Sobota, 23. 1. 2021, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Simon Rožman
Frontman nove slovenske uspešnice na Kvarnerju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,50
1
S Simonom Rožmanom, mladim slovenskim nogometnim trenerjem, ki vse bolj opozarja nase, smo se pogovarjali o njegovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, o razvoju mladih, težavah slovenske stroke, izgorelosti, največ pa seveda o Rijeki, pri kateri je stopil v velike čevlje izjemno uspešnega rojaka Matjaža Keka in se izkazal.
"Super nam je, dobro nam gre," je v ponedeljek zvečer povedal slovenski trener Rijeke, ko je govoril o skoraj letu in pol trajajočem obdobju, ki ga je preživel na klopi reškega nogometnega ponosa. V več kot uro in pol dolgem telefonskem pogovoru med Ljubljano in Zagrebom, kjer ga je dan za tem proti Dinamu čakala prva tekma v letu 2021, je, ko je našteval uspehe z Rijeko, le redko uporabljal ednino. "Brez preostalih, ki so v strokovnem štabu, bi bil pečen. To je zgodba nas vseh," je večkrat poudaril, da v Rijeki ni sam. V strokovnem štabu ima ob nekaj domačih strokovnjakih še dva Slovenca, pomočnika Aleša Kačičnika in analitika Alena Obreza.
Na igrišču je od rojakov Adam Gnezda Čerin. Še eden v nizu številnih danes uveljavljenih mladih nogometašev, ki jih je uveljavljal že v Celju in v Domžalah. Že tam se ga je prijel sloves zelo nadarjenega trenerja, ki ustvarja, ima vizijo in igra všečen nogomet, a je bila v očeh marsikoga prisotna senca dvoma. Morda tudi zaradi tega, ker v trenerski posel ni vstopil z nogometnim renomejem. Nogometa namreč na resni ravni ni igral. Menil je, da bi z lovom na igralske sanje tvegal preveč, zato se je že kot zelo mlad odločil, da bo vstopil v šolske klopi in pozneje preskočil tudi na drugo stran. Med šolske učitelje.
Trener Rijeke je postal 23. septembra 2019.
Potem je z le 31 leti v roke dobil člansko ekipo Celja, ki je bila takrat na dnu lestvice, sezono za tem pa jo je popeljal do finala pokala in bil z njo slovenski podprvak. Trenerska zvezda je bila rojena. Še bolj uspešno in daljše je bilo njegovo obdobje v Domžalah, s katerimi je postal pokalni prvak in nase opozoril tudi v Evropi. Njegov model dela je postal prepoznaven, Domžale so bile ob močnih Mariboru in Olimpiji v nogometni javnosti celo kandidat za naslov. O največjih dosežkih z Domžalami je potihoma sanjal tudi sam. Da bi se to zgodilo, je naredil vse in, kot se je izkazalo pozneje, tudi preveč.
Leta 2019 se je pojavila izgorelost in domžalsko zgodbo je končal. Konec je pomenil tudi nov začetek. Le nekaj tednov za tem se je dobrih 200 kilometrov vzhodneje in južneje končala še ena, precej daljša zgodba. Tista, ki jo je na klopi Rijeke pisal Matjaž Kek. Predvsem zaradi njegove super zapuščine so na Rujevici ob iskanju njegovega naslednika pokukali v Slovenijo in tam našli svojega zdajšnjega trenerja.
V njem so videli potencial za zgodbo, ki so jo na novo začeli pisati pred dvema letoma. Časi pri Rijeki so se namreč po veliki uspešnici s slovenskimi notami, ki je vrhunec dosegla z zgodovinskim naslovom prvaka leta 2017, močno spremenili. Bogati vlagatelj iz Italije je odšel, denarja kar naenkrat ni bilo. Treba ga je bilo začeti proizvajati. Kako drugače kot s promocijo svojih, mladih nogometašev. Za kaj takega pa trenutno na teh prostorih skorajda ni boljšega od tistega, ki so ga izbrali.
Danes lahko predsednik Rijeke Damir Mišković in najtesnejši sodelavci veselo ugotovijo, da se niso zmotili. Za Rijeko igrajo številni mladi, njeni nogometaši. S prodajami je v zadnjih dveh prestopnih rokih zaslužila štiri milijone evrov. Še vsaj štiri bo zaslužila poleti. Prestopa mladih Ivana Nevistića in Daniela Štefulja v Dinamo Zagreb sta namreč že dogovorjena. Še več kot toliko je prinesla senzacionalna uvrstitev v ligo Europa. Ob tem je nova slovenska trenerska zasedba na Reki v klubske vitrine prinesla tudi pokal.
