SiolNET. Sportal Zimski športi
1,86

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (188.) – Peter Dokl

Uspešen mladinec je med člani doživel streznitev: To je bil kar udarec, priznam

1,86

termometer

Peter Dokl
Peter Dokl v Slovenski hiši v Pjongčangu. Danes je vodja projekta Slovenske hiše za Tokio 2021. Foto: OKS/Aleš Fevžer

"Jaz sem bil zelo uspešen kot mladinec, imam tudi štiri medalje z mladinskih svetovnih prvenstev, zato sem šel z res visokimi pričakovanji v člansko konkurenco. Tam pa je sledil 'reality check'," nam je priznal nekdanji biatlonec Peter Dokl, gost današnje Druge kariere. Med člani je nato tekmoval slabo desetletje, slovenske barve branil na dveh olimpijskih igrah, a svojih rezultatskih apetitov nikoli ni potešil. Tudi v svoji drugi karieri ostaja vpet v šport, službo je našel v Olimpijskem komiteju Slovenije.  

Vsem vrhunskim športnikom pač ni dano, da bi posegli po vrhu, na vsakega šampiona pride nešteto takšnih, ki jim kljub trudu ne uspe okusiti slasti zmage, pa čeprav tudi njih skozi trpljenje na treningih žene prav misel nanjo. Eden takšnih, ki mu športnih sanj ni uspelo dosanjati v celoti, je Peter Dokl.

Danes 35-letni nekdanji biatlonski reprezentant ne obžaluje ničesar, tekmoval je s svetovno biatlonsko elito, svojo državo zastopal na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 in Sočiju 2014, kjer je kot član štafete dosegel enega najlepših rezultatov v svoji tekmovalni karieri, v prihodnje pa se bo največjih športnih dogodkov udeleževal kot športni funkcionar. Že na igrah v Tokiu bo namreč zadolžen za ureditev Slovenske hiše.


Standardno vprašanje za goste naše rubrike Druga kariera je, kdaj in kako so prestopili med "civiliste". Kdaj je torej padla odločitev za slovo od tekmovalnega biatlona? Kako je pri vas potekal prehod v drugo kariero?

Odločitev je padla po koncu sezone 2014, po olimpijskih igrah v Sočiju. Takrat je dokončno dozorela odločitev, da bo treba puško postaviti v kot. Dobesedno (smeh, op. p.) Predvsem zato, ker ni bilo željenega napredka in tudi zaradi bližajoče se magične meje 30 let, ki sem si jo nekako v glavi zastavil kot prelomno. Če do takrat ne bo preboja, bi bilo fino najti neko alternativo športu.

Tomaž Knafelj Sportal Filmsko življenje gorenjske olimpijske dvoživke

Predvidevam, da ste nastavke za prehod postavili že nekoliko prej.

Seveda sem dlje časa razmišljal o tem in tudi uspešno doštudiral tri leta prej. Sicer je bila moja prva želja za zaposlitev po športni karieri področje boja proti dopingu. Vedno sem si želel delati v antidopingu, zato sem tudi diplomsko nalogo poiskal v tej smeri, pisal sem o biološkem potnem listu. Ampak je potem po nekem iskrenem pogovoru z Janijem Dvoršakom (direktorjem slovenske protidopinške agencije Sloado, op. p.), v katerem mi je iskreno povedal in dal vedeti, da nekih možnosti za redno delo pri Sloadu ne bo, postalo jasno, da bom moral najti neko drugo varianto.

Zadnji dve leti pred dejanskim zaključkom kariere sem veliko razmišljal o tem, in ko je antidoping padel v vodo, sem se obrnil na pokrovitelje biatlonske reprezentance in sem imel srečo, pojavila se je ena možnost. Moja prva služba po končani športni poti je bila prek ene agencije, ko sem delal za BMW Slovenija. Bil sem vodja centra za testiranje vozil.

V času biatlonske kariere je veljal za zelo solidnega strelca. V času biatlonske kariere je veljal za zelo solidnega strelca. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Diplomirali ste na Fakulteti za šport?

Ne, študiral sem na Fakulteti za policijsko-varnostne vede. Že takrat mi je bil antidoping neka strast. Poskušal sem najti tudi dodatna znanja v boju proti dopingu tudi na neki polakademski ravni, in v tej smeri sem želel nadaljevati, a se je zasukalo drugače.

Zakaj prav antidoping?

Že po gimnaziji, ko sem se vpisal na Fakulteto za policijsko-varnostne vede, mi je bil doping nekakšna povezava med policijskim delom in športom. Takrat je ta ideja vzcvetela, želel pa sem si tudi po športni karieri na nek način ostati vpet v šport. Antidoping bi mi to omogočal.

No, nekako mi je na koncu vendarle uspelo ostati v športu, danes namreč delam na Olimpijskem komiteju Slovenije, z izobraževanjem pa tudi še nisem končal. Trenutno pod okriljem Mednarodnega olimpijskega komiteja delam podiplomski program s področja managementa v športu, kjer nas je zbranih 30 delavcev v športu z vsega sveta. Med sošolci je tudi Hrvat, Zoran Primorac, srebrni namiznoteniški igralec iz Seoula 1988.

Aleš Mejač Sportal V dresu za evropski Maribor, v obleki za finance športnikov

Med kariero pa ste bili zaposleni v vojski, kot večina naših vrhunskih športnikov …

Ja, bil sem zaposlen. Osem let sem bil član športne enote Slovenske vojske.

Po tekmovalni karieri si je želel postati borec proti dopingul pristal pa je na Olimpijskem komiteju Slovenije. Po tekmovalni karieri si je želel postati borec proti dopingul pristal pa je na Olimpijskem komiteju Slovenije. Foto: osebni arhiv

Tam so lahko stvari tudi precej neizprosne, če izgubiš status vrhunskega športnika, dobiš nogo, če ni rezultatov, prav tako …

Tudi sam sem vmes za eno leto izpadel iz Športne enote. Ravno v času olimpijskih iger v Vancouvru sem dobil obvestilo, da mi ne bodo podaljšali pogodbe, ker nisem imel ustreznega razreda. Ampak sem bil zunaj samo eno leto, naslednjo sezono sem spet naredil rezultat, ki mi je omogočil povratek v to športno enoto.

Ob tem pa moram vseeno poudariti, da sem res izredno hvaležen za to priložnost, da so me podpirali toliko časa. Brez te podpore Športne enote zagotovo ne bi vztrajal toliko časa. Jure Velepec je bil takrat vodja te enote in je zdaj spet, zato je bil tudi moj odhod zelo prijateljski. Za to, da zaključim s športom, sem se odločil, še preden mi je potekla pogodba s SV in so mi omogočili mirno tranzicijo. Spoštovali so tudi vmesno obdobje.

Žarko Djurišić Sportal Slovenski Črnogorec, ki mu ni do ležanja na kavču

Omenili ste rezultate. Verjetno ste imeli v času kariere drugačne želje, zagotovo ste tudi vi razmišljali o zmagah. Kdaj pa se vam je posvetilo, da se vam sanje v športu ne bodo povsem uresničile. In kaj se zgodi s športnikom ob tem spoznanju?

V bistvu je to kar zanimiva zadeva. Jaz sem bil zelo uspešen kot mladinec, imam tudi štiri medalje z mladinskih svetovnih prvenstev, tudi z mladinskih olimpijskih iger. Bil sem bronast ravno na Pokljuki leta 2003, zato sem šel z res velikimi pričakovanji v člansko konkurenco. Tam pa je sledil "reality check" in nisem uspel narediti uspešnega prehoda. To je bil pravi streznitveni moment. Zavedel sem se, kaj pomeni članska konkurenca. To je bil kar udarec, priznam.

Ampak sva potem s trenerjem precej hitro prilagodila cilje tako, da sva se usmerila bolj na napredek kot rezultate. Z Urošem Velepcem, mojim dolgoletnim trenerjem, sva se osredotočila na postopen napredek. Poskušala sva res vse živo, izčrpala sva vse možnosti treninga, ampak do nekega preboja v nekaj letih vseeno ni prišlo. Uroš se je res trudil z zelo strokovnim pristopom. Ko je videl, da nekaj ne deluje, sva spreminjala stvari. Skozi leta pa se nekako iztrošiš. Kljub velikemu vlaganju ni in ni rezultatov. Potem pride trenutek, ko je po mojem prav, da si naliješ čistega vina in se sprijazniš s tem, da kljub trdemu delu ne bo vrhunskih rezultatov in je potem vsako nadaljnje leto, ki bi ga "zapravil" za šport, če lahko tako rečem, izgubljeno leto za prehod na trg dela.

S trenerjem Urošem Velepcem sta poskušala vse, pa rezultatskega preboja ni bilo. S trenerjem Urošem Velepcem sta poskušala vse, pa rezultatskega preboja ni bilo. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Na kateri dosežek pa ste vendarle lahko ponosni?

Imel pa sem veliko srečo, da sem imel tako močne sotekmovalce in sem svoje najboljše rezultate dosegel s štafeto. To šesto mesto v Sočiju, denimo, je v bistvu tudi moj najbolj odmeven rezultat in eden najlepših spominov na mojo športno kariero. Z Janezom Maričem, Jakovom Fakom in Klemnom Bauerjem smo se res dobro razumeli celo to olimpijsko obdobje. Štiri leta smo trenirali za to in v Sočiju dosegli lep rezultat.

Kaj bi še lahko izpostavili iz vaše tekmovalne kariere?

To, pa seveda mladinske kolajne. Te so bile podžig za 17-, 18-letnika. Takrat vidiš, da bi morda v športu lahko naredil kaj iz sebe, prav te kolajne pa so bile tudi podlaga za mojo zaposlitev v vojski. To so bili lepi trenutki. Soči in kolajne na mladinskih svetovnih prvenstvih.

Česa pa ne pogrešate? Kaj ste z veseljem pustili za sabo?

Predvsem res dolga obdobja odsotnosti od doma. Čisto iskreno pa lahko rečem, da je tisto vseeno tudi precej monoton način življenja. Po eni strani doživiš ogromno, veliko lepih trenutkov, ogromno časa preživiš z ekipo prijateljev, to so neke pozitivne stvari, po drugi strani pa se marsičemu odrečeš in določene stvari doživiš šele po koncu kariere. Je pa tako, da smo športniki že od malih nog navajeni na nek način življenja in se niti ne zavedamo, kaj zamujamo in kaj pravzaprav sploh ponuja svet izven športa.

Po vrnitvi iz Sočija (na brniškem letališču ob Filipu Flisarju) se je odločil, da je napočil čas za konec kariere. Po vrnitvi iz Sočija (na brniškem letališču ob Filipu Flisarju) se je odločil, da je napočil čas za konec kariere. Foto: Vid Ponikvar

In kaj ste kot "civilist" poskušali nadoknaditi?

Predvsem mi je všeč ta svoboda, da si lahko urnik življenja organiziram sam ... Čeprav … No, zdaj pa imam nove obveznosti. Družino, zaposlitev. Si pa po drugi strani spet pod pritiski za rezultate, zdaj na delovnem mestu. No, v bistvu se mi to športno življenje le ni tako zelo zamerilo, da bi zdaj hrepenel po čem. Največja razlika je v količini prostega časa. Tega praktično ni, a ima na to bržčas največji vpliv skrb za majhnega otroka. Se pa šele, ko greš ven iz športnih voda, zaveš, koliko si imel v njem v resnici prostega časa. Tako, da ne priznavam nobenemu športniku, ki ni dokončal neke stopnje šolanja, izgovora, da ni imel časa. To je puhlica.

Pa ravno pomanjkanje časa je pogosto izgovor ...

Absolutno se ne strinjam. Pred kakšnim letom sem bil na OŠ Domžale in sem imel govor ravno na to temo. Tudi starši so bili tam in sem jim povedal, dobro, če se odločite za šport, je to lepo, vendar mi ne more nihče govoriti, da ob tem ni časa tudi za šolo. Mogoče je v tem času še toliko lažje, ko šole omogočajo delo na daljavo. To je resnično večkrat samo izgovor kot resnica.

Jaka Hvala Sportal Slovo od skokov je bilo neizbežno, zdaj uživa v povsem drugačnem svetu

Prosti čas si predstavljam, da je med treningi, med tekmami, v času počitka. Takrat se najbrž da vedno v roke vzeti knjigo.

Tako je. Ti se odločiš, ali boš prijel za playstation ali prebral kaj pametnega.

Kako pa ste se sploh znašli v biatlonu? Predvidevam, da v vašem rodnem Ihanu kakšne velike izbire niti niste imeli. Tam imate močan smučarskotekaški klub …

Imamo močan klub, da, pri meni pa je bil še en odločilen trenutek. Moja mama je bila namreč smučarska tekačica, bolj v mladinskih razredih. Na izbiro sem imel v Ihanu samo tek na smučeh ali nogomet, poleg tega pa sem bil že zelo zgodaj postavljen na smuči in izbira je bila taka.

Takole je leta 2009 izgledala slovenska štafeta, ki je v Sočiju zasedla šesto mesto. Jakov Fak (prvi z leve) takrat uradno še ni bil član slovenske izbrane vrste, Dokl, Bauer in Janez Marič pa so bili nosilci slovenskega biatlona. Takole je leta 2009 izgledala slovenska štafeta, ki je v Sočiju zasedla šesto mesto. Jakov Fak (prvi z leve) takrat uradno še ni bil član slovenske izbrane vrste, Dokl, Bauer in Janez Marič pa so bili nosilci slovenskega biatlona. Foto: Vid Ponikvar

Kaj pa puška? Kdaj ste poprijeli za orožje, ne nazadnje ste v reprezentanci sloveli predvsem kot precej zanesljiv strelec.

To je res, zgodba pa je taka, da ko sva bila jaz in Klemen Bauer, s katerim sva bila sošolca v Ihanu, stara kakšnih 12, 13 let, se pravi leta 1997, 1998, se je v Sloveniji začelo vzgajati mlade biatlonce. To je bila prva šola biatlona. Bilo je razdeljeno po regijah, iz katerih je prišel nabor petih fantov prvič na priprave na Pokljuko, kjer je bila generacija 1985/86 prva, ki je začela streljati z zračno puško. Starejši biatlonci pred nami so bili vzgojeni tekači, ki so jim pri 22, 23 letih preprosto v roke porinili malokalibrsko puško. Generacija, v kateri sva bila jaz in Klemen, pa je bila prva, ki so jo začeli načrtno vzgajati v biatlonce. Po vzoru nemške biatlonske šole.  

Robert Sitar je bil naš prvi trener. Skupaj s Klemnom sva šla na te priprave in takrat se je začela ta šola biatlona, ki v taki obliki poteka še danes. Bili smo majhni tekači na smučeh, ki smo dobili možnost streljati in se navdušili za biatlon. Kot mlademu fantu ti je seveda tek z orožjem veliko bolj zanimiv kot tek brez njega. Malo razbije to tekaško monotonost, zato sva tudi s Klemnom postala biatlonca (smeh, op. p.).

Vi ste bili zanesljiv strelec, pri Klemnu pa še zdaj trepetamo vsakič, ko priteče na strelišče.

To je zelo povezano s predispozicijami. Jaz sem bil najbrž že rojen z nekoliko boljšimi povezavami oko-prst, a če sem na nek način rojen strelec, nikoli ne bom mogel razviti take aerobne sposobnosti, kot jo ima Klemen. Njemu pa je bilo, kot kaže, to položeno v zibko. Da je prava žival, kar se aerobnih sposobnosti tiče. A pri biatlonu, če želiš biti v špici, moraš imeti oboje. Tako pač je.

Klemen Štimulak Sportal Nekdanji kolesar danes vodi dva posla. Eden v časih epidemije cveti, drugi stagnira. #video

Tekmovali ste s številnimi velikani tega športa. Kdo je naredil na vas največji vtis?

Zdaj bom malo klišejski, ampak Ole Einar Björndalen je vendarle oseba, ki je ta šport dvignila na višjo raven. Predvsem glede pristopa k športu. On je res živel za biatlon. Bil je prvi, ki se mu je posvetil v celoti. Praktično živel je na biatlonskem stadionu. Zjutraj se je zbudil z mislijo na vrhunskost v biatlonu in naredil dobesedno vse, da bi bil iz dneva v dan boljši. Do svoje zadnje tekme.

Že 15 let nazaj je pokazal, v katero smer bo šel ta šport. Če hočeš biti res vrhunski, se moraš posvetiti tudi najmanjšim podrobnostim. Vsi kasnejši šampioni, od Martina Fourcada do še aktivnih, Johannesa Thingnesa Boeja in ne nazadnje tudi Jakova Faka, gredo po njegovih stopinjah. Pozornost na detajle, do sebe in svojega telesa, opreme in trenažnega procesa je ključno. Razlike so v svetovnem pokalu tako majhne, da na koncu resnično odločajo najmanjše podrobnosti.

In Ole je bil prvi. Cel biatlonski svet danes živi na način, ki ga je on pokazal 15 let nazaj. Svet je potreboval nekaj časa, da je dojel, kaj počne. Celo desetletje je bil praktično brez konkurence, nato so tudi drugi sistemi počasi začeli dojemati in je z Raphaelom Poireejem, Riccom Grossom, Svenom Fischerjem in še nekaterimi vendarle dobil izzivalce.

Saj nekaj je na posamezniku, da ima predispozicije, ampak do rezultatov pripelje okolje, način življenja. To je zdaj norma, 15 let nazaj, ko je to počel samo on, pa je bila izjema. Celo biatlonsko zgodbo je povzdignil.

Tole pa je slovenska biatlonska reprezentanca za Soči 2014. Vasja Rupnik, Peter Dokl, Janez Marič, Tadeja Brankovič Likozar, Dijana Grudiček, Andreja Mali in Teja Gregorin so že upokojeni, Klemen Bauer pa še kar vztraja. Tole pa je slovenska biatlonska reprezentanca za Soči 2014. Vasja Rupnik, Peter Dokl, Janez Marič, Tadeja Brankovič Likozar, Dijana Grudiček, Andreja Mali in Teja Gregorin so že upokojeni, Klemen Bauer pa še kar vztraja. Foto: Vid Ponikvar

Tudi njegovi rekordi bodo še nekaj časa nedotakljivi. Fourcade se mu je močno približal, pa se nato tudi nenadno upokojil …

Ole je vse napore vlagal v šport, tudi zasebne, do 40. leta je bil brez resne partnerice, brez otrok, brez družine, Martin pa je pred dvema sezonama zmagoval z dvema otrokoma doma. Sliši se brutalno, ampak družina je ovira. Imaš določene obveznosti, tudi spiš ne nazadnje najbrž manj in slabše. Tudi to je zagotovo eden od dejavnikov, ki je Oleju omogočil teh 97 zmag.

Pa zagotovo tudi tekmovalna dolgoživost, legendarni Norvežan je tekmoval globoko v štirideseta leta …  

Tudi dolgoživost, zagotovo. Sploh v zreli fazi biatlona, se pravi od 30. leta naprej. Johannes Thingnes ima zdaj 50 zmag, pa je star 27 let. Če jih bo še 50 dodal, vsa čast. Malo dvomim, Ole je velik del svojih zmag dosegel v času, ko je bil brez konkurence. V štirih letih pred Poireejem je naredil to razliko. Konkurenca je bila manjša, razpon med prvim in tridesetim je bil nezaslišano večji, kot je zdaj.

Februarja 2021 bo Pokljuka gostila svetovno prvenstvo, ki ga bo, kot kaže, nekoliko skazila koronakriza. Tudi vi obžalujete splet dogodkov?

20 let bo od zadnjega prvenstva na Pokljuki, vsi smo pričakovali spektakel, tudi Jakov in Klemen formo tempirata na Pokljuko, zato je precej žalostno, ja. Ampak to je nova realnost. Z veseljem bi si šel pogledat čisto vse tekme, a žal bom moral za fante navijati pred televizijskim zaslonom.

Tudi na OKS imeta verjetno dnevno opravka predvsem s pandemijo …

Res je. OKS je krovna športna organizacija, naše članice so vse športne zveze v Sloveniji in na nas se dnevno obračajo z vprašanji. Od čisto banalnih, kako naj potekajo treningi, do čisto političnih, kako naj se OKS odzove v relaciji do države. Pomoči in tega. Veliko se ukvarjamo s tem, problem je pa seveda tudi ta, da zaradi koronakrize trpi gospodarsko okolje. Mi smo namreč precej odvisni od sodelovanja s poslovnimi partnerji in njihov prispevek do športa na splošno je prišel pod vprašaj. Res je kar pestro na tem področju, da sploh ne omenjam olimpijskih iger in zagat okoli tega.

Je bilo pa v prvem valu še hujše, bila je grozna negotovost. Zdaj vsaj vidimo luč na koncu tunela s temi mehurčki. Z uspešno izpeljanim Tourom in Vuelto smo tudi videli, da se da organizirati velika športna tekmovanja. Prepričani smo, da igre v Tokiu bodo, vprašanje ostaja le še, v kakšnem obsegu bodo, kar se gledalcev tiče.

Jaz trenutno delam v oddelku za marketing in moja glavna skrb je Slovenska hiša na olimpijskih igrah. Sem vodja tega projekta. Prvič sem bil zraven leta 2018 v Pjongčangu, kjer smo projekt uspešno izpeljali, potem pa je prišel ta nesrečni Tokio. Imamo najet zelo atraktiven prostor v središču Tokia, na Ginzi, in tik pred zdajci, stvari smo imeli že pripravljene v kontejnerju, da jih pošljemo na Japonsko, pa so bile igre prestavljene. Na žalost nam letos ni uspelo, upamo pa, da bomo to hišo uredili v prihajajočem juliju. V tednu pred igrami mora biti postavljena, no, urejena, ne gre zares za gradnjo hiše (smeh, op. p.), priprave pa potekajo celo leto. Vsi dogovori, iskanje pokroviteljev, sestavljanje programa, usklajevanje z državo, da se tudi ta tam predstavi … Dela je precej.

V OKS je danes del ekipe, zadolžene za marketing, zato se redno udeležuje konferenc, kot je Sporto. V OKS je danes del ekipe, zadolžene za marketing, zato se redno udeležuje konferenc, kot je Sporto. Foto: Vid Ponikvar

So s pripravo Slovenske hiše kakšne zanimive posebnosti? Je Japonska specifična?

Japonci so ultra specifični, je pa Tokio svetovljansko mesto in ni bilo nikakršnih težav pri komunikaciji. Vse, kar je bilo dogovorjeno, je bilo izvedeno. Že s Korejci in igrami v Pjongčangu smo imeli super izkušnjo. Predvsem to, da karkoli smo se dogovorili, je nato stoodstotno držalo. To je resnično fascinantno. V Sočiju je bilo drugače, kot slišim od sodelavcev, saj sem bil sam takrat še na drugi, športni strani, še huje pa v Riu, kjer se je bilo treba kar znajti (smeh, op. p.).

Kakšne so zadnje informacije, igre zagotovo bodo?

Verjamem da bodo igre izpeljane. Pred kratkim je bil tudi Bach (predsednik Moka, Thomas, op. p.) v olimpijski vasi, še bolj pomembno pa je, da je bilo v Tokiu pred kratkim organizirano veliko gimnastično tekmovanje tudi s tujimi tekmovalci, kjer so stestirali način, kako naj bi to potekalo med igrami. Se pravi prihod tekmovalcev, namestitev, izvedba tekmovanj z omejenim številom navijačev ... Vse se je odvilo gladko, brez težav in brez enega pozitivnega primera. Bila je pa samo petina zasedenih sedežev. Za zdaj tudi ni posebnih nekih navodil, a se bo to spremenilo po novem letu, ko se bodo začele priprave. Počasi se bodo začele kupovati letalske karte, načrtovanje poti …

Preberite še:

Švedska biatlon štafeta Sportal Švedom štafeta, Slovenci za deseterico Quentin Fillon Maillet Sportal Fillon Maillet še šesti zmagovalec te zime, Fak napredoval

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin