V dresu za evropski Maribor, v obleki za finance športnikov

Aleš Mejač v poslovni obleki. Nekoliko drugačen, kot smo ga bili vajeni v letih igranja za NK Maribor. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kranjski hitri vlak številka 7 je po desnem tiru zelenice Ljudskega vrta gor in dol vozil skoraj desetletje. Ko je nogometni dres zamenjal za obleko in zapeljal na novo pot, se je začel ukvarjati z zavarovalniškim zastopanjem.

"Športnikom polagam na dušo, da poskrbijo za svojo prihodnost, saj jih po koncu kariere čaka še velik del življenja," je povedal Aleš Mejač, ki je junija 2017 le nekaj tednov za tem, ko se je odločil, da nogometa profesionalno ne bo več igral, odprl s. p. in se podal na polje zavarovalnega zastopanja, pri katerem se je specializiral za sodelovanje s športniki.

Na prihodnost je začel misliti pozno, ob koncu kariere

Z zdajšnjim poslom se je začel spogledovati ob koncu nogometne kariere. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Zdaj, dobra tri leta pozneje, je zelo zadovoljen s tem, kako poteka njegova druga kariera.

"Predvsem me veseli, da sem sam svoj šef in lahko razporejam, kaj in koliko bom delal. Delo je raznoliko, zanimivo. Zelo mi je všeč. V nogometu sem se naučil organiziranosti, vztrajnosti in discipline, ki mi sedaj pomagajo pri svojem poslu," je povedal 37-letni Gorenjec, ki je o prihodnosti bolj resno začel razmišljati v svojih zadnjih nogometnih letih.

"Pred tem nisem prav veliko razmišljal o tem, kaj bom po koncu športne kariere počel. Proti koncu sem vse bolj začel razmišljati tudi o prihodnosti, potem pa se mi je ponudila priložnost za sodelovanje z agencijo in sem jo izkoristil. Veliko vlogo pri moji odločitvi je odigralo dejstvo, da prihajam iz finančno zavarovalniške družine. Tovrstne teme so bile stalnica družinskih debat. Tako da mi ta posel ni bil tuj in sem imel praktično že veliko predznanja," je svoje poslovne začetke opisal Mejač.

"Sem del agencije, ampak sem neodvisen. Delam lahko z vsemi tujimi in domačimi zavarovalnicami. Specializiran sem predvsem za športno področje, športnikom skušam pomagati s svetovanjem oziroma opismenjevanjem glede financ, tudi zdravja. Skušam jih osveščati o tem, da je treba že zdaj kaj dati na stran za življenje po koncu športne poti. Žal je tako, da so poškodbe sestavni del profesionalnega športa. Pomembno je, da športnik razmišlja in se zaveda svoje odgovornosti. Da tudi v teh primerih poskrbi za svojo kariero," je nadaljeval z razlaganjem dela, s katerim se ukvarja.

Že med kariero je ustanovil podjetje za izposojo avtomobilov

V poslovnem svetu se počuti odlično. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Ko sem po koncu kariere naredil obračun svojih financ, sem ugotovil, koliko denarja bi imel, če bi v vseh teh letih na tak način kaj dajal na stran. Nekaj sicer sem varčeval, za kar je poskrbel moj oče. S tem denarjem sem že v času kariere odprl tudi podjetje z izposojanjem avtomobilov, ki ga imava z enim poslovnim partnerjem že nekaj časa. Začela sva z dvema avtoma, zdaj jih imamo enajst," se je zazrl v preteklost.

"Dejstvo je, da večina športnikov živi z danes na jutri. Všeč so mi bile besede Sanija Bečirovića, mislim da jih je izrekel ravno za vaš medij, ko je govoril o tem, da športniki za časa kariere živijo v mehurčku, ki na koncu kar naenkrat poči. Nogometna pot traja 10, 15 let, če imaš srečo. Potem te čaka še 50 let življenja. Tukaj sem videl priložnost," je še povedal Mejač, ki je z delom začel takoj po koncu nogometne poti. Dobil je mentorja, ki ga je naučil prvih korakov, pridobil licenco in po štirih mesecih prišel do poklica. Po šestih je bil že povsem samostojen.

Sodeluje z več kot 60 športniki, največ z nogometaši

Ni presenečenje, da od prek 60 športnikov, ki sodelujejo z njim, največ prihaja iz nogometnih vod. "Zagotovo je zaupanje, ki sem si ga pridobil s poštenim delom in odnosom na nogometni poti, plus. Moj posel namreč temelji na zaupanju. Veseli me, da ga pri športnikih imam. Če ga ne bi bilo, bi bile stvari drugačne. Poleg nogometašev sodelujem tudi z rokometaši, košarkarji, hokejisti … Čutim, da imam zaupanje in delam na tem, da ga upravičim. Skušam jim biti vedno na voljo in delovati transparentno," je razložil Mejač, nekaj besed pa namenil tudi produktom, ki jih športnikom nudi.

"Gre za nekakšen fond za obdobje po karieri. Vsak športnik določen odstotek svoje plače nameni različnim produktom, kar se mu potem lahko zelo obrestuje. V nekaterih nogometno razvitejših državah, kot so Anglija, Nemčija, Belgija, imajo to organizirano prek zveze. Dobro je, ker ta fond do konca kariere ostaja nedotaknjen, varčevanje na dolgi rok prinaša tudi davčne ugodnosti, mesečni zneski niso veliki, na koncu pa lahko prinesejo ogromno," je še povedal Gorenjec, ki nogometa skorajda ne igra več. Včasih teče in dela vaje za moč, najraje pa je v krogu družine in pogostokrat čas nameni svoji veliki razvadi. "Veliko hodim po kavah. Obožujem kavico," se je zasmejal.

V dvoboju z Didierjem Drogbajem na tekmi lige prvakov na Stamford Bridgu oktobra 2014. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Plače in premije pri NK Maribor so bile lepe

Nasmejan je zagotovo tudi, ko se zazre v preteklost in pogleda na svojo nogometno pot. Bil je član najuspešnejšega Maribora v zgodovini. Tistega, ki se je uvrstil v ligo prvakov in ob številnih domačih lovorikah kar trikrat igral v ligi Europa. Začeli smo, kot se za njegov zdajšnji posel spodobi, pri denarju. Koliko ga je bilo? "Plače so bile lepe, čeprav so zdaj zagotovo še višje. Predvsem pa so bile tu premije za vse uspehe v Evropi. Sigurno smo si lahko vsi nogometaši tistega Maribora iz tega denarja kupili stanovanje ali kakšno drugo nepremičnino, zemljo," je povedal.

"Jaz tudi sicer nisem bil zapravljiv. Moja edina šibka točka so bili avtomobili. Vedno sem imel rad športne avtomobile. Bilo je lepo, ampak tako kot sem že rekel. Ko si športnik, je vse drugače kot po tem, ko prestopiš na drugo stran, na trg dela. Zato vsem športnikom še enkrat polagam na dušo, naj že zdaj mislijo na to, kaj bo po karieri," je še enkrat ponovil Mejač, čigar nogometna pot je trajala 17 let.

Če bi mu kdo rekel kaj takega, bi mislil, da je nor 

Za Maribor je odigral 198 tekem in zabil štiri gole. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Na članski ravni je debitiral v majici kranjskega Triglava, potem je igral še za Belo krajino, Muro in Koper, daleč največji pečat pa pustil pri Mariboru, za katerega je v devetih letih odigral kar 198 tekem. V tem času je zbral tudi 34 evropskih nastopov in sodeloval pri vseh štirih evropskih podvigih, ki so Mariborčanom v tem času uspeli. Zamudil je le ligo prvakov 2017/18, ko ga v klubu ni bilo več.

"Neverjetno je bilo. Če bi mi kdo, ko sem leta 2008 prišel v Maribor, povedal, kaj vse bomo dosegli, bi mu rekel, da je nor. Kar naježim se, ko se spomnim na te lepe čase. Koliko naslovov, državna prvenstva, pokali, superpokali … Evropski podvigi, pomembne zmage. Res je bilo veliko tega. Krona vsega je bila liga prvakov. Nikoli ne bom pozabil, kako sva se po uvrstitvi v njo z Markom Šulerjem objela in jokala kot otroka. Na dan so prišla čustva po toliko letih garanja in odrekanja. Poplačani smo bili za naprej in nazaj. Zelo sem ponosen na obdobje, ki sem ga v Mariboru preživel," je o obdobju v Ljudskem vrtu, kjer je bil kar šestkrat državni in trikrat pokalni prvak, povedal Mejač, ki pa ene velike nogometne želje ni izpolnil.

Bolj kot na grenke se raje spominja na številne lepe spomine, ki jih je doživel v Mariboru. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

S tujino in reprezentanco ni imel sreče 

"Nikoli nisem zaigral v tujini, kar je bila moja želja. Nekajkrat sem bil zelo blizu. Če vprašate menedžerje, sem bil že tam. (smeh) Ampak na žalost se nikoli ni izšlo. Vedno je prišlo nekaj vmes, bodisi poškodbe ali pa kaj drugega. Zaradi tega mi je morda malo žal, a se mi po drugi strani zdi, da tega, kar sem doživel v Mariboru, ne bi doživel nikjer drugje. Bili smo vrhunska klapa, ki je dosegala vrhunske rezultate. Nepozabni spomini," je še enkrat ponovil nogometaš, ki se lahko pohvali s kar 278 nastopi v prvi slovenski ligi, ob tem pa je pozabil omeniti, da je v tujini enkrat pravzaprav bil.

Februarja 2016, ko se je znašel na stranskem tiru, ga je Maribor do konca sezone posodil Rijeki, pri kateri ga je pričakal Matjaž Kek. Prav veliko priložnosti za igro ni ponudil. Odigral je dve tekmi, vsega 94 minut.

"V Mariboru sem bil v B ekipi, ponudila se mi je priložnost in sem jo sprejel. Želel sem si spremembe, mi je pa športni direktor Rijeke takoj povedal, da sem prišel samo za dve, tri tekme. Na desnem boku Rijeke je bila takrat strašna konkurenca. Tam sta bila makedonski reprezentant Stefan Ristovski, ki zdaj igra za lizbonski Sporting, in črnogorski reprezentant Marko Vešović, ki je član varšavske Legie. Vedel sem, da bom igral zelo malo, ampak sem si enostavno želel spremembe. Dal sem vse od sebe in se trudil po najboljših močeh. Živeli smo na morju, v Opatiji. Lepo nam je bilo," se je dni, ki jih je v družbi zdajšnjega selektorja Slovenije preživel na Kvarnerju, spomnil Mejač, ki je s Kekom pred tem že sodeloval.

Na tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 proti Češki v Ljudskem vrtu marca 2009 Foto: Vid Ponikvar

Za Slovenijo je pod njegovim vodstvom odigral pet tekem, tri tudi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010, ki so se za slovenski nogomet izšle sanjsko. Tudi v njegovi reprezentančni zgodbi je zmanjkalo nekaj sreče. "Bil sem zraven, nekaj tudi igral, potem pa sem se, ko smo se uvrstili na svetovno prvenstvo, poškodoval. Škoda, ampak tako je pač bilo. S preteklostjo se nima smisla ukvarjati. Vesel sem, da sem dobil priložnost in bil obkrožen z nogometaši, ki so v tujini igrali za vrhunske klube. Naučil sem se marsičesa," se je z veseljem spomnil reprezentančnih trenutkov izpred dobrega desetletja.

Grenko mariborsko slovo

Nekoliko manj sladki so spomini na njegov mariborski konec. Poleti 2015, pred evropskima tekmama s kazahstansko Astano, ki je Maribor potem izločila iz kvalifikacij za ligo prvakov, ga je takratni trener Ante Šimundža skupaj z napadalcem Daliborjem Volašom postavil na stranski tir in ga premestil v B ekipo. Razlog? Nepravi odnos na treningih. Potem je bil član Maribora še dve leti, a zanj nikoli več ni zaigral.

Še en utrinek z gostovanja na Stamford Bridgu oktobra 2014 in akcija ob Cescu Fabregasu Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

"Škoda, da se nismo razšli na malo lepši način. Praktično deset let sem bil v klubu. Samo dve tekmi sta manjkali, da bi prišel do velikega jubileja, 200. nastopa v mariborski majici. Na koncu je bilo, kar je bilo. Ne bi pogreval stvari. Je že mimo. Seveda sem bil takrat jezen, a sem medtem pri sebi že razčistil in ugotovil, zakaj je bilo tako. Lahko bi bilo tudi drugače. Nikogar nočem kriviti. Žal mi je le, da se nismo razšli na lepši način. Ne gojim pa nobenih zamer. Preveč prelepih trenutkov je bilo, da bi se zdaj iz Maribora spominjal teh nekaj slabih," je s cmokom v grlu govoril Mejač, ki je z odhodom iz Maribora tudi tiho končal nogometno pot.

Ponosen na transparent, ki so ga obesile Viole

"Bilo je nekaj možnosti, da bi nadaljeval, a je bil Maribor enostavno tako visoko, da nisem našel motivacije za to, da bi igral na veliko nižji ravni samo zato, da igram. Takrat so se mi že odpirala nova vrata v življenju in rekel sem si, da moram biti, če želim biti uspešen tudi na tem področju, stoodstoten. Vrgel sem se na glavo in pozabil na nogomet," je o koncu nogometne poti povedal Mejač, ki je iz tistega obdobja ponosen predvsem na eno. Da so ga, če česa takega ni bil deležen od ljudi v klubu, iz Maribora na lep način pospremili vsaj navijači. Predvsem tisti najzvestejši, Viole, ki so na eni izmed tekem na tribunah izobesili transparent, na katerem je pisalo: "Mejač, dolgo časa tukaj si garal, za nas Viola vedno boš ostal."

Z Mariborom je gostoval tudi pri Tottenhamu. Ujet je utrinek s tekme lige Europa na White Hart Laneu novembra 2012. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

"To mi je, sploh v tistih trenutkih, pomenilo ogromno. Dejstvo je, da sem na igrišču vedno dajal vse od sebe in imel čisto vest. Veseli me, da so to navijači prepoznali. Nikoli nisem bil nekdo, ki bi zabijal gole ali pa z atraktivnimi potezami spravljal navijače na noge, niso skandirali mojega imena, ampak so moj trud očitno vseeno znali prepoznati. Še danes čutim, da me cenijo, ko kje koga od njih srečam na ulici. Zdaj, ko so bili slabši rezultati, so se nekateri tudi šalili, naj si spet obujem nogometne čevlje in se vrnem na igrišče. Včasih, ko gledam kak derbi, me res prime, da bi to storil," se je zasmejal Mejač, ki v Ljudski vrt, odkar ga je zapustil, zaide redko, a Maribor seveda spremlja.

Žal mu je, da Zlatku Zahoviću ni stisnil roke

V dvoboju z Julianom Draxlerjem na tekmi lige prvakov proti Schalkeju sepembra 2014 Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko "Z nekaterimi igralci sem tudi še v stikih. O tem, kako in kaj, pa ne bi rad pametoval. Želim si predvsem, da bi bil Maribor spet tako dominanten klub, kot smo bili mi, čeprav je res, da je v slovenskem nogometu vse več klubov, ki vlagajo denar. Želim si, da bo Maribor spet uspešen, dejstvo pa je, da ga je odhod Zlatka Zahovića šokiral. Kdorkoli bi stopil v njegove čevlje, bi mu bilo zelo težko. To so ogromni čevlji. Z njim si imel včasih občutek, kot da igra šah. Gledal je dve, tri poteze naprej. Kar se tega tiče, je bil bog. Kapa dol," se je Mejač za konec spomnil na Zlatka Zahovića, ki ga je pripeljal v Maribor, a mu potem na koncu tudi pokazal na izhodna vrata Ljudskega vrta.

"Zlatko … Imela sva profesionalen odnos, njegov ljubljenec pa zagotovo nisem bil. Nič več od tega ne bom rekel. Včasih sem ga težko prebral. Nisem vedel, kaj je mislil, ampak glede na to, da mi je dvakrat podaljšal pogodbo, me je očitno cenil. V meni je nekaj moral videti," je povedal.

Ob nepozabni zmagi nad Panathinaikosom v ligi Europa v Ljudskem vrtu s 3:0 septembra 2012 Foto: Vid Ponikvar

"Škoda, da se je na koncu izšlo tako, kot se je. Niti roke si nisva dala. Po devetih letih in po vsem, kar smo skupaj osvojili, bi bilo lepo, če bi bilo drugače. To me je razočaralo, do njega pa ne gojim nobenih zamer. Mogoče je bilo, takoj ko sem odšel, drugače, ampak zdaj sem stvari že zdavnaj razčistil. Od takrat ga še nisem videl. Ko in če ga bom, ga bom z veseljem pozdravil in mu stisnil roko," je dodal Gorenjec, ki še vedno z vsem srcem navija za Maribor.

"No, glede na to, da sodelujem z nogometaši iz vseh slovenskih klubov, bi bilo morda pametneje, da bi rekel drugače, ampak seveda ne bom. Enkrat Maribor, vedno Maribor. Jaz sem Viola," je prijeten pogovor zaključil nekdanji nogometaš, številka 7 enajsterice Maribora iz prejšnjega desetletja, najuspešnejše ekipe v zgodovini slovenskega klubskega nogometa.