Jakov Fak
Pokljuka 2021
Sobota, 30. 1. 2021, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Uroš Velepec
"Šport je živa materija, živ organizem, edina stalnica je sprememba"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,14
2
"Začetek sezone smo žrtvovali z namenom, da bi bili čim boljši na Pokljuki," nam je slaba dva tedna pred začetkom svetovnega prvenstva, ki ga bo od 9. do 21. februarja gostila Pokljuka, povedal glavni trener slovenske moške biatlonske reprezentance Uroš Velepec. "To ni nič takega. Če imaš domače prvenstvo, je najbrž jasno, da se želiš na njem predstaviti v najboljši luči," še pravi.
Pred biatlonci je vrhunec sezone, svetovno prvenstvo na Pokljuki, ki pa bo zaradi pandemije novega koronavirusa, ta se kar noče in noče umiriti, drugačno, osiromašeno. Gledalcev, razen morda peščice srečnežev, letos na Rudnem polju ne bo. Slovenski tekmovalci in tekmovalke bodo brez podpore navijačev, a nam je Velepec pojasnil, da so se v tej sezoni prav vsi že dodobra navadili na navijaško mrtvilo na tekmah svetovnega pokala. Z rezultati v prvih dveh tretjinah sezone so lahko v našem taboru le delno zadovoljni, pa še to domala zgolj po zaslugi našega prvega aduta Jakova Faka, ki je prav na zadnji postaji pred Pokljuko, v Antholzu/Anterselvi v Italiji, spet po dolgem času stopil na stopničke. Fak je naš kandidat za odličje, preostali pa bi prav tako morali na največji domači tekmi tudi pokazati največ.
Vrhunec sezone je pred vrati, kako se boste lotili zadnjih priprav?
"Videli smo, da vsa ekipa počasi napreduje, da smo čedalje bližje, zagotovo pa s tem, kar smo naredili do zdaj, ne moremo biti zadovoljni."
Pravzaprav smo po toliko tekmah že videli, kje komu kaj manjka, kje so težave. Načeloma imamo zastavljen program, kako to odpraviti, kako nekatere stvari izboljšati. Težava je na primer pri Klemnu (Bauerju, op. p.), ki je tri etape izpustil. Pri njem bo treba stvari postaviti od začetka. Veseli me, da je sam doma dobro vadil po karanteni. Kar zadeva preostale, pa je bilo tekem dovolj, da smo videli, kje so točke, ki jih je treba izboljšati, s tem se bomo zdaj ukvarjali teh nekaj dni, kar nam jih je ostalo do začetka prvenstva. Poskušali bomo narediti premik. Nekateri so predvsem taktično slabo tekli, nekateri imajo nekaj težav s tehniko, drugi na strelišču. To je tisto, kar bomo poskušali prestaviti na višjo raven. Videli smo, da vsa ekipa počasi napreduje, da smo čedalje bližje, zagotovo pa s tem, kar smo naredili do zdaj, ne moremo biti zadovoljni. A vemo, da smo žrtvovali vsaj začetek sezone z namenom, da bi bili čim boljši na Pokljuki. To ni nič takega. Če imaš domače prvenstvo, je najbrž jasno, da se želiš na njem predstaviti v najboljši luči. Vemo, da imamo enega tekmovalca za medaljo, preostali lahko posežejo po razmeroma visokih uvrstitvah, ampak zato bo treba nekatere stvari še malo popraviti, za to se bomo trudili.
Prav pri Jakovu Faku je bilo precej očitno, da na postajah svetovnega pokala išče te prave "nastavitve", da je kakšno tekmo žrtvoval za nekatere poskuse in naposled v Anterselvi le našel tisto pravo ravnotežje. Nas občutek vara?
Gledano na splošno, Jakov je letos sezono začel silovito, predvsem s streljanjem. V začetku sezone skoraj ni grešil. Vemo pa, da je pravzaprav nemogoče zdržati tako izjemno visoko raven, tako v teku kot streljanju. Vmes se zgodi upad, upade lahko tako tekaška kot strelska forma … Mislim, da je zdaj v tem obdobju v januarju, ki ga je prvič po ne vem koliko letih preživel brez težav z zdravjem, Jakov prišel do tistega spoznanja, kaj je še treba narediti boljše ali drugače za svetovno prvenstvo. Tekma (skupinski štart v Anterselvi, na katerem je Fak zasedel tretje mesto, op. p.) je bila skoraj idealna, vse se je izšlo, kot se mora. Streljal je hitro, brezkompromisno in naredil tisto, kar je potreboval in kar si je želel. Tista četrta, peta mesta so v tej konkurenci zelo dobra. Če želiš biti v svetovnem pokalu med najboljšimi desetimi, moraš biti že hudičevo dober, vrhunski, ampak on si je močno želel te stopničke. Prve po Pjongčangu in verjamem, da ne tudi zadnje. A se mora v biatlonu seveda za tak dosežek vse lepo iziti. Verjamem, da je Jakov to našel, da se ne bo več zapletal na strelišču, da bo šel mogoče malo bolj pogumno na tekmo. Do zdaj smo videli, da je bil v prvih krogih zunaj, pa je zadnje dobival, še pred dvema, tremi leti je začel silovito in v zadnjih krogih izgubljal, zaostanek na koncu je bil pa enak. Zdaj upam, da je našel tisto pravo ravnotežje, da bo tekme opravil od začetka do konca, taktično, tehnično in brezkompromisno.
S temi stopničkami se je morda znebil tudi morebitnih dvomov. Človek začne po tako dolgem času verjetno tudi malce dvomiti o sebi. Ali pri Jakovu to ni bila nikoli težava?
No, tista poolimpijska sezona je bila malo bolj sproščena, če lahko tako rečem. Marsikaj drugega je še počel poleg treninga in tudi naša pričakovanja bi bila nerealna, če bi bila izjemno visoka. Ampak vemo, da je poleg Hoferja (italijanskega tekmovalca Lucasa Hoferja, op. p.) pravzaprav edini, ki se bojuje s temi velesilami. Pa ima Italija veliko močnejšo ekipo, kot je naša, da o financah in organizaciji niti ne govorim. Zdaj so prvi štirje v skupnem seštevku Norvežani, potem sledijo dva Francoza, pa Šveda, zatem pa že Jakov. Rekel bi, da je vrhunsko, da nam s tem uspeva obdržati stik, tudi s servisom, pogoji za delo, stroko … Jakov je eden od redkih, ki se je s temi velesilami sploh sposoben bojevati. Vemo, da so daleč za njim po točkah Rusi z Loginovim (Aleksander, op. p.), ki je neverjeten talent in stabilen tekmovalec. Nemci so vsi za njim, kar je presežek, ki si ga težko predstavljamo, če pomislimo na to, kakšno bazo tekmovalcev imajo, koliko imajo tam strokovnjakov in vsega. Da mu še vedno uspe izvleči tako visoke uvrstitve.
Kako veseli pa ste bili prvih točk svetovnega pokala Alexa Cisarja?
Huh, pravzaprav je šlo bolj za nekakšno olajšanje. Večkrat sem že povedal, da bi, če bi bil on v takem stanju, kot je bil oktobra, do točk prihajal bolj pogosto. Pravzaprav se sploh ne bi pogovarjali o tem, ali se je uvrstil na zasledovalno tekmo ali ne, ker bi se tja uvrščal tudi z napakami. Ampak on je izgubil skoraj mesec in pol načrtovanega treninga, najprej zaradi poškodbe kolena, takoj zatem pa je prišel še koronavirus. En teden v postelji, potem pa dolgo okrevanje, ves čas previdno s počasnimi treningi. Njegove točke so zato olajšanje, zagotovo pa to ni raven, ki je je sposoben. Verjamem, da bo pozneje, morda ne letos, čez leto ali dve pa, bistveno višje. Dejstvo je, da o tem covidu nihče od nas še ne ve vsega, posledice so namreč lahko dolgotrajne. Celo za mladega športnika, če bi pretiraval s treningom, preden bi mu zdravniki prižgali zeleno luč. Vemo, kaj se je zgodilo s sestrami Fialkov (slovaški tekmovalki Paulina in Fiona, op. p.), ena je tekla med najboljšimi petimi, bila je čisto v vrhu, po bolezni covid-19 pa do danes ni sestavila tekme, v kateri bi zaostala manj kot dve minuti za najhitrejšo na 7,5 kilometra. Na nekatere vpliva bolj, na druge manj, odvisno je od simptomov, ampak pri Alexu se je vleklo kar nekaj časa. Zdaj je sicer nekaj boljše, a še vedno trdim, da je daleč od pripravljenosti, ki bi jo lahko dosegal, če teh težav ne bi imel. Videli bomo, kaj bo na svetovnem prvenstvu, načrtujemo, da bi štartal na individualni tekmi, na katero se je ne nazadnje uvrstil s temi točkami, ampak do takrat je še kar nekaj časa in upam, da se bo do tekme še nekoliko bolj pripravljen.
Če bi bil Alex Cisar v takem stanju, kot je bil oktobra, bi do točk prihajal bolj pogosto.
Ta covid-19 je kar zahrbtna reč, zanimivo se mi je zdelo, ko ste ugotavljali, da zaradi koronavirusa v tekaški pripravljenosti nerazumno nihata tudi Miha Dovžan in Rok Tršan …
Da, najbolj moteče pa je pravzaprav to, da ne moremo z zanesljivostjo trditi, da je to samo od tega. Če bi kaj več vedeli o tem virusu, bi lahko seveda potegnili kakšne sklepe. Zdaj pa na primer vemo, da ljudje za njim umirajo tudi dva meseca po okužbi zaradi krvnih strdkov in raznih zapletov. Posledice so lahko zelo dolgoročne. Epidemija za nameček prihaja v valovih, nekdo je teden dni, deset, 14 dni čisto v redu, potem pa ga povsem podre. Mi moramo ostati previdni, ne vztrajati več kot lahko, po drugi strani pa smo sredi sezone in preprosto moramo dirkati. Najlažje bi bilo nekoga, ki je zbolel, dati za pol leta na lahkoten trening, pa ga potem vrniti na določeno raven, a zdaj preprosto ni časa za to. Ne vemo, ali je takšen napor smiseln, če ne vemo, kaj to povzroči organizmu. Podatki so, da mlademu športniku za tri ali štiri odstotke upade zmogljivost po preboleli koronavirusni bolezni, seveda je to reverzibilno, ampak spet ne vemo, v kakšnem času. Tudi sam sem jo prebolel, in to zelo hitro, v enem dnevu. Samo vročine sem se znebil. Ampak še danes, tudi glede na to, da se ves čas gibam, da sem športno aktiven, imam dneve, ko komaj zlezem iz postelje. Pa grem na smuči in se vlačim kot smrt. Preveč neznank je, ampak upamo, da bomo imeli dovolj sreče in kakovostnih informacij, da sezono izpeljemo do konca.
Posledica koronavirusa so tudi prazne tribune. Ste se navadili odsotnosti gledalcev in za biatlon značilnega vzklikanja ob strelih na stadionih?
"Biatlon je zelo čustven šport. Na strelišču. Za vsak strel so namreč nekakšne mikroemocije, seveda pozitivne, če zadeneš, in negativne, če zgrešiš."
Če pogledamo Kontiolahti ob koncu prejšnje in na začetku te sezone, ta nikoli niti ni slovel po kakšnem ogromnem obisku, v najboljših časih je imel tistih nekaj tisoč gledalcev, pa še ti so bili po večini Rusi, ker jim je blizu. Tam ni bilo posebnega vzdušja, da bi sploh opazili razliko, malo presenečeni smo bili, ko so gledalcem vstop prepovedali na dan tekme. Tam je bilo že pet tisoč ljudi, pa so jih kar poslali domov. Tam torej ni bilo nič posebnega, ko pa smo prišli v Hochfilzen, kjer so bile tribune za 15 tisoč ljudi, ponavadi je še nekaj tisoč gledalcev ob progi, pa je bilo to bolj opazno. Kot da dirkamo v kakem alpskem pokalu ali pa na državnem prvenstvu Slovenije. Ko pride gledat nekaj staršev in še kakšen ljubitelj. Po novem letu v Oberhofu, kjer so običajno tudi polne tribune, pa že ni bilo več tako nenavadno, smo se že kar malo navadili. Tudi v Antholzu ni bilo moteče, prideš tja in oddirkaš. Mislim, da je lahko bolj moteče, ko bo gledalcem spet dovoljen obisk tekem, sploh za mlajše tekmovalce, ki nimajo izkušenj s huronskim občinstvom. Zanje je to spet lahko nekaj novega. Za nas, ki smo že nekaj časa v tem, pa ne. Kot smo se hitro navadili odsotnosti gledalcev, se bomo hitro spet na njihovo prisotnost.
Bi bila odsotnost navijačev morda lahko celo prednost za naše tekmovalce na Pokljuki? Tega splošno znanega pritiska domačega občinstva namreč tokrat ne bo.
Mislim, da je pritisk občinstva mogoče malo precenjen. Na tekmah vsak tekmovalec pritiska sam nase. Če si želiš nekaj doseči in si ogromno vložil v to, te lahko ta pritisk včasih stane boljši rezultat. Vemo, da je biatlon zelo čustven šport. Na strelišču. Za vsak strel so namreč nekakšne mikroemocije, seveda pozitivne, če zadeneš, in negativne, če zgrešiš. To lahko vpliva na končni rezultat. Če so ljudje na stadionu in jih znaš dobro izklopiti in ostati osredotočen, ne vplivajo nate, če pa tega ne znaš ali tega nisi navajen, pa lahko sam sebi narediš bistveno več škode. Mislim, da kakšne velike razlike ne bo, še vedno bi bilo bistveno boljše, če bi gledalci bili. V Sloveniji ima biatlon ne nazadnje kar nekaj privržencev, ki bi prišli. Glede na to, koliko ljudi me vsako leto sprašuje, ali imam kakšno vstopnico, je teh ljudi kar veliko. No, gledalci tokrat ne bodo dejavnik, mislim pa, da si bodo določeno breme naložili kar tekmovalci sami.
Kako pa vi kot trener doživljate te domače tekme?
Pritiska občinstva niti ne opazim, saj sem tudi že tako dolgo v tem – letos sem kot trener postal polnoleten (smeh, op. p.) – in me to ne gane. Niti v začetku me ni. Je pa res, da je pritisk novinarjev bistveno večji, če je prvenstvo doma. Spomnim se, da sem leta 2001 komentiral Pokljuko. Čeprav sem se takrat ukvarjal s triatlonom in sem bil sedem let profesionalec, so me potegnili iz biatlonskega naftalina, da bi komentiral prenose. Takrat sem bil presenečen, kakšen medijski pomp je bil okrog tega prvenstva. Je bil in letos je še toliko večji, ker mediji v živo ne pokrivajo biatlona, nekaj malega je bilo, zdaj pa v obdobju prvenstva močno narašča. Mene to niti ne moti, za tekmovalce pa je lahko težje. Za Jakova bo to razmeroma velik pritisk, saj se od njega pričakuje najboljše rezultate. Od maja do novembra se ni nihče zmenil zanj, zdaj pa bodo od njega vsi hoteli nekaj imeti. To je zagotovo nekaj, kar bo zanj, ne bom rekel moteče, ker je profesionalec, ampak zagotovo nekaj, kar mu bo jemalo čas, ki bi ga lahko porabil za kaj drugega. To na tekmovalce zagotovo vpliva bolj kot občinstvo.
Kdaj pa ste imeli vi prvi stik s Pokljuko?
Kot tekmovalec? Uf, moral bi res globoko pobrskati po spominu. Brez računalnika se ne morem spomniti. Tam iz leta 1989, 1990 se spomnim tekem na Pokljuki. Leta '88 sem se lotil biatlona, ampak smo imeli tam že prej tekaške tekme. Do 20. leta sem tekel na smučeh in nato prestopil v biatlon, mislim, da sem že pri desetih letih, se pravi pred 45 leti, ampak bi moral vprašati ata, on me je namreč vozil na Pokljuko. Pa ne samo na Pokljuko, na vse te terene, kjer se je teklo, v Rateče, na Jezersko. Takrat je bil sneg še bolj v dolini in nismo tako rinili v hribe. Zagotovo pa sem bil gori že kot otrok.
Najlepši pokljuški spomin pa boste najbrž lažje našli.
Zagotovo je to zmaga Jakova Faka (šprinterska tekma svetovnega pokala leta 2012, op. p.). Pa jih je bilo še nekaj, tudi njegove boljše uvrstitve med deseterico. Pa dosežki Julije Džima (ukrajinska tekmovalka, nekoč Velepčeva varovanka, op. p.), ko je še trenirala pri meni – danes ji še malo pomagam na daljavo, le včasih se nam pridruži – takrat pa je bila še pri meni in je zmagala. Te zmage si najlažje zapomniš. Bili so tudi spodrsljaji, ampak te ljudje hitro pozabimo. (smeh, op. p.).
Leta 2012 je Jakov Fak zmagal tudi na Pokljuki.
Je Johannes Thingnes Boe letos sploh premagljiv?
Tekaško je nezlomljiv. Teče lahko toliko, kolikor mora. Kadarkoli lahko uide skupini, kar tudi Oleju Einarji Björndalnu in Raphaelu Poireeju nekoč ni uspevalo zlahka. Tekaško je neverjeten. Je pa seveda premagljiv, saj ima v tej sezoni ne nazadnje samo štiri zmage, če sem prav izračunal. Je premagljiv. No, če ne dela napak, pa ni. Najhitrejši tekač je s strelsko ničlo vedno prvi. Če pa dela napake, pa …
Se torej lahko premaga lahko le sam?
Tako, tako. Če bo grešil na strelišču, letos je že, ga lahko kdo premaga. Če ustreli ničlo, nihče drug nima možnosti.
Upamo torej na Norvežanovo nemirno puško.
Zelo nehvaležno je računati na napake nasprotnika. To pač ne more biti taktika. Ne moremo načrtovati, da bodo drugi grešili, mi pa ne bomo (smeh, op. p.). Ampak biatlon so milimetri, nekomu tarča pade na rob, drugemu ne. Zaradi tega ni prvi nič boljši in drugi nič slabši. Dejstvo pa je, da tudi Johannes lahko dela napake. Lani na prvenstvu jih je res malo oziroma jih sploh ni, letos pa … Če bo zadržal tekaško formo, se bo z njim zelo težko bojevati. Če pa vprašate Francoze, bi vam rekli, da ga je mogoče premagati. Če vprašate mene, bi rekel, da mu je Jakov lahko z enim zelo optimalnim nastopom zelo, zelo nevaren.
Ste že kaj razmišljali o sestavi štafete? V Anterselvi je prišla do rezultata sezone, in to brez Klemna Bauerja. Vam to odpira kakšne nove možnosti?
"Tisti trener, ki zatrjuje, da natanko ve, kako priti do neke stvari, zagotovo ni prav dolgo v športu."
Niti ne, prvenstvo je vedno zgodba zase, tja vedno pridemo vsi z upanjem, da smo naredili vse, da tam dosežemo najboljše rezultate v sezoni. Kaj se bo zgodilo do štafete, ne vem, saj je še razmeroma daleč, na sporedu je predzadnji dan. Do takrat bo še kar nekaj štartov. Če pa pogledamo lansko leto, ko smo za svetovno prvenstvo ostali samo s štirimi fanti in smo bili nato peti, je bil to kar dosežek. Letos se je priključil Alex, ki je konkurenčen tem fantom. Kako bomo postavili štafete, je danes še nemogoče reči. Zagotovo sta nekakšno ogrodje Dovžan in Jakov, trije fantje pa so … Za Klemna bomo videli, kakšen je po koronavirusu, Rok je razmeroma stabilen, zanesljiv, Alex pa štafete za zdaj še ni naredil slabo. Bomo videli. Na vsak način si želimo to deseto mesto iz Anterselve še izboljšati.
Prihodnje leto so olimpijske igre. Se ta olimpijski ciklus priprav nadaljuje normalno, vam je pandemija kaj zmešala štrene?
Šport je živa materija, kot radi rečemo. Živ organizem, edina stalnica je sprememba. Ves čas se nekaj dogaja, nekatere stvari gredo boljše od načrta, nekatere po načrtu, nekatere pa slabše. Tisti trener, ki zatrjuje, da natanko ve, kako priti do neke stvari, zagotovo ni prav dolgo v športu. Neznank je ogromno, letos je bilo treba delati drugače, kot se je prej, in zanesljive poti, kako priti na vrh, pač ni. Mi jo sicer vedno iščemo, se z njo ves čas ubadamo, olimpijske igre so izziv, ki je za to generacijo zanimiv. Upam, da bosta Klemen in Jakov na visoki ravni vztrajala še eno leto, morda še kaj več, v tem času pa se lahko ti mladi – Cisarja že imamo, za njim sta še Planko in Vidmar (mladinca Lovro in Anton, op. p.), še dva fanta, ki kažeta visok potencial – pridružili. Po Jakovu biatlon ne bo preveč padel. Zanesljivo bo luknja, še vedno je bila in še vedno smo jo spet zapolnili.
Kdaj pa bi se Vidmar in Planko lahko priključila članski vrsti?
Ne vem, to je stvar širšega pogleda, strategije naše zveze. Kako se bo to dogajalo, po kakšnem časovnem načrtu, je druga zgodba, veseli nas, da imamo potencial. Poleg Cisarja vsaj še dva, zagotovo pa še koga, ki sem ga izpustil. Ampak ta dva spremljam in opažam, da imata iskrico v očeh, da bi lahko bila prava. Kdaj bo to, pa je stvar strategije zveze. Vemo, da so Italijani zdaj Hoferju in Windischu (Dominick, op. p.) priključili mladince, ker imajo leta 2026 olimpijske igre v Cortini. Mislim, da se bo prej ali slej zgodilo, a je s trenerji podobno kot s tekmovalci, vprašanje je, ali bom jaz še tu ali bo prišel kdo boljši z več znanja, kot se je enkrat že zgodilo. Upam samo, da bo tokrat res prišel nekdo z več znanja.
S trenerjem mladincev Janezom Maričem ste kaj v stiku?
Zelo malo, on ima veliko dela z mladinci, še njegova hčerka dirka v mladinski kategoriji, kar je tudi določena obremenitev. Vsem želi najboljše in teh mladincev ni tako malo, zato ima dovolj dela. Ne vidimo se prav veliko. Pa tudi sicer se pogovarjava o drugih stvareh, menim namreč, da mora vsak mlad trener postaviti svojo smer, svoj način, mi izkušenejši trenerji pa poskušamo čim manj vplivati nanje. Če bo šlo kaj hudo narobe, bom seveda posredoval, ampak za zdaj ne vidim nobenih težav. Če se je seveda odločil, da bo dolgoročno deloval kot biatlonski trener, bo moral postaviti svoje standarde, svoja pravila. Verjamem, da se lahko skozi čas razvije v dobrega članskega trenerja.
2