SiolNET. Sportal Hokej
3,20

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (181.): Darko Prusnik

Danes bi dobro premislil, ali bi se še enkrat odločil za šport

3,20

termometer

Darko Prusnik
Darko Prusnik je legenda ljubljanskega hokeja, zdaj pa se je znašel v težavah.. Foto: Vid Ponikvar

Darko Prusnik je legenda hokejskega kluba Olimpija, v članski ekipi je kot vratar zaigral že pri rosnih 15 letih, kot rezerva za prav tako legendarna vratarja Toneta Galeta in Janeza Albrehta, a Prusnik je znal zaigrati tudi v polju, kot branilec ali celo napadalec. Po dolgi tekmovalni karieri, v kateri je igral skoraj po vsej Jugoslaviji in z reprezentanco rajnke države nastopil na šestih svetovnih prvenstvih, se je izkazal tudi kot kondicijski trener, tako v hokejski kot tudi košarkarski Olimpiji, danes pa je upokojen in osredotočen na to, da poplača dolgove do države in s tem reši hišo v Škofljici.

Prusnika ste ljubitelji hokeja, ki ste spremljali neposredni prenos zadnjega večnega derbija med Olimpijo in Jesenicami v Alpski ligi, spoznali kot tistega silaka, ki je med tekmo v začetku oktobra postavljal svetovni veteranski rekord v dvigovanju uteži. In ga tudi postavil. Na "bench pressu" je v eni uri petdesetkilogramske uteži dvignil kar 1181-krat.

"To sem do zdaj počel za dobrodelne namene, zdaj pa žal moram tudi zase," nam je v zadregi povedal v daljšem pogovoru v njemu ljubem Tivoliju v Ljubljani. Zaradi vsega skupaj mu je nerodno, je še dodal, a da druge rešitve ne vidi. Zbira denar za poplačilo dolgov finančni upravi, sicer bo ostal brez strehe nad glavo. Denarja nima, čeprav ga je zaslužil kot kondicijski trener v hokejskem klubu Jesenice, ki pa je propadel in upnike pustil "na suhem". Tudi Prusnik je nasrkal.    

Boštjan Gasser Sportal Brkati Gorenjec, ki je ustvarjal svetovne čudeže z Elanom

"Samo tisto, kar sem zaslužil, želim dobiti. Nič drugega."

 "Nočem se z nikomer kregati, samo tisto, kar sem zaslužil, želim dobiti. Nič drugega." "Nočem se z nikomer kregati, samo tisto, kar sem zaslužil, želim dobiti. Nič drugega." Foto: Vid Ponikvar "Ko sem leta 2011 končal delo na Jesenicah, so mi obljubili, da mi bodo poplačali vse, kar so mi bili dolžni od maja do oktobra 2011. Če bi mi, bi lahko Fursu poplačal in bi imel mir. Težava pa je v tem, da sem za opravljeno delo izstavljal račune, denarja pa nisem dobil. A to, čeprav imam tudi pravnomočno odločbo sodišča (HK Jesenice je tožil in tožbo dobil, op. p.), države ne zanima," pravi 64-letni nekdanji hokejist, ki je od leta 2013 v pokoju. Njegova zgodba opozarja na neurejene razmere v športu pri nas.   

"Po Jesenicah sem šel v pokoj in ker nimam dovolj delovne dobe, moja pokojnina znaša 400 evrov. Imam kredit in ko plačam mesečni obrok, mi ostane 60 evrov. Delati moram, da lahko poplačam položnice. Fursu pa žal ne morem poplačati, saj tistega, kar sem krvavo zaslužil na Jesenicah, ko sem se vozil vsak dan iz Ljubljane ali pa celo prespal gor v hotelu, nisem nikoli dobil. Vedno je bilo: jutri bo, jutri, jutri … Ta jutri pa ni nikoli prišel. Zdaj pa upam, da mi bo uspelo. Nekaj se je nabralo prek Rdečega križa in je Furs odložil zaseg hiše za tri mesece, še več kot polovico pa moram zbrati, še 11 tisoč evrov. Potem bom rešen," razlaga in doda: "Ampak nočem se z nikomer kregati, samo tisto, kar sem zaslužil, želim dobiti. Nič drugega."

Anton Kosmač Sportal Nekdanji olimpijec, ki je postal uspešen mizar in restavrator

Danes bi močno premislil, ali bi se lotil športa

Prusnik, Ljubljančan, Šiškar, je sicer klasični športni fanatik, v življenju se je ob hokeju ukvarjal še z nogometom, malim nogometom, judom, danes pa ni več prepričan, ali bi se še enkrat odločil za šport. "Če bi šel lahko v času nazaj, bi močno premislil, ali bi se še enkrat odločil za šport. Saj ti res da veliko lepega, ampak pri nas je vse skupaj zelo čudno. Nič te ni doma, pa nič ne prineseš domov, medtem ti pa družina kar zraste, otroci kar zrastejo. Pa imam pridne otroke kot strela. Sin je fakulteto za šport končal, priden je kot mravlja, ustvaril je družino. Starejša hčerka bo zdaj končala študij že na drugi fakulteti, druga hčerka študira biopsihologijo v Kopru, njena mlajša dvojčica bo prav tako vpisala še en faks, književnost bo študirala, poezijo. Ponosen sem na otroke in vesel zanje, obžalujem pa to, da so zrasli, ne da bi vedel. Meni je ušlo deset let pri otrocih in to je najhujše. Najhujše! Če bi to vedel, nikoli ne bi bil profesionalni športnik. Sina sem pregovarjal, ko sva se pogovarjala o tem, in je šel iz hokeja ven, bil je trener pri Olimpiji, ga ni bilo ob sobotah in nedeljah doma, pa je šel ven in je zdaj profesor na šoli in ima mir. Konce tedna lahko preživi z družino."

Prusnikovi najmlajši hčerki, sestri dvojčici Niko in Evo, smo spoznali leta 2012, ko sta se potegovali za nastop na Evroviziji, tule pa je njun prvi samostojni singel:

Takih športnikov, ki so bili po karieri zavrženi kot smet, pozna preveč, pravi: "Tudi Fursu sem rekel, naj gredo kar v Halo Tivoli pogledat nekdanje hokejiste, pa niti ne v Halo, saj te nočejo niti videti več, pa so mlajši od mene trideset let. Mladost in zdravje so pustili v njej, zdaj jih pa nihče noče poznati. Pa dolžni so jim toliko, da bi si lahko stanovanje kupili. Veliko takšnih poznam, a jih ne bom izpostavljal. In se skrivajo pred Fursom. To je res zelo nerodna zadeva, vpliva na vse. Ponoči ne spiš, ves čas se sekiraš, kako boš položnice plačal, takšnih je ogromno."

Mitja Kunc Sportal Mitja Kunc: Nikoli ne veš, na katero pot te usmeri življenje

Tudi to je Slovenija

"Tudi to je Slovenija," zmajuje z glavo in razlaga: "Pa ne gre samo za športnike, koliko pa je takšnih delavcev, ki so ostali brez vsega, ko so šla podjetja v stečaj? Če pri nas gledaš televizijo, je samo negativizem. Šport gledam, da se sprostim. Če pogledaš poročila, je sam negativizem, drug proti drugemu, ne da bi skupaj stopili. Pa saj isti dres nosijo kot pri športu. Isto streho imamo nad glavo, Slovenijo, skupaj držimo, korona je, skupaj držimo, rešujmo podjetja! Bodo že račune polagali, ko bo prišel čas, ti, ki so nas izropali. Včasih so se direktorji borili za svoje 'fabrike' in se važili drug pred drugim, poglej, koliko moja dela, danes pa 'fabriko' pokradejo, delavci pa gredo kot postranska škoda na cesto."

"Mehanske poškodbe me ne skrbijo, važno je, da rešim v glavi, da rešim hišo, da bom lahko mirno živel." "Mehanske poškodbe me ne skrbijo, važno je, da rešim v glavi, da rešim hišo, da bom lahko mirno živel." Foto: Vid Ponikvar

Dvorane so bile ves čas polne, plače pa "klinac"

No, pogovor je kmalu prešel na šport. O njem ima po bogati tekmovalni zgodovini marsikaj lepega povedati, pa tudi manj lepega, saj danes čuti posledice.

"Leta 2013 so me upokojili, ker imam take poškodbe od športa. Šel sem na operacijo hrbtenice, potem sem imel še eno operacijo in še me čaka, samo sem zdaj že petkrat preložil, ker sem očetov skrbnik, mama mi je umrla pred kratkim … Čakajo me še štiri, najprej koleno in kolk na levi, nato še na desni. Ampak to ni nič hudega, te mehanske poškodbe me ne skrbijo, pomembno je, da rešim v glavi, da rešim hišo, da bom lahko mirno živel. Sem invalidsko upokojen, veliko delovne dobe mi manjka, ker klubi niso vplačevali prispevkov. To še v Jugoslaviji, preverjal pa nisem. In nisem edini, takih je v Sloveniji na desetine, če ne stotine primerov. Klubi so včasih poslovali na način, podpiši za naprej, da boš dobil za nazaj. Vedno so te imeli za kakšnih pet mesecev v dolgu, če ne še več, pa delovna doba ti ni tekla. To je bil začaran krog, ampak hokej je bil tako popularen, da je bilo na tekmah polno ljudi. Dvorane ves čas polne, plače pa 'klinac'. Bili smo entuziasti, ta moja generacija. Kdor je ven iz hokeja pobegnil, je nekaj ustvaril, ker je vso energijo v to vrgel. Če si hokejist, si priden človek. Jaz sem pa ostal in še nekaj takšnih, ki smo imeli to tako radi."

Matija Šestak Sportal Najhitrejši prodajalec gramofonskih plošč na svetu

Masko podedoval po Galetu ali Albrehtu

Danes torej sanira poškodbe, ki so posledica hokeja. "Včasih je bila oprema v hokeju slaba, danes ni človeka, ki bi šel s to opremo v gol. To je bilo noro. Ves čas sem bil zašit ali polomljen, rebra, ključnica, glava … Jaz sem zaščitno masko podedoval po Tonetu Galetu ali pa po Janezu Albrehtu, ki sta imela čisto drugačna obraza. Maske so delali včasih … Novak, na Jesenicah recimo, ti je na obraz nanesel vročo kremo, nanjo dal 'gips', naredil odlitek iz 'fiberglasa', da je bila tanka, pa namestil še dve penici, da je sedla na ličnice. Kakšne hude zaščite ni bilo, bilo je je le toliko, da ti pak ni razbil obraza, ušesa so bila zunaj, večina glave tudi. Preden smo dobili čelade, smo bili fantje ves čas zašiti."

Zdravniki šivali hokejiste, hokejisti pa svojo opremo

V prvo ekipo Olimpije je bil vpet prezgodaj, leta 1972, star le 15 let. "Opremo sem imel pa kot papirnato, bil sem ves čas bulast, pa zlomljen. Mama me ni nikoli v živo gledala, ji je bilo preveč grozno, očitala mi je, spet si zašit, spet si polomljen. Ni bilo treninga, da nisi bil plav ali črn, ščitnikov ni bilo, kot da bi imel dva puloverja oblečena, če je bilo preozko, si jih dobil v rebra, pa v kolena. Tukaj na klopci pred Halo pri zgornjem igrišču sem prinesel ščitnike, pa s sabo sem imel nit in šivanko, pa sem prerezal in sem tlačil notri konjsko dlako, da sem napolnil. To se je namreč s časom skupaj zbilo in so imeli izpostavljeno koleno, pa si dobil bombo in je bila poškodba, meni so morali stalno vodo ven iz kolena črpati. To smo trpeli kot norci, ampak smo bili zaljubljeni v šport, entuziasti, bolečine pa smo se navadili. Vsake bolečine se navadiš. Imel sem opornico iz UKC, sem šel tja za progo, odrezal, 'štucno' zložil, jo podložil in branil. Pa sem bil čisto črn po levi strani, toliko krvi se je zlilo pod kožo. A nisem manjkal niti na enem treningu. Zgodilo se je, da so mi zjutraj šivali teme, zvečer pa sem jo dobil v arkado in mi je isti zdravnik šival v enem dnevu dvakrat. Je rekel, a te nisem že zjutraj zašil? Pa sem rekel, ja zadaj, zdaj pa spredaj (smeh, op. p.)."

"Ampak nismo manjkali. Mladim zdaj vedno govorim, ko si poškodovan, počivaj. Ker na tribuni skavti ne vidijo, da si poškodovan, ti pa igraš samo z 80 odstotki in si videti slabo. Trener te pa potrebuje, te izkorišča. Preveč je takih. Če pa trener ne razume, da si poškodovan, mu pa reci, da imaš vročino in boš še dva dni doma. Igralce je treba paziti, trenerji morajo imeti posluh, igralci niso potrošni material. Ti fantje bodo v teh telesih živeli še dolgo. Trener mora spoštovati igralce, spoštovanje mora biti obojestransko. Če tega spoštovanja ni, je konec, iz vsega skupaj ni nič. Ne more fant pri dvajsetih zasovražiti tistega, kar je imel v življenju najraje. Tega ne sme biti."

Jože Vidmar Sportal On je bil tisti, ki je leta 1983 presenetil Američane

V Spodnji Šiški hokejisti, v zgornji pa nogometaši

"V Spodnji Šiški smo bili vsi hokejisti, tamle v Zgornji so bili pa nogometaši." "V Spodnji Šiški smo bili vsi hokejisti, tamle v Zgornji so bili pa nogometaši." Foto: Vid Ponikvar Kako se je sploh znašel v hokeju? "Tukaj v Tivoliju, tamle pod kostanji (pokaže proti kopališču Ilirija, op. p.) je bilo košarkarsko igrišče, na njem je igrala Olimpija, štirikrat državni prvak. Jaz sem bil ves čas na košarki, v katero sem bil čisto zaljubljen, vedno sem bil na tekmah, ko so igrali Dermastja, Lorger, Daneu, Basin, ki je bil takrat še mlad takrat, pa moj sosed Žorga … Potem pa so Halo zgradili, mi smo tam sicer drsali že prej na lužah, ko je bila pa Hala zgrajena in je zdaj že pokojni Boris Svetlin z Jesenic prišel v Olimpijo igrat in pozneje postal trener, so delali ekipo in je rekel, golmana potrebujem. Moj brat pa je name pokazal in sem postal golman. Potem je šlo pa hitro, to je bilo leta 65, leta 72 sem bil že v prvi ekipi. Prekmalu je bilo zame, branil sem za mladince, v prvi ekipi sem bil rezerva Galetu in Albrehtu, ampak vedno je bil kakšen poškodovan, jaz sem bil pa rezerva in sem vedno z njimi potoval, pa kakšno tretjinico ujel. Tudi v Alpski ligi proti močnim švicarskim klubom sem branil."

Kot Šiškar tudi ni imel kakšne izbire, še dodaja: "Tako je bilo, da smo bili tukaj v Spodnji Šiški vsi hokejisti, tamle v Zgornji, pri litostrojskih blokih, so bili pa nogometaši. Srečko Katanec, recimo, je od tam. Tukaj pri nas, v krajevni skupnosti Milana Majcna, je bilo pa ogromno hokejistov, ta stari Vnuk, pa Miro Lap, Korel Savič, ki smo jih gledali z velikimi očmi. Košarkarji so imeli desetkrat višje plače od hokejistov, medtem ko je bilo gledalcev isto. Samo je bila košarka bolj … Takole bom rekel, hokej je bil vedno delavski šport, ko so bili fantje mehaniki in podobno, taki bolj 'gavnerji', košarka pa je bila bolj študentska, Daneu in taki," nam je pripovedoval v smehu.

Ildar Rahmatullin Sportal V 90. prišel z "ruskim valom" v Slovenijo in ostal: Ni mi žal #video

Včasih je na vsaki tekmi nekdo izgubil zobe

Olimpija je pod novim vodstvom spet na pravi poti, meni Prusnik. Olimpija je pod novim vodstvom spet na pravi poti, meni Prusnik. Foto: Vid Ponikvar Zaradi slabše opreme so bile poškodbe pogostejše kot danes, tudi zato so v hokejski ekipi trije vratarji. Danes je igra hitrejša, a tudi varnejša, pravi, predvsem po zaslugi veliko boljše opreme: "Igralci pa so včasih igrali bolj na telo, na vsaki tekmi je kdo zobe izgubil, pa če je kdo komu v hrbet priletel ob bandi, ni sodnik niti trznil, danes je za to avtomatsko dve minuti kazni. Včasih si ga 'zahakljal' s palico za noge in porinil, pa ni bil prekršek, danes se vse to kaznuje. Kar je prav, saj je igra preprosto prehitra, če bi bil danes tak kriterij, kot je bil takrat, bi morali pred Halo čakati trije rešilci, samo vozili bi jih."

Hokeja zadnjih nekaj let niti ne spremlja prav natančno, priznava, a se bo to spremenilo, všeč mu je smer Olimpije pod novim vodstvom. "Začelo se je dogajati pravilno, fantje imajo stvari zdaj urejene, Miha Butara je dober predsednik kluba in igralci na trening spet pridejo zadovoljni. Vedo, da bodo konec meseca dobili tisto, kar jim pripada, kar so podpisali, ali je to veliko ali malo. Zdajšnja Alpska liga – ta je drugačna, kot je bila včasih, ko so v njej igrali klubi iz Švice, Nemčije, Italije in mi – je idealna za Olimpijo, ker igrajo mladi fantje. Pa samo Slovenci. Naredili bodo ekipo za naprej, če pa bodo šli v ligo EBEL, pa mislim, da bodo morali kakšne tri močne tujce kupiti, takšne, ki bodo pozitivno vplivali na domače igralce, ki bodo znali potegniti ta voz."

Podobno je s košarko, v Stožicah je bil le dvakrat, a ima zdaj, ko sta v klubu Cedevita Olimpija njegova stara znanca Sani Bečirović in Jurica Golemac, več veselja.

Peter Ameršek Sportal Legenda Olimpije, kakršnih ne delajo več

Prinesel sendviče in potem ves dan ždel v fitnesu 

Danes, kot že rečeno, podira veteranske rekorde v dviganju uteži, s temi se je seznanil že kot hokejist, ni pa kakšen obsedenec, poudarja. "Jaz raje nogomet igram, bil sem tudi dober tekač, čez Rožnik sem tekal … Uteži pa … Ko so bile uteži, sem pač 'kvihtal'. Bil sem samouk, malo sem razmišljal in opazoval, imel sem tudi dobre trenerje, Kostrukova (Tolja Kostrukov, op. p.) v Zagrebu, ko sem igral za Medveščak, bil je deset let trener sovjetske zveze za fizično pripravo, deloval je pod Tihonovom, bil je specialist. Na svetovnih prvenstvih sem recimo vzel s seboj sendviče in potem ves dan ždel v fitnesu, kamor so hodile reprezentance trenirat, ameriška, kanadska, ruska finska …

In sem opazoval, kaj oni delajo takrat po tekmi, pred tekmo. Vse treninge sem na sebi preizkusil, tako da sem znal to plasirati naprej. Potem sem naredil izpite na fakulteti za šport, naredil trenersko šolo za fizično pripravo v hokeju in to potem delal. Ves čas sem pa razmišljal in opazoval, kaj se dogaja, saj ta panoga ves čas napreduje. Ampak mladini tudi danes povem, da ne smeš preveč filozofirati, trenerji si ves čas izmišljujejo nove vaje, ampak brez teh osnovnih nalog, potegi, sunki, pa teki, šprinti, poskoki, ne gre. To moraš delati, če hočeš biti ta prav.

Jaz sem tudi striktno proti dopolnilni prehrani in seveda proti dopingu. Vedno naredim test, če me kdo premaga, naj me premaga pravi športnik. Če sem v 65. letu čez tisočkrat dvignil, sem treniral pravilno. Ta moč je ostala. Fantom vedno rečem, razmišljajte o svojem telesu, ker v tem telesu boste živeli še dolga leta po športu. Zato, če si utrujen, počivaj, če si len, pojdi trenirat, dobro jej in dobro počivaj. Počitek in hrana sta zelo pomembna, vsi pa vemo, kaj je uravnotežena prehrana. Ni zapleteno, na tržnici imaš vse."

"Rekorde sem pa začel postavljati, ko sem po televiziji pred kakšnimi 25 leti videl enega Hrvata, ki je rekel, da ga v tem nihče ne bo premagal." "Rekorde sem pa začel postavljati, ko sem po televiziji pred kakšnimi 25 leti videl enega Hrvata, ki je rekel, da ga v tem nihče ne bo premagal." Foto: Vid Ponikvar

"Hokej imam rad in so me dobili na 'finto'" 

Kot kondicijski trener je delal tudi v košarkarski Olimpiji, kamor sta ga leta 1996 zvabila takratni predsednik Radovan Lorbek in trener Zmago Sagadin. "Malo sem treniral mladince v košarki, pa hokejiste Olimpije, potem sem bil nekaj let samo pri košarki, potem pa me je, ko sem imel še triletno pogodbo z Olimpijo, poklical Šuvak (Zvone, športni direktor HK Jesenic, op. p.) in rekel, Dare pridi na Jesenice, pridi nazaj v hokej, potrebujemo te. Pa sem šel, prekinil sem pogodbo s košarkarji, hokej imam rad in so me takole dobili na 'finto'. Saj če bi bilo na Jesenicah vse v redu … Jaz sem tako rad treniral, tam so bili Tičar, Jeglič, Sabolič, Hafner, pa Dolinški, to so vsi tako super fantje, ki me še danes kličejo in mi povedo, da še danes trenirajo tako, kot sem jih navadil. Tako rad sem bil na Jesenicah, kot tudi v Ljubljani."

Slovenija 1993 Sportal Košarkarski reprezentant v poljski direktorski pisarni

Za lov na rekorde ga je navdihnil Hrvat

Pri 64 letih ne trenira več tako, kot je v mladosti. "Treniram petkrat na teden, največ eno uro na dan, nastavim si deset vaj in grem deset krogov čez. Pa odgaram v eni uri kot norec in grem ven iz fitnesa. Ne potrebuješ več, škoda časa. Z ogrevanjem vred. Eksplodiram in grem, sem tako navajen, imam tak svoj način, 'benč' pa je med temi desetimi vajami dvakrat na teden, da malo potreniram. Ampak ker vse življenje treniram, imam to vzdržljivo moč," pravi.

"Rekorde sem pa začel postavljati, ko sem po televiziji pred kakšnimi 25 leti videl enega Hrvata, ki je rekel, da ga v tem nihče ne bo premagal. Je 860-krat dvignil. Sva s hčerko gledala, sem pa zamudil podatek, v kolikšnem času je to dvignil. Potem pa sem enega novinarja poklical in ga vprašal. Rekel sem, če je v pol ure to dvignil, potem je hud, potem ga ne bom premagal. Mi je povedal, da je Hrvat to dvignil v eni uri, pa sem šel v fitnes, pripeljal tri hokejiste, mulce, ki sem jih treniral, in rekel, štejte. Pa sem jih 916 dvignil v eni uri, in to brez treninga, saj prej dva meseca zaradi poškodbe rame nisem dvigoval. Potem pa sem začel malo trenirati, pa sem jih 1.223, na treningu celo 1.680 dvignil."

Bil je kandidat za spopad z velikim Mikom Tysonom

Nedolgo za tem se mu je ponudila imenitna priložnost, da bi sodeloval na spektaklu z legendarnim ameriškim boksarjem Mikom Tysonom. Kaj je bilo s tem? "Uf, to je bilo dvajset let nazaj. To se je pojavilo v časopisih, pa me je poklical nek novinar in rekel, glej Dare, takole pa takole je. Dvanajst so jih izbrali po svetu, čistih laikov, ki nikoli niso bili v ringu. Vprašali so, ali si upajo za tri minute v ring z Mikom Tysonom, nagrada je bila sto tisoč dolarjev. Jaz sem jih v življenju 'fasal' milijon na hokeju, pa poškodb, bolečine sem bil navajen, pa natreniran po naravni poti. Več sem treniral kot trije Tysoni skupaj. Ampak ne boksa, druge stvari. Potem pa se je to začelo dogajati, sem pa tako treniral …

Vrat sem tako natreniral, da nisem mogel več nobene srajce zapeti. Kot norec. Sem si mislil, da mi ne bo tilnika zlomil, ko me bo 'priklopil'. Če bom v nezavesti, se bom že zbudil. Ampak 100 tisočakov bi imel, pa izziv je bil. Trebušne mišice sem tako natreniral, da tudi če bi me s topom ustrelil, ne bi bilo nič, tudi če bi me dobro 'pribasal', ne bi dol padel. Sem rekel, poskusil bom, poskusil bom zdržati, pa če se ga samo enkrat malo dotaknem, bom zadovoljen. Če mi bo pa nos 'odpulil', sem si pa tudi rekel, pa saj ga nastavijo nazaj.

Mike Tyson se želi pri 54 letih vrniti v ring in se pripravlja na dvoboj z Royjem Jonesom jr., ki naj bi se zgodil 28, novembra:

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Training smarter every day. @smartcups SmartCups.com

A post shared by Mike Tyson (@miketyson) on

Pa še dva meseca bi bil v Las Vegasu, pa trenerja bi ti nastavili, pa 24 ur na dan bi te snemali na pripravah, češ ali te je kaj strah. Pa kakšen strah?! Tudi če bi imel Tyson podkve namesto rokavic, bi šel, to je bila stimulacija. To je štos. No, pa sem ga vseeno malo študiral, ampak njemu se ne moreš umakniti, on ima šest bomb v eni sekundi in če te z eno samo prižge, zaspiš. Razmišljal pa sem, 'klinc', toliko je velik kot jaz, celo dva centimetra nižji, 101 kilogramov ima, kot jaz.

Se bom že zaščitil, saj sem golman, na dveh kvadratnih metrih sem hiter, eksploziven kot norec, pake sem lovil, preden je on začel boksati. Imam hitre roke, bom že nekako, me bodo že naučili. Glavo znam umikati, ker sem se pakom umikal, da me niso šivali. Poskusil bom, bom poskusil na nogah ostati. Potem pa je to padlo v vodo, Tyson je imel neke težave z zakonom. On bi dobil pa 300 tisoč na rundo. On bi nas 12 pospravil v dvanajstih minutah, pa bi imel tri milijone pa pol."

Pri Goranu Dragiću ga moti le ena stvar

Spoštuje vse športnike, zaradi Luke Dončića, Gorana Dragića in lige NBA je izgubljal spanec, zdaj ga navdušujeta izvrstna kolesarja Primož Roglič in Tadej Pogačar. Uspehi naših zvezdnikov so izjemna motivacija za preostale. "Veste, kakšna motivacija je gledati Rogliča in Pogačarja?! To je zame doping. Ali pa Luko ali Dragića? To je motivacija za vse Slovence. Če bi bil zdaj trener, bi v garderobe obesil slike Luke in teh, pa kakšen video njihovega treninga bi predvajal, to je motivacija za vse mulce. Dokaz, da se da. Če je prišel Goran Dragić iz Kosez, iz Iliirije kot pobček, pa kaj je zdaj in kaj bo še … Madona, kako mu privoščim! Edino moti me, ko pravi, da je veteran. Ali je LeBron James kdaj rekel, da je veteran? Nikoli ne smeš reči, da si veteran! Ti delaj in samo uživaj v tem, kar imaš rad. Ko pa enkrat ne boš imel več rad, pa nehaj, ker drugače se poškoduješ. Če pri stvari nisi več z glavo, se poškoduješ. Če ne poješ, ko prispeš v dvorano, če nisi več zaljubljen v to, kar počneš, moraš nehati."

"Veste, kakšna motivacija je gledati Rogliča in Pogačarja?! To je zame doping. Ali pa Luko ali Dragića? To je motivacija za vse Slovence." "Veste, kakšna motivacija je gledati Rogliča in Pogačarja?! To je zame doping. Ali pa Luko ali Dragića? To je motivacija za vse Slovence." Foto: Vid Ponikvar

Marsikaj je odvisno od trenerja

To je seveda odvisno tudi od trenerjev, pravi Prusnik, dober trener mora imeti posluh za igralce, svoje avtoritete ne sme graditi na poniževanju in žaljenju igralcev. "Vedno jim pravim, pa naj gre za hokej ali košarko, pojdi v garderobo, poslušaj signale. Kakršna atmosfera je v garderobi, takšna bo tudi na parketu ali na ledu. Pa po igralcu, ki po naravi ni upornik, pred drugimi ne smeš vžgati, da sam sebi dviguješ avtoriteto, njega pa uničiš. Ne smeš! Trener nima te pravice, ampak žal je veliko takšnih trenerjev, ki eksistence rešujejo na nekaj dobrih igralcih, ki jih vzamejo pod okrilje, preostale pa uničijo. Vsak trener, če je dober, mora iz debelega suhega narediti, iz nerodnega spretnega in tako naprej."

HK Olimpija Val Gardena Tadej Čimžar Sportal Olimpija z novim kapetanom do nove zmage, Jeseničani spet brez tekme

Obradovićevo preklinjanje da, Vujovićevo ne

"Imaš tudi trenerje, ki med tekmo psujejo. Imaš takšnega, ki te s kletvico užali, potem pa imaš enega Obradovića, ki te s preklinjanjem stimulira. Ima drug ton, drugače te zadane. Ko te opsuje en Obradović, ti zraste adrenalin, če te pa Veselin Vujović … Če bi mene tako, kot je naše rokometaše … Jaz ga nokavtiram. Takoj! Stresem ga kot zajca. Ali pa tisto, kar se je zgodilo v Mariboru. Meni je bilo smešno, ko sem gledal po televiziji, ko so navijači zahtevali, da nogometaši slečejo drese. Da bi do mene prišel navijač s tribune in zahteval, da slečem dres. V dveh minutah bi bili vsi goli na tribunah. Marija. Meni lahko to reče samo trener ali predsednik kluba. V bistvu samo trener. Samo trener. Dres je svetinja, zaradi nekaj butastih navijačev, ki sploh niso pravi navijači, ampak baraboni, ga zagotovo ne bi slekel. Navil bi jim ušesa. Ampak tako je. Danes opažam, da je veliko takih, nepravih navijačev."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 21
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin