Legenda Olimpije, kakršnih ne delajo več

Peter Ameršek je nadaljeval družinsko tradicijo. V Trbovljah je bil nogometaš že njegov oče, nato je hitro nase opozoril njegov starejši brat Vili. Peter se spominja, da je bil takrat v Trbovljah najbolj priljubljeni šport rokomet, saj je klub igral v prvi ligi. Foto: Vid Ponikvar

Rojeni Trboveljčan Peter Ameršek spada med največje legende ljubljanske Olimpije. Čeprav se je kot igralec naposlušal primerjav s starejšim, v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji veliko bolj cenjenim in spoštovanim bratom Vilijem Amerškom, zaradi tega pa tudi otepal očitkov o nepotizmu in izkoriščanju vez, ki so mu ubijali voljo do večjih užitkov ob igranju vrhunskega nogometa, je vseeno zgradil kariero, vredno poklona. Zeleno-beli dres je oblekel skoraj 300-krat. Pet let je bil direktor kluba, v najuspešnejšem obdobju Olimpije, nato pa leta 1996 zapustil zmajevo gnezdo.

S težkim srcem se je odločil za korak, po katerem se mu je nogometni svet tako zameril, da se k njemu ni več vračal. Vsaj profesionalno. Raje se je posvetil gostinskemu delu, kjer z ženo že 23 let skrbi za vodenje lokala Pierrot Pub v Ljubljani. Delo je stresno, a je zadovoljen. Zasluži toliko, da si lahko privošči tisto, kar potrebuje za srečo. A tudi v tem poslu ni vse bajno. ''Voditi bar je še bolj stresno kot biti igralec, zlasti zdaj, ko je napočil čas koronavirusa,'' nam je potožil, ko smo z njim pokramljali o tem in onem. O lepih in grdih stvareh, ki so utrdile njegov status legende Olimpije.

"O, Pero, saj to si vendarle ti"

Olimpiji se je pridružil leta 1976. Imel je 20 let, čakalo ga je zahtevno dokazovanje, saj so ga ves čas primerjali z bratom Vilijem. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Od zadnje tekme, ki jo je odigral za Olimpijo, so minila že tri desetletja. Dobra tri desetletja. Mnogi mlajši ljubitelji nogometa ga niti ne poznajo, a se mu še dogaja, da ga Ljubljančani ustavljajo na ulici in naslavljajo z besedo legenda.

''Dobro, tega, da bi me trepljali po ramah, ni več. Smo že tako stari, da smo to že pozabili. Kar pa zadeva naziv legenda, po moje le spadam med njih, ker sem bil toliko let pri Olimpiji. Ker sem odigral toliko tekem in sem četrti po številu nastopov v zgodovini kluba. Ne bom skrival. Prijetno mi je, če me kdo kdaj prepozna in pohvali. To mi gode. Ker pa smo vedno starejši, pa nastopijo tudi trenutki, ko moram sogovornika pocukati za rokav, kako je lahko že pozabil name. Potem pa se mi čudijo in opravičujejo: ''O, Pero, saj to si vendarle ti.'' Pač, leta naredijo svoje,'' je v smehu pripovedoval nekdanji nogometni as, poln elana in neprecenljivih spominov.

Leta ne lažejo. Ponavadi. Ko pa smo tokratnega sogovornika zaprosili, da nam pozira s fotografijo izpred 44 let, ko se je še kot golobradi mladenič pridružil Olimpiji, nas je prevzel nenavaden občutek. Mladostna energija, ki jo Peter izkazuje na vsakem koraku, je nalezljiva. ''Vsi mi govorijo, kdaj se bom kaj postaral,'' je vse skupaj podkrepil z njegovim značilnim smehom.

Danes je ponosni lastnik gostinskega lokala Pierrot Pub v Ljubljani, katerega vodi že 23 let. Foto: R. P.

Lahko se samo vprašamo, kje sploh tiči skrivnost, da je tako nasmejan in poln energije. ''Ne vem. Resnično ne vem. Če pogledate samo mojega brata Vilija. Od mene je starejši sedem let, pa mu ne bi nikoli rekli, da je star 72 let, ampak mogoče 60. Mogoče. Ali so to geni ali pa kaj drugega, kdo bi vedel. Kar zadeva športno življenje, lahko žal potrdim, da ga ni več. Nogometa ne bi več mogel igrati več kot 15 ali 20 minut,'' je odpisal možnost, da bi se staral počasneje od vrstnikov zaradi pretiranih športnih udejstvovanj.

To, kar se dogaja z Olimpijo, je sramota

S sovrstniki, s katerimi so nekoč nastopali skupaj in orali ledino slovenskega klubskega nogometa za Bežigradom, se še dobivajo, a Peter pogreša nekaj več. Skupne akcije pod taktirko zmajev. Takšne, ki jih organizirajo mnogi klubi, a z njimi pri ljubljanski Olimpiji niso najbolj seznanjeni. Oziroma niso vprežene v sistem do te mere, da bi postale utečena navada.

Dobro ve, kaj potrebuje klub, da raste. Enotnost. "Vsi skupaj morajo biti enotni, šele potem rasteš. Če pa pride zraven ''črv'', lahko vse razpade. Če niso vsi složni in skupaj, je potem res škoda vloženega truda," razmišlja legendarni slovenski nogometaš. Foto: Vid Ponikvar

''Škoda. To, kar se dogaja zadnja leta z Olimpijo, je sramota. Velika sramota! Kako drugače bi lahko rekel, če kar tako pozabiš na nekdanje igralce, da jim ne daš niti letnih vstopnic. Pa ne govorim to zaradi tega, ker jih ne bi mogli kupiti, ampak … Gre za nekaj drugega. Spoštovanje. Ko sem bil sam direktor Olimpije, je bilo povsem drugače,'' se vedno rad spomni na obdobje med letoma 1991 in 1996, ko je zbral naslove vseh starejših igralcev zeleno-belih in jih poklical. Takrat ni bilo interneta, tako da je bilo vse skupaj še težje organizirati.

''Seveda. Takrat so 'peli' žičnati telefoni in navadna pošta. A se je dalo. Vse se je dalo. Bili so presrečni, ko so prihajali na tekme. Nekateri so jokali od sreče, da česa takega še niso doživeli,'' je s skoraj rosnimi očmi, ki so jih zakrivala sončna očala, našteval Peter. Rad se spominja tega obdobja. Še zadnjega mogočnega obdobja Olimpije, ko je bila štirikrat zapored slovenski prvak. Takrat so bili zmaji vladarji slovenskih zelenic. Serijski, skoraj nedotakljivi. Teh časov pa je bilo nato hitro konec. Naključje ali ne, sovpadali so ravno z odhodom mlajšega izmed bratov Ameršek, ki je prenehal delo športnega direktorja.

Pri Olimpiji se denar meče stran

Kako doživlja novodobno Olimpijo, ki jo od leta 2015 usmerja predsednik Milan Mandarić? ''Nič nimam proti nobenemu, ampak to, kar se dogaja danes, mi res ni všeč. Ta način dela. Samo denar, denar, denar. Denar se meče stran, ker se kupujejo igralci, ki ne pašejo zraven. Zadnje leto in pol se je začelo podobno delati pri Mariboru. Pa ne v finančnem smislu, ampak bolj z napakami pri nakupovanju igralcev, ki niso bili primerljivi s tistimi, ki so odšli. To je bila največja napaka Maribora. Bolj kot trener,'' se je navezal na zadnje spremembe v mestu ob Dravi, ko se je usodno zatresel trenerski stolček Sergeja Jakirovića.

Glede prihodnosti slovenske reprezentance ni pretirani optimist. "Crkuje, kar se tiče kakovosti igralcev. Zelo hitro gremo dol. Kljub vsem zvezdnikom. Reprezentanco bo težko sestavljati, ko bodo nekateri fantje, ki so zdaj starejši od 30 let, morali oditi. Josip Iličić in podobni. Zaledje pa je zelo majhno. Ni tako kakovostno, kot so oni. To je zaskrbljujoče. Z mlado reprezentanco do 21 let ni nič. To je larifari. Bojim se, da se bo tako izkazalo." Foto: Vid Ponikvar

Nogomet spremlja doživeto. Kot strasten navijač, kot ljubitelj igre in zunanji opazovalec, ki pa dobro ve, kako potekajo določeni procesi, saj je pet let opravljal direktorske posle. Čeprav si je v zadnjih desetletjih ves čas govoril, da ne bo več deloval v nogometu, ni manjkalo veliko, da bi bilo drugače. No, odvisno, iz katerega zornega kota se ocenjuje pogovor, ki ga je opravil v pisarni prvega moža Olimpije.

''Pred dvema letoma me je Mandarić povabil na razgovor. Bila je ideja, da bi mu pomagal. Sestanek je trajal dve uri. Povedal sem mu, da me zadeva zanima, ampak le pod določenimi pogoji. Takoj sem mu dal vedeti, da ne mislim na finančne pogoje, pri tem se mu ni bilo treba prav nič bati, ampak me je bolj skrbel igralski kader. Na plačilni listi je imel 37 igralcev in mi jadikoval, koliko zapravlja zanje. To me ni začudilo, saj so bili med njimi igralci, ki jih je drago plačal, a potem niso veliko igrali. Pa jih je imel vseeno na plačilni listi, kar je bilo nepojmljivo. Razumem, da ne more biti vsak pravi igralec, da pa jih kupiš toliko, pa je res brez zveze. To mi še zdaj ni jasno. Dejal sem mu tudi, da bi izboljšal mladinsko šolo Olimpije,'' je tekla razprava med njim in Mandarićem o tem, kako bi pomagal Olimpiji kot direktor, s tem je imel pri ''starejših'' zmajih ogromno izkušenj, ali pa bi bil zgolj svetovalec.

Odgovora Mandarića ni dočakal

Z Milanom Mandarićem je opravil sestanek leta 2018. Še vedno čaka na njegov odgovor ... Foto: Vid Ponikvar To je bila njegova najbolj resna akcija, po kateri je zadišalo po vrnitvi v vrhunski nogomet, a se je ideja hitro razblinila v nič. Manjkal je odziv vodstva zeleno-belih. Ne le pozitiven, pač pa kakršenkoli.

''Mandarić mi je rekel, da bo premislil in mi odgovoril v enem tednu. No, odgovora nisem dobil še do danes. Rekel je, da me bo poklical, a me ni. Že to je neodgovorno. Neprofesionalno. Ne bi bilo prav nič narobe, če bi mi rekel, da se ne strinja z mojimi predlogi in ne bo iz tega nič. Vse bi bilo v redu, če bi mi rekel: srečno. No, tako se je končala zgodba,'' je iz njega bruhalo nezadovoljstvo po epilogu pogovora iz leta 2018, še zadnjega iz resnejših nogometnih logov, po katerem je doživel razočaranje. In se čudil, zakaj mu ameriški poslovnež srbskih korenin ni mogel sporočiti svoje odločitve.

Zaveda se, da ima predsednik Olimpije veliko prišepetovalcev. ''Saj je povsod enako. Pri vseh klubih. Predsednik ima okrog sebe nekaj ljudi, ki mu govorijo, govorijo in govorijo. In tako v nedogled. Nič od tega se pozneje ne uresniči, denar pa se vseeno zapravlja. To pa je težava. Vemo pa, kdo vse to financira,'' ga skrbi za obstoj Olimpije, če bi se Mandarić čez noč umaknil iz kluba in Olimpijo pustil v nemilosti in jo izpostavil finančnemu kaosu.

Čistilka samo še čaka, kdaj bo odpuščena

"Olimpija je zame še vedno Olimpija. Nogometni klub Olimpija. Pustimo sponzorje, ki so bili. NK Olimpija je zame vedno isto," ne ločuje zmajev med obdobjem, ko so igrali za Bežigradom in tistim, ko so se nato vrnili v prvo ligo in preselili v Stožice. Foto: Vid Ponikvar ''Skrbi me za prihodnost Olimpije, če bi Mandarić odšel. Njegova velika napaka je že to, da dvakrat na leto govori o tem, kako bo prodal klub. S tem klubu dela samo zdrahe. Celotnemu klubu, da ne bo pomote. Vse do čistilke, ki se zaradi tega slabo počuti in samo čaka, kdaj bo odpuščena. Z igralci je isto. Velike napake so tudi njegove menjave trenerjev. Zamenjal jih je preveč. Redki so bili tisti, ki so zdržali dlje. To je neresno. Zdaj je klub poleti dobil deset novih igralcev, deset starih pa je odšlo. Odšli pa so sami dobri igralci, kakor vem, je bilo vsaj pet zelo dobrih. Kaj pa je prišlo, pa sploh ne vem,'' ga zelo moti, da pri klubu, ki ga še vedno nosi v srcu, ne dobijo več priložnosti mladi slovenski igralci, po potrebi še iz klubskega podmladka.

Da pa je bilo v Olimpiji mladim vedno težko, potrjuje tudi sam. ''Prišel sem leta 1976, a pol leta sploh nisem videl prve ekipe. Po šestih mesecih sem le prišel na klop in postal rezerva. Ko bi videli takrat moje veselje! Bil sem tako srečen, da sem prišel med 18 igralcev. Ne pozabite, da so takrat z vlaki vozili v Slovenijo igralce z vseh koncev Jugoslavije. Konkurenca je bila huda, tako da si bil lahko še vesel, če si bil rezerva takim igralcem, ki so igrali tista leta. Kaj šele, če si zaigral,'' se je pri Olimpiji lotil uresničevanja ciljev korak za korakom. Postopno, počasi, a tudi zanesljivo.

Vsi članki, zbrani v rubriki Druga kariera, na enem mestu.

Tajnica in računovodkinja morata dihati s klubom

Olimpija je bila takrat najboljši slovenski klub. Še zadnji, ki je igral v elitni ligi Jugoslavije. Podobno je bilo tudi v uvodnih letih slovenske samostojnosti. Takrat je bil Ameršek športni direktor, Olimpija pa najboljša, saj je osvojila štiri državne naslove. Enega za drugim.

Včasih se je za Bežigradom igral vrhunski nogomet, saj je bila Olimpija vrsto let članica elitnega klubskega razreda jugoslovanskega nogometa. Foto: Vid Ponikvar

''Bili smo tako dominantni, kot je bil zadnja leta Maribor. Ni bilo težav. No, se bom kar popravil. Težave so bile, vedno so, a smo vseeno zmagovali. Imeli smo kakovostne igralce in trenerje, vzdušje je bilo dobro. To pa je bilo odločilno. Ni dovolj, da vlada dober 'štimung' le na igrišču, ampak mora tudi v pisarni. Tajnica in računovodkinja morata dihati s klubom. Tako je bilo vsaj takrat v Olimpiji,'' se spominja prigod z začetka obdobja državne samostojnosti.

Hčerki je lahko zaželel le še lahko noč

Mu je bilo težje pri Olimpiji kot kapetanu ali direktorju?

Na podelitvi nagrad ZŠD Olimpija, leta 1989. V njegovi družbi (desno) tudi takratna soigralca Gregor Židan in Miha Vončina. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

''Odgovor je enostaven. Kot direktorju. Bilo je res stresno delo. V službo sem prihajal ob pol osmih zjutraj, vsaj jaz sem bil tak, za druge ne bom govoril, domov pa hodil ob 18. ali 19. uri. Saj skoraj nikoli nisem videl hčerke, lahko sem ji samo še zaželel lahko noč. Hvala ženi, da je takrat to zdržala. Bili so povsem drugi časi. Danes imaš na voljo računalnike, mobitele in internet, mi pa smo telefonarili po žicah ure in ure. Ampak je šlo. Je bilo pa res stresno. Vedno se je namreč pojavil kakšen, ki je zmešal glavo takratnemu predsedniku Ivanu Zidarju. Zanj moram reči, da je bil vrhunski predsednik. Naj govorijo o njem, kar hočejo, a to, kar smo se dogovorili s podjetjem SCT, je bilo vedno izpolnjeno. SCT je bil hvalevreden sponzor, moram ga pohvaliti. Tako kot podpredsednika Boruta Gaberška, ki se je bolj spoznal na nogomet kot Zidar. Ne glede na to, da sta bila dva takšna, sam pa med njima, je v petih letih v klubu vse 'štimalo'. Šesto leto pa so se začele zmešnjave. Pojavila so se vprašanja, zakaj to in to, potem se je zgodil še puč igralcev. In moj konec,'' je povesil pogled, saj je tema pogovora zanj postala zelo boleča.

Pet let je opravljal direktorsko vlogo pri SCT Olimpiji. Njegov predsednik je bil Ivan Zavrl, pogovoru za Bežigradom se je pridružil tudi dolgoletni predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Je bil jabolko takratnih sporov pri Olimpiji denar? ''Ne vem. Nekdo je moral Zidarju nekaj naplesti. Igralci so vedno dobivali redno plačo, pa premije in nagrade. Vse so dobili prvi dan v mesecu. Leta 1996 pa se je zgodilo, da plače niso bile nakazane. Računovodkinja mi je povedala, da ni denarja na računu. Potem sem šel do Zidarja, pa je rekel, da je dal denar, in se spraševal, kam neki je potem šel. Odvrnil sem mu, kako je to mogoče, če računovodkinja pravi, da denarja preprosto ni. To je trajalo tri, štiri dni. Igralci so kmalu stavkali. Nekaj dni niso trenirali, potem pa sem odšel. Rekel sem jim, hvala lepa. No, potem pa so hitro prišle plače. Nekaj je moralo priti vmes, pa še danes ne vem, kaj,'' je pojasnil, zakaj je pred 24 leti zapustil direktorski stolček pri Olimpiji.

Olimpiji se lahko spet zgodi peta liga

Priložnost za vrnitev se ni ponudila. Niti je ne bi sprejel, tako je bil razočaran nad vsem. ''Mislili so, da bo drug kandidat, ki bo prišel na moje mesto, delo opravljal enako uspešno. A Olimpiji ni šlo več dobro. Drugo leto se je SCT poslovil kot sponzor. Se pravi, da nekaj že ni moglo 'štimati' prej,'' je takrat le še od zunaj spremljal padec kluba, ki je primat najboljšega v Sloveniji predal Mariboru, sam pa doživljal takšne in drugačne udarce.

V svojem gostinskem lokalu se večkrat prelevi v vlogo natakarja in posreže goste. Foto: Vid Ponikvar

Sledila so nepredvidljiva leta, iskanje novih predsednikov, ki bi Olimpiji vrnili staro slavo, a se zmaji niso več vrnili na državni prestol. Vsaj v obdobju starejše Olimpije, ki je stanovala za Bežigradom. ''Takrat so se zadeve samo še rušile. Vedno bolj. Tako močno, da se je zgodila peta liga. Drugega Olimpiji niti ne preostane. Enkrat je že bila v peti ligi, zdaj se ji to lahko zgodi spet. Recimo, če gre sponzor in se ne pojavi noben nov. Težko se bo kdo pojavil s takimi financami. V Ljubljani takih ni, o tem ste lahko prepričani. Edino, če bo prišel kak tujec. A saj veste, kako je pri denarju. Če daješ dovolj velik denar, za naše razmere je nekaj milijonov že velik denar, za evropske razmere pa drobiž, in če hočeš zaslužiti v nogometu, moraš ogromno vložiti. Pa še vseeno to ni zagotovilo za uspeh. Vsako leto moraš igrati v ligi prvakov. Pa ne samo prvi ali drugi krog kvalifikacij, ampak tako, da dobiš 25 milijonov evrov. Tako, kot jih je Maribor dvakrat.''

V svojih razmišljanjih se pogosto naslanja na Maribor. Na 15-kratnega slovenskega prvaka in večnega tekmeca Olimpije. ''Ima dobro politiko kluba. Vsa čast njegovemu direktorju. Pri Olimpiji lahko propade vse čez noč. Resda je v Mariboru prišlo malce do zmede, zaradi odhoda Zlatka Zahovića in Darka Milaniča, a mislim, da se bodo hitro pobrali. Imajo lažje težave od Olimpije,'' je prepričan, da pri vijolicah ni razlogov za preplah.

Trpel je v senci starejšega brata

Z bratom Vilijem sta se pred leti odpravila na izlet v London. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Ko je bil Peter Ameršek igralec, se pri Olimpiji ni mogel izogniti primerjavam s starejšim bratom Vilijem, ki je takrat spadal med ne le najboljše slovenske nogometaše, ampak tudi širše. ''Ni bilo prijetno. Težko se mi je bilo spopadati s tem. Vsi so me primerjali z njim, pa mi očitali, da sem prišel v Olimpijo le zaradi Vilija. In da drugače ne bi nikoli zaigral za ta klub,'' nam je potožil, kako je trpel, ko je bil ves čas v senci starejšega brata. Omemba priimka Ameršek je zanj predstavljala svojevrstno breme. Na igrišču je imel kaj za pokazati, njegovo znanje je bilo nesporno, a se je vedno znašel pod dodatnim pritiskom, dvojnim očesom javnosti, saj so mu vnaprej metali primerjave z bratom.

Pa je Vili resnično kdaj zastavil zanj besedo? Je bilo resnično kaj na tem? ''Ne, nikoli. Ko sem že skoraj obupal, mi je vedno govoril, naj garam naprej in mi bo že uspelo. Če bi že prišel v Olimpijo zaradi njega, bi slej ko prej odpadel, tako pa sem zbral toliko tekem, da to ni slučaj.''

Z Vilijem si nista pogosto delila slačilnice. Ko je Peter prišel k Olimpiji, je Vili čez dve leti odšel v Francijo, bil potem tri leta in pol v tujini, nato pa se je vrnil za dve leti. ''Tako je. In ni bil dobrodošel v Olimpiji! Tudi to moram povedati. Zgodile so se težave, kar me je žalostilo, saj je Vili zame največji slovenski igralec, ki je odigral največ tekem za Olimpijo, dal največ golov. Ni da ni,'' je ponosen na dosežke starejšega brata.

Poslušali so, kako so lahko le smučarji

Priimek Ameršek, družina prihaja iz Trbovelj, je imela svoj čas poseben status na sončni strani Alp. Bil je eden izmed redkih ''slovenskih'', ki je poosebljal uspeh v nogometu. Ravno takrat, ko je bilo zakoreninjeno prepričanje, kako velja nogomet le za ''Jugoviće''.

Z nekdanjimi soigralci pri Olimpiji na prijateljsi tekmi v Gruziji. Od leve proti desni poleg Petra Amerška še Igor Kariš, Mladen Jovičević in Igor Hazabend. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

''Vlaki so vozili igralce iz Jugoslavije, o tem sem vam že pravil, a je le nastopilo obdobje, ko se nas je v enajsterici Olimpije znašlo tudi sedem čistokrvnih Slovencev. Zlasti v sezoni 1981/82. Takrat smo bili celo drugi v polsezoni, skupno pa sedmi v jugoslovanskem prvenstvu, kar je največji uspeh Olimpije, saj smo se drugače skoraj vedno borili za obstanek. Takrat smo z 2:0 v Beogradu ugnali tudi Crveno zvezdo. Pa so nam takrat še vedno govorili, kako nogomet ni šport za Slovence. Naj se držimo raje smučanja. Poslušali smo, kako smo zanje le ''skijaši'', kar pa seveda ni bilo res,'' nas je opozoril tudi na podatek, kako se je v tistih časih manj slovenskih otrok kot danes odločalo za nogomet.

Raje so trenirali košarko ali pa rokomet. Vsaj v njegovih Trbovljah. ''Nogomet je bil takrat verjetno zadnji šport v Sloveniji. Pa čeprav so bile naše tekme dobro obiskane. Imeli smo kar veliko gledanost. Ko sem se leta 1989 vrnil iz Avstrije, smo imeli v drugi jugoslovanski ligi z Olimpijo povprečje 12 tisoč gledalcev,'' je postregel s številko, ki se zdi za razmere v Prvi ligi Telekom Slovenije skoraj neverjetna. Za primerjavo s časi, ko še ni bilo novega koronavirusa, da ne bo pomote.

Dinama v Jugoslaviji niso marali

Pri Olimpiji je prebil dolga leta, nato pa je napočil čas, ko je lahko razmišljal o tujini. Ko mu je bilo to sploh omogočeno. Zgodilo se je leta 1984, po izpadu Olimpije, ko je izbral ponudbo Steyra iz Avstrije. ''Šele takrat sem izpolnil pravilo dopolnjenih 29 let za odhod v tujino. To je bila res katastrofa. Nekateri igralci bi se lahko prodali v tujino za velike denarje, pa se niso mogli, dokler niso v Jugoslaviji dopolnili 29 let. To je bil res nesmisel.''

Z Olimpijo se je pomeril tudi proti nemškemu Eintrachtu iz Branschweiga, pri katerem je pred desetletji blestel Danilo Popivoda, pred leti pa je bil njegov član tudi nekdanji zmaj Nik Omladič. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Zaradi tega pravila je bila v zvezni jugoslovanski ligi združena zavidljiva kakovost igralcev. Prednjačili so zlasti klubi takratne velike četverice, ki so jo sestavljali Crvena zvezda, Dinamo, Hajduk in Partizan. Je Peter kdaj prejel ponudbo omenjenih velikanov? ''Enkrat je bilo govora o zagrebškem Dinamu. A tudi če bi dobil konkretno ponudbo, ne bi prestopil. Prej bi odšel v Hajduk, če bi že moral izbirati hrvaški klub. Pa ne, da imam kaj proti Hrvatom, a zagrebški Dinamo je bil takrat čuden klub. V Jugoslaviji ga noben ni maral. Pa ne vem, zakaj. Nekaj čudnega je bilo na njem,'' je spregovoril brez zadržkov o tem, zakaj bi zavrnil ponudbo, če bi priromala do njega iz zagrebškega Maksimirja.

Nenapovedan obisk iz Beograda

Zelo dobro se spominja nenapovedanega obiska beograjske delegacije, ki je nejevoljno zapuščala Trbovlje, saj je Vili Ameršek raje nadaljeval kariero pri Olimpiji, kot pa da bi oblekel dres Crvene zvezde (in verjetno tudi jugoslovanske reprezentance). Foto: Vid Ponikvar Njegov brat Vili je prav tako ostajal zvest Olimpiji, a je imel veliko bolj konkretno ponudbo jugoslovanskega velikana. Peter se dobro spominja nenapovedanega obiska iz Beograda. ''Star sem bil 14 let. Po Vilija je na naš dom v Trbovlje prišla delegacija Crvene zvezde. V njej sta bila direktor Aca Obradović, pa Miljan Miljanić, ki je bil takrat tako selektor reprezentance kot tudi trener rdeče-belih. Bili so trije, tretjega se ne spomnim, prišli k očetu, mami in Viliju. Pri nas so bili cel večer in nas prepričevali. Bilo je nenavadno.''

Takrat še ni bilo agentov ali posrednikov, klub je moral neposredno prepričati igralca. ''Vili se je takrat odločil, da ne gre v Beograd. Pri Olimpiji je bil šele dve leti, a je že takrat pokazal, da je vrhunski igralec. Odločil se je, kakor se je. Ali je bilo to dobro ali slabo zanj, tega ne vemo. A če istočasno reče trener, da imaš potem zagotovljen dres Crvene zvezde in tudi reprezentance, potem so to res težke odločitve. Miljanić mu je to zagotavljal. Vili je bil takrat mlad fant, komaj je zaživel v Ljubljani. Tako se je odločil. Beograjčani so to sprejeli. Rekli so škoda in šli naprej.'' Vili je ostal pri Olimpiji, nato pa se pri 29 letih odločil za selitev v Francijo, kjer je zaigral za Angers.

Težave z osebjem in novim koronavirusom

Ko je bil nogometaš, je bil navajen na večje prejemke, a je s tem, kar zasluži v gostinstvu, tudi zadovoljen. ''Da se živeti. Ne bogato, ampak se da živeti. Sem zadovoljen. Drugače sem že dve leti v pokoju. Nogometna pokojnina je zelo slaba, bom pa v kratkem dočakal še avstrijsko. Morda bo padlo še 200, 300 evrov. Verjetno,'' se je nasmehnil in skomignil z rameni: ''Tako pač je. Življenje niti ni tako lagodno. Najbolj zaradi tega, ker imam v lokalu težave z osebjem. Zaradi tega morava z ženo veliko delati. Imamo bolj ali manj študente, ki pa so zelo muhasti. Marsikaj jim moraš pojasnjevati, včasih jih sploh ne razumem.''

Odkar je koronakriza, mu je občutno padlo število gostov v lokalu, a se tolaži, da bodo za gostinstvo že posijalo boljši časi. Foto: Vid Ponikvar

Živcev mu ne para le osebje, ampak tudi znani zapleti, ki so omrtvičili gostinsko dejavnost zaradi pojava novega koronavirusa. ''Seveda se pozna razlika. Ogromno stalnih gostov ne zahaja več k meni, ker jih je verjetno še vedno strah. Kar je tudi nekaj normalnega. Ta korona ni kar tako. Eni pravijo, da se pri njej malce pretirava. Mogoče tudi, ampak mislim, da je to bolezen, ki jo je treba spoštovati in se proti njej boriti tako, kot se lahko. S spoštovanjem zakonov.''

Tudi za ceno manjšega dobička in negotovosti, saj noben na svetu ne ve, do kdaj bo še trajalo tako obsedeno stanje. ''Obseg prodaje in nabave sem znižal. Vsega je manj. Borba je. Mogoče se zadnjih 14 dni dela bolje kot prej, v času korone pa ni šlo. Spomladi je bil lokal tri mesece zaprt. Takrat sem si vzel čas in lokal temeljito očistil. Bil sem kot čistilka. Je prišlo kar prav,'' je našel tudi v tem razlog, kako je vsaka stvar dobra za nekaj.

Njegov lokal je lani prejel nagrado Union AmBARsador za kakovost točenega piva. Postal je regijski zmagovalec. Foto: Vid Ponikvar

Naveličal se je gostinstva, a ...

Vseeno ga določene stvari v tem poslu toliko motijo, da je moral potarnati v javnosti. ''Malce sem že naveličan tega. Triindvajset let je tega. A bo treba zdržati. Druge možnosti namreč nimam v glavi. Da bi se ukvarjal še s čim drugim, morebiti še kaj s športom, tega ni. Ko sem ostal brez službe pri Olimpiji, sem moral nekaj narediti. Lokal sem imel že kupljen, takrat je bila to nova gradnja. Kupil sem ta prostor, potem pa smo v šestih mesecih opremili notranjost in odprli bar,'' se je odločil za lokal na Opekarski cesti, precej blizu središča Ljubljane. Pri teh dejavnostih mu je bil v veliko pomoč starejši brat Vili, ki je vodil svoj bar še pred Petrom in mu je lahko marsikaj svetoval.

Igralsko kariero je prenehal pri 35 letih. Tudi zaradi poškodbe. Nato mu je predsednik Ivan Zidar dejal, da bo za kazen postal direktor. ''Nisem vedel, ali se je šalil ali ne. Nisem dolgo razmišljal. Že prej sem bil v.d. direktorja, tako da mi je to predstavljal lep izziv.'' Foto: Vid Ponikvar

''Ko sem moral iti kot direktor, sem bil tako razočaran, tu moram biti pošten do sebe, da sem si takrat rekel, kako ne bom več nikoli v nogometu. Tako sem si rekel takrat. Potem ko leta tečejo dalje, se mišljenje malce spremeni. Deset, 20 let pozneje. Ljudje hitro pozabljamo. Mogoče bi še kdaj tako delal v nogometu, a sem zdaj že prestar. Rad imam tudi mir, ki pa ga v lokalu niti ni (smeh, op. p.),'' je pogovor sklenil mladostni 65-letnik.

Ko smo se z njim pogovarjali v njegovem lokalu, so gostje izza sosednjih miz z radovednostjo prisluhnili zgodbam. Številne že poznajo, saj se radi zapletajo v pogovor z lastnikom. S Petrom, legendo Olimpije, kakršnih ne delajo več.

Skrbi ga za prihodnost Olimpije, ljubljanskega kluba, za katerega še vedno navija in mu je ostal globoko v srcu. Foto: Vid Ponikvar