Druga kariera
Nedelja, 6. 9. 2020, 14.36
3 leta, 7 mesecev
DRUGA KARIERA (174.): BOŠTJAN LEBAN
Košarkarski reprezentant v poljski direktorski pisarni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,35
2
Boštjan Leban: leta 1993, ko je branil slovenske barve na mediteranskih igrah ter EuroBasketu, in danes, ko deluje kot direktor.
Če bi iskali nekoga, ki je svojo športno kariero med drugim izkoristil tudi za izobrazbo, tkanje poslovnih poti in učinkovit teren za prehod na novo pot, bi ga zlahka našli v nekdanjem košarkarskem reprezentantu Boštjanu Lebanu. Od EuroBasketa, ki si ga je izboril prav na Poljskem, do direktorskega stolčka. Prav tako na Poljskem.
Že dogovarjanje za pogovor z danes 47-letnim Ljubljančanom, ki se je sicer rodil v Mariboru, že debelo desetletje pa živi v Varšavi, je dalo slutiti natrpanost njegovega urnika. Pa ni šlo za kakšen poseben sezonski vrhunec. Bil je povsem običajen delovni teden. Boštjan Leban danes deluje kot direktor podjetja ETI Polam v Pultusku, severno od poljske prestolnice. Poleg izlaške matične družbe ETI gre za največjo proizvodno lokacijo v poslovni skupini, ki ima hčerinska podjetja v kar dvanajstih državah. Poljsko podjetje zaposluje 450 delavcev, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo sistemov za zaščito električnih inštalacij nizke napetosti. "Po domače, gre za razdelilne omare za zaščito električnih inštalacij, ki varujejo objekte in ljudi, nameščene pa so tako v stanovanjskih kot v industrijskih objektih," pojasni že 174. gost rubrike Druga kariera.
Slovenska reprezentanca leta 1993: Janez Drvarič, Peter Vilfan, Marko Tušek, Teoman Alibegović, Slavko Kotnik, Primož Bačar, Marijan Kraljević, Slavko Đurišič, Daso Šercer in Vojsko Herskel (v zgornji vrsti) ter Boris Gorenc, Jaka Daneu, Jure Zdovc, Boštjan Leban, Roman Horvat in Darko Mirt (v spodnji vrsti).
V ZDA do izobrazbe, v Zasavju do službe
Za začetek njegove poslovne zgodbe pa bi morali časovni stroj zavrteti za kar dve desetletji nazaj. Ko se je z diplomo iz mednarodnega poslovanja in logistike ter marketinga vrnil iz ZDA, kjer je kot eden prvih Slovencev igral v ligi NCAA (Univerza New Mexico State), in okrepil tedaj zavidljivo močnega slovenskega prvoligaša Zagorje, je kmalu začutil, da mu zgolj košarka v življenju ni dovolj. Eti je bil tedaj pokrovitelj zasavskega kluba, zato se je Leban z vodstvom dogovoril, da bo ob igranju stopil tudi na poslovno pot.
"Sprva je bilo dvojno življenje naporno. Zame in za družino. Nato se je začela moja poslovna pot vzpenjati. Tehtnica se je vse bolj nagibala od košarkarske strani na stran podjetja. V določenem trenutku sem potegnil črto. Že po dobrem letu pa sem na mizo prejel ponudbo za vodenje podjetja na Poljskem. Za nekoga, ki je dotlej deloval kot direktor marketinga, je bil to tedaj ogromen korak naprej. Odgovornost je bila izjemna. A ko sem prepričal družino, poti nazaj ni bilo več," se selitve pred dvanajstimi leti spominja nekdanji košarkar.
"Če mi ne bi bilo všeč, ne bi bil tu"
"Če mi življenje tukaj ne bi bilo všeč, seveda ne bi ostal toliko let," o bivanju v središču Varšave in delu v uro oddaljenem Pultusku pripoveduje Leban, prepričan o tem, da življenje v večjih mestih in državah prinaša tudi neprimerno večje poslovne možnosti. Tudi z jezikom po toliko letih nima večjih težav. "Ko nekdo prvič sliši poljski jezik, se mu zaradi številnih izgovorjenih šumnikov zdi zelo zahteven. A ko se ga lotiš, ni tako trd oreh. Navsezadnje gre za slovanski jezik, ki ima slovnična načela relativno blizu slovenskemu jeziku. Vsaj v primerjavi s kakšnim germanskim ali romanskim jezikom. A brez faz ne gre. Prva je pogovorna, druga bralna in tretja pisna faza. Zadnja je seveda tudi najbolj zahtevna in mi še danes povzroča malce težav," dodaja naš sogovornik.
Prepričan je o tem, da danes ne bi govoril iz direktorske pisarne, kjer ima tudi priznanje za poljskega poslovneža leta v električni industriji za leto 2016, če ne bi bilo študija v ZDA in športnega drila. "Meni in vrstnikom je šport dal tisto, kar opažam, da milenijskim in novim generacijam manjka. To pa so disciplina, trdnost, volja, nepopustljivost … Ekipni šport posamezniku vceplja zelo dobre vrednote in navade, ki so prenosljive na druga področja. To je bila zame odlična odskočna deska," pripoveduje nekdanji košarkar Slovana in Zagorja ter na kratko tudi francoskega kluba Bourg-en-Bresse.
Bil je eden od slovenskih pionirjev v ameriški študentski košarki.
Poškodba mu je odprla oči
Na svojo igralsko košarkarsko pot še vedno gleda s ponosom, čeprav prikimaje tudi oceni, da bi bila lahko le-ta še bolj uspešna, če si ne bi na vrhuncu kariere strgal kolenske križne vezi. Okrevanje po operaciji je potekalo več kot pol leta. Priznava, da je v tistih časih začel na šport gledati z drugačnimi očmi. Postalo mu je jasno, da ni prav nič samoumevno. "Začel sem se spraševati, kaj se bo zgodilo, če se podobna poškodba ponovi. Takrat smo imeli košarkarji tudi bolj omejene možnosti odhoda v tujino. Prav zaradi tega sem se še bolj ogrel za novo pot, ki ni zaprla košarkarskih vrat, je pa odprla nova. Govorim o študiju in igranju košarke v ZDA. Res je, da sem s tem izgubil stik z reprezentančno košarko, a sem po vrnitvi vseeno v Zagorju nanizal nekaj dobrih sezon," pravi Ljubljančan.
Za vselej bo zapisan kot član reprezentance, ki je kot prva v zgodovini samostojne države nastopila na evropskem prvenstvu. Kljub skromni minutaži in hitremu izpadu reprezentance ima na EuroBasket 1993 v Nemčiji lepe spomine. "To je nekaj, kar ostane za vedno. Izjemna izkušnja! V tisti reprezentanci sta bila od mene mlajša le Marko Tušek in Boris Gorenc. Ponosen sem, da sem sodeloval s trenerjem Janezom Drvaričem in pomočnikom Petrom Vilfanom. Pa z Juretom Zdovcem in preostalimi uveljavljenimi igralci. Vsi po vrsti so me navdušili tudi kot ljudje," pripoveduje eden od 96 košarkarjev, ki so na uradnih tekmah oblekli članski dres slovenske reprezentance.
Dražen Petrović je zadnjo tekmo v življenju odigral proti reprezentanci Slovenije, v kateri je bil tedaj tudi Boštjan Leban.
Del zadnjega plesa velikega Dražena Petrovića
Pot do omenjenega evropskega prvenstva pa si je Slovenija tedaj tlakovala na posebnem kvalifikacijskem turnirju v Vroclavu na Poljskem. Reprezentanca je takrat nanizala šest zaporednih zmag. Za konec je 6. junija 1993 premagala Hrvaško, pri kateri je bil tedaj nesporni prvi mož Dražen Petrović. Tedaj ni mogel slutiti, da je bil priča Hrvatovemu zadnjemu plesu. Dan zatem je umrl v prometni nesreči. "Na tisti tekmi žal nisem stopil na parket, a se je dobro spominjam. Še bolj živ pa je spomin na pristanek na brniškem letališču, kjer smo izvedeli za tragedijo. Nisem mogel verjeti, da sem še pred nekaj urami enemu od največjih mojstrov tega košarkarskega prostora gledal v oči, nato pa izvedel, da je mrtev. Za vse mlade igralce je bil idol," se črnega 7. junija 1993 spominja Boštjan.
Lepši je spomin na košarkarske začetke, ki so vezani na Kodeljevo, kjer domuje Slovan. Tam je delal pod taktirko – zdaj že prav tako preminulega – trenerja Vojka Herksla. "Marsikdo je nanj gledal kot na kontroverzno osebnost. Predvsem zaradi njegovih neposrednih metod. Ko pa gledam nazaj, trdim, da je bil to izjemen človek, ki se je žal mnogo prezgodaj poslovil. Zaslužen je za vzgojo vrste odličnih igralcev. Danes je premalo takšnih športnih delavcev, ki v delo vložijo znanje in srce, za povrhu pa v takratnih časih skoraj brez plačila," se spominja 193 centimetrov visoki branilec, ki je pri Slovanu igral tudi v družbi poznejših članskih reprezentantov Radoslava Nesterovića, Slavka Duščaka, Aleša Kunca … Pa tudi današnjega predsednika Košarkarske zveze Slovenije Mateja Erjavca. Dodaja tudi, da je prav na Kodeljevem stkal veliko prijateljski vezi, ki jih je ohranil do danes.
Jabolko, ki je padlo na nogometno zelenico
Športno pot nekdanjega košarkarskega reprezentanta zdaj nadaljuje sin Žan-Luk Leban, a ne pod koši, temveč med nogometnima vratnicama. Sedemnajstletni mladenič velja za naslednjega v nizu nadarjenih slovenskih nogometnih vratarjev. Trenutno je član Evertonove ekipe do 18. leta, trka pa tudi že na vrata ekipe U-23. Prav tako je v svojih starostnih kategorijah redni član slovenske reprezentance.
Žan Luk Leban v dresu Evertona
Kako močan je bil ob tem očetov vpliv? "Odraščal je na Poljskem, kjer redko vidiš, da mladi igrajo košarko na zunanjih igriščih. Potegnilo ga je v nogomet. Izkazalo se je, da je to prava pot. Kdo ve, če bi živeli Sloveniji, bi ga verjetno sam bolj usmeril v košarko. Sicer pa nisem nanj prav veliko vplival, vedno pa sem ga na podlagi svojih izkušenj usmerjal," odgovarja Leban.
Žan-Luk se je sprva razvijal v nogometni šoli FC Barcelone v Varšavi in se kmalu znašel na radarju velikih evropskih klubov. Po spletu okoliščin je pristal v Evertonu, kar je, vsaj po mnenju očeta, zanj zelo primerno okolje. "Zdaj je seveda na njem, da si izbori svoje mesto in izkoristi priložnost, ko se ta pojavi. Delo, delo, delo ter potrpežljivost, zdravje in malo sreče," je pogovor o sinu sklenil Boštjan Leban.
2