SiolNET. Sportal Zimski športi
4,61

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Boštjan Gasser

Brkati Gorenjec, ki je ustvarjal svetovne čudeže z Elanom

4,61

termometer

Boštjan Gasser
Boštjan Gasser je bil 16 let vodja tekmovalne ekipe Elana, sodeloval s HK Jesenice in reprezentanco Slovenije, nato pa presedlal v nogomet, kjer je bil vrsto let moštveni menedžer reprezentance A in NK Olimpija. Foto: Urban Meglič/Sportida

Nepozabni časi Bojana Križaja in Ingemarja Stenmarka, vseslovenske norije, ki je vladala zaradi belega cirkusa, tržnih podvigov Elana, prvih reprezentančnih evforij slovenskega hokeja, veličastne zgodbe Kekovih nogometnih junakov na jugu Afrike … Skupni imenovalec vsega naštetega ni le športni fenomen majhne Slovenije, ampak tudi Boštjan Gasser. Brkati Gorenjec, na katerega si se lahko vedno zanesel.

Pred dvema mesecema se je odločil, da ima dovolj. V zadnjih letih je kot moštveni menedžer pomagal nogometašem Olimpije. Resda je užival, a tudi pregorel. Dela je bilo preveč. Pri 61 letih je ocenil, da je napočil primeren trenutek za upokojitev.

Na sončni dan smo ga obiskali v Begunjah, kjer uživa v prekrasnem družinskem okolju, polnem prelepih spominov. Rad jih deli z drugimi, o čemer smo se hitro prepričali. ''Lepo je bilo, a dovolj,'' je s ponosnim, malce hripavim glasom potegnil črto nad vsemi športnimi prigodami, ki bi mu jih številni zavidali. Na vsakem koraku se je družil z največjimi športnimi imeni in z njimi stkal velika prijateljstva.

Mnogi ne vedo, da je imel v prejšnjem stoletju prste vmes pri neponovljivi smučarski pravljici in promociji smuči Elan, ki so jih po njegovi zaslugi nosili številni asi. Ne le slovenski, ampak tudi tuji. Med njimi celo Švicarji in Avstrijci, kar je v tistih časih močno peklo ponos največjih smučarskih velesil.

Nekdanji vodja tekmovalne službe Elana je na naš krožnik igrivo serviral anekdote o tem, kaj vse je doživljal z znanimi športniki. Ingemar Stenmark, Mateja Svet, Ante Kostelić, Samir Handanović … V svojih službah je ustvarjal čudeže z dobro voljo, iznajdljivostjo in cigaro, ki ga je popeljala v duševni mir, preskakoval ovire in slovenskim športnikom olajšal marsikatero zagato. Postal je mojster odpravljanja logističnih težav. Delo je opravljal pedantno, rešitve je imel vedno spravljene v malem prstu. Tako, kot jih ima tudi zdaj, ko že ve, s čim si bo krajšal čas v tretjem življenjskem obdobju. Ko se poslovi koronakriza. Še prej pa nam je približal nekaj pikantnosti s svojega dolgega, zanimivega "potepanja" po različnih športih.


Nikoli ni spoznal očeta, ki ga je izdalo srce le tri tedne pred njegovim rojstvom. Mladost je preživel na Jesenicah. Nikoli ni spoznal očeta, ki ga je izdalo srce le tri tedne pred njegovim rojstvom. Mladost je preživel na Jesenicah. Foto: Urban Meglič/Sportida

V pestri delovni karieri ste imeli nenehno opravka z vrhunskim športom, a ste ga vedno podoživljali z druge strani tekmovališč. Skrbeli ste za športnike, številni med njimi so bili svetovnega kova. Ste si tudi sami želeli postati profesionalni športnik?

Želja je bila prisotna, ne nazadnje v moji družini prevladujejo športne korenine, a se je še pred mojim rojstvom zgodila velika tragedija. Zaradi nje sem moral med športi, s katerimi bi se rad ukvarjal, hitro pozabiti na nogomet.

Kaj se je zgodilo?

Moj oče Franci Gasser je bil nogometaš. Z Jesenic se je preselil v Ljubljano, kjer je igral za Krim, a ga je med treningom zadela srčna kap. Umrl je na igrišču, tri tedne pred mojim rojstvom, star komaj 21 let. Bilo je 13. oktobra 1959. Zdravniki kar niso mogli verjeti, saj ni imel nikoli nobenih težav s srcem. Mama je bila obetavna telovadka. Takrat je imela 19 let in je trenirala gimnastiko skupaj z Zdenko, poznejšo ženo Miroslava Cerarja. Imam torej športne gene, a mi zaradi očetove smrti niso nikoli pustili igrati nogometa. Nisem ga smel igrati in pika.

Včasih je bila tradicija, da so jeseniški hokejisti poleti odigrali tudi kakšno nogometno tekmo. Tako sta se skupaj v ekipi znašla tudi Ivo Jan starejši, oče poznejšega hokejskega asa Slovenije Iva Jana (skrajno levo v zgornji vrsti) in Franci Gasser, oče Boštjana Gasserja (skrajno desno v zgornji vrsti). Včasih je bila tradicija, da so jeseniški hokejisti poleti odigrali tudi kakšno nogometno tekmo. Tako sta se skupaj v ekipi znašla tudi Ivo Jan starejši, oče poznejšega hokejskega asa Slovenije Iva Jana (skrajno levo v zgornji vrsti) in Franci Gasser, oče Boštjana Gasserja (skrajno desno v zgornji vrsti). Foto: Osebni arhiv

Zato sem se odločil za druge športe. Kot pravi Gorenjec sem zelo rad smučal, se prebil vse do reprezentance, a sem moral to zaradi težav s kolenom hitro opustiti. Na Jesenicah smo bili gimnazijci zelo vpeti tudi v odbojko. Igral sem v mladinski jugoslovanski reprezentanci, v kateri sva bila le dva Slovenca, jaz in Filipančič z Raven na Koroškem. Odbojko sem igral tudi na Bledu, ki je takrat igral v drugi zvezni ligi, nato pa je napočil trenutek, ko se je bilo treba odločiti. Odločil sem se za profesionalno pot smučanja in postal trener.

Zakaj vas je tako hitro povleklo nazaj v smučanje?

Bil sem star 23 let in začutil sem, da bi lahko kot smučarski trener lažje preživel. Za razliko od odbojke, ki tega ni omogočala. Takrat so bili v Sloveniji le trije profesionalni smučarski trenerji. Dva v Škofji Loki, Jernej Plajbes in Jaro Kalan, na Jesenicah pa Janez Šmitek.

Ko je Šmitek odšel k Alpini, sem ga nasledil na položaju trenerja. Sodeloval sem tudi z B-reprezentanco, s pokojnim Alešem Gartnerjem, nato pa leta 1984, ravno po olimpijskih igrah v Sarajevu, prišel v Elan in postal vodja tekmovalne službe.

O Elanu ...

Odprla se mi je možnost, saj Elan takrat sploh še ni imel razvite tekmovalne službe. Ni imel vodje, ampak je bil, to pa zaradi odličnega Ingemarja Stenmarka, kar je povsem razumljivo, najbolj osredotočen na Švedsko. Poleg Slovenije, seveda. To pa je bilo tudi to. Potem pa se je začelo.

Svetovni pokal je postal dirka med znamkami smučk. Tu je imel Elan pomembno vlogo. Kot se je razvijalo slovensko smučanje, se je razvijala tudi tekmovalna služba Elana.

S svojim prihodom ste začeli "širiti lovke" tudi po smučarskih asih iz drugih držav, ne le Slovenije in Švedske.

Pa še kako. Lahko navedem primer. Nemčija je imela devet milijonov rekreativnih smučarjev. Vodstvo Elana je postavilo strategijo, da je treba vstopiti na nemški trg in Nemcem približati našo blagovno znamko. Moja naloga je bila, da dobim pravega promotorja za nemški trg. Uspelo mi je. To je postal Armin Bittner, odličen slalomist, ki je potem s smučkami Elan zmagoval v vseh panogah.

Šved Ingemar Stenmark je s 86 zmagami na tekmah za svetovni pokal še vedno rekorder. Prav vse je dosegel s smučkami Elan. Šved Ingemar Stenmark je s 86 zmagami na tekmah za svetovni pokal še vedno rekorder. Prav vse je dosegel s smučkami Elan. Foto: Guliver/Getty Images

Druga strategija je bila, da so naši fantje, ki so bili v smučanju zelo uspešni, po vsem svetu tudi propagirali Elan. Ingemar Stenmark je takrat v smučanju predstavljal to, kar je danes Roger Federer v tenisu. Podobna zgodba. Stenmarka so poznali povsod, tudi na Japonskem. Torej, v ospredju nista bila le "imidž" in promocija, daleč od tega, ampak tudi razvoj smučk. Bila sta dva konstruktorja. Pionir celotnega razvoja Elana Andrej Robič, za njim pa Valter Valenčič. Predstavljala sta gonilno silo razvoja. To je bila "velika moč" Elana.

Imeli ste sklenjen dogovor z najboljšim smučarjem vseh časov Ingemarjem Stenmarkom, zmagovalcem kar 86 tekem za svetovni pokal. Ga je vaša konkurenca kdaj skušala prepričati, da prestopi?

Nenehno. Dobival je celo grozilna pisma navijačev in drugih proizvajalcev. Na vsak način so ga hoteli odvrniti od nas, od Slovenije. V tem so prednjačila zlasti avstrijska podjetja. A jim ni uspelo. Ingemar je ostal zvest Elanu. Nikamor ni odšel.

Na slovesnosti ob 50-letnici ustanovitve Elana so se zbrali tudi (od leve proti desni) Ljubo Jasnič, Boštjan Gasser, Švicar Bruno Kernen, Šved Ingemar Stenmark in Bojan Križaj. Na slovesnosti ob 50-letnici ustanovitve Elana so se zbrali tudi (od leve proti desni) Ljubo Jasnič, Boštjan Gasser, Švicar Bruno Kernen, Šved Ingemar Stenmark in Bojan Križaj. Foto: Osebni arhiv

Zakaj je Šved ostal zvest podjetju iz Slovenije, ki je takrat spadala še pod Jugoslavijo?

Stenmark je verjel v našo zgodbo. Bil je izredno korekten. Se pa dobro spomnim, kako ga je bilo v obdobju, ko je dobival grozilna pisma, strah.

Pred začetkom ene od sezon svetovnega pokala smo organizirali tiskovno konferenco v Münchnu. V športni trgovini sem sedel na lesenem balkonu z Ingemarjem in Matejo Svet, pod nami pa je bilo vsaj 100 novinarjev in snemalcev. Na eni izmed zgornjih polic je bil postavljen zvočnik z ojačevalcem. Ko je Mateja vstala in govorila po mikrofonu, se je nehote usedla na kabel tistega zvočnika. Zaslutil sem, kaj bi se lahko zgodilo, a nisem mogel več pomagati. Ingemarju je zvočnik padel na glavo. Takrat je panično pomislil, da je prišlo do atentata nanj. Imel je poškodovano glavo in zaradi tega se je tako razjezil, da je močno brcnil v leseno ograjo, ki je potem padla na novinarje. Takoj po tem so ga odpeljali v bolnišnico na šivanje glave.

Čez tri, štiri dni so organizirali uvodno tekmo sezone v Sestrieru, takrat še ni bilo te navade, da je prvo dejanje v Söldnu. Stenmark na njej ni nastopil. Pa ne zaradi poškodovane glave, ampak zaradi smučarskih čevljev, ki jih ni mogel obuti zaradi noge, ki si jo je poškodoval, ko je brcnil v ograjo.

Ingemar je bil takrat strašno boječ, a je bil tudi športnik, ki je vedno pazil nase. Profesionalec od glave do pet. Takih športnikov, njemu podobnih, sem v karieri imel priložnost spoznati še kar nekaj, a je bil Ingemar, s tega vidika, res poseben. Spominjam se tudi najinega prvega srečanja, tudi to je bilo posebno. In nenavadno.

Ingemar Stenmark je prvič srečal Boštjana Gasserja leta 1984 v deževnem Sestrieru. Ingemar Stenmark je prvič srečal Boštjana Gasserja leta 1984 v deževnem Sestrieru. Foto: Sportida

Sama ušesa so nas.

To je bila sploh moja prva tekma svetovnega pokala, na kateri sem zastopal Elan kot vodja tekmovalne ekipe. Dobro se spominjam, bilo je v Sestrieru, jeseni 1984. Takrat sem prvič videl Stenmarka. Tisto tekmo je dobil, nato so ga obkrožili novinarji, sam pa sem čakal v ciljni areni. Takrat je deževalo kot iz škafa, a sem ga vseeno počakal, saj sem ga zelo spoštoval. Ko je izpolnil vse obveznosti do novinarjev, ni bilo več nikjer nikogar. Iz ciljne arene se je odpravil peš proti hotelu, ki pa je bil oddaljen vsaj nekaj kilometrov. In še vedno je močno deževalo.

To je bila moja priložnost, saj sem imel pred ciljno areno parkiran avto. Vozil sem volvo s švicarskimi registrskimi tablicami. Ko sem ga videl, sem se odpeljal do njega in ga vprašal, ali ga lahko zapeljem do hotela. Pogledal je avto, nekaj časa razmišljal, nato pa mi odvrnil, da ne bo prisedel. Da gre raje peš. In je šel lepo naprej v tistem dežju. Ni mi bilo lagodno. Nisem vedel, kaj je bilo narobe, da ni želel prisesti, saj naokoli ni bilo "žive duše", ki bi mu lahko pomagala.

Odšel sem k Juretu Vogelniku, njegovemu dolgoletnemu serviserju, in ga zaprosil, ali bi vprašal Ingemarja, ali mi je kaj zameril. Namreč, zelo me je skrbelo. Odvrnil mi je, da ga bo vprašal, naslednji dan pa mi je povedal, da ni bilo nič narobe. ''V tvoj avto ni želel le zaradi tega, ker si imel volva, on pa ima pogodbo s saabom,'' mi je dejal. No, takšen profesionalec je bil Ingemar.

O Ingermarju Stenmarku ...

Zgodilo se je, še preden ste se vi pridružili Elanu. A morda veste, zakaj se je Stenmark zaljubil prav v smuči slovenskega proizvajalca?

Če je ta zgodba pravilna, je na eni izmed tekem na Švedskem, ko je bil star okrog 13 let, za zmago prejel smuči Elan. Kar tri pare. Izročil mu jih je naš zastopnik. Zelo so mu bile všeč. Tako, da se jim ni več nikoli odrekel.

Avstrijec Thomas Sykora je med letoma 1996 in 1998 dobil kar devet slalomskih tekem za svetovni pokal. Avstrijec Thomas Sykora je med letoma 1996 in 1998 dobil kar devet slalomskih tekem za svetovni pokal. Foto: Osebni arhiv Takrat so postali del Elanove tekmovalne zgodbe tudi Avstrijci in Švicarji, kar je nekaj nepredstavljivega v današnjih časih. Ne nazadnje ste imeli na voljo tudi manj denarja kot konkurenčni proizvajalci smuči.

Vseeno nam je uspevalo. V Avstriji smo naredili strašen ''dar-mar'', najprej s Thomasom Sykoro, nato še z Rainerjem Salzgeberjem, pri dekletih se nam je pridružila Anita Wachter, največji udarec za Avstrijce pa je pomenil Mario Reiter. Najhuje jih je "bolelo" zaradi tega, ker je v Naganu dobil zlato olimpijsko medaljo v kombinaciji, kar pomeni, da smo znali pri Elanu dobro izdelati tudi hitro smučko. To jim ni "šlo v glavo". Za "noben denar". Niso mogli razumeti, kako dobro smučko smo izdelali Sykori, da je zmagoval na slalomih, enega za drugim.

Elan je bil pod vašim vodstvom zelo prisoten tudi v Skandinaviji.

Na Švedskem je bilo že nekako samoumevno, saj smo samo nadaljevali uspešno zgodbo Ingemarja. Tako so se nam pridružili mladi Thomas Fogdoe, Johan Wallner, Fredrik Nyberg, pri dekletih pa recimo Anja Pärsson, ki je potem zmagovala kot za stavo.

Pomemben trg pa so predstavljali tudi Norvežani. Hvala Filipu Gartnerju, da mi je odprl vrata na Norveško. Takrat sta bila njihova najbolj znana tekmovalca Furuseth in Jagge. Ko je Bojan Križaj končal kariero, sem serviserju Miranu Gašperšiču predlagal, da bi sodeloval z njima. Strinjal se je. Dejal sem, da zakaj jima ne bi dodali še enega Norvežana, saj bi bili stroški podobni. Miran se je strinjal in dejal, da bo zmogel. No, takrat smo se odločili za popolnoma anonimnega smučarja, Kjetila Andrea Aamodta. Vsi pa dobro vemo, kakšna je njegova športna zgodba. Začel je kot 45. na lestvici, kar za proračun Elana v tistem obdobju ni predstavljalo nobene finančne obremenitve, potem pa je na naših smučkah "zmagal vse, kar se je zmagati dalo". To so bili res zlati časi.

Norvežan Ole Kristian Furuseth se lahko pohvali z devetimi zmagami za svetovni pokal. Šest v slalomu in tri v veleslalomu. Norvežan Ole Kristian Furuseth se lahko pohvali z devetimi zmagami za svetovni pokal. Šest v slalomu in tri v veleslalomu. Foto: Osebni arhiv

Pri smučanju je bil moj največji uspeh to, da sem pripeljal tekmovalca, ki je bil potem dober. Ni bilo malo smučarjev, ki ne bi zmagovali. Moja beseda je bila zadnja, podprli pa so jo seveda serviserji in trenerji. Elana povprečneži niso nikoli zanimali.

Filip Gartner je pri Norvežanih in potem pri Avstrijcih "odigral" pomembno vlogo. Dobro se spominjam, kako mi je enkrat na ledeniku Hintertux, ko sem gledal trening, dejal, kako moram počakati in si ogledati mladega fanta z zelo gibljivimi koleni. Takoj me je navdušil. Vprašal sem ga, kdo je to, pa mi ga je predstavil. To je bil Mario Reiter, nad katerim sem bil navdušen in ga nato poskušal prepričati, da bi smučal na ''elankah''. Nalogo sem uspešno opravil.

Se je dalo z vašim proračunom ugoditi vsem željam?

Je. Tuji proizvajalci so imeli resda na voljo več denarja, a mi smo imeli nekaj, česar drugi niso imeli. V tistem času smo bili vodilni zaradi dobrih smučk. Zaradi konstruktorjev. Lahko navedem le en primer, da vam potrdim.

Nemec Armin Bittner je 7. januarja 1990 zmagal na slalomu za svetovni pokal v Kranjski Gori. Nemec Armin Bittner je 7. januarja 1990 zmagal na slalomu za svetovni pokal v Kranjski Gori. Foto: Osebni arhiv

V Elanu smo naredili tako dobro veleslalomsko smučko, rekli smo ji delovna smučka 049, da smo imeli kar šest tekmovalcev z našimi smučmi med 15 najboljših. Nikoli ne bom pozabil tekme v Quebecu. Bittner še ni vozil veleslaloma, ko pa je videl, kako ta smučka funkcionira, kako vsak, ki jo dobi, dobro odpelje veleslalom, je spremenil mnenje. Kar naenkrat je hotel voziti veleslalom, čeprav ga ni treniral. No, potem je res nastopil in bil na tej tekmi tretji! Senzacija.

Takrat je Furuseth postavil rekord v veleslalomu, saj je najbližjega tekmeca premagal kar za 1,7 sekunde. No, konkurenca nas je potem posnemala. Stranski lok in tako naprej, tega ni bilo mogoče preprečiti, kmalu so imeli boljše smuči vsi.

Se pa spominjam še ene zanimive zgodbe iz tistih časov. Kostelići.

Kako pa ste prišli v stik z njimi?

To je posebna zgodba. Ko je prišel Ante Kostelić v Begunje v mojo pisarno, ki gleda ravno na cerkev Sv. Petra, mi je omenil, kako ima nadarjena otroka, devetletno hčerko in 11-letnega sina. Vprašal me je, kaj jima lahko Elan ponudi. Prišel je z nahrbtnikom, se pred tem najavil, tako da sem lahko malce pogledal, kakšna je ta družina. Videl sem, da imajo bogate športne gene. Njegova žena Marica je osvojila zlato olimpijsko medaljo v rokometu za Jugoslavijo v Moskvi leta 1980, on je bil rokometni trener. Prava športna družina.

Rekel sem, da jim lahko po merilih Elana ponudim štipendijo. Pri Elanu so bile namreč štipendije vedno na voljo mladim nadarjenim športnikom. Gipsa to ni zanimalo. Vprašal pa me je, kakšno vsoto bi jima Elan ponudil, ko bosta olimpijska in svetovna prvaka. To je name naredilo močan vtis, ta njegova samozavest.

Čeprav sta bila Janica in Ivica takrat stara devet oziroma 11 let?

Da. In to se je tudi zgodilo. Elanu sta ostala zvesta vse do njegovega "konca".

Legendarni sodelavci Elana in slovenske reprezentance v alpskem smučanju (od leve proti desni) Miran Gašperšič, Blaž Jakopič, Rok Petrovič, Tone Vogrinec, Boštjan Gasser, Jože Šparovec, Grega Benedik, Bojan Križaj, Božo Jaklin in Marko Klemenčič. Legendarni sodelavci Elana in slovenske reprezentance v alpskem smučanju (od leve proti desni) Miran Gašperšič, Blaž Jakopič, Rok Petrovič, Tone Vogrinec, Boštjan Gasser, Jože Šparovec, Grega Benedik, Bojan Križaj, Božo Jaklin in Marko Klemenčič. Foto: Osebni arhiv

Radi rečejo, da je bilo vsega lepega enkrat konec.

V devetdesetih letih je prišlo do krize (leta 1990 je imel Elan kar desetodstotni delež smučarskega trga in zaposloval 1.300 ljudi, a so nato podjetju blokirali račun. Podjetju je grozil stečaj. Leta 1991 je nastal pravni naslednik, ki je obdržal ime Elan, nato ga je leta 1992 kupil konzorcij hrvaških upnikov Komel, nato je postala 77-odstotna lastnica Elana Privredna banka Zagreb, ki je svoj delež leta 2000 prodala Slovenski razvojni družbi, op. p.). Po krizi je bilo treba "preživeti in zato zapreti številne pipe".

Je zmanjkalo denarja za vrhunski šport?

Da, absolutno. Tudi danes je strategija Elana usmerjena drugam. Ne več v tekmovalni šport, ampak bolj v rekreacijo.

Kdaj ste zapustili Elan?

Leta 2000. Takrat so bili lastniki še Hrvati. To je bil kar udarec za gorenjski ponos, a saj vidimo, kaj se dogaja danes. Takrat je bilo to, da je prišel drugi lastnik, nekaj novega, danes pa je to povsem normalna zgodba.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Nato ste zamenjali šport in presedlali k hokeju na ledu.

Zadnje leto pri Elanu so mi omogočili, da vodim jeseniški hokejski klub. Takrat je bil trener Pavle Kavčič. Jesenice pa so zaradi železarne zabredle v strašno krizo. Ta ni bila več v taki "finančni kondiciji", da bi lahko hokej še naprej deloval na tako visoki ravni. Prišel sem le za eno leto, a bi morali sanirati veliko stvari od prej. Veliko je bilo neporavnanih obveznosti za nazaj, kar je bila huda težava. Prehuda. Takrat so igrali še Kopitar, Tišler, Smolej, Razinger … To niso bili ravno bleščeči časi za gorenjski šport.

Boštjan Gasser je že od malega igral tudi tenis. Skoraj profesionalno. "Bil sem kar dober, nato pa je prišla nova generacija. V njej sta izstopala Por in Trupej, tako da sem se počasi poslovil," nam je priznal. Boštjan Gasser je že od malega igral tudi tenis. Skoraj profesionalno. "Bil sem kar dober, nato pa je prišla nova generacija. V njej sta izstopala Por in Trupej, tako da sem se počasi poslovil," nam je priznal. Foto: Urban Meglič/Sportida Hokejsko pot ste nadaljevali z reprezentanco, ki se je leta 2002 prvič uvrstila v elitno skupino A.

Da, to so bila lepša leta. Pomagal sem Nestlu Aljančiču. Pomagal sem reprezentanci na prvih dveh svetovnih prvenstvih, v katerih je Slovenija nastopila v skupini A (2002 - Göteborg in 2003 - Helsinki). Obakrat v Skandinaviji.

V Göteborgu ste na tekmo Slovenije pripeljali posebnega gosta.

Igrali smo na Švedskem, tako sem si rekel, da bi bil greh, če ne pokličem in povabim Ingemarja Stenmarka. To je bila moja ideja, Nestl pa je bil kot nekdanji vodja jugoslovanskega ski poola takoj za. Bil je tudi prodoren med politiki, tako da je Ingemar, ko je prišel na svetovno prvenstvo, dobil odlikovanje od takratnega predsednika Milana Kučana. Stenmark je bil takoj za to, kot Šved pa je imel tudi hokej zelo rad, tako da je užival na dogodku.

Je bilo težje delati s hokejisti kot s smučarji zaradi večje ekipe?

Ni bilo težje. Že pri Elanu sem moral imeti "močne roke" pri logistiki, saj sem sodeloval z 11 serviserji. Takrat še ni bilo mobitelov, ne pozabite, tako da sem se na vsakih 50 kilometrov ustavil na bencinski črpalki in telefoniral. In se dogovarjal. Tako je bilo. Je pa bilo lažje, saj so se takrat bolj držati dogovorov.

Pa še nekaj sem pozabil omeniti glede smučanja. Za Elan je smučal tudi Švicar Max Julen, ki je bil olimpijski zmagovalec v Sarajevu, a potem ni več nizal uspehov, pa Thomas Bürgler, oba sta bila pomembna za nas tudi zaradi celostne podobe - "imidža". Julen je bil vendarle olimpijski prvak. Hitro se je pozabilo, da je osvojil medaljo na smučeh Atomic. Elanov cilj je bil, da ga promovira kot olimpijskega zmagovalca. To se je Elanu odlično poznalo pri prodaji. Tudi v ZDA, ki je bila takrat naša ciljna država. Zelo blizu smo bili izpolnitvi sanjskega cilja, prodati milijon parov smuči na leto. Pred krizo smo prišli do 850 tisoč!

Tekmovalci so k tej podobi veliko pripomogli. Če prideš v trgovino in imaš pred seboj paleto smuči, boš pač vzel najbolj prepoznavne. Ali pa smuči, ki jih ima tvoj idol. Podobno kot v moji mladosti, ko smo vsi fantje hoteli imeti majico Fila, ker jo je nosil Björn Borg. Podobna zgodba je tudi pri smučkah ali pa ne nazadnje pri športnih copatih.

"V smučarskih skokih smo takrat imeli vse. Čisti monopol, dobre smuči so bile. Imeli smo tudi tekače, delali tekaške smučke, a nato ukinili program. Škoda, ker smo imeli tri vrhunske Italijane in dva Šveda," se "zlatega" obdobja Elana spominja 61-letni Begunjčan, ki je leta 2004 začel sodelovati z Nogometno zvezo Slovenije. "V smučarskih skokih smo takrat imeli vse. Čisti monopol, dobre smuči so bile. Imeli smo tudi tekače, delali tekaške smučke, a nato ukinili program. Škoda, ker smo imeli tri vrhunske Italijane in dva Šveda," se "zlatega" obdobja Elana spominja 61-letni Begunjčan, ki je leta 2004 začel sodelovati z Nogometno zvezo Slovenije. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Po smučanju in hokeju ste službeno vstopili v "svet nogometnih čevljev".

Takrat se je pojavila ideja, da bi morala imeti reprezentanca A svojega profesionalnega moštvenega menedžerja. Prej ga je imela, in sicer bolj sekretarja, a le v času akcij. Prvi je bil Peter Žagar, nekaj časa pa tudi Željko Fundak. Leta 2004 sem dobil priložnost, ki sem jo z veseljem sprejel. S takratnim selektorjem Brankom Oblakom sem začel krasno zgodbo. Lepo smo se imeli, Brane je bil vedno prijeten sogovornik in z znanjem vrhunskega nogometa. Z njim ni bilo v družbi nikoli dolgčas. Potem se je nadaljevalo z Matjažem Kekom, o katerem ni treba izgubljati besed, z njim sem sodeloval kar šest let, nato je prišel Slaviša Stojanović, nazadnje pa sem sodeloval še s Srečkom Katancem. Torej skupaj nekaj čez 130 tekem reprezentance A!

"S Slavom sva se veliko pogovarjala o tem. Enostavno ni bil dober čas zanj, v reprezentanci mu je šlo vse narobe, povsod je videl negativne stvari. Ni bil pravi čas. Pred časom je dobil ponudbo Olimpije, pa jo je zavrnil. To je bilo ravno po tem, ko je odšel Linta, Slave pa se je vrnil v Latvijo," je povedal Gasser o sodelovanju s Stojanovićem. "S Slavom sva se veliko pogovarjala o tem. Enostavno ni bil dober čas zanj, v reprezentanci mu je šlo vse narobe, povsod je videl negativne stvari. Ni bil pravi čas. Pred časom je dobil ponudbo Olimpije, pa jo je zavrnil. To je bilo ravno po tem, ko je odšel Linta, Slave pa se je vrnil v Latvijo," je povedal Gasser o sodelovanju s Stojanovićem. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

S ponosom lahko povem, da je bila naša logistika primerljiva z vsako drugo reprezentanco. Imeli smo najboljše prevoze, čarterje, vrhunske hotele, nikoli nismo občutili finančnih težav. Če že pogledamo, kaj vse smo naredili za svetovno prvenstvo v Južni Afriki, za priprave …

Na jug Afrike je slovenska nogometna reprezentanca takrat odpotovala menda s kar 47 zaboji opreme …

Res je. A sem imel bolj v mislih odpravljanje težav, ko smo iskali baze za priprave na SP. Ko se je uresničil cel kup naključij, ki mogoče niso bila nikoli omenjena. Morate vedeti, da nam je takrat pošteno zmanjkovalo časa, saj smo prišli na SP skozi zadnja vrata. Ni bilo več primernih predlogov za bazo. Karkoli smo "gledali po Afriki", je bilo že zasedeno ali pa nam ni bilo všeč.

Sprva smo se nagibali k temu, da bi imeli bazo ob obali, kjer smo igrali eno tekmo, dve pa ''zgoraj'', na višji nadmorski višini, v Johannesburgu in Polokwaneju. V Capetownu smo se tako zaklepetali z lokalnim moškim, ki je skrbel za igralce ragbija. Opozoril nas je, da bo, če bomo nastanjeni ob morju in šli potem v Johannesburg na tekmo, vsem igralcem že po prvem polčasu tekla kri iz nosa. Ker je pač taka višinska razlika. To je bil alarm, da poiščemo bazo na višji nadmorski višini. Nazadnje smo jo našli v Johannesburgu.

In to s kakšno srečo! Poznal sem nekdanjega predsednika Nogometne zveze Finske. Bil je moj družinski prijatelj, zdaj je žal že pokojni. Delal je na Fifi in nam pomagal, da nam je prav Fifa odstopila nekaj svojih prostorov, rezerviranih v prvovrstnem hotelu v Johannesburgu. Z balkona hotela smo gledali na čudovita igrišča, ugotovili, da so del šolskega centra, hitro našli skupen jezik z vodstvom in tudi dobili krasno bazo.

O tekmi z Rusijo v Mariboru ...

Veliki nadmorski višini smo prilagodili tudi trening bazo v Evropi in odšli v Brunico. Pomagala so moja poznanstva s smučanja, iz tam izhaja tudi moja družina, saj smo Južni Tirolci. Prireditelji so nam šli tako na roke, da so nam spravili v pogon žičnico, tako da smo lahko šli na Kronplatz. Tako smo bili res dobro pripravljeni za Afriko, v nasprotnem pa bi lahko doživeli fizični polom. To je bil res pravi podvig.

Slovenija je na poti do Afrike v dodatnih kvalifikacijah leta 2009 izločila veliko Rusijo. Vi ste že pri Elanu dobro spoznali, kako velikane boli, če jih ponižajo "avtsajderji".

Res je. Rusi so nas ves čas podcenjevali. Kot da jim ne moremo pokvariti afriškega načrta. Ko sem pred prvo tekmo prišel v Moskvo na sestanek, so bili Rusi že nekajkrat v Afriki. Še več. Ko smo na stadionu Lužniki igrali prvo tekmo z Rusi, sem po nesreči odprl napačna vrata. Kar sem videl, me je šokiralo. Notri so že imeli vse pripravljeno za predstavitev dresov za SP v Afriki. Hitro sem zaprl vrata in se zamislil. Na tekmi v Moskvi so med polčasom plesale črnke. Mislili so že, da so že uvrščeni na SP v Afriki, a so se ušteli. Tipično podcenjevanje.

Ali pa podcenjevanje na povratni tekmi v Mariboru, ko se njihov selektor Guus Hiddink po porazu sploh ni hotel udeležiti novinarske konference. Razočaranje pa tako! Ko sva po uvrstitvi na SP z Matjažem Kekom prvič prišla v Capetown, nam je dekle, ki je skrbelo za nas pod okriljem Fife, zaupalo, kako je bil Hiddink pred tekmama z nami že dvakrat v Afriki. Kako je že izbiral bazo za Rusijo in jo menda našel v Port Elizabethu.

"Najbolj prelomna tekma Kekove generacije je bila prijateljska tekma z Anglijo na Wembleyju (1:2 leta 2009). Ta tekma je postavila vse na glavo, saj so naši fantje videli, da niso slabši od tiste "falange" s Terryjem, Lampardom, Beckhamom. Da se z njimi da igrati. Pa še Rooney je Cesarja poškodoval," je izpostavil tekmo, ki je dala pomemben temelj južnoafriški pravljici. "Najbolj prelomna tekma Kekove generacije je bila prijateljska tekma z Anglijo na Wembleyju (1:2 leta 2009). Ta tekma je postavila vse na glavo, saj so naši fantje videli, da niso slabši od tiste "falange" s Terryjem, Lampardom, Beckhamom. Da se z njimi da igrati. Pa še Rooney je Cesarja poškodoval," je izpostavil tekmo, ki je dala pomemben temelj južnoafriški pravljici. Foto: Vid Ponikvar

Ravno v mestu, kjer sem doživel enega bolj žalostnih trenutkov. Takrat smo na SP po porazu z Anglijo čakali na razplet na drugi tekmi skupine. Kljub porazu smo bili še vedno mi tisti, ki bi zaigrali v osmini finala. No, nato pa so v tisti noriji Američani le dali gol Alžircem, tako da smo izpadli. Takrat sem bil na klopi in čakal rezultat, igralci so bili na igrišču. Čakala me je neprijetna naloga, saj sem moral selektorju sporočiti, kako se je razpletlo. Res škoda.

Sem pa kot moštveni menedžer slovenske reprezentance hitro razlikoval smučanje od nogometa. V smučanju si vedel celoten koledar svetovnega pokala na pamet. Točno si vedel, v katerem hotelu boš na vsakem prizorišču, v nogometu pa je to povsem drugi svet. Pred žrebom ne veš čisto nič. Niti s kom, kam ali kdaj. To je bila druga dimenzija. Takrat vidiš, kako je nogomet globalna stvar. Ko spoznavaš druge ljudi, v smučanju pa je vedno ena in ista "familija", okrog katere se suče praktično vse.

Na lastni koži ste občutili evforijo ob zlatih uspehih Bojana Križaja in Roka Petroviča, poleg ste bili tudi, ko je Slovenija norela ob južnoafriški nogometni zgodbi.

Vzdušje tekme v Kranjski Gori, ko sta bila Rok Petrovič in Bojan Križaj na najvišji ravni in poskrbela za dvojno zmago, lahko primerjam s tistim, ob prihodu naše nogometne reprezentance iz Južne Afrike. Na pamet govorim, a ne vem, ali sem se veliko zmotil, da je bilo takrat v Kranjski Gori 30 ali celo 40 tisoč ljudi. Ko pa smo iz Afrike prišli na Brnik, pa nato še v središče Ljubljane, kjer je bilo vse polno, si začutil podobne občutke.

V obeh primerih je Slovenija živela za to, ker smo fenomeni. Začutil si, kako ljudje potrebujejo športne uspehe, koliko jim to pomeni. Še zdaj se to občuti. Če bi Pogačar in Roglič prišla v Ljubljano na Kongresni trg takoj po Touru in če ne bi bilo novega koronavirusa, bi bilo vse polno. Ljudje dihajo s tem športom. Res noro, kakšne športne uspehe dosega Slovenija. Pa nas je skupaj le za polovico Münchna!

Ko je sklenil pot kot moštveni menedžer reprezentance A, je bil selektor slovenske izbrane vrste Srečko Katanec. Ko je sklenil pot kot moštveni menedžer reprezentance A, je bil selektor slovenske izbrane vrste Srečko Katanec. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Nogometaši so, vsaj tako nas učijo številne zgodbe, takšni in drugačni. Kateri reprezentant je bil najbolj vesten in s katerim je bilo najmanj težav pri logistiki?

Robert Koren. Kapetan. Njegova soba je bila vedno pospravljena, kot da je bil v vojski. No, moram pa omeniti tudi Sarmo. Hud profesionalec. Vedno me je poklical nekaj dni pred zborom. Dobro se spominjam, kako me je poklical, preden smo šli na tekmo v Švico. Takrat, ko je bil selektor Katanec. Hotel je vedeti vse. Kdaj bo zbor, kako bodo potekali treningi. Vse sem mu pojasnil. Pa je rekel, v redu.

Čez eno uro me je poklical še enkrat in rekel: "Boštjan, nekaj si pa le pozabil." Pa sem mu odgovoril, da vem, kaj me bo vprašal. Sarma pa je nadaljeval pogovor o tem, da sem zagotovo nekaj pozabil in da me bo zdaj "ujel" pri tem, a sem mu odvrnil, da je to nemogoče. Nato pa me je vprašal, ali sem morda vedel, s katerimi žogami bomo igrali v Švici. In sem mu odgovoril, da z žogami Puma. In nato je sledilo vprašanje: "Pa si mogoče priskrbel deset žog Puma?" In sem ponosno odvrnil, da ne deset, ampak 20! Tako skrben je Sarma. Niti ene stvari ni prepustil naključju. Mogoče je bil še "hujši" od Korena.

Kakšne vezi ste pri svojem delu spletli z nogometaši?

Moral sem jim pomagati pri vseh stvareh, ki so sodile zraven. Ob prihodu na zbor so pogoste težave povzročali psi, ki so jih morali igralci pripeljati domov, pa njihove kletke. S tem se mi ne bi bilo treba ukvarjati, a če si del tega, te stvari enostavno počneš. V bistvu urejaš tudi njihove zasebne zadeve. Si pravzaprav "servis" igralcev. To sem vedno delal z veseljem, z njihove strani pa dobil vedno povrnjeno s spoštovanjem. To mi je vedno poplačalo ves trud.

Nogometne spomine hrani v Begunjah na posebnem mestu. Žoge, dresi, spominki ... Vsega je v izobilju. Nogometne spomine hrani v Begunjah na posebnem mestu. Žoge, dresi, spominki ... Vsega je v izobilju. Foto: Urban Meglič/Sportida

Ko ste se po 13 letih poslovili od reprezentance, ste bili že nekaj časa v pokoju, a ga nato prekinili. Prišla je ponudba Olimpije.

Čeprav sem se zaradi vsakodnevnih obvez na nek način bal klubskega nogometa, je bil to zame vendarle nov izziv. Olimpiji sem pomagal, a je bilo zagotovo nenormalno naporno. Pri Olimpiji nisem bil samo moštveni menedžer, ampak sem delal še druge stvari. Zlasti sekretarske in tako naprej, kar je pomenilo, da sem bil zdoma tudi po ves dan. Tempo je bil hud, noben konec tedna ni bil prost, sploh ni bilo premora. Če smo imeli dan, dva prosto, je bilo že prekrasno.

Želel bi povedati, da sem se za vsako akcijo v Ljubljano pripeljal iz Begunj. To ni bilo nič novega zame. Že prej sem se vozil dolga leta v Ljubljano na nogometno zvezo. Izračunal sem, da sem v življenju z avtom prepotoval tri milijone kilometrov. Smučanje je pač zahtevalo svoje, še zdaj naredim sto tisoč kilometrov na leto. Je bilo pa to krasno obdobje. In vedno sem rad delal v športu.

Največje zadoščenje je bilo, da so bili lahko tekmovalci brezskrbni. V vseh letih pa je bila pri vseh vedno prisotna želja po zmagi. Biti vedno prvi. To ti daje energijo, nadčloveške moči. Če tega ne bi bilo, bi bilo vprašanje, ali bi zmogel tak ritem.

Zadnja tekma, na kateri je sedel na klopi Olimpije, je bila tista v Kopru, ki se je končala z 1:1. Zadnja tekma, na kateri je sedel na klopi Olimpije, je bila tista v Kopru, ki se je končala z 1:1. Foto: Grega Valančič/Sportida

Milan Mandarić je kot predsednik Olimpije veliko menjal, vas pa je pustil pri miru.

Ko sem mu po tekmi s Koprom omenil, da odhajam, me je prosil, da bi ostal. A nisem spreminjal odločitve. Bil sem strahotno utrujen. Od norega ritma. Pregorel sem, ker te dnevni ritem ubija in ubija. Bal sem se, da bi trpelo moje zdravje. Začutil sem, da moram prenehati. Mandarić je to razumel. Vesel sem, da smo se prijateljsko razšli. Svoje delo pri Olimpiji sem "oddelal" pošteno.

O NK Olimpija:

Ste pa pri Olimpiji izkusili tudi nekaj novega, sodelovali ste tudi s sinom Benom, ki se je dokazoval pri zeleno-belih, a ni dobil veliko priložnosti.

Njega je v Olimpijo že pred leti vabil Ranko Stojić. Iz Nizozemske je prišel na priprave, a je bilo takrat zbranih preveč igralcev. Trener je bil Luka Elsner, kar naenkrat je bilo 40 igralcev, tako da se je vrnil na Nizozemsko. Takrat sploh še nisem bil pri Olimpiji. Potem je prišel na preizkušnjo še enkrat, ko je bil trener Aleksandar Linta. Odločil se je, da lahko Ben ostane, nekaj mesecev pozneje pa sem se ekipi pridružil še sam in postal moštveni menedžer.

Kmalu so se pojavile govorice, da je prišel sin v ekipo zaradi vas oziroma obratno.

Ne vem. Lahko, da je kdo razmišljal tudi tako, a me to ne moti. Naredil sem čisto pošteno zgodbo. To je verjetno stalnica, ko se v eni situaciji v istem okolju pojavita oče in sin. Lahko nastanejo podobne govorice. Verjetno je bilo pri Zahovićih isto. Temu se pravzaprav ne moreš izogniti. Tudi na reprezentančnem nivoju se spomnim, ko je bil Vladimir Weiss selektor Slovaške, v reprezentanci pa njegov sin. Ogromno debate je bilo okrog tega. Če ti kdo želi slabo, bo to izkoristil. Sam pa se s tem ne ukvarjam. To so povsem ločene stvari. Ben ni imel zaradi mene nobenega privilegija, ravno obratno, imel ga je manj kot drugi.

Ben Gasser je 25-letni branilec, nekdanji mladi slovenski reprezentant, ki se po novem dokazuje v drugi grški ligi. Pri Olimpiji je nosil dres s številko 18. V prvi ligi je zbral za zmaje le dva nastopa, skupaj pa na igrišču prebil zgolj 12 minut. Ben Gasser je 25-letni branilec, nekdanji mladi slovenski reprezentant, ki se po novem dokazuje v drugi grški ligi. Pri Olimpiji je nosil dres s številko 18. V prvi ligi je zbral za zmaje le dva nastopa, skupaj pa na igrišču prebil zgolj 12 minut. Foto: SPS/Sportida

Kako je sedaj vaš sin?

Šel je v tujino. Izbral je ponudbo Trikale, grškega drugoligaša. Zdaj imajo velike težave s koronavirusom, tako da še niso začeli s prvenstvom. Olimpija je bila le njegova vmesna postaja, saj igra že od 18. leta v tujini. Spomladi je bil kot posojen nogometaš Olimpije v Brežicah, a je imel smolo, saj so odigrali le tekmo s Koprom, nato pa je sledila prekinitev. Nogometni svet je pač tak.

Predsednik Mandarić je večkrat najavil, da iz kluba odhaja, a v zadnjih mesecih ne daje vtisa, da želi zapustiti Olimpijo.

Imam občutek, da želi oditi iz Olimpije, Ljubljane in Slovenije neporažen. Kot veliki zmagovalec. Toliko časa bo vztrajal. Dobro, zdaj me ni bilo v klubu že dva meseca, tako, da ne vem, kako zdaj potekajo zadeve. Lahko pa mu samo čestitam, da pri 82 letih še obvladuje to zadevo. Ima neverjetno energijo, voljo. Lahko je le spoštovanja vreden. Tudi če delaš napake, saj jih tako ali tako vsi v življenju. Vprašanje, ali je to, kar dela Mandarić, všeč ljudem v Sloveniji, pa je že stvar vsakega posameznika.

Prihodnje poletje se želi z motorjem odpraviti v Švico ter obiskati stara smučarska prijatelja Martina Hangla in Maxa Julna. Prihodnje poletje se želi z motorjem odpraviti v Švico ter obiskati stara smučarska prijatelja Martina Hangla in Maxa Julna. Foto: Urban Meglič/Sportida

Kaj boste počeli zdaj, ko ste "sveži" upokojenec?

Še bom povezan s športom, a seveda ne v tem ritmu. Bomo videli. Star sem 61 let, tako da bi bil že čas, da začnem malce gledati tudi nase. Zdaj šele dojemam svet okoli sebe. Prej sem se počutil, kot da bi se nenehno vozil v avtu 180 kilometrov na uro. Zdaj imam končno več časa.

Morje imam neznansko rad, smučanja pa niti ne. Če je kakšen lep dan, grem z veseljem kam malce smučat, blizu imamo Nassfeld. Da bi pa šel smučat za ves teden, to pa ne. Hčerki sem ravno pred kratkim razložil, da bi šel rad enkrat poleti z motorjem v Švico. Recimo do Martina Hangla ali pa Maxa Julna, ki je doma v Wengnu. Vozim Harley-Davidson. Imam ga že dolgo. Nikoli pa nisem imel časa, da bi se z njim peljal po stari jadranski magistrali. Vse do Dubrovnika, nato pa z motorjem na ladjo in nazaj. Pa z barko bi šel rad večkrat naokrog. Dolgčas mi zagotovo ne bo, le, da mi zdravje služi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 16
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin