Druga kariera
Nedelja, 20. 9. 2020, 15.20
4 leta, 1 mesec
DRUGA KARIERA (176.): ILDAR RAHMATULLIN
V 90. prišel z "ruskim valom" v Slovenijo in ostal: Ni mi žal #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,67
Ildar Rahmatullin je v 90. letih pustil močan pečat v slovenskem klubskem hokeju. Na sončni strani Alp je ostal tudi po koncu igralske kariere. Zadnja leta dela z mlajšimi selekcijami HK SŽ Olimpija.
Ildar Rahmatullin se je v začetku 90. let z vrsto ruskih hokejistov preselil na Jesenice, kot igralec z nosom za zadetke pustil močan pečat v slovenskem klubskem hokeju in na sončni strani Alp ostal vse do danes, ko so tekmovalne drsalke in palica že lep čas v kotu. Hokejska oprema ostaja njegova zvesta spremljevalka, izkušnje na nove generacije prenaša pri HK SŽ Olimpija.
Pisalo se je leto 1992, ko se je Ildar Rahmatullin pri 31. odzval vnovičnemu klicu z Jesenic takratnega trenerja železarjev Vladimirja Krikunova, ki je na Gorenjsko zvabil marsikatero zveneče rusko igralsko ime. Ni trajalo dolgo, da je napadalec iz Kazana prirasel k srcu jeseniškim navijačem, s katerimi se je veselil dveh naslovov slovenskega prvaka. Leta 1998 je rdeči dres zamenjal za Olimpijinega, v njem kot igralec zašil še pet domačih zvezdic in ga nosil do 45. leta.
Pravzaprav je tu še danes, desetletje in pol po igralski upokojitvi, a zadnja leta v vlogi trenerja mlajših selekcij (mladincev in kadetov) Olimpije. "Kako ste se spomnili name? Saj sem 'le' trener mladih," nam je ob srečanju dejal 59-letni Ramo, kot mu pravijo hokejski kolegi. Skromen tudi ob odgovorih, ko smo ga spomnili na naslov svetovnega prvaka do 20 let s Sovjetsko zvezo ali pa ko smo mu omenili njegov dres pod stropom dvorane kluba iz Kazana (današnjega KHL-ovca), s katerim je igral tako v drugi kot najkakovostnejši sovjetski ligi in v njem pustil močan pečat. "Uf, tega je že sto let. Saj sem ponosen, a da bi se hvalil naokoli, pa ne, povem le svojim fantom."
V Sloveniji ni občutil le navijaškega občudovanja, pač pa tudi nezadovoljstvo. Kot trenerja – vodil je člane obeh večnih tekmecev – ga je ulica tudi podila, tako na Jesenicah kot pri Olimpiji je iz različnih razlogov hitro končal EBEL-ligaško zgodbo. Članskih trenerskih ambicij nima, si pa želi, da bi z upi zmajev na ogled lahko postavil tudi kakšen rezultat.
Prve hokejske korake je naredil v domačem Kazanu. Šole so imele svoja hokejska igrišča, tako da ni bilo težko pristati v tem športu.
Začniva pri vaših prvih hokejskih zavojih. Kdo vas je v Kazanu navdušil nad tem športom?
Uh, ti časi so že zelo daleč. Pravzaprav me ni navdušil nihče, sem se kar sam. V naših krajih smo imeli zelo nizke temperature, ceste so poledenele, obul sem si drsalke in začel drsati. Hitro sem se navdušil, potegnilo me je in tako se je vse skupaj začelo.
Ko sem se v domačem mestu začel resneje ukvarjati s hokejem v enem od klubov, so me domači podprli. To so bili povsem drugi časi. Če se prav spomnim, je bilo leta 1978 izjemno mrzlo. Mislim, da smo imeli pod –40 stopinj. Takrat smo na srečo že trenirali v dvorani, nismo bili več na prostem, sem pa moral peš na trening, saj je promet stal. Bilo je res mrzlo, naokoli pa megla, a smo preživeli. Če ni pihalo, je bilo tudi v takih temperaturah povsem v redu (smeh, op. a.).
Kakšne pogoje ste imeli?
V 70. letih je bilo tako, da je imela vsaka šola svoje hokejsko igrišče. Tako je bilo tudi v naši šoli igrišče. Otroci smo sami delali led. Zvečer smo ostali tam, ga polili z vodo, čistili … Skratka, vse smo pripravili, da je bilo na primer za konec tedna, ko smo imeli tekmo, vse pripravljeno. Pogoji so bili dobri. Še vedno spremljam, kaj se kaj dogaja doma. Vidim, da je v vsakem delu mesta dvorana, ki ima tudi pomožno dvorano, ostale so tudi nekatere stare dvorane, v katerih sem še sam igral.
Na kaj ste v igralski karieri najbolj ponosni?
Kaj pa vem ... Nekaj stvari sem dosegel, nekaj hokeja izkusil, a ti časi so minili.
O svojih igralskih uspehih nerad govori na glas. "Kdor ve, ve, nisem pa tak, da bi to izpostavljal."
A kljub vsemu. Ne more se vsak pohvaliti z naslovom svetovnega prvaka do 20 let s Sovjetsko zvezo ali pa dresom pod stropom dvorane v Kazanu, domovanju današnjega KHL-ovca Bars Kazan ...
Dobro, to so stvari, na katere sem zagotovo ponosen, a s tem se ne hvalim, tega ne izpostavljam. Če me kdo vpraša, sicer povem, o igralskih časih kdaj govorim tudi s svojimi fanti v mlajših selekcijah, sicer pa nisem tak človek, da bi se hvalil. Tudi v slačilnici nisem bil glasen, nikomur nisem nikoli solil pameti.
V Sovjetski zvezi je za uvrstitev v reprezentanco vladala velika konkurenca. Zanimivo je, da sem prišel v reprezentanco z višjim letnikom, medtem ko v svojem letniku in mlajšem letniku nisem našel mesta v njej. Lepo je bilo. Leta 1980 smo tako odpotovali na Finsko, zmagali, postali svetovni prvaki.
Posebno je bilo tudi prvo leto igranja v prvi, najkakovostnejši ligi v Sovjetski zvezi. Če pa pogledam na čas v Sloveniji, pa seveda vsi naslovi državnih prvakov. Sploh tiste sedme tekme z Jesenicami v Tivoliju, ki smo jih vedno dobili. Še posebej leta 1994, ko je Olimpija vodila v zmagah, pa smo obrnili serijo in slavili v Ljubljani (odločilni zadetek je dosegel Rahmatullin, op. a.). Ko sem prišel 1998 igrat v Ljubljano, je bil pri Olimpiji znova Trevor Jobe, pa so ga v šali vprašali: "Se spomniš tega fanta Rahmatullina z Jesenic?" Oh, kako je bil jezen, ko se je spomnil, kako smo jih nekaj let pred tem na sedmi tekmi v Tivoliju premagali (smeh, op. a.).
Pod stropom dvorane KHL-ovca AK Bars Kazan "visi" Rahmatullinova devetka.
Glede dresa pa, res je, tam visi moj dres. Pred kratkim mi je Klemen Mohorič poslal fotografijo, saj so imeli v Kazanu nek turnir. Dvignili so ga, ko sem bil že v Sloveniji. Bil sem mlad domač igralec, svetovni prvak do 20 let, predlagali so me kot mlajšega igralca. Spomnim se, da so dvignili drese določenega števila igralcev, vratarja, spomnili so se tudi na trenerje.
Kako blizu članski reprezentanci Sovjetske zveze ste bili?
Nič kaj blizu. Težko, res težko je bilo priti v reprezentanco, tudi v B-ekipo. Preostali so bili preprosto predobri.
70-letni Vladimir Krikunov, ki trenutno vodi KHL-ovca Dinamo Moskva, je v začetku 90. na Jesenice pripeljal celo vrsto Rusov ... Andrej Kvartalnov, Albert Malgin, Sergej Borisov, po njegovem slovesu sta med drugim prišla Igor Beljajevski in Pavel Kadikov. Rahmatullina je želel že leta 1991, a je prišel z enoletnim zamikom.
Po desetletju članskega igranja za Kazan, vmes ste bili še v Belorusiji, ste leta 1992 prišli v Slovenijo. Je bilo finančno res tako ugodneje, da ste se odzvali trenerju Vladimirju Krikunovu in prišli na Jesenice?
V 90. letih v Rusiji finančno sicer ni bilo slabo, a dobil sem priložnost, da spoznam tujino in zaslužim več kot bi doma. Moja jeseniška ponudba je bila tisti čas "bogatejša" kot ruska. Takrat so bile v slovenskem hokeju precej drugačne finančne razmere, kot so danes.
So se pa pozneje stvari v Kazanu, sploh s postavitvijo AK Bars Kazan in prihodom sponzorja, mislim, da vezanega na nafto, izboljšale. Marsikdo mi je pozneje rekel: "Veš, Ramo, če bi ostal doma, bi danes imel to in to in to ..." Preteklosti ne morem popraviti. Odločil sem se, kot sem se – za Slovenijo. In ni mi žal.
Moral bi priti celo leto prej, a sva z ženo pričakovala otroka in se odločila, da raje počakava še eno leto. Prihodnje leto pa ni bilo več vprašaja. Krikunov je še enkrat poklical in hitro smo prišli.
Ste vedeli kaj o Sloveniji?
Ne veliko. Spomnim se, da letalske povezave do sem takrat sploh ni bilo. Prišli smo do Moskve, nato pa morali na vlak do Zagreba. Vozili smo se dva dni in dve noči, prišli smo v Zagreb, kjer nas je čakal Krikunov. Takrat je bil še Zvone Šuvak z nekim "majhnim avtobusom". Prisežem, da je bila to res dolga vožnja do Jesenic, imel sem občutek, kot da se vozimo ves dan.
Z Zvonetom Šuvakom sta na Jesenicah sodelovala tako na ledu kot ob njem.
Ste doživeli kakšen šok, na Gorenjsko ste prišli iz ogromnega mesta?
Ne bi rekel, da ravno šok, mi bo pa za vedno ostala podoba Šuvaka, kako vozi s cigareto v ustih. Tega Rusi nismo bili vajeni. Ni mi deloval kot hokejist. Vprašal sem, kdo sploh je ta človek, pa so mi rekli, da naš soigralec.
Sprva skoraj nisem mogel verjeti, da bo igral z nami (smeh, op. a.). Pa smo se dobro ujeli, bili smo klapa.
Menda ste ob prihodu na Jesenice pogrešali pralni stroj.
Res je. Na Hrušici so mi dali enosobno stanovanje, a pralnega stroja notri ni bilo, kar se mi je zdelo čudno. Smo pa stvari rešili, pozneje sem ga dobil sponzorsko. Ponj smo šli v Ljubljano. Nisem bil zahteven, da bi želel imeti ne vem kaj, a na stroj smo bili navajeni, imel sem majhnega otroka, potrebovali smo ga.
Tudi avtomobilov v začetku nismo imeli oziroma smo si Rusi delili enega. Lado. Malo smo si ga izmenjevali, tako da je lahko vsak kdaj šel kam na izlet.
Kakšen je bil kakovostni preskok, glede na to, da ste v Slovenijo prišli iz prve sovjetske lige?
Tukaj smo takrat igrali Alpsko ligo. Jesenice, Olimpija, nekaj avstrijskih klubov, umetnih klubov, kot je Salzburg, še ni bilo, in Italijani, ki so bili močni. Ni bilo slabo. Morate vedeti, da so vsi imeli tujce, ki so delali razliko. Zgodba z Rusi na Jesenicah in Kanadčani v Olimpiji je bila res zanimiva in je privabljala veliko gledalcev. Imeli so kaj videti.
Vrnitev na derbi v 90. leta. Rahmatullin je z 62 zadetki drugi najboljši strelec na slovenskih derbijih.
Ne samo Olimpija in Jesenice, tudi Celje in Bled sta imela tujce in bila dobra, še v Mariboru, ki sicer ni bil tako močan, so imeli tujce. Dvorane so bile nabito polne. Če si zmagoval, si bil pravi car. Po rokah so nas nosili. Ko smo v Tivoliju zmagali na sedmi tekmi in se vrnili na Jesenice, so te gorele. Ena bakla čez drugo. Ko so se vrata avtobusa odprla, so nas navijači zagrabili in nosili. Norišnica. Prava žurka.
Spomin na neke druge čase, čase, ko "Ramota" še ni bilo na slovenskih derbijih, vročica na teh pa ogromna (leto 1976).
To so bili res neki drugi časi, ko je navijače privabljal ta boj Rusov na Jesenicah in Severnoameričanov pri Olimpiji. Takrat je denar še bil, ti tujci niso bili poceni ... Danes pa žal kar nekaj klubov životari. Želel bi si, da bi se ti časi vrnili, da bi se tudi stanje na Jesenicah izboljšalo. Vedno pravim, da kakorkoli obračaš zgodbo, na Jesenicah živijo za hokej. V Ljubljani pa so ljudje razvajeni. Kako tudi ne, ko pa imajo vse športe, od nogometa, košarke in rokometa do odbojke, hokeja in še česa in v večini teh športov ekipe igrajo v ligi prvakov, evropskih pokalih.
Spomini na derbije, kot jih danes ne poznamo več ...
Z Jesenic ste leta 1998 odšli k večnemu tekmecu Olimpiji, kjer ste leta 2005 končali kariero. Zaradi financ, odnosov ali česa tretjega?
Vem, da so si ljudje marsikaj mislili in govorili, a odšel sem zaradi boljše ponudbe. Z dopusta sem prišel na Jesenice, kjer so mi dali določeno pogodbo, a sem rekel, da ne bom pristal na to. Takrat sem namreč že vedel, da me želijo v Ljubljani. Slišal sem se z Matjažem Sekljem, takratnim direktorjem. Naslednji dan sva se dobila na kosilu v Kranju in se hitro vse dogovorila. Dan pozneje sem bil že na poti v Ljubljano. Mislim, da so na Jesenicah mislili, da ne morem nikamor, a so se ušteli.
Odločitve ne obžalujem. Tudi v Ljubljani ni bilo slabo, nekajkrat smo postali državni prvaki. A ko sem prišel sem, sem bil že malce v letih, kariera je šla počasi navzdol, zagnanost je pojenjala iz leta v leto. Vsako leto je bilo težje. Na koncu ni bilo več užitka.
Na Jesenicah je vztrajal do 1998, nato se je preselil k večnemu tekmecu v Ljubljano, pri katerem je leta 2005 pri 45 letih končal igralsko pot.
A vztrajali ste do 45. leta ...
Sekelj mi je vseskozi govoril. "Če lahko, igraj." Glede financ smo se tudi dogovorili. Na koncu sem res povlekel do 45. leta, čeprav nisem bil več pravi in na koncu tudi nisem več toliko igral.
Ste po koncu kariere razmišljali o vrnitvi v Rusijo?
Nikoli. Imam sinova, eden bo star 30 let, drugi 25. Oba sta zrasla v Sloveniji, za njiju je dom tu, šolo sta opravila tu. Rusija bi bila zanju nekaj povsem novega. Odločili smo se, da bomo ostali tukaj. Uredili smo državljanstvo, kupili stanovanje, se ustalili. Sinova, ki ju nikoli nisem silil v hokej in nista šla po mojih stopinjah, delata ... Skratka, življenje smo si uredili tu. Vsake toliko gremo obiskat starše, a žal nam letos zaradi koronavirusa ni uspelo, dvakrat sem prestavil let, pa se nikoli ni izšlo. Upam, da se bo prihodnje leto.
"Trenerska je pač taka, da lahko odletiš čez noč. Veliko hokejskega znanja imam, a težko doprineseš v hipu, vedno potrebuješ čas."
Po koncu igralske kariere ste se hitro znašli v trenerstvu. Ste med igranjem veliko razmišljali, kaj boste delali po karieri?
Kot igralec sem si govoril, da bom pozneje trener. Ko pri 45. končaš kariero, je težko kaj spremeniti, začeti delati na kakšnem drugem področju. Če bi končal deset let prej, bi se morda še dalo kaj spremeniti, tako pa sem ostal v tem, v čemer sem najbolj domač, kar najbolje znam.
Vesel sem, da sem dobil priložnost pri Olimpiji. Ni bilo vedno lahko. Leta 2008 je prišla kriza, ko mi ni bilo preprosto. Delo sem iskal v Beogradu, tako sem tam kot trener delal eno sezono, saj v Sloveniji zame ni bilo možnosti. Pozneje sem priložnost dobil pri Tomažu Vnuku in od takrat delam z mladimi.
Večina nekdanjih hokejistov, ki se je znašla v trenerstvu, soglasno pravi, da je trenerska precej bolj zahtevna. Tudi vi?
Da. Zagotovo je težje biti trener. Kot igralec si zadolžen zase, za svoje igre, ne za predstavo celotne ekipe. Tudi nisi toliko obremenjen. Kot trener imaš pa pod seboj 20 in več hokejistov, za katere skrbiš. Poznati moraš slabosti in prednosti enega, drugega, tretjega ... Vsak od njih ima svoj značaj. Nekateri so zelo odprti, drugi zaprti vase. Treba se jim je prilagajati, izvleči iz njih najboljše, poskušati ustvariti celoto, da bodo delovali kot prva klapa, da ne bo nekdo voza vlekel v eno smer, drugi v drugo ... Tudi to se dogaja, a na srečo pri mlajših ne toliko kot pri starejših.
Kaj je najtežje?
Po zmagah so vsi veseli, po porazih pa ... Takrat je treba najti pravi odziv, ugotoviti, kaj si delal narobe, zakaj poraz, kje narediti popravke. Če se nabere preveč porazov, si kot trener prvi na listi za odstrel.
Kot igralca so ga na Jesenicah nosili po rokah, kot trener v ligi EBEL je občutil "ulico". Danes priznava, da je naredil napako, ker je takrat preveč stavil na Ruse.
Nekaj podobnega se vam je zgodilo še pri starih Jesenicah, ko ste bili leta 2009 po besedah Šuvaka eden redkih, ki si je upal v tistih težkih časih zagristi v trenersko jabolko. Po seriji porazov v ligi EBEL, kar 18 na 20 tekmah, ste morali oditi.
Da. A danes povsem odkrito priznam, da sem takrat sam naredil napako. Preveč sem stavil na Ruse, mislil sem, da bodo pripomogli k zgodbi na Jesenicah, pa se je izkazalo drugače. Bedak. Mislil sem, da bo z njimi lažje delati, pa je bilo na koncu zelo težko. Rusi so na Jesenice takrat prišli z mišljenjem, da tukaj tako ali tako ljudje ne znajo igrati hokeja in da bodo z levo roko opravili. Pa sem jim že na začetku povedal, da tudi tu še kako znajo igrati hokej, a tega nekateri niso resno vzeli in pozneje prodajali zgodbice, kaj vse jim je klub dolžen ...
Kako ste občutili ulico, ki vas je desetletje in pol pred tem nosila po rokah, zdaj pa podila?
Ni bilo lahko, zagotovo ne. A rezultatov ni bilo, zato povsem razumem navijače. Je pa tudi res, da nikoli nisem rekel, da bom prišel tja in z danes na jutri naredil preporod.
Trenerska je pač taka, da lahko odletiš čez noč. Veliko hokejskega znanja imam, a težko doprineseš v hipu, vedno potrebuješ čas. Žal pa tega časa trenerji pogosto nimamo. Smo prvi, ki nam bodo ob slabših rezultatih pokazali vrata. Pogosto so v ozadju tudi druge stvari, ki te lahko odnesejo, kaj hitro se lahko zgodi, da na vse skupaj sam nimaš vpliva.
Kot trener je delal tudi v Mariboru, ob krizi leta 2008 je odšel v Beograd, že pred tem pa vihtel tudi trenersko taktirko članske Olimpije. O dogajanju pri tej javno (še) ne želi govoriti.
Trenirali ste tudi člansko Olimpijo, tudi zmaje vodili v ligi EBEL, tudi od tam morali oditi ...
V tistem času se je pri Olimpiji marsikaj dogajalo, a to niso stvari za medije, vsaj za zdaj še ne. Morda pa nekoč. Tisti, ki so bili vpleteni v to, točno vedo, kaj se je dogajalo, a ne želim se pri teh letih več z nikomer prerekati. Verjamem v zakon bumeranga, v to, da se vse vrača.
Se je komu že vrnilo?
Morda (smeh, op. a.).
Imate željo po vrnitvi na člansko raven?
Ne. Nimam teh ambicij. Tudi, ko se je lani jeseni med kandidati za naslednika Jureta Vnuka pri Olimpiji omenjalo moje ime, to ni bilo res. Ne vem, kje so našli moje ime. Nikoli nisem bil v igri. Morda bi me sicer kdaj kakšna resna zgodba znala prepričati, a trenutno nimam teh ambicij, delam z mladimi, kar mi ustreza.
Kako zahtevno je delati z najstniki, ki jih še čaka težak preskok na člansko raven?
Moramo vedeti, da žal niso vsi za hokej. V Sloveniji ni toliko konkurence kot v hokejsko dobro razvitih državah. Kar imaš, imaš. Nekaj je perspektivnih, nekaj pa je takih, ki ne bodo nikoli profesionalno igrali hokeja. Žal. Delo je zahtevno predvsem zato, ker so igralci na zelo različnih ravneh, a prav z vsemi se moraš ukvarjati, vsem moraš dati priložnost, nikogar ne smeš dati na stran, ga zanemariti.
Danes je del trenerskega štaba Olimpijinih mladincev in kadetov, oglasi se tudi na treningih U13.
Mnogi trenerji mlajših selekcij znajo povedati, da je tehnologija zelo "potegnila" fante, da odsotnosti s treningov niso nič nenavadnega, da so bili hokejisti včasih bolj kot ne uličarji, zagnani, bojeviti fantje, danes pa je v njem, tudi zato, ker ni najcenejši šport, več takih, ki jim je vse prineseno na pladnju ... Kaj pravite o tem?
Tehnologija je težava povsod, ne le pri mlajših, tudi pri starejših. Velikokrat se zgodi, da nekaj minut zatem, ko prideš v slačilnico, že visijo na telefonih.
Včasih se s fanti usedem in se pogovarjamo o življenjskih temah. Oni sprašujejo, kako je bilo v mojih časih, ko ni bilo telefonov. Pa jim povem, da smo se tudi brez mobitelov povsem dobro znašli, da nikoli nihče ni zamujal na treninge.
Nismo imeli izgovorov. Sami smo nosili težke torbe na hrbtu in bili praviloma vedno pravočasno pripravljeni. Danes imajo torbe na koleščkih, mnogim opremo, pa tudi njih, pripeljejo starši ... To je ta razlika. Ampak dobro, po eni strani razumem, življenje je šlo naprej, tehnologija je napredovala, treba se je prilagoditi temu.
Težko bi danes sami pripravljali led, kot ste ga vi?
Morda pa bi ga kakšen lahko. Imamo nekaj res zagnanih, a jih žal ni veliko.
S Sovjetsko zvezo je postal svetovni prvak do 20 let.
Kako bi ocenili svoje delo z mladimi?
Ne morem reči, da sem povsem zadovoljen. Bile so dobre stvari, pa tudi slabe. Delamo, kakor lahko, po najboljših močeh, a žal v zadnjih časih rezultatov res ni bilo. Želimo staviti na domače igralce, na to, kar imamo. Tudi če kdo ni toliko sposoben in nikoli ne bo profesionalno igral med člani, mu daš priložnost.
Letos je malce drugače, je malo lažje, saj imamo večji kader. Zelo sem vesel, da imam ob sebi še Matica Kralja, ki sem mu prepustil veliko stvari, kar se zelo občuti. Leta in leta sem delal sam, če si sam, imaš težko tako dober pregled nad celotnim dogajanjem na treningih. Veliko lažje je, tudi manj stresno. Velikokrat se umaknem na stran, gledam s tribune in hitreje opazim, kaj kdo dela prav in kaj narobe. Na ta način lažje opozoriš hokejista, kaj mora izboljšati. Upam in si želim, da bodo šli tudi rezultati na bolje in da bomo čez čas vsi zadovoljni.
Preberite še:
