Primož Roglič
Druga kariera
Nedelja, 8. 11. 2020, 12.30
4 leta, 1 mesec
Druga kariera (183.) - Klemen Štimulak
Nekdanji kolesar danes vodi dva posla. Eden v časih epidemije cveti, drugi stagnira. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,49
2
Kaj danes počne nekdanji kolesar Klemen Štimulak?
Klemen Štimulak je svojo kolesarsko kariero sklenil že pri 25 letih. Ko izgubiš motivacijo, je bolje, da končaš, pravi 30-letnik iz Dobrne, ki je bil pri Adrii Mobil moštveni kolega Primoža Rogliča, praviloma pa tudi njegov "cimer" na dirkah. "Ko sem videl, da ne bom napredoval v ekipo najvišjega ranga, sem sklenil, da je bolje, da čim prej končam kariero in se lotim nove. Nisem se želel pri 30 letih ukvarjati z novim začetkom. Preveč zgodb poznam, ko so kolesarji vztrajali samo zato, ker niso vedeli, kaj bi počeli po koncu kariere, potem pa so mnogi zapadli v depresijo." Kako se je sam lotil druge kariere in kaj počne danes?
Klemen Štimulak se je s kolesarstvom začel ukvarjati dokaj pozno, pri 17 letih. Bolj po sili razmer, zaradi poškodbe kolena ...
Kmalu se je začel udeleževati rekreativnih kolesarskih vzponov, in ker je dosegal dobre rezultate, so mu nekateri starejši rekreativci začeli prigovarjati, naj se kolesarstva loti bolj resno.
Ne bodi ga len se je Klemen dogovoril za srečanje z Mirom Miškulinom iz ljubljanskega Roga in ta je kar takoj predlagal, naj se udeleži tekme v Italiji.
"Spomnim se, da je bila ravninska dirka in da je bilo strašno vroče. Vem, da nisem prišel do cilja, da so me zdelali krči, ampak Miško je bil vseeno zadovoljen z mano in je kar takoj rekel, da mi bodo, če se strinjam, za drugo leto naročili kolo. Seveda sem se strinjal," se spominja Štimulak.
"V Radenski oz. Rogu sem ostal pet let. Zadnji dve leti je bil moj trener Marko Polanc, potem sem prestopil v Adrio Mobil." V istem času kot Primož Roglič, ki bo danes v Madridu že drugo leto zapored oblekel rdečo majico najboljšega na Dirki po Španiji.
Štimulak, ki je bil znan po tem, da je bil na številnih dirkah med ubežniki in da je vedno zgledno opravljal vlogo pomočnika, je kariero končal leta 2015, potem ko je izgubil vso motivacijo za nadaljevanje športne kariere. Želel se je izogniti usodi številnih športnikov, ki umetno podaljšujejo svoje kariere, predvsem zato, ker ne vedo, kaj bi po koncu športne poti sploh počeli.
Štimulak je kljub slovesu od tekmovalnega kolesarstva še vedno povezan z njim. V Celju ima trgovino in servis koles, ukvarja pa se tudi z organizacijo kolesarskih potovanj.
Leto 2020 mineva v znamenju pandemije novega koronavirusa. Kako vpliva na vaš posel? Ali pravilno ocenjujem, če rečem, da vam v času korone en del posla cveti, drug pa se je povsem ustavil?
Tako je, spet se je izkazalo, da je super imeti dve nogi, na eni lahko še vedno stojiš.
Če bi se ukvarjal samo z organizacijo kolesarskih potovanj, bi zdaj obstal in bi se bil verjetno prisiljen lotiti drugega posla, ker pa imam še kolesarsko trgovino, je k sreči precej drugače.
Pred začetkom koronavirusa je bilo ogromno zanimanja za kolesarska potovanja. Za letošnjo Dirko po Franciji smo imeli že marca 40 prijav oz. že plačanih akontacij, in prvič bi se zgodilo, da bi se na večdnevno potovanje na Tour odpravili z avtobusom.
Tudi sicer je bilo za kolesarska potovanja vsako leto več zanimanja, tudi nabor izletov smo širili, s korono pa se je ta del posla povsem ustavil.
Zdaj bo treba programe zapeljati nekoliko drugače. Več bo potovanj v bližnje regije, ponujali bomo tudi izposojo električnih koles.
V drugi karieri se je lotil prepletanja več poslov, kolesarske trgovine in servisiranja koles ter organizacije kolesarskih potovanj. Medtem ko prvo dvoje v času pandemije cveti, je drugo trenutno v fazi mirovanja.
Kakšna je struktura vaših gostov? Tudi gospe na električnih kolesih ali sami zagriženi specialkarji?
Vedno več je tudi ženskih predstavnic na električnih kolesih, sicer pa so skupine zelo mešane. Sam vedno poudarjam, da kljub temu, da se naša agencija imenuje natekmi.si, to ne pomeni, da smo na tekmovanju. Ime je ostalo od prvotne ideje, ki je vključevala predvsem ogled kolesarskih dirk in kolesarjenje na sami trasi. Vedno ponujamo več različic zahtevnosti.
V Štimulakovi športni trgovini je na ogled kopica njegovih dresov in dresov njegovih nekdanjih kolesarskih konkurentov, tudi Rogličev zmagovalni kronomerski dres z Dirke po Sloveniji ter dres Jana Tratnika in rožnata majica Toma Dumoulina.
Na razstavni polici najdemo tudi steklenico penine, ki jo je Roglič na lanskem Giru dobil za zmago na uvodnem kronometru, ta mu je prinesel tudi rožnato majico.
Kje ste sami učili tega posla? Kako ste se ga sploh lotili?
Postopoma. Prva leta sem se za turistični del potovanja precej pripravljal, potem pa se je izkazalo, da ljudje z mano potujejo predvsem zaradi želje po kolesarjenju, in ne zato, da bi poslušali predavanje o zgodovini Lurda, o tej in oni cerkvi v Franciji in podobno.
Se je že zgodilo, da so gostje rekli, pojdimo raje jest in v pivnico, tako da sem se s tem nekoliko prenehal ukvarjati.
Začetki druge kariere so bili dokaj stresni, z leti pa je vse lažje, saj določene destinacije, kjer ljudje radi kolesarijo, poznam do potankosti.
Če vzamemo samo prelaze Stelvio, Gavia in Mortirollo, tam sem bil zagotovo že desetkrat, pogosto tudi na pripravah, tako da mi je teren tako poznan, kot bi se pripeljal na primer v Šenčur.
Kolesarite zraven vaših gostov?
Ne, večino časa sem podpora v spremljevalnem kombiju. Ugotovil sem, da če te podpore ni, potem je vse skupaj preveč razpuščeno. Tisti, ki so najbolj zagrizeni, divjajo naprej, tisti, ki ne zmorejo, pa izgubijo motivacijo. Tako pa na vsako uro postavim okrepne postaje, kjer se vsi ustavijo in se razlike med njimi zabrišejo.
Ste razmišljali o tem, da bi organizirali izlete tudi za tujce? Da bi jih na primer peljali na Dirko po Sloveniji, tako kot zdaj Slovence vozite na Tour, Strade Bianche in podobno?
Za zdaj za kaj takega še ni bilo pravega časa. Kolesarska potovanja za slovenske goste se bolj ali manj prodajajo sama in jih ni treba posebej reklamirati, za vstop na tuje trge pa je treba imeti tudi čas in sredstva za marketing.
Sicer pa so zdaj taki časi, da bomo verjetno prej navdušili Slovenca, da gre z nami na potovanje, kot pa privabili tujca v Slovenijo.
Mislim, da se bo krog naših potovanj širil počasi, najprej bomo šli verjetno v Avstrijo in Dolomite, potem pa postopoma … Odvisno, koliko si bodo ljudje spet upali potovati, najbrž ne bodo kar takoj z letalom potovali na Kanarske otoke.
Smo pa na projektu za digitalizacijo Slovenije pridobili vavčer, s pomočjo katerega bomo lahko postavili novo spletno stran. Ni še povsem končana, gre pa za spletno stran, ki bo v osnovi namenjena tujcem.
Leta 2015 z ekipo Adrie Mobil med proslavljanjem skupne zmage Primoža Rogliča in zmage v konkurenci ekip na Dirki po Sloveniji. Na fotografiji od leve proti desni: Radoslav Rogina, Marko Kump, Kristjan Fajt, David Per, Klemen Štimulak, Primož Roglič, Domen Novak in Jon Božič.
Koliko vam vaše kolesarske izkušnje pomagajo pri vaši drugi karieri?
Precej. Moje stranke so večinoma res navdušeni kolesarji in me pogosto sprašujejo za mnenje. Poskušam jih "pedenati" tako, kot so pedenali nas, ko smo bili kolesarji, vem, kaj smo si mi želeli, kaj je bilo nam super na dirkah in treningih in enako velja za rekreativce.
Če povem samo zgodbo s coca-colo … Na enem od vzponov sem se ustavil in našemu kolesarju ponudil ledeno mrzlo coca-colo. Bil je navdušen, češ, kako si vedel, da potrebujem točno to (smeh).
Vem, ker smo tudi mi to potrebovali.
Z Janom Polancem sta skupaj dirkala v ekipi Radenske.
Ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili kot trener?
Niti ne, me je pa kar nekaj rekreativnih kolesarjev nagovarjalo, da bi jim pripravil načrte treningov. Kaj pa vem, sam mislim, da je bolje, da preprosto uživaš na kolesu in se ne obremenjuješ s številkami in intervali.
Morate na vaših izletih goste večkrat opomniti, naj raje gledajo naokrog kot v števec?
To kar naprej poudarjam. Saj je dobro, če treniraš, a po mojem mnenju je precej lepše, če se samo voziš na kolesu in uživaš. Tako boš zagotovo tudi napredoval.
Koliko še kolesarite?
Ne preveč, letos imam na števcu nekaj več kot tri tisoč kilometrov.
Pa včasih?
Od 25 do 27 tisoč. Tri tisoč jih je bilo na mesec. Sicer pa grem zdaj precej raje v hribe, še posebej pozimi. Zgodaj, ko cepin lepo prime, nadenem si dereze in gremo.
V gorah ni signala in me nihče ne sprašuje o feltnah in drugih kolesarskih temah. Tam je res mir.
S Primožem Rogličem, nekdanjim klubskim kolegom in cimrom na tekmovanjih, ob zaključku Dirke po Sloveniji leta 2018, kjer je Roglič še drugič zmagal v skupnem seštevku.
Pogrešate kaj iz časov, ko ste sami tekmovali?
Mogoče brezskrbnost. Zjutraj opraviš trening, potem pa počivaš, ker je to sestavni del treninga. Ni se mi dogajalo, da bi mi pregoreval telefon, tako kot se mi to dogaja danes.
Včasih se vprašam, kako mi ni nič konkretnega uspelo postoriti, potem pa se spomnim na 20 telefonskih klicev na uro ... Pa ugotovim, da ne more biti drugače.
Luštno je biti kolesar. Dokler si motiviran, seveda.
Zakaj ste tako zgodaj končali kariero? Pri 25 letih?
Ko sem videl, da ne bom napredoval v ekipo najvišjega ranga, sem imel občutek, da je bolje, da čim prej končam kariero in se lotim nove. Nisem se želel pri 30 letih ukvarjati z novim začetkom.
Preveč žalostnih zgodb poznam, ko so kolesarji vztrajali samo zato, ker niso vedeli, kaj bi počeli po koncu kariere, potem pa mnogi zapadli v depresijo.
Sam s prehodom v drugo kariero nisem imel nobenih težav, nobene depresije ali abstinenčne krize nisem čutil.
Takrat sem živel doma in tudi če mesec ali dva ne bi nič zaslužil, bi še vedno preživel, ko pa si enkrat na svoje, je zgodba drugačna. Težko si spet pripravljen na nek minimum.
Leta 2014 je Štimulak na Dirki po Sloveniji zmagal v razvrstitvi najboljših na gorskih ciljih.
Ste se kdaj dogovarjali za prestop na višjo raven?
Prav zares ne. Rezultatov nisem imel, nikoli nisem bil egoist, vedno sem bil pripravljen na pomoč in vedno sem bil tam, kjer smo bili dogovorjeni. Niti nisem bil specialist za nek določen teren, v bistvu sem bil kompleten kolesar.
V karieri športnika je vse super, dokler se ne začneš spraševati, kaj boš počel po koncu kariere. Ko sem si enkrat začel zastavljati vprašanje, kaj bom počel potem, je bila zgodba končana.
Kdaj ste sprejeli odločitev o koncu športne kariere?
Na pripravah na Mangartu, eno leto pred slovesom. Trener Miran Kavaš je bil že takrat začuden, zakaj sem podpisal pogodbo za še eno leto, ko je on že takrat začutil, da bom zgodbo zaključil. Očitno je opazil, da nimam prave motivacije za trening.
Leta 2013 je postal državni prvak v kronometru. Fotografija je s kronometrske etape Dirke po Slovenji istega leta.
Kaj hranite v spominu kot največji uspeh? Bili ste tudi državni prvak v kronometru leta 2013.
Najbolj cenim to, da sem lahko dobro dirkal na dirki Tour de 'l Avenir (Tour de France za mlade kolesarje, op. a.), proti koncu kategorije U23, leta 2012, da sem lahko šel v beg in da sem v etapi dosegel 3. mesto, to mi veliko pomeni. (Leta 2012 je na dirki zmagal Francoz Warren Barguil, op. a.).
Pa tudi to, s kakšnimi velikimi imeni sem bil v begu. Ko jih danes vidim na televiziji, se z veseljem spomnim časov, ko smo skupaj dirkali.
To mi je bolj ostalo v spominu kot na primer razne majice za najboljšega na gorskih ciljih.
Kdaj ste srečali Primoža Rogliča?
Med starejšimi člani, ko sem prestopil v Adrio Mobil. Spoznala sva se že prej, ker je nekajkrat prišel na trening Radenske.
Štimulak je slovenske ljubitelje kolesarstva že štirikrat odpeljal na Dirko po Franciji. Prisotni so bili tudi leta 2017, ko je Roglič dosegel prvo slovensko etapno zmago na Touru. Leto pozneje so pet serpentin pod vrhom vzpona na Alpe d'Huez pripravili tako imenovani slovenski ovinek, lani so si ogledali tudi etapo v Alpah, ki je bila zaradi močne toče in zemeljskega plazu prekinjena, letos pa kronometer, ki je uvrstitve na Touru obrnil na glavo.
Kako ste takrat gledali nanj? Na nekdanjega smučarskega skakalca, ki se je pri 24 letih lotil kolesarstva.
Kaj pa vem, čudno. Spomnim se, da smo šli nekoč skupaj na trening na Sorico, pa čez Škofjo Loko, Železnike, Soriško planino in na Pokljuko, in da je na klancu z lahkoto držal stik z najboljšimi, takrat s Tadejem Valjavcem in Janom Polancem.
Takrat sem ga prvič videl in spraševali smo se, od kod se je vzel. Že takrat je bil fenomen in je še danes.
Koliko je prihod Rogliča spremenil vse skupaj, je prinesel kaj novega?
Ne vem, ker sva v ekipo prišla hkrati. Oba sva bila novinca, morda je bil to tudi razlog, da sva pristala v isti sobi kot cimra. Oba so lepo sprejeli.
Sicer pa mi je bilo v Adrii vedno super, ker je tam vladala zmagovalna mentaliteta. Na katerokoli dirko smo potovali, vedno je bil nekdo iz naše ekipe med glavnimi favoriti za zmago.
"V ekipi Adria Mobil je vedno vladalo izredno dobro vzdušje, morda se je prav zato tako dobro dirkalo. Med nami ni bilo zamer, delali smo eden za drugega oz. za zmago in s tem povezan zaslužek."
Se spomnite kakšne skupne zgodbe z Rogličem?
Da, morda z dirke po Azarbejdžanu leta 2014, kjer smo z ekipo bivali v precej razkošnem hotelu Kempinski. S Primožem sva bila skupaj v sobi. Soba je bila ogromna, verjetno večja kot moja trgovina, notri pa sta bila zakonska postelja in raztegljiv kavč.
Spomnim se, da sem Primožu rekel, da bom kar jaz izbiral, saj imam v kolesarstvu daljši staž (smeh) - vedno smo se držali hierarhije - in bom spal v postelji, njemu pa ostane kavč. Rekel je, okej, ni panike in je spal na kavču.
No, leto pozneje smo bili spet v Azarbejdžanu in ne spomnim se točno, ali je Primož padel že pred dirko, v glavnem bil je nekoliko poškodovan in rekel sem mu, naj tokrat kar on spi na postelji, in na koncu je zmagal dirko. Takrat sem mu rekel, da če bi mi že lani rekel, da bo zmagal, če bo dobro spal, bi mu posteljo odstopil že prej (smeh).
Sicer pa se mi je vedno zdelo, da je v ekipi Adrie izredno dobro vzdušje, morda se je prav zato tako dobro dirkalo, med nami ni bilo zamer, delali smo eden za drugega oz. za zmago in s tem povezan zaslužek.
Primož Roglič bo danes v Madridu spet oblekel rdečo majico zmagovalca Dirke po Španiji.
Kako ste vi gledali na to, da se je ekipi pridružil nekdanji smučarski skakalec?
Sprva je bilo vse skupaj malce čudno. A je Primož hitro pokazal, da ima nekaj v sebi in da je sposoben zmagovati.
In ne ponavlja napak.
Da, zelo hitro se uči. Tudi na letošnjem Touru kronometra ni odpeljal slabo. Odpeljal ga je dobro, Pogačar pa izredno dobro.
Kje ste ga spremljali?
Na prizorišču. Dva in pol kilometra do cilja. Ko se je izkazalo, da se bo kljub omejitvam vendarle dalo potovati, smo se na hitro zbrali in odpotovali.
Na svoj dres, ki ga hranite v vaši trgovini (na zgornji fotografiji), vam je v posvetilu zapisal "Za mojega vzornika". Morda veste, zakaj?
Ne vem, morda se je tudi on od mene čase naučil (smeh).
Preberite še:
2