno vzpenjajo v gozd. Vse skupaj začinijo še pesek, blato in nekaj večjih luž.
Dacia Duster je v tem okolju skoraj preveč miren. Brez siljenja in nepotrebnega vrtenja koles – samo zanesljivo naprej. Zavedanje, da imaš pod seboj štirikolesni pogon, ki brezhibno deluje, prinaša popolno samozavest. Še kako prav nam je prišla tudi njegova večja oddaljenost od tal, zaradi česar se kljub globokim kolesnicam in razritim prehodom s podvozjem nismo nikjer dotaknili tal.
Vzpon do Svetega Hieronima je bil ravno pravšnji uvod, saj je bilo nadaljevanje poti proti Eko koči še bolj razgibano. Tam, kjer so velike skale sredi poti, kjer se voziš tik ob robu pobočja in ti pogledi bežijo v dolino, se pokaže, zakaj avtomobil Dacia Duster velja za terenec, ki mu ni treba dokazovati, da zmore. Ker preprosto zmore.
Pot do Vojkove koče pa je tisti del, kjer se začnemo voziti z nekoliko drugačnim ritmom – počasneje, a bolj prisotno. Vsako luknjo na poti je podvozje Dacia Dusterja prevozilo gladko in brez tresljajev. Vsak zavit klanec je bil ob pomoči asistence speljan brez napora. In v vsakem trenutku je bilo jasno: brez pravega vozila tam pač ne bi šlo.
Prostornost, ki olajša dan
Ko se odpravimo na celodnevni izlet, hitro ugotovimo, da potrebujemo s seboj več stvari, kot smo sprva mislili. Pravzaprav pogosto niti ni tako velike razlike v količini stvari, ki jih potrebujemo na enodnevnem ali vikend izletu. Nahrbtniki, pohodni čevlji, dodatna jakna, termovska s kavo, odeja za postanek v naravi, kakšen sendvič za sproti … In potem še malenkosti, ki jih mimogrede vzameš, samo zato, ker lahko.
V prtljažnik Dacia Dusterja smo brez težav pospravili vse, kar smo potrebovali, ob tem pa je še vedno ostalo veliko neizkoriščenega prostora. Poleg prostornega prtljažnika pa pride prav tudi veliko priročnih odlagalnih mest v kabini: za kavo, telefon, zemljevid ali očala.
Oprema, ki bi bila v kakšnem drugem avtomobilu prevelika ali nerodna, tukaj ni predstavljala nobene ovire. Celo oblečeni v pohodniška oblačila in z več sloji na sebi smo se v kabini počutili udobno, sproščeno in prav nič utesnjeno.
Mali dodatki, ki naredijo veliko razliko
Včasih so prav malenkosti tiste, ki naredijo razliko med povprečno in res udobno izkušnjo. Medtem ko smo vozili po planoti in se vmes ustavljali za kratke počitke, smo hitro ugotovili, kako priročen je sistem YouClip, ki ga ponuja Dacia Duster.
Na eni od točk smo pritrdili držalo za skodelico – tako je bila termovka vedno na dosegu roke, ne da bi se kotalila po sedežu. Drugje je služila kljuka, na katero smo obesili mokro vetrovko. Ko smo se za nekaj minut ustavili ob robu gozda, pa je YouClip svetilka osvetlila notranjost, brez da bi iskali telefon ali vklapljali glavne luči.
To niso tehnološke novotarije za vtis – to so preproste, a premišljene rešitve, ki jih hitro vzamemo za samoumevne. In ko enkrat vozimo z njimi, se vprašamo, zakaj tega nima vsak avtomobil.
Rezervirajte testno vožnjo z vozilom Duster.
Zaupanje v tehnologijo
Čeprav nas je na poti spremljalo precej naravnih izzivov, od ostrih ovinkov do drsečega makadama, se z Dacia Duster nismo nikoli počutili negotovo. Veliko k občutku varnosti prispevajo napredni asistenčni sistemi – nameščeni tam, kjer jih res potrebujemo.
Tudi na strmejših odsekih je pomoč pri speljevanju poskrbela, da je vožnja ostala mirna in brez nepotrebnega pritiska. Kamera za vzvratno vožnjo in sistem za nadzor mrtvih kotov pa sta bila več kot dobrodošla pri manevriranju na ozkih gozdnih odcepih, kjer šteje vsak centimeter. Dodajmo še pomoč pri spustu po klancu navzdol in hitro ugotovimo, da tehnologija tukaj ni okras, ampak konkretna pomoč.
Tisto, kar najbolj šteje? Da lahko ostanemo pri poti in uživamo v trenutku – brez skrbi, ali bo avto kos izzivu.
Vožnja, ki pusti občutek samozavesti
Ko smo se proti večeru spuščali nazaj v dolino, je bil občutek v kabini podoben kot ob koncu dobre ture v naravi – zadovoljstvo, rahla utrujenost in tiha misel, da si doživel nekaj dobrega. Dacia Duster je bil ves čas izleta tisti tihi zaveznik, ki je poskrbel, da je bila pot izredno prijetna, ne glede na podlago, po kateri smo se vozili.
Težko rečemo, da je ostajal v ozadju, saj je s svojim prefinjenim, a hkrati robustnim izgledom privabljal poglede. A kar je najpomembnejše: ves čas je zagotavljal stabilno in udobno vožnjo. In prav to je tista lastnost, ki se najbolj vtisne v spomin: da se nanj lahko zaneseš. Tudi ko se asfalt konča, ko poti postanejo improvizirane in ko načrta v resnici sploh nimaš.
