SiolNET. Sportal Zimski športi
2,85

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (179.): MITJA KUNC

Mitja Kunc: Nikoli ne veš, na katero pot te usmeri življenje

2,85

termometer

"Tekmovalna trema je podobna, vse preostalo pa je bistveno drugače," o pričakovanjih pred novo sezono v vlogi trenerja pripoveduje nekdanji slalomski prvokategornik in danes 48-letni član strokovnega štaba slovenske ženske smučarske reprezentance Mitja Kunc, ki svojo drugo kariero gradi že celo desetletje in pol.

Eden od zgolj treh Slovencev (poleg njega še Bojan Križaj in Jure Košir), ki so v moški konkurenci stali na zmagovalnem odru v obeh tehničnih disciplinah. Edini, ki je osvojil slalomsko kolajno svetovnega prvenstva pod slovensko zastavo. Obenem pa tudi zadnji, ki se je lahko pohvalil s slalomskimi stopničkami in tudi slalomsko zmago. Od te je letos minilo že 20 let.

Mitja Kunc se je sicer šestkrat zavihtel med najboljšo trojico na tekmah svetovnega pokala. Prvič leta 1994 na veleslalomu v Crans Montani, nazadnje pa osem let pozneje v kultnem Wengnu, kjer ga je v slalomu Hrvat Ivica Kostelić prehitel za pičlo stotinko sekunde. Na napačni strani igre stotink se je znašel tudi na olimpijskem slalomu v Hafjellu, ko ga je na četrtem mestu od bronastega rojaka Koširja ločilo devet stotink.

Mitja Kunc Foto: Sportida
Bil je eden od vodilnih mož najbolj udarne slalomske ekipe v zgodovini slovenskega alpskega  smučanja. O tem dovolj zgovorno priča podatek, da mu je leta 2001, ko je bil tretji na slalomski tekmi svetovnega pokala v Schladmingu, družbo v finalni vožnji delalo kar sedem Slovencev. Danes je realna praksa, da sta na štartu prve vožnje dva.

Član prve samostojne slovenske olimpijske reprezentance (Albertville 1992) je tekmovalne smuči v kot postavil leta 2005 in kaj hitro zatem zajadral v trenerske vode. Sprva na klubski ravni v Črni na Koroškem, najbolj zajetno obdobje pa na več reprezentančnih ravneh. V moški ekipi je kot šef tehnične vrste med drugim delal tudi z Žanom Kranjcem. Vmes je bil trener in serviser v zasebni ekipi SK Dvornik, zdaj pa že drugi sezono deluje kot pomočnik v ženski tehnični ekipi svetovnega pokala.

Prvič se je na stopničke zavihtel v veleslalomu, največ uspehov je dosegel v slalomu. Prvič se je na stopničke zavihtel v veleslalomu, največ uspehov je dosegel v slalomu. Foto: Getty Images

Se zdaj, ko kot trener v ženski ekipi svetovnega pokala odštevate dneve do prve tekme nove sezone, spominjate tudi zadnjih treningov v vlogi tekmovalca? So metuljčku v trebuhu podobni?

Podobni občutki. Začenja se obdobje tiste pozitivne nervoze. Gre za čas negotovosti. Kljub dobrim občutkom človek pač nikoli ne ve, kje je v primerjavi s konkurenco.

In na kakšni ravni pripravljenosti sta teden pred tekmo v Söldnu Tina Robnik in Ana Bucik, ki trenirata pod vašim okriljem?

Menim, da je za nami dobro pripravljalno obdobje, predvsem v avgustu in septembru, ko smo večinoma trenirali v Švici. Žal so se nato začele pojavljati težave. Bucikova je staknila lažjo poškodbo kolena, pri Robnikovi so se pojavile stare težave s hrbtom in kolenom. Tudi snežni in vremenski pogoji nam ob tem niso šli na roke. Za obema je kar težko obdobje. Oktober torej ni bil takšen, kakršnega bi si želeli. Vseeno upam, da bomo ujeli nekaj dobrih dni. V tem primeru verjamem, da se bosta "sestavili" in ujeli želeno raven pred prvo tekmo v Söldnu.

Minilo je 20 let: zadnja slovenska zmaga v moškem slalomu. Minilo je 20 let: zadnja slovenska zmaga v moškem slalomu. Foto: Reuters V pretekli sezoni je bil glavni trener Janez Slivnik. Letos ga je zamenjal Sergej Poljšak. Za nameček sta se od ekipe odcepili Meta Hrovat in Neja Dvornik, svojo smučino je ubrala tudi Maruša Ferk, ki je ostala brez statusa reprezentantke. So se zaradi teh premikov bistveno spremenile tudi vaše naloge?  

Niti ne. Ostajam trener v ekipi, ki pa je res nekoliko manjša. Če smo si lani predvsem na ravni videoanalize trenerji delili tekmovalke in sem sam pogosteje sodeloval z Ano, je letos delo bolj enotno. Analize opravljamo skupaj, na terenu pa si s Sergejem razdeliva del proge, ki ga pokrijeva.

Ste pa "rešeni" dela v smučarski delavnici …

Da, tega dela ne opravljam vse od trenutka, o sem se poslovil od ekipe SK Dvornik.

Gre za izrazito garaško delo, smučarski javnosti pogosto skrito.

Res je. Še najhuje pa je, ko je nekdo trener in serviser v eni osebi. Govorim iz lastnih izkušenj, saj sem v tej vlogi pregorel. Ni šlo. Trudiš se, a na neki točki upade kakovost. Povsem nezavedno.

Že 15 let ne tekmujete. Stika s smučanjem niste nikoli pretrgali. Vam je danes žal, da si niste vzeli pravice do proste zime?

Takšen je bil splet okoliščin. Človek pač nikoli ne ve, na katero pot ga usmeri življenje. A dejstvo je, da je smučanje moj način življenja. Imel sem solidno tekmovalno kariero in posledično znanje ter izkušnje. Ker pa sem imel vedno tudi voljo, da vse to predajam novim rodovom, nisem nikoli hrepenel po premoru ali umiku. Vedno me je tudi vleklo v delo v slovenskem smučanju. Zakaj? Smučarska baza je vse manjša. Težko bi mi bilo, če bi se ta uspešna slovenska smučarka pot končala. V ta scenarij vseeno ne verjamem. A treba je delati. Zase lahko rečem, da sem smučanju predan z dušo in srcem.   

"Smučanje ostaja način mojega življenja," poudarja Mitja Kunc. "Smučanje ostaja način mojega življenja," poudarja Mitja Kunc. Foto: Sportida

V delu trenerske kariere ste sodelovali tudi z Žanom Kranjcem, ki spada v sam svetovni vrh veleslaloma. Vas njegov preboj preseneča?

Žan je smučarski biser. Kljub izjemnemu razvoju še vedno ni prišel do končnega sijaja. Verjamem, da se lahko vrne v položaj, v katerem je bil lani vse do zadnje tekme. Takšen tekmovalec se pač ne rodi vsak dan. Redko srečaš koga, ki je tako predan dejavnosti, s katero se ukvarja. Lepo je bilo sodelovati z njim, čeprav nama takrat razmere v slovenski "smučariji" niso bile naklonjene. Takrat smo bili na najnižji točki. Denarja ni bilo, kader je bil močno podhranjen. Položaj je bil skrb vzbujajoč. Kot trener sem imel ob sebi le serviserja Jana Šauperla. Še danes me zmrazi, ko se spomnim treningov v Kranjski Gori. Postaviti sva morala 40 vratc. To so štirje snopi količkov. Vse to je treba spraviti na teren, razporediti, postaviti, pobarvati, zagotoviti meritev in se naposled postaviti ob progo ter tekmovalčevo vožnjo posneti. Vse to v dveh urah. Njegova zmaga v evropskem pokalu in preboj v svetovnem pokalu sta ob takšnih pogojih po eni strani čudež, po drugi pa dokaz, da vendarle znamo delati.

Kariero ste označili za "solidno". Bi bila lahko še boljša, če bi nanjo vplivali z današnjim znanjem?

Kot trener vidiš več. Zato tudi pri svoji karieri vidim veliko rezerv. Opozoril bi na telesno pripravljenost. Več let sem namreč del kondicijskih priprav opravljal sam. Človek pa je po svoji naravi lenuh, zato tudi športnik na treningih brez zunanjega nadzora ubere pot najmanjšega odpora. Ko danes gledam aktualne smučarje, vidim, da imajo vsi poleti okrog sebe trenerje za kondicijsko pripravo. Osnova je torej drugačna. Jaz tega nisem imel. To se je poznalo. Seveda pa je to zgolj ena od stvari, ki vplivajo na potek kariere. Dodal bi še delovno okolje na snegu, poškodbe in opremo. Včasih je tako, da moraš imeti tudi nekaj sreče. Jaz, povsem konkretno, sem jo pri Elanu imel. Prvič na začetku revolucije stranskega loka veleslalomske smuči, drugič pa pri slalomski smučki. Obenem sem se znal hitro prilagoditi novi opremi, zato sem lahko odskočil.

V družbi velikanov: ob Ivici Kosteliću in Bodeju Millerju V družbi velikanov: ob Ivici Kosteliću in Bodeju Millerju Foto: Reuters

Zadnji slalomski zmagovalec, zadnji na slalomskih stopničkah, zadnja slalomska kolajna na SP … V tej zbirki bi bila lahko tudi olimpijska kolajna. Leta 1994 ste jo zgrešili za manj kot desetinko, na kar pa so slovenski navijači ob tretjem mestu Jureta Koširja hitro pozabili. Kakšen pa je bil ta nepričakovani reprezentančni dvoboj v vaših očeh? Ali grenkobo res omili dejstvo, če te premaga rojak?

Tedaj sem na olimpijske igre odpotoval z veliko željo po odmevnem veleslalomskem nastopu, a se mi je zalomilo. V slalomu sem bil zato toliko bolj sproščen ali kar flegmatičen. Poleg tega mi je bil na drugi progi na kožo pisan tudi scenarij. Odstopi tekmecev so se vrstili kot podirajoče se domine. Na koncu sem pristal na četrtem mestu. Super rezultat, ki pa, roko na srce, na velikih tekmah, ne pomeni nič. To je rezultat, ki gre, žal, v pozabo. Četrto mesto? Peče, žge … Sprašuješ se, kje bi lahko pridobil tistih devet stotink. A po drugi strani bi mi bilo še težje, če bi me prehitel kakšen Italijan ali Avstrijec.  

Bi bilo vaše življenje precej drugačno, če bi se znašli na pravi strani igre stotink in imeli v vitrini olimpijsko kolajno?

Kot človek se verjetno ne bi spremenil. Zagotovo pa bi bila drugačna moja kariera. Verjamem namreč, da bi bil deležen drugačne podpore panožne zveze in opremljevalca. To dokazuje primer Jureta Koširja. Bil je močno podprt. Do takrat sva imela skupnega serviserja Dušana Kapša. Pozneje se je preselil pod Rossignolovo okrilje. Tudi vsa podpora je bila večja. Spominjam se treningov, ko je bil poligon v Podkorenu rezerviran za Jureta in Alberta Tombo. Ko sta končala, smo na vrsto prišli preostali. To so stvari, ki lahko pretehtajo.

So vam šli takšni dogodki v nos? Ste bili zavistni?

Seveda mi ni bilo všeč. Bil sem svojeglav in uporniški, zato sem verjetno izrekel tudi kakšno pripombo na to temo. Toda kakšnih sporov nisem iskal.

Številni športniki ne vedo, kdaj je pravi trenutek za slovo. Kakšen je bil vaš upokojitveni klic?

Dve leti pred koncem kariere sem se lotil gradnje hiše. Nadzornik gradnje je nenadoma umrl, zato sem jo nadzoroval sam. Živel sem v Črni, tudi do trikrat na dan sem se vozil v Kotlje, kjer je napredovala gradnja, in nazaj. Zmanjkalo je časa za pravo pripravo. V sezono 2004/05 sem vstopil zelo neustrezno pripravljen, poleg tega pa tudi s slabim štartnim izhodiščem. Na prvi tekmi sem na svežino še prišel do 17. mesta v Beaver Creeku, nato je šla krivulja le še navzdol. Velika napaka se je zgodila leto pred tem, ko je v ekipi izbruhnil upor, tako da smo se razdelili na mlado in staro gardo. Za obe skupini je bilo to slabo. Po res slabi sezoni sem menil, da se nima smisla boriti. Imel sem tudi družino, hišo … Nisem imel energije in motivacije, da bi vse potisnil na stranski tir in se v celoti posvetil tekmovalni karieri. Bil sem iskren do sebe, zato sem pri 35 letih potegnil črto.   

Kunčev varovanec je bil tudi Žan Kranjec. Kunčev varovanec je bil tudi Žan Kranjec. Foto: Sportida

"Afera frekvenca" je zaprto poglavje

V tokratnem pogovoru smo se izognili znameniti "aferi frekvenca" oziroma trenutku, ko si je tokratni gost Druge kariere ob robu svetovnega prvenstva 2013 v Schladmingu skočil v lase z Andreo Massijem. Že v našem zadnjem intervjuju je namreč pojasnil, da je to zanj zaprto poglavje. Pri tem vztraja še danes in dodaja, da je njegov pogled usmerjen predvsem v prihodnost.  
Sölden2018 Sportal Söldenska ledeniška uvertura s prižgano zeleno lučjo Matija Šestak Sportal Najhitrejši prodajalec gramofonskih plošč na svetu Žan Kranjec Sportal Boj za globus se začenja z napadom na ledeniško zmago Bojan Križaj Sportal Lepo je biti Bojan Križaj Maruša Ferk Sportal S starim priimkom, a novo ekipo in usmeritvijo

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 3
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin