Najhitrejši prodajalec gramofonskih plošč na svetu

Kje drugje kot ob atletski stezi smo se srečali z danes 47-letnim Ljubljančanom, s katerim smo kramljali, medtem ko je njegova skupina mladih, nadobudnih atletov v sončnem vremenu opravljala svoj trening. Ne moremo reči, da pod budnim očesom svojega trenerja, ki je za debelo urico sedel pred naš mikrofon, a vseeno ni bilo videti, da lenarijo.

"Pridni so," jih je Matija Šestak pohvalil in ponosno pogledal proti njim. "Imam lepo skupino. Rad bi jih pripeljal čim višje v njihovi karieri. Vesel sem, ko vidim, da se med seboj zelo dobro razumejo. Da se vsi skupaj dobro razumemo. Poskušamo graditi iz dneva v dan. Mladi so. Imamo deset let, da pridejo do vrhunca. Mogoče manj, a vsaj pet let. Tega se zelo veselim. O tem, kaj bo pozneje, ne razmišljam. Sem zelo zadovoljen," se nad sedanjostjo ne pritožuje in s prihodnostjo ne obremenjuje nekdanji vrhunski atlet, čigar glavni vir prihodka je sicer še vedno zaposlitev v Slovenski vojski.

Del atletske skupine Matije Šestaka med treningom:

V svoji skupini izpostavi večkratnega udeleženca in večkratno udeleženko velikih tekmovanj v mlajših selekcijah v teku na 400 metrov brez ovir in z ovirami, 21-letnega Lovra Mesca Koširja in 22-letno Anejo Simončič, petouvrščeno z lanskoletnega mladinskega evropskega prvenstva v troskoku, 20-letno Evo Pepelnak in devetouvrščenega na istem tekmovanju v isti disciplini, leto starejšega Matica Siliča, pa tudi nekoliko starejšo, 28-letno Jernejo Smonkar, ki je v zadnjih letih najhitrejša tekačica na 800 metrov v Sloveniji.

"Tudi ona je še neizkoriščen potencial. Imela je veliko težav, tako da je ob res malo treninga prišla do rezultata 2:04. To bi se dalo še precej nadgraditi. Upam, da se tudi bo," je povedal o eni izmed številnih atletinj in atletov, ki trenirajo pod njegovim vodstvom.

Z njim smo se pogovarjali ob atletski stezi pomožnega stadiona ZŠD Ljubljana. Foto: Vid Ponikvar

Stadion v Ljubljani ne bi smel imeti dovoljenja za tekmovanje

Ko beseda nanese na pogoje, ki jih imajo za trening njegovi in tudi preostali atleti v Ljubljani, je kritičen.

"Stadion v Spodnji Šiški je prostorsko fenomenalno umeščen, to je lep objekt, a je dotrajan. Tartan sploh ni več tartan. Če se mene vpraša, glavni stadion sploh ne bi smel dobiti dovoljenja za tekmovanja. Dvorana je v nekoliko boljšem stanju, malo so jo obnovili. Dobro je, da smo v Češči vasi zdaj dobili prvo pokrito krožno atletsko stezo, a mi tam treniramo le enkrat na teden. Preostalo v Ljubljani ali pa gremo kam na priprave. Obljubljajo nam boljše pogoje. Nove stadione in dvorane, a kdaj jih bomo dobili, ne vem," se je razgovoril Šestak, ki ga je v trenerske vode povleklo sodelovanje s svojo ženo Marijo Šestak, nekoč eno najboljših atletinj na svetu v troskoku.

Preden se je poročila s Šestakom, je ta v Srbiji rojena atletinja z dekliškim priimkom Martinović medalje osvajala v dresu Jugoslavije. Kot njena članica je osvojila srebro na sredozemskih igrah 2001 in prinesla še tri medalje z največjih mladinskih tekmovanj. Srebrna je bila tudi na mladinskem evropskem prvenstvu, ki ga je leta 1997 gostila Ljubljana, toda to nista bila kraj in čas, ko sta se spoznala pozneje super uspešna slovenska športna zakonca.

Z Marijo Šestak, slovensko rekorderko v troskoku, sta srečno poročena že 15 let. Foto: Vid Ponikvar

Leta 2004 sta se zaljubila in se leto pozneje poročila

"Spoznala sva se na dvoranskem evropskem prvenstvu na Dunaju leta 2002, ko je Jolanda Čeplak tekla svetovni rekord, a iskrica je preskočila šele pozneje. Spomladi 2004 na pripravah v Medulinu, kjer sem bil z reprezentanco, ona pa je bila tam sama. Imela je težave s tetivami, zaradi katerih je potem tudi izpustila olimpijske igre v Atenah, tudi jaz sem imel težave in sva se zbližala. Hitro sva se ujela, pozneje je prišla k meni v Ljubljano, potem pa je nastal zaplet, ko je želela priti naslednjič. Ugotovila je namreč, da je bila v Sloveniji že več kot 90 dni, na kar je nihče ni opozoril, in ni dobila vizuma, da bi prišla nazaj. Potem sva se hitro odločila, da se poročiva, kar sva aprila 2005 tudi storila in težav ni bilo več," se je desetletje in pol nazaj vrnil moški predstavnik atletske družine Šestakovih, ki ima zdaj že štiri člane. Še dve dekleti, ki bi morali, upoštevajoč gene, postati vrhunski atletinji.

"Nikoli ne reci nikoli. Mlajša je stara štiri leta, všeč ji je vse. Skok s palico, ovire, skok v daljino. Nekaj v atletiki verjetno bo. Starejša je malo bolj umetniški tip, ampak pravi, da bi tudi ona bila rada atletinja," pove in si želi, da bi lahko z njima preživel več časa.

"Težava je, ker sem jaz cele popoldneve na stadionu. Zjutraj ju odpeljem v vrtec in šolo, pa iskat ju grem, a se popoldne ne vidimo. Ob koncih tedna poskušam čim več nadomestiti, a ko je sezona, tudi tega ne morem. Zdaj, ko je bila precej drugačna sezona, je bilo prav prijetno, ker sem bil lahko malo več z družino. Marija tukaj prevzema veliko večji del odgovornosti," je svojo ženo pohvalil Šestak in potem povedal, da je lahko vsaj za nekaj hvaležna tudi ona njemu.

O troskoku se je naučil, ko je opazoval Anjo Valant

O troskoku se je veliko naučil v času, ko je treniral pod vodstvom Boruta Bilača. Foto: Vid Ponikvar "Za to, da so medalje in priznanja, ki jih je dobila, primerno razstavljene, sem zaslužen jaz. Ona bi jih kar vrgla nekam v predal ali pa jih izgubila. Ko sva se spoznala, za številne medalje z največjih mladinskih tekmovanj sploh ni vedela, kje so. Zdaj jih imamo v vitrini. Vsaj te najpomembnejše. Za vse bi bilo mnogo premalo prostora," je povedal.

V nadaljevanju je bolj podrobno predstavil njuno sodelovanje na profesionalni ravni in razložil, kako to, da je s teka v vlogi atleta preskočil na troskok v vlogi trenerja. Mimogrede, sam je treniral pod vodstvom Zdravka Peternelja, Slavka Černeta in nazadnje Boruta Bilača.

"Ko sem leta 2005 zaključil atletsko pot, v kar so me prisilile poškodbe, sva dobila idejo, da bi bil trener. Naključje je hotelo, da sem v Bilačevi skupini treniral z Anjo Valant, takrat našo najboljšo v troskoku in tudi slovensko rekorderko, ki ji je analiza pomenila res veliko. Veliko smo se snemali, analizirali, meni pa je bilo zanimivo in sem sodeloval. Od Boruta sem se veliko naučil, kaj in kako glede tehnike. Glede pristopa k treningu pa sem ubral bolj svojo pot. Nisem ponavljal svojih napak oziroma vsaj poskušal jih nisem, in naredil sem neko kombinacijo, ki je bila uspešna. Seveda sem se poskušal čim več naučiti tudi sproti," se je razgovoril Šestak.

V družbi žene in varovanke po srebrni medalji na dvoranskem evropskem prvenstvu 2009 v Torinu Foto: Vid Ponikvar

Pričakovala sta padec, a nista vedela, da bo tako boleč

Očitno je bil uspešen. Pomagal ji je do petega najboljšega dvoranskega rezultata v ženskem troskoku vseh časov. Skočila je 15,08 metra. Na prostem je zmogla pet centimetrov manj, ko je v najboljšem olimpijskem finalu ženskega troskoka vseh časov v Pekingu 2008 s 15,03 pristala šele na četrtem mestu. Na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Valencii istega leta je bila srebrna, srebrno medaljo pa je prinesla tudi z dvoranskega evropskega prvenstva v Torinu leto za tem. Lani je naknadno, po 12 letih, zaradi diskvalifikacije takratne sotekmovalke prejela še bron za svetovno prvenstvo na prostem v Osaki 2007.

"Naredila sva marsikaj, zelo sva lahko ponosna, a je bilo tudi kar nekaj napak. Največja po fenomenalnem rezultatu v Pekingu in fenomenalni sezoni, ki jo je imela tudi v dvorani. Pred tem smo se pogovarjali, da bo zimo 2009 izpustila, a potem nas je evropsko dvoransko prvenstvo in medalja na njem, ki jo je tam tudi osvojila, premamilo. Pozneje so se začele težave. Preveč smo trenirali, toda ko skočiš prek 15 metrov in je blizu celo svetovni rekord v dvorani, misliš, da moraš pritisniti še bolj. Iz pete daš v šesto ali sedmo prestavo, ki pa je sploh nisi imel. Naredili smo kar nekaj škode. Potem je mogla tudi na operacijo hrbta. Ko enkrat prestaneš tak poseg, pa je pot nazaj težka. Saj se je vrnila, a to ni bilo več 15 metrov, ampak 14,5 metra, kar pa je že precej nižja raven. Do leta 2008 so šle stvari strmo navzgor, potem pa se je zgodil padec. Pričakovali smo ga, a nismo vedeli, da bo tako boleč," se z grenkobo spominja nekaterih odločitev iz preteklosti. Med njimi je podobna napaka, ki jo je še pred tem naredil sam.

Ko pogleda nazaj v preteklost, obžaluje to, da je pretiraval s treningi. Foto: Vid Ponikvar

Tudi sam je naredil podobno napako

"Po sijajnem svetovnem prvenstvu 1999 sem začel trenirati dvakrat več, kar se mi je pozneje močno maščevalo. Tudi zato sva z Marijo pozneje začela glede treningov govoriti, da je manj več," je še dejal o stvareh, ki pa jih nikoli ne bo mogel spremeniti, zato se z njimi ne obremenjuje preveč. Raje pove, da sta kot trener in varovanka odlično sodelovala.

"Z njo ni bilo težko sodelovati. Zelo predana je bila atletiki. Vseskozi je bila osredotočena na to, da vse dela v pravi smeri. Kako trenira, koliko spi, kaj je in pije, tako da mi je bilo glede tega precej lahko. Enostavno je 24 ur na dan mislila samo na atletiko. Ko je šlo slabše, je bilo včasih težko, v tistih trenutkih je bil zasebni partnerski odnos tudi v utež. Sploh po operaciji ni bilo lahko. Takrat je verjetno tudi sama vedela, da 15 metrov ne bo več skakala, je pa še vedno imela veliko željo, da bi. Bilo je nekaj težkih trenutkov, a nič hujšega. Vse sva prebrodila. Danes sva zadovoljna," je ponosno povedal o svoji ženi, ki je prav tako ostala v atletiki in opravlja službo strokovne sodelavke Atletske zveze Slovenije.

Poškodbe ga, tako ali drugače, spremljajo že od nekdaj

V trenerske vode ga je potegnilo takoj po koncu atletske kariere. Foto: Vid Ponikvar O poškodbah zna na žalost marsikaj povedati tudi sam. Pravzaprav je imel z njimi še veliko več težav.

"Imel sem res veliko poškodb. Kolena, tetive. Prestal sem dve operaciji kolen. Takrat nisem treniral kar štiri leta in se potem na steze vrnil povsem slučajno. Enkrat sem imel operirane tetive. V zadnjih letih kariere sem se res mučil," je povedal o tem in dodal, da po zapletih po prvi operaciji leta 1991 kar štiri leta ni treniral. Atletiko je že prečrtal, a se potem naključno vrnil v njo. S poškodbami je povezan tudi začetek plodnega sodelovanja s svojo ženo.

"Leta 2004, ko se je začela zgodba z Marijo, ona še ni trenirala. Imela je poškodovano tetivo, ki si jo je natrgala v Ljubljani. Potem je leta 2005, ko sem sam zaključeval, začela malo migati z mano in presenetljivo ni imela nič težav. Potem je bilo neko logično sosledje, da jaz neham, ona pa začne. Leta 2005 je začela trenirati pod mojim vodstvom, že naslednje leto pa je skakala 14,20 metra in dlje. Sam sem leta 2006 sicer še nastopil na eni tekmi, a to ni bilo to. Takrat sem tekel zgolj še zaradi zaposlitve v vojski. Končal sem že leto pred tem," se spominja Šestak, ki je bil v športni enoti Slovenske vojske sprva zaposlen kot športnik, zdaj pa kot trener.

Danes je zaposlen v Slovenski vojski, ima pa še svojo atletsko skupino in sodeluje tudi s preostalimi športniki. Foto: Vid Ponikvar

Ko je on odšel iz vojske, je vanjo vstopila žena. In obratno.

"To je bilo super, da sva se ravno izmenjevala. Ko sem jaz izgubil zaposlitev v vojski, jo je dobila ona. Ko je iz nje odšla ona, sem nazaj vstopil jaz. Ko sem končal z atletiko, prav veliko denarja ni bilo. Nisem bil tako dober, da bi lahko kaj privarčeval. Pri Mariji je bilo, ko je bila na vrhuncu, malce drugače, a to ni bilo dolgo. Super je bilo, da sva imela vsaj nek reden prihodek. Ko je bila ona dobra, res ni bilo težav, pa tudi sicer nama nikoli ni bilo težko. Nisva prav zahtevna. Če greva na sprehod in na kavo, nama je dovolj. Sam sem služil tudi z individualnimi treningi z vrhunskimi športniki, kar počnem še danes, tako da sva povsem zadovoljna," se je razgovoril nekoč vrhunski atlet, ki si je denar služil tudi v času svojih največjih uspehov.

Rad se spominja tudi obdobja, ko je prodajal gramofonske plošče. Foto: Vid Ponikvar

"Ko sem bil polfinalist svetovnega prvenstva v Sevilli leta 1999, sem delal v prodajalni gramofonskih plošč," je povedal in se zasmejal.

"Sam sem bil iz bolj delavske družine. Namesto v šolo sem šel takoj služit denar, tako da nimam fakultativne izobrazbe, kar mi je še danes žal. Že leta pred tem, ko sem zaradi poškodbe prekinil atletsko pot, sem delal v prodajalni gramofonskih plošč. Tam sem pristal zaradi brata, ki je tam delal že prej, saj je osem let starejši. Povsem naključno, saj nisem bil kak avdiofil, a sem to pozneje postal. Danes imam doma še vedno gramofon in kup plošč. Včasih mi je bil všeč predvsem rock, pozneje tudi trd blues, ZZ Top, na primer in še kdo drug. Zdaj mi je vse bolj všeč jazz. V CD prodajalni sem delal vse do leta 2000, ko sem dobil zaposlitev v vojski," je povedal. 

"Ko sem na svetovnem prvenstvu v Sevilli leta 1999 prišel do polfinala, sem bil še prodajalec gramofonskih plošč. Dogajalo se je, da so me ljudje prepoznavali. Nekateri so bili začudeni. Podpisal sem se tudi na nekaj gramofonskih plošč. Bilo je prijetno, a mi ni bilo neugodno. Sem pač delal," je še dodal, če se malce pošalimo, takrat verjetno najhitrejši prodajalec gramofonskih plošč na svetu. Na žalost njegovega takratnega delodajalca ne pri prodaji, ampak pri teku. Tistega leta deveti v teku na stadionski krog na svetu.

Vedno, ko je na Portugalskem, si gre ogledat stadion v Sevilli

Nastopil je še na dvoje olimpijskih igrah in se leta 2004 v Atenah uvrstil v polfinale, tekel je tudi na številnih drugih velikih tekmovanjih in bil osmi na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Maebashiju leta 1999, a je tisto, kar mu je poleti tistega leta uspelo v Sevilli, njegov vrhunec kariere, ki se ga še danes z veseljem spominja. Takrat je še v nekoliko drugačnih pogojih tekmovanja, kjer so morali najboljši atleti na poti do velikega finala preskočiti kar tri ovire, sam preskočil dve in obstal v polfinalu. Domov pa prinesel nov državni rekord 45,43, ki ga je v Andaluziji popravil kar dvakrat.

"Ufff. Dostikrat gremo na priprave na Portugalsko v Monte Gordo, ki je uro vožnje oddaljen od Seville, in vedno, ampak res vedno se odpeljem tja in obiščem stadion. Spomini so fenomenalni. Ne da se opisati. Lep stadion, veliko gledalcev, lepo vreme, sijajni pogoji, prvič na veliki tekmi in moja odlična forma. Še danes ne vem, kako, a iz teka v tek sem imel občutek, da letim. Resda je bila tista sezona zame zelo uspešna, saj sem državni rekord štirikrat popravljal že pred tem, a potem sem tam doživel vrhunec. Najprej sem tekel 45,47, pa potem 45,43 in nov rekord, tudi zadnji tek je bil odličen, glede na to, da sem bil že precej utrujen. Še zdaj mi gredo, ko se spomnim na te dogodke, kocine kar pokonci," se je z žarom v glasu spominjal vročega andaluzijskega poletja izpred 21 let.

V diskoteko s svetovnim prvakom v prtljažniku

Sevilla 1999 se mu v spomin ni vtisnila samo zaradi njegovega rezultata, ampak tudi zaradi enotnosti slovenske reprezentance, ki je tam nastopila. Spomnimo, to je bilo prvenstvo, na katerem je bil Gregor Cankar bronast v skoku v daljino in je Sloveniji prinesel prvo medaljo s svetovnih atletskih prvenstev.

S svetovnega prvenstva 1999 ima v spominu tudi nekaj zelo zanimivih anekdot. Foto: Vid Ponikvar

"Res smo bili povezani in navijali en za drugega. Morda je bil tudi to razlog, da smo bili tako uspešni. Ko je bilo nastopov konec, smo se tudi pošteno zabavali. Spomnim se, da smo imeli v hotelu bazen, v katerega smo vseskozi skakali. V njega smo metali tudi kubanske atletinje, s katerimi smo se družili. To je bila prava kubansko-slovenska naveza. Skupaj smo šli tudi v diskoteko. Spomnim se, da smo naročili taksi, a nas je bilo preveč. En prostor je zmanjkal. Ivan Pedroso, takratni svetovni prvak v skoku v daljino, se je stlačil v prtljažnik in smo šli. Koliko je prej in potem ta takratni veliki zvezdnik svetovne atletike spil, me raje ne vprašajte," se je zabavnih dogodkov spomnil Šestak.

Ves čas je opazoval velikega Michaela Johnsona in se mu čudil

Michael Johnson pozira ob svetovnem rekordu leta 1999. Foto: Reuters Dobro se s tistega svetovnega prvenstva spominja tudi finala teka na 400 metrov in svetovnega rekorda Michaela Johnsona 43,18.

"Medtem ko smo se preostali atleti precej družili med sabo, je bil on zelo nedosegljiv. Bil je v svojem svetu. Tako fokusiranega človeka, kot je bil on, jaz še nisem videl. Veliko sem ga opazoval, kaj počne. Imel je res poseben način ogrevanja. Dva kroga je hodil, se malo raztegnil, nekaj minut tekel po travi. Potem ga je fizioterapevt raztegnil, naredil je še nekaj malega tekaških vaj in to je bilo to. Verjetno je varčeval z močmi, saj je bilo res zelo vroče," se je spomnil nepozabnega teka legendarnega Američana.

"Tudi njegov tek, ki je bil fenomenalen, je bil čuden. Prvih 200 metrov je tekel precej počasi. Med njegovo prvo in drugo polovico teka je bilo zgolj 60 stotink razlike, kar je neverjetno malo. Prav zaradi tega sem prepričan, da bi lahko tekel še hitreje. Je pa res, da je bil to sistem tekmovanj, ko si moral teči kar štirikrat. En tek več v nekaj dneh pa se zelo pozna. Če bi v tisti formi nastopal danes, ko bi bil njegov finalni tek šele tretji, bi tekel pod 43 sekundami. O tem sem prepričan. Bilo je tudi zelo bučno. Navijači so bili sijajni. Res lepo," je rekord, ki je zdržal vse do leta 2016, ko ga je v finalu olimpijskih iger v Riu de Janeiru z rezultatom 43,03 popravil Južnoafričan Wayde van Niekerk, analiziral Šestak.

Ko je izgubil državni rekord, je čutil nekaj grenkobe, a Luki Janežiču privošči in ga zelo spoštuje. Foto: Vid Ponikvar

Luka Janežič je kaliber tekača, kot je želel biti sam

Za konec je nekaj besed namenil tudi drugemu rekordu. Tistemu slovenskemu, ki ga je izgubil leta 2015, ko je na sceno stopil zdajšnji rekorder Luka Janežič in mejnik premaknil do 44,84, kolikor je najboljši slovenski atlet zadnjih let tekel v Monaku leta 2017. Je bilo, ko je izgubil naziv slovenski rekorder, kaj grenkobe?

"Malce mogoče že, ampak pomembno je, da gre slovenska atletika naprej. Tudi jaz sem rekord vzel nekomu drugemu in premaknil stopničko. Luka jo je premaknil še precej višje. Po osebnem rekordu sodeč sem bil jaz vedno nekje v drugem svetovnem razredu, njegov rekord pa je tak, da sodi v prvega. V najboljšega. Jaz sem tekel dobro in lahko na kaki veliki tekmi tudi presenetil, a v konkurenci za najvišja mesta nikoli nisem bil. Janežič lahko računa tudi na to. On je kaliber tekača, kot sem si želel biti jaz, a mi pod 45 sekund na žalost ni uspelo iti. Je pa res, da se je tek na 400 metrov v zadnjih letih močno razvil. S temi rezultati ne moreš priti zraven. Konkurenca je noro dobra," je enega glavnih obrazov slovenske atletike zadnjih let pohvalil njegov predhodnik, ki je danes daleč od let, ko je podiral rekorde in je športno aktiven komajda kaj.

Čeprav je po koncu intervjuja demonstriral tek čez ovire, zaradi posledic, ki so jih pustile poškodbe, ne teče več. Foto: Vid Ponikvar

On še tu in tam športa, ona pa ...

"Še vedno čutim posledice poškodb, tako da ne morem resneje teči, a jaz malce še pomigam, medtem ko Marija čisto nič. Boli jo hrbet, a bi morala kaj narediti, da bo malce bolj aktivna. Jaz vsaj malo sem. Hodim na Rožnik, na daljše sprehode. Včasih sem kaj malega sem in tja treniral tudi s svojimi atleti. Z dekleti sem, na primer, odtekel 200 metrov, a so me takoj bolele tetive. Če se le da, kaj naredim zase. Razmišljam, da bi začel kolesariti, toda za zdaj mi še ni uspelo. Čakam, da bosta hčerki dovolj stari in bomo lahko kolesarili skupaj. Tudi z Marijo," je za konec svojo ženo malce okaral človek, ki je slovenski atletiki zapisan vse od zgodnjih osnovnošolskih dni. Njegova poznejša ljubezenska romanca s takrat sramežljivo obetavno atletinjo iz Kragujevca, ki se je zgodila pred 14 leti in traja še danes, pa je dodobra spremenila njene dosežke na najvišji ravni. Prinesla ji je tri medalje z največjih tekmovanj in rekord, ob katerem še danes oči izbuljijo tudi največje atletske velesile.