In da, tudi derbi z Dinamom dan za tem pogovorom je Rijeka dobila. Premagala ga je z 2:0 in zdaj zakuhala boj za prvenstveni vrh. Ni kaj, Slovenci so na Reki spet poskrbeli za hit. Njihov frontman pa je 37-letni učitelj športne vzgoje iz Štor.
Na klopi Rijeke je do zdaj zbral 31 zmag, sedem remijev in 16 porazov.
Pogovarjava se na predvečer vaše prve tekme v letošnjem letu, gostovanja pri zagrebškem Dinamu. Primerna priložnost, da opišete, kako v vašem strokovnem štabu potekajo priprave na pomembno tekmo in kako sami doživljate večer pred njo?
Imamo utečeno prakso in model dela, tako da že dva dni pred tekmo sestavimo ekipo. Okostje je znano, zato se na nasprotnika pripravljamo zelo striktno. Delamo na prekinitvah in podobno. Zadnji dan le še ponovimo, kar si želimo na tej tekmi delati. Gre za strogo taktično pripravo. Dva dni pred tekmo spustimo tudi fizične aktivnosti. Logistika v klubu je zelo urejena. Kje bomo nastanjeni, kaj bomo jedli, glede tega mi ni treba skrbeti.
S sodelavci v strokovnem štabu gremo tik pred zdajci v zadnje podrobnosti, saj imamo po navadi že teden pred tekmo opravljeno podrobno analizo nasprotnika. Potem počasi igralcem dajemo informacije, ki se nam za njih zdijo pomembne. Ob tem pa pazimo, da se z nasprotnikom ne obremenjujemo preveč in da ne izgubimo rdeče niti, ki jo imamo mi. Skratka, pri Rijeki vse teče kot dobro utečen stroj, tako da s tem, da bi imel nemiren spanec večer pred tekmo, res nimam težav. Tudi danes bom zaspal povsem mirno, tako kot vsak dan. (smeh, op.p).
Koliko odločitve sprejemate na podlagi informacij, ki jih imate, in koliko to prepustite intuiciji.
Igralce skozi teden opazujemo in spremljamo njihovo formo, ki je odvisna od številnih zunanjih dejavnikov, tudi njihovih privatnih življenj, seveda pa tudi od taktik, s katero se bomo lotili nasprotnikov. Velikokrat prideš v dilemo, ko imaš 15 igralcev, ki si zaslužijo igrati, ampak jih lahko na igrišče postaviš samo enajst. Nekateri pravijo, da so to sladke skrbi, toda v resnici so lahko tudi zelo težke.
Če smo v dvomih, tega igralcem ne pokažemo, ampak pripravimo več scenarijev in se potem odločimo. Ne igramo psiholoških igric. Naše delo in strategija sta zelo transparentna. Je pa res, da se kdaj kakšna sprememba zgodi tudi v zadnjem trenutku, zadnji dan. Tukaj se včasih zgodi, da se oprimeš tudi intuicije. Največkrat takrat, ko je več igralcev na istem igralnem mestu v dobri formi. Takrat ti drugega ne preostane.
Do zdaj je s Celjem, Domžalami in Rijeko odigral 26 evropskih tekem (10 zmag, 7 remijev, 9 porazov).
Kako dobro pripravljeni vstopate v drugi del sezone, na katerega ste se pripravljali vsega dva tedna, pred vami pa je 10 tekem v 29 dneh?
Na pripravah smo se ukvarjali predvsem s samimi sabo. Šli smo čez stvari, ki smo jih v prvi polovici sezone delali dobro in poskušali ugotoviti, kje so rezerve. Priprave so bile kratke, enostavne. Osredotočali smo se predvsem na celotno prvenstvo in na to, kakšni želimo biti. Konkretno na Dinamo smo se pripravljali zelo malo.
Pred nami je velik izziv. Tudi zato, ker nihče ne ve, kaj nas čaka. Vsem se nam v času zdravstvene krize dogajajo stvari, ki se nam še nikoli niso dogajale. Na nič se ne moreš upreti. Do zdaj smo imeli največ šest, sedem tekem v mesecu dni, zdaj bomo imeli še tri več. Težave bomo skušali reševati sproti.
V 14 dneh smo obnovili stvari, ki smo jih v prvem delu sezone delali dobro. Testiranja so pokazala, da kondicijsko nismo izgubili veliko. Zelo sem zadovoljen s tem, kar nogometaši kažejo na treningih. Zelo pomembno bo, da bodo zdravi. Skozi celo leto veliko delamo na preventivi. Motiv ne bo vprašljiv. Smo mlada, nedokazana ekipa, ki se želi dokazati. Potem je tukaj vedno tudi rezultatski imperativ.
Pred nami je res velik izziv. Ob Dinamu imamo najtežji razpored, ampak s to razliko, da imajo Zagrebčani enkrat širši kader. Najbolj me skrbi, da ne bi v zimskem prestopnem roku še kakšnega nogometaša izgubili, ker ga bo težko nadomestiti. Vseskozi bomo namreč igrali tekme, časa za trening in uigravanje ne bo veliko. Dodajati nove igralce bo zelo težko.
S kakšnimi cilji vstopate v drugi del sezone?
Cilji ostajajo enaki, kar je za trenerja težko, saj je tukajšnja okolica vajena uspehov, mi pa smo v zadnjem času povsem obrnili strategijo. V dveh prestopnih rokih smo od najstarejše prišli do statusa praktično najmlajše ekipe v prvi hrvaški ligi.
Rijeka je v zadnjih nekaj letih dosegala res velike uspehe. Lani nam je to uspelo. Trenutno smo v dobri situaciji. V prvenstvu nas čaka še pet zaostalih tekem. Smo blizu vrha, kar je tudi naš osnovni cilj. Da bi bili vsaj drugi, tretji ali četrti in si zagotovili mesto v kvalifikacijah za novo evropsko ligo, ki prihaja.
Sam si želim, da bi prišli čim bližje vsem trem lovorikam. Ob prvenstvu in pokalu nas čaka še superpokal. Realnost mogoče ni takšna, ampak v prejšnji sezoni smo dokazali, da lahko presežemo sami sebe. Če bi bilo tako tudi zdaj, bi bila to za nas sijajna sezona.
Z Rijeko je že trikrat premagal Dinamo. Enkrat je z njim remiziral, trikrat pa izgubil. Drugega hrvaškega velikana, Hajduk iz Splita, je na štirih tekmah štirikrat premagal.
Sanjate o tem, da z vrha sklatite tudi Dinamo?
Želja vseh klubov je, da bi se Zagrebčanom čim bolj približali, kar pa je težko, saj imajo z naskokom največji proračun v ligi. Če povem, da smo si mi od Dinama sposodili Luko Menala in Sandra Kulenovića, ki tam nista prišla niti med 23, pri nas pa sta zelo pomembna igralca, sem povedal vse.
Dinamo ima enostavno sijajno selekcijo, v Zagrebu se obrača ogromno denarja, kupujejo najboljše hrvaške igralce in s tem krepijo sebe, slabijo pa konkurenco. Dinamo je izjemno organiziran in velik klub. Po drugi strani pa je res, da je igrišče tisto, ki odloča. Lahko se zgodijo tudi presenečenja. Rijeka je to v zadnjih sedmih letih že pokazala. Bo pa lažje v pokalu kot v prvenstvu, ki je maraton.
Selektor Slovenije Matjaž Kek je jeseni, po koncu lige narodov, rekel, da je za njim najtežje obdobje v trenerski karieri. Je z vami, ki vam je Covid-19 povzročil obilo preglavic, podobno?
Res je bilo pestro in težko, a po drugi strani tudi lepo, saj smo bili rezultatsko uspešni. Ko je tako, hitro pozabiš na slabe stvari. Je pa bilo po organizacijski plati res naporno. Vloženega je bilo veliko napora, ogromno logistike, nedorečenosti.
Lahko navedem nekaj primerov. Dva dni pred vsako evropsko tekmo smo se morali testirati. Ko smo se pripravljali na Napoli, smo že imeli izdelano strategijo in postavljeno ekipo. V torek smo se testirali, imeli v sredo zjutraj trening in šli na pot. Rezultate smo dobili v sredo zvečer, šest igralcev iz prve postave je bilo pozitivnih. Potem veste, kako je bilo.
V Španijo smo odpotovali, zraven so bili tudi igralci, ki so bili že pozitivni, bolezen so torej preboleli, bili potem negativni in na zadnjem testiranju spet pozitivni. Po Uefinem protokolu tudi igralci, ki so pozitivni, lahko igrajo, če so bili vmes negativni in so Covid-19 že preboleli. Po drugi strani pa prideš v državo, v kateri so pravila drugačna in igralcev, ki imajo zadnji test pozitiven, ne spustijo čez mejo.
Zgodilo se nam je tudi to, da je, prav tako na gostovanju v Španiji, Hrvaška medtem menjala pravila. Če ne bi izkoristili nekaterih privilegijev, se določeni igralci sploh ne bi mogli vrniti na Hrvaško. Ostati bi morali v Španiji. Ko smo se vrnili, smo bili spet testirani, na rezultate pa smo čakali praktično do začetka naslednje tekme, ki smo jo imeli čez dva dni. Totalen kaos, ki nam je vzel ogromno energije. Strinjam se s selektorjem. Za ljudi, ki smo bili notri v tem, je bilo zelo stresno.
Zaradi novega koronavirusa je Rijeka v prvenstvu v precejšnjem zaostanku z odigranimi tekmami.
Koliko je pandemija zarezala v proračun Rijeke?
Že prej smo bili v precej negotovi finančni situaciji. Praktično od mojega prihoda naprej smo drastično rezali stroške. Potem je prišla še korona in rezati smo jih morali še bolj. V času prvega vala smo se dogovorili, da bomo prejemke zmanjšali za 70 odstotkov, kar bi trajalo od prve tekme in naslednjih devet mesecev, se pravi do junija 2021, ko bo klub začel plačevati za nazaj.
To je bil velik hendikep, a tega igralci in zaposleni v klubu nismo obešali na velik zvon. Je pa res, da smo z uspehi in nagradami iz Evrope ta načrt prehiteli, tako da smo bili praktično že novembra na dveh tretjinah prihodkov, medtem ko bo s preostalo tretjino tako, kot je bilo dogovorjeno.
Ne vem natančne številke, ampak mislim, da nam je Evropa prinesla okoli pet milijonov evrov. Uspelo nam je tudi nekaj dobrih prestopov, tako da smo finančno luknjo nekako zakrpali. Smo na dobri poti, klub se je finančno stabiliziral, ampak naprej bomo šli z isto strategijo. Zagotovo bo v naslednjih mesecih še nekaj prodaj, a se ne bojim. Ekipa ima dovolj potenciala in vrednosti, da klub še naprej funkcionira in hodi po isti poti.
Kako ste doživeli vaš debitantski nastop v skupini lige Europa?
Želja vsakega trenerja je, da bi nekoč igral v skupinskem delu lige Europa ali lige prvakov. Užival sem. Igrali smo proti ekipam, ki bolj kot v ligo Europa sodijo v ligo prvakov. Napoli, Real Sociedad, nizozemski AZ Alkmaar. Proti velikanom, katerih ekipe so bile skupaj vredne milijardo, naša pa 20 milijonov evrov. Bilo je malo bojazni, da bomo stradali, ampak smo se dobro spopadli z vsemi.
Pridobili smo na samozavesti. Igralci so dobili na tržni vrednosti, dobili smo potrditev dobrega dela in potenciala. O tej ligi lahko govorim samo o presežnikih. Privoščil bi jo vsakemu trenerju. Zelo hitro se učiš. Zelo veliko se naučiš, saj je igra na tako visoki ravni, da iščeš nove poti, nove smernice. Zelo veliko analiziraš tekmece in dobiš marsikatero informacijo. Imaš seveda tudi dodaten motiv. Ni bilo lahko, sploh zaradi korone, ampak ko nekaj delaš z užitkom, ni težko. Za mano je velika, zelo lepa izkušnja.
Rijeka je v ligi Europa v družbi Napolija (1:2 in 0:2), Real Sociedada (0:1 in 2:2) in AZ Alkmaarja (1:4 in 2:1) osvojila štiri točke.
Je zmaga v Köbenhavnu vaša največja do zdaj?
Ne samo meni, ta zmaga je vsem v klubu, nogometašem, mojim sodelavcem v strokovnem štabu, navijačem, tudi drugim zelo pri srcu. Naredili smo nekaj velikega. Če primerjaš vložke ekip, s katerimi smo tekmovali, na koncu tudi individualno kakovost, potem pa v tej konkurenci uspešno nastopaš, moraš biti zadovoljen. Spomnim se, da sva se že pred časom o tem pogovarjala z Darkom Milaničem. Opisoval mi je, kako je igrati na taki ravni, a šele potem, ko to vidiš in doživiš, veš, o čem je govoril.
Je pa res, da sem ob nastopanju v ligi Europa dojel, zakaj bo večina ekip iz držav srednje in nižje evropske nogometne ravni po novem nastopala v drugi evropski ligi. Enostavno ne spadamo zraven. Ko vidiš, koliko denarja v nogomet vlagajo Španci, Italijani, kako dojemajo nogomet, potem je jasno, da prihajaš iz drugega sveta. Trener Real Sociedada mi je povedal, da v njegovi ekipi samo za plače prve ekipe potrošijo nekje 110 milijonov evrov na leto. To so številke, ki so za vse nas nepredstavljive. Elita se bo vedno bolj zapirala, vsi ostali se bomo morali zadovoljiti z drobtinicami.
Kako velik minus bo, da bodo klubi, kot so Rijeka in podobni, razen če bodo prvaki, z novim tekmovanje, Uefino konferenčno ligo, težko računali na nastop v družbi najboljših evropskih klubov?
Sigurno bo to velik hendikep, naredila se bo še večja razlika, razumem pa, zakaj je tako. Enostavno se po finančni plati ne moremo kosati z največjimi. To bo minus, ampak po drugi strani bo tudi ta konferenčna liga ponujala šestouvrščenega iz angleškega, nemškega prvenstva … Potem bodo tukaj še klubi iz regije.
Finančno ne vem, kako bo, po tekmovalni plati pa bo ta liga zelo zanimiva. Jasno je, da evropskih velikanov razen pri tistih državnih prvakih, ki bi se potem morebiti uvrstili v ligo prvakov ali ligo Europa, v naših krajih verjetno še dolgo ne bomo videli. Preostali klubi se bomo pač potegovali za preboj v to tretjo evropsko ligo, v katero pa tudi ne bo tako lahko priti. Danes v nogomet vlagajo vsi. Razlike so majhne tako v samem vrhu evropskega nogometa kot tudi nižje, kjer smo mi.
Po poklicu je učitelj športne vzgoje. Ko je delal v Celju, je bil ob tem zaposlen tudi na osnovni šoli.
S tem, kar ste do zdaj dosegli na Rijeki, ste zadovoljni? Kako vas je sprejela okolica?
Težko povem, kako so me sprejeli ljudje, saj enostavno gledam predvsem na svoj posel. To, da bi ugajal javnosti, ni moj cilj. Na koncu trenerja gor držijo le rezultati in to, ali si izpolnil cilj, ki ti ga je dala uprava. Rekel bi, da smo jih mi z zmago v pokalu, v katerem smo izločili Osijek, Dinamo in na koncu premagali še Lokomotivo, celo presegli. Lovorika je bila bolj želja kot cilj, ampak nam je uspelo.
V prvenstvu smo po letih drugih mest, vmes pa je bila Rijeka z Matjažem celo prvak, tokrat pristali na tretjem mestu. Vse do zadnje minute smo bili v igri tudi za drugo mesto, na koncu pa smo bili tretji. Mislim, da zasluženo. Lahko smo zadovoljni s tem, kar smo dosegli.
Je pa res, da ima okolica na Reki zelo visoke zahteve. Kljub temu imam občutek, da so nas ljudje dobro sprejeli. Spoštujejo so naše rezultate. Ujeli smo tudi zadnji vlak in se uvrstili v ligo Europa. S tem smo si kupili mir. Imeli ga bomo do prvega poraza. Tega se zavedamo.
Nekaj grdih porazov ste tudi doživeli. Po dobrem začetku na klopi Rijeke ste potem oktobra in novembra 2019 nanizali tri poraze, proti Varaždinu, Osijeku in Dinamu. Posebej boleč je bil predvsem zadnji. Izgubili ste z 0:5, že sredi prvega polčasa pa zaostajali z 0:4. Zanimivo, po tej tekmi se je začel vaš rezultatski vzpon. Kaj se je dogajalo?
Po odhodu Igorja Bišćana in našem prihodu je bilo v klubu zelo težko. Znašli smo se v kompleksni situaciji. Ne bi šel v podrobnosti, ampak res ni bilo lahko. Na tisti tekmi smo bili povsem nemočni, dogajalo se je marsikaj. Po njej smo začeli z osnovnim selekcioniranjem igralcev. Nekateri niso bili pri stvari.
Ko smo začeli rezati glave, se je zadeva začela postavljati. Do zimskih priprav smo se tipali, raziskovali trg in spoznavali DNK kluba. Sam sem potreboval nekaj časa, da sem to spoznal. Nisem si mislil, da bo tako težko. Ko spremljaš od daleč, vidiš eno. Ko si notri, je povsem drugače. Po zimi 2020 je bilo vse lažje. Stvari so stekle. Postavili smo model igre, razmišljanja, treninga. Po tistem sem postal bolj miren, osredotočil sem se lahko le na igrišče.
Podporo v klubu ste vedno čutili?
Absolutno, od predsednika Damirja Miškovića, podpredsednika, obeh športnih direktorjev … Povsod sem imel podporo. Ne gre za veliko ljudi, ampak za majhen krog posameznikov, ki klub vodijo zelo racionalno. Imajo svojo strategijo, ki je ne menjajo iz tedna v teden. Za zdaj so mi vedno stali ob strani. Vse stvari smo reševali skupaj, skupaj smo se tudi veselili.
Gre za kulturo, ki v klubu vlada že dlje časa. Po vsaki tekmi se usedemo in se pogovorimo o težavah. Klub deluje zelo transparentno. Malo je stvari, ki bi polzele iz rok. Za zdaj lahko rečem, da je Rijeka izjemno okolje. Majhna skupina ljudi, ki dela za skupen cilj. Tudi zato je v zadnjih letih verjetno dosegala take rezultate, kot jih je.
Matjaž Kek je Rijeko vodil kar pet let in pol. Dvakrat je bil z njo pokalni prvak, leta 2017 pa ji prinesel zgodovinski prvi naslov hrvaškega prvaka. Kar trikrat je z njo igral v skupinskem delu lige Europa.
Vzpon Rijeke se je zgodil s prihodom Matjaža Keka. Ne bomo se zmotili, če rečemo, da je selektor vrata odprl tudi vam. Je Kekov duh, v vas seveda mnogi na Reki vidijo njegovega naslednika, v pomoč ali breme?
Dejstvo je, da je Matjaž v Rijeki pustil izjemen pečat. Ne samo z rezultati, ampak tudi z vsemi idejami, infrastrukturo, ki je v zlatih časih nastala. Absolutno je za dojemanje slovenske stroke na Hrvaškem naredil ogromno. Mi prihajamo za njim in iščemo svojo pot. Ne zato, da bi koga preskočili, ampak se pač kot klub, ki je živa materija, razvijamo v drugo smer. Skušamo dati svoj kamenček v zgodovinski mozaik kluba.
Nima se smisla primerjati. Matjaž je naredil ogromno dobrega in bo v očeh Rečanov vedno dobro zapisan. Ko nekdo naredi toliko, kot je naredil on, je prav, da je tako. Že samo primerjava z njim mi daje vedeti, da smo na pravi poti. To si štejem v čast.
Kek je poskrbel za zgodovinski naslov, nekaj evropskih podvigov in tudi bogatih prodaj, s katerimi je napolnil klubsko blagajno. Navijači Rijeke o njem govorijo o presežnikih. Če kaj, mu lahko očitajo le eno. Da ni uveljavljal nogometašev iz Rijekine šole. Z vami je drugače. Pogled na nosilce vaše zdajšnje ekipe kaže, da zanjo igrajo številni mladi fantje iz klubske nogometne šole. Vratar Ivan Nevistić, branilca Hrvoje Smolčić in Daniel Štefulj, vezist Ivan Lepinjica in še kdo.
Takrat je bila strategija drugačna. Ob vseh presežnikih in uspehih uveljavljanje mladih igralcev ni bilo mogoče. Zdaj je obrnjena v smer produkcije, kar narekujejo naše finančne zmožnosti. Ob mojem izboru na vroč stolček so ljudje v klubu vedeli, kakšne so moje izkušnje iz preteklosti. Pri uveljavljanju mlajših gre za proces, v katerem je ogromno učenja. Veliko individualnega dela. Sigurno je lepo, ko pride do bogatega prestopa. Si srečen, saj veš, da si bil del nekega procesa. Da si fantu pomagal do boljšega življenja.
Je pa res, da si ob tem v okolici, v kateri si vajen na rezultate, hendikepiran. Ampak klub ima svojo strategijo, od katere ne odstopa. Po drugi strani pa zaradi tega v klubu tudi stojijo ob strani trenerju in ga ne odslovijo po enem, dveh porazih. Vsaj do zdaj je bilo tako. V nogometu namreč nikoli ne veš, kako se obrne. Odnosi v klubu so zelo čisti. Vse poteka zelo transparentno. Zaradi tega je veliko lažje.
Levi bočni branilec Daniel Štefulj je bil še pred letom dni anonimnež. Danes je tržno najbolj zanimiv nogometaš Rijeke, eden od najbolj obetavnih hrvaških nogometašev in pred pragom bogatega prestopa v Dinamo Zagreb. Podobno velja za vratarja Ivana Nevistića. Oba sta za Rijeko debitirala pod Rožmanovim vodstvom.
Na Rijeki vam uspeva podobno, kot vam je v Domžalah in Celju. Tudi zdaj ste poskrbeli za nekaj donosnih prodaj, samo Ivor Pandur in Tibor Halilović sta prinesla 2,5 milijona evrov, tudi tukaj uveljavljate mlajše in jim odpirate vrata lepše nogometne prihodnosti. Seznam nogometašev, ki so prosperirali ob delu z vami, je res dolg. Benjamin Verbič je danes zelo uveljavljeno nogometno ime, Amedej Vetrih, Jure Balkovec, Miha Blažič, Žan Majer, Jan Repas, zdaj Adam Gnezda Čerin so prišli do reprezentance Slovenije in dobrih pogodb v tujini, Shamar Nicholson je jamajški reprezentant, Dario Meljnak pa je prilezel celo do hrvaške reprezentance ... Se čutite kot del njihovega uspeha in obratno? Kako vašo vlogo vidijo oni?
Ne samo jaz, ampak vsi ljudje iz mojega strokovnega štaba in drugi v klubih, v katerih sem deloval, smo zaslužni za to. Morda kdo od njih še več kot jaz. Izjemno sem ponosen na vsakega, ki mu je uspelo, saj vem, čez kaj vse smo skupaj šli. Tudi ogromno neprijetnih stvari je bilo. Zato je takrat, ko je zgodba uspešna še naprej, prijetno.
Ne pričakujem pa, da bi mi moral biti kdo zaradi tega hvaležen. To je moj posel. Nikogar si ne bom prisvojil in govoril, da sem ga naredil jaz. V procesu karier nogometašev je veliko trenutkov in veliko ljudi, ki so z njimi delali. To je le potrditev prave usmeritve. Vem, da smo ogromno fantom pomagali do pogodb. Zelo sem vesel, ker se njihove poti vzpenjajo ali pa so dosegli, kar so si želeli. Igrajo v reprezentanci.
Načeloma z vsemi temi fanti ostanem v dobrih odnosih, slišimo se. Mene bolj kot karkoli drugega zanima to, kaj in kako počnejo v svojih klubih. Zanima me strokovna plat. Oni me največkrat spomnijo na kakšne smešne dogodivščine iz preteklosti. Na besede, ki sem jih kdaj izrekel v žaru, pa so zdaj zelo smešne, čeprav sem takrat mislil smrtno resno.
Koga od nogometašev, s katerimi ste sodelovali, bi izpostavili?
Ogromno je fantov, s katerimi sem imel izjemen odnos. Morda prvi je Verbič, s katerim sva skupaj začela delati prve korake vsak na svoji poti. Z njim sem še vedno v stikih. Potem je tu še ogromno igralcev iz Celja. Blaž Vrhovec in tako naprej.
Iz Domžal zagotovo Senijad Ibričić, ki je bil s svojimi izkušnjami iz tujine, nasveti in z odnosom do dela velik plus za mojo kariero in trenerski razvoj. V Domžalah smo prodali ogromno igralcev. Z vsemi sem se dobro razumel. Sprejeli so naš način dela, eden drugemu smo pomagali. Vsakič, ko koga od njih vidim v reprezentanci, sem zelo ponosen na to, da sem bil delček njihove kariere.
Ni bilo pa vedno lepo. Selekcija je pogosto kruta. Vsi tisti, ki niso uspeli, imajo verjetno drugačno mnenje o meni. To je šport, drugače ne gre. Zagotovo sem kdaj naredil tudi napako, ampak absolutno nikoli ne namerno.
Benjamin Verbič je trenutno eden od najbolj uveljavljenih slovenskih nogometašev. Odigral je več kot 200 tekem za kijevski Dinamo in danski Köbenhavn, odigral in 30 nastopov v skupinskem delu evropskih pokalov (11 v ligi prvakov in 19 v ligi Europa). Za Slovenijo je odigral 34 tekem in zabil pet golov.
Kaj je pri delu z mladimi najpomembnejše in kako se prilagajati na hitro spreminjajoč svet, v katerem danes odraščajo?
Nam, mlajšim trenerjem, ki smo zrastli v času nastanka tehnološke dobe, je zagotovo lažje kot nekaterim starejšim kolegom. Verjetno lažje dojemamo nekatere stvari, je pa šport v osnovi še vedno zelo enostavna panoga, ki poteka na igrišču in ne na telefonu. Lahko uporabljaš vse mogoče sodobne tehnologije, a trening je na koncu še vedno podoben, kot je bil pred 50 leti. Ne govorim o metodah, ampak o načinu dela. Samo na treningu boš lahko napredoval. Zdaj, ko imamo toliko pripomočkov, si seveda z njimi pomagamo in si olajšamo delo. Neumni bi bili, če tega ne bi izkoristili.
Je pa motečih zunanjih dejavnikov toliko, da včasih mladim res ni lahko ohraniti čiste glave. Vse informacije, ki jih morajo prežvečiti, tu so potem tudi menedžerji, mediji, navijači, tudi starši in še marsikaj. Zelo pomembno je predvsem to, da igralec v tebi vidi pomoč. Da te bo izkoristil in prek tebe promoviral sebe. To pa dosežeš z avtoriteto znanja in seveda tudi s prilagajanjem. Normalno, da imaš neke vrednote, ki jih gojiš že od nekdaj in čez njih ne boš šel, a skušaš včasih narediti tudi korak proti fantom.
Kot vodja si zelo pod drobnogledom. Če si iskren, potem steče. Če igraš neke vloge, lahko uspeš samo na kratek rok. Tvoje obnašanje, podajanje znanja in informacij ti na koncu vedno utirajo pot. Ko tak odnos dosežeš, potem stvari kliknejo in stečejo. Bo pa trenerjem čedalje obvladovati okolico. Čedalje težje bo ohranjati ekipni duh.
Koliko date na čustveno inteligenco in psihologijo nogometnega dela?
Že od nekdaj sodelujem z vrhunskim psihologom Alešem Vičičem, to ni skrivnost. Delava tudi na osebni rasti in tem, kako obvladovati stresorje. Veliko več časa posvečam samemu sebi, saj gre za zelo stresen poklic. Enkrat sem že izgorel, tega si ne bom več privoščil. Ogromno tudi berem o tem. O razvojni psihologiji kot starš, pa tudi na splošno. Absolutno je psihologija zelo pomemben del mojega življenja.
Glede nogometnega izobraževanja pa tudi vseskozi delam na tem, da se naučim česa novega. Sodelujem v forumu trenerjev iz Evrope, čeprav v njem nisem najbolj aktiven. Imam tudi ogromno prijateljev iz Slovenije, s katerimi mesečno analiziramo in odpiramo nogometne teme. S starimi prijatelji iz Celja in tudi z nekaj manj znanimi, a zelo perspektivnimi trenerji. Ostajamo v stikih.
Morda se še največ učim iz tega, najmanj pa od gledanja evropskih tekem. Ko gledam nogomet, enostavno ne morem izklopiti glave. Karkoli gledam, analiziram. Ker nočem tudi prostega časa namenjati nogometu, tega ne počnem več. Po tem, kar se mi je zgodilo v Domžalah, sem se naučil tega, da znam nogomet tudi izklopiti.
Takole je po izključitvi na derbiju proti Mariboru 30. avgusta 2019 odkorakal z igrišča. To je bila njegova zadnja tekma v vlogi trenerja Domžal. Na 134 tekmah je zbral 67 zmag, 32 remijev in 35 porazov.
Kaj se je zgodilo v Domžalah? Pred začetkom sezone ste bili leta 2019 med tihimi favoriti za naslov, potem pa v prvih osmih krogih niste niti enkrat zmagali. Odšli ste po septembrskem porazu z Mariborom.
Tri leta smo pisali uspešno zgodbo. Rezultatsko bi rekel, da celo maksimalno, čeprav je bila vedno želja, da še kaj dodamo. Poskrbeli smo za nekaj dobrih prestopov, osvojili pokal, uveljavili nekaj mladih nogometašev. Logistiko in organizacijo kluba smo dvignili na višjo raven.
Bilo je tako, da sem želel biti vpet v vse zadeve. Po treh letih, v katerih si nisem vzel časa zase, je počilo. Enostavno sem zbolel. Pregorel sem. Na koncu je to sovpadalo tudi s slabimi rezultati. Čeprav sta bila predsednik in športni direktor na moji strani, imel sem izjemno podporo, rekla sta mi celo, naj se spočijem in se vrnem čez en mesec, dva bolniškega dopusta, sem se odločil, da zgodbo končam in si vzamem čas zase.
Junij in julij sta bila mučna, potem so prišle še evropske tekme. Zelo slabo sem se počutil, pogosto me ni bilo na treningih. Izgorel sem. Ni šlo. Takrat sem spoznal, da marsikaj v življenju lahko počaka. Enostavno sem si naložil vsega preveč. Mislil sem, da zmorem vse, pa na žalost ni bilo tako. Vsi imamo mejo, do katere lahko gremo. Čeprav me je obkrožal izjemen kader, krasni ljudje,sem želel imeti nadzor nad vsem. To me je iztrošilo.
Iz Celja ste prav tako odkorakali sami. Septembra leta 2015 ste odšli le malo za tem, ko ste sezono pred tem navdušili, v prvenstvu ste bili drugi in izgubili šele v finalu tekmovanja.
Na obdobje, ki sem ga preživel v Celju, sem zelo ponosen. To je moj začetek. Zelo vesel sem bil, da mi je takratni športni direktor Ambrož Krajnc ponudil priložnost. V prvi sezoni smo izpolnili cilj in obstali v ligi. Ko sem prišel na klop Celja, smo bili namreč v zelo slabi situaciji. Naslednje leto smo spisali lepo zgodbo.
Potem so se po koncu sezone začele lomiti nekatere stvari. Športni del kluba je prehitel ostali del. Moja želja je bila, da se skušamo ambiciozno razvijati v tej smeri, a se niti približno nismo. Praktično že pred začetkom prvenstva sem bil obupan. Verjel sem, da smo lahko veliko boljši. V klubu so se zadovoljili s tem, jaz pa sem imel višje ambicije.
Potem so prišli slabi rezultati, pet porazov v šestih tekmah, in sem odšel. Rezultati so bili plod moje nejevolje, pa tudi zelo spremenjene ekipe. Bil sem zelo neučakan, takoj sem želel še več. To, da je prišla kriza in sem se odzval tako, kot sem se, je bila tudi dobra šola za življenje in moj trenerski posel.
Veselje po prvi lovoriki. Osvojil jo je konec maja 2017 z Domžalami po zmagi nad Olimpijo v finalu pokala.
Celje je lani osvojilo zgodovinski naslov. Tudi tokratna pravljica se je končala zelo hitro.
Zelo sem vesel, da je Celje postalo prvak. To je moj prvