SiolNET. Sportal Drugi športi
0,00

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (177.): Jože Vidmar

On je bil tisti, ki je leta 1983 presenetil Američane

0,00

termometer

Benjamin Savšek in Jože Vidmar
Foto: Nina Jelenc

Benjamin Savšek, kanuist na divjih vodah, je prejšnji konec tedna še tretjič postal evropski prvak. Za njim že dolga leta stoji trener Jože Vidmar, ki je tokratni gost druge kariere. Bil je vrhunski tekmovalec, danes pa vodi enega najboljših slovenskih športnikov.

Jože Vidmar je leta 1983 na svetovnem prvenstvu v Meranu dosegel tretje mesto in je bil prvi, ki je takratni ameriški velesili v kanuju na divjih vodah zmešal štrene. Pravzaprav je bilo takrat kar presenečenje, da se je nekdo prebil med prve tri, saj so bila ponavadi prva tri mesta rezervirana za Američane. Pravzaprav je bil on prvi, ki je pokazal, da jih je mogoče premagati. Zelo zanimiva je tudi njegova olimpijska zgodba iz Barcelone leta 1992, kjer je bil še dva tedna pred tekmo v življenjski formi, potem pa je naredil usodno napako. Ta napaka je bila tudi razlog, da je postal trener. In v tem vztraja še danes. Vidmar je temu športu predan že več kot 45 let.

Jože, koliko časa ste že povezani s kajakom in kanujem na divjih vodah?
Od leta 1974. Kot športnik sem bil aktiven 21 let, leta 1995 pa sem končal svojo športno pot.

Kaj je bil razlog za konec vaše kariere? Pravzaprav ste jo končali eno leto pred olimpijskimi igrami v Atlanti.
Malo so bile krive poškodbe, malo sem bil tudi zasičen. Štirinajst dni sem lahko treniral, štirinajst dni sem moral počivati. Imel sem težave z ledvenim delom hrbta. Pripravil sem se lahko na dve tekmi na leto, več nisem zmogel. Dve leti sem vztrajal, po svetovnem prvenstvu v Nottinghamu sem končal. Videl sem, da ne gre več in da nima smisla.

Jože Vidmar Foto: Bojan Puhek Janez Skok, nekdanji vrhunski kajakaš, je živel tik ob tacenski progi in je bilo normalno, da je začel s kajakom. Kako ste vi prišli v ta šport?
Tudi jaz sem tukaj blizu odraščal. Potegnila me je sama voda, tukaj sem našel družbo in zdravo okolje. Bili smo dobra klapa, ki se je več ali manj družila skupaj. To me je potegnilo in zadržalo v tem športu. Začeli smo brez kakršnihkoli ciljev. A ko je šlo nekajkrat zelo dobro, me je posrkalo vase in do danes sem ostal tukaj.

Kajakaši in kanuisti na divjih vodah še danes veljate za adrenalinske športnike. Kako je bilo v vašem času, ste veljali še za bolj ekstremne športnike?
Da, takrat se mi zdi, da smo veljali še za bolj adrenalinske športnike. Takrat ni bilo umetnih prog. Včasih smo ogromno veslali po Soči, Savi Bohinjki … Če sem odkrit in pošten, danes otrok pod takšnimi pogoji ne bi peljal dol po reki. Takrat smo bili mladi in nori in smo se kar peljali. Pri meni sta bili dve neugodni situaciji, ki nista bili najbolj nedolžni. Takrat nisem niti razmišljal, a ko danes zavrtim film nazaj, si mislim, da ni bilo potrebe po tem.

Jože Vidmar Foto: Bojan Puhek

Ste prvi kanuist, še v nekdanji Jugoslaviji, ko ste dosegli posamično medaljo na svetovnem prvenstvu v Meranu leta 1983. Kaj je tista medalja takrat pomenila za vas?
Vedeti je treba, da so bili takrat Američani daleč najboljši v kanuju. Evropski tekmovalci smo bili blizu, zlasti Slovenci smo jim bili zelo blizu. Zelo težko je bilo priti višje kot do četrtega mesta. Tisto leto sem služil vojaški rok. Veslati nisem mogel, a pretekel sem ogromno kilometrov in fizično sem bil zelo dobro pripravljen. Moram povedati, da medalje nisem pričakoval. V drugem teku mi je uspela skoraj idealna vožnja, ki mi je na koncu prinesla tretje mesto. Takrat je bilo presenečenje, da smo lahko tudi mi zraven in da na prvih treh mestih ni samo kombinacija Američanov.

Torej je bilo za vas vse novo?
Res je. Tudi za naše trenerje. Takrat še nismo imeli tradicije. Veslalo se je sicer ogromno, ampak resnega pristopa ni bilo. Prišli so trenerji, ki so prinesli nekaj znanja iz tujine. Imeli smo tudi češkega trenerja in na ta način spoznali tudi rusko šolo. Oni so nam pokazali pot, kako se lahko fizično in tehnično dobro pripraviš. Bilo pa je tudi nekaj literature.

Jože Vidmar Foto: Bojan Puhek

Bili ste tudi eden tistih, ki ste nastopili na OI v Barceloni (14. mesto). Kako se spominjate tistih olimpijskih iger in kako ste bili zadovoljni s svojim nastopom?
Lahko rečem, da je bila to prelomna tekma v mojem življenju. Ta tekma je bila razlog, da sem šel iz tekmovalnih v trenerske vode. Štirinajst dni pred olimpijskimi igrami sem bil tako hiter kot kajakaši. Prišli smo domov s priprav v Barceloni in želeli smo narediti še nekaj več. Da bom še boljši. Ko sem prišel na olimpijske igre, nisem mogel nič. Bil sem tako "skurjen", da dejansko ni šlo. Nisem uresničil tistega, kar bi lahko. Razočaranje ni bilo preveliko, ker sem vedel, v kakšnem stanju sem. Vseeno je bila to lepa izkušnja.  Zaradi te tekme sem se začel zanimati tudi za trenersko delo. Torej načrtovanje forme in podobno. To je bilo tisto, kar me je potegnilo v trenerstvo.

Kakšen ste bili kot tekmovalec?
Odkrito moram povedati, da sem bil kot tekmovalec precej zahteven. Včasih sem s trenerji prihajal navzkriž in rekel sem si, da kaj takšnega kot trener ne bi želel doživljati. Govoril sem si, da ni govora, da bi postal trener. Že prej sem imel možnost v klubu pomagati, ampak nisem verjel v to. No, pozneje v klubu ni bilo trenerja in sem začel pomagati, skozi leta sem si nabral nekaj znanja in prebral sem tudi nekaj literature …

Poleg trenerskega dela ste zaposleni tudi v Slovenski vojski. Kako se je zgodilo to?
Po več letih trenerskega dela sem bil kandidat, da me sprejmejo v Slovensko vojsko. Sicer ne kot tekmovalca, ampak kot trenerja. Zaposlitev v vojski mi res omogoča, da lahko delam tisto, kar me veseli. Včasih je trenersko delo precej naporno in stresno, kljub vsemu imam to zadoščenje, da lahko delam z veseljem. Po koncu tekmovalne kariere se ni več usedel v čoln. Po koncu tekmovalne kariere se ni več usedel v čoln. Foto: Bojan Puhek

Bili ste vrhunski tekmovalec, danes pa ste prav tako zelo uspešen trener. Kaj je po vašem mnenju težje?
Trenersko delo je težje. Kot tekmovalec se ukvarjaš sam s sabo. Kot trener pa imaš več tekmovalcev in do vsakega moraš pristopiti individualno. Po drugi strani je veliko organizacijskih zadev in drugih stvari. Sem človek, ko si uspehe in neuspehe preveč jemlje k srcu. Še vedno rastem s tekmovalci. Ne nek način sem jaz njim dajal, po drugi strani pa mi tekmovalci s svojimi rezultati vračajo.

Kot tekmovalec ste bili znani po zelo dobri tehniki in očitno znate dobro podajati svoje znanje naprej. Ali to drži? Malce mi je uspelo pogledati tudi čez "ograjo k sosedu". Malce mi je uspelo pogledati tudi čez "ograjo k sosedu". Foto: Bojan Puhek
Lahko rečem, da drži. Ko sem jaz začenjal, je bil kajak pri nas zelo dobro razvit, medtem ko je bil kanu malo manj. Sprva sem poskusil s kajakom, ampak sem se kmalu odločil za kanu. Od takrat je bilo zame in trenerje vse novo. Pri nas so bili kanuisti, ki so veslali, a so bili na ravni, kot so bili. Že v osnovi sem bil prisiljen, da sem iskal in razvijal nekaj novega. Veliko sem opazoval druge tekmovalce … Iskal sem tehniko, ki bi jo lahko uporabil, nekaj pa mi je dala tudi narava.

Torej ste bili neke vrste samouk?
Če danes pogledam nazaj, se tega kot mlad tekmovalec nisem zavedal. Jasno, kot vsak, sem imel željo zmagati oziroma biti čim boljši. In zaradi tega sem razvijal tehniko in odkrival nove stvari. Malce mi je uspelo pogledati tudi čez "ograjo k sosedu". Ali sem pri kanuistih oral ledino ali je nisem? Upam, da sem vsaj nekaj dodal v mozaik.

Danes trenirate Benjamina Savška, aktualnega evropskega prvaka, ki je v svoj karieri že veliko dosegel. Kaj menite, ste bili boljši tekmovalec ali danes trener?
Če bi mi nekdo dejal, da se mi bo kot trenerju dogajalo nekaj takšnega, bi mu rekel, da se malo heca. Imel sem predvsem željo pomagati in dodati nekaj svojega. Lahko pa povem, da odkar sem postal trener, se nisem več usedel v čoln. Vedno namreč poskušam gledati skozi oči tekmovalca in ne skozi svoje oči. Hm, videti je, da sem naredil več kot trener kot pa tekmovalec.

Ste pričakovali, da boste delali s tekmovalcem takšnega kova?
Niti slučajno ne. Ko sva začela delati, se je videlo, da je nadobuden in navihan fant, ki ima fenomenalno tehniko in krasen občutek za vodo. To mu je vse dala narava. V začetni fazi, ko sva začela delati, si tudi slučajno nisem mislil, da bo dosegel kaj takšnega. Tako kot sem jaz z leti zorel, je tudi on. Drug drugega sva dopolnjevala.

Skupaj sta dosegla že veliko vrhunskih rezultatov. Kateri njegov rezultat vam največ pomeni?
Morda tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Pragi. Tista tekma je bila prelomnica. Bil je dober, a ni se zavedal, da se je sposoben zavihteti med najboljše tri tekmovalce. Ko je sam pri sebi spoznal, da je tega sposoben, se je začela krivulja njegovih rezultatov vzpenjati.

Jože Vidmar je bil v tekmovalnih časih znan po zelo dobri tehniki. Jože Vidmar je bil v tekmovalnih časih znan po zelo dobri tehniki. Foto: Bojan Puhek

Benjamin nam je zaupal, da mu je pri vam najbolj všeč vaš pristop, profesionalnost. Kaj pa je vam pri Benjaminu najbolj všeč?
Benjamin je bil navihan najstnik, a bil je vedno pošten in korekten. Raje je priznal napako, kot da bi jo skrival. Zaradi njegovega odkritega odnosa je z njim sorazmerno enostavno delati. Danes potrebujeva zmeraj manj besed, ker dejansko ni potrebe. Ni več filozofiranja, ampak so samo malenkosti. Tudi on ne mara filozofiranja, ampak ima rad le eno informacijo. Danes je že zelo dodelan tekmovalec in potrebuje zelo malo. Pri njem je tako, da večja je napetost, boljši je. Skratka, ima jeklene živce.

Benjaminu v vitrini manjka le še olimpijska medalja, potem ko je nastopil že v Londonu in Riu de Janeiru. Kolikokrat so tema vajinih pogovorov olimpijske igre?
Prve olimpijske igre so bile učenje, medtem ko na drugih olimpijskih igrah je bil pripravljen. Žal je bil en dotik in je odneslo tisto, kar si je verjetno želel. Tega še ni dosegel in upam, da enkrat bo.

Vedno ste videti mirni in nekako stojite v ozadju. Se kdaj res razveselite njegovih uspehov?
Mogoče je na bregu videti, da sem miren, ampak v meni vre. Po eni strani tudi jaz z njim odpeljem progo, tako da ni čisto tako, kot je morda videti. Seveda, ob njegovih uspehih z veseljem nazdravim, ampak to je tudi vse.

Z Benjaminom sodelujeta že več kot 15 let. Kaj je po vašem mnenju recept, da lahko tekmovalec in trener vztrajata tako dolgo?
Težko bi rekel, da obstaja recept. Morda je recept, da sva rasla skupaj. Morda sem mu znal prisluhniti, da lahko toliko časa sodelujeva.

Ildar Rahmatullin Sportal V 90. prišel z "ruskim valom" v Slovenijo in ostal: Ni mi žal #video Peter Ameršek Sportal Legenda Olimpije, kakršnih ne delajo več Slovenija 1993 Sportal Košarkarski reprezentant v poljski direktorski pisarni

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 1
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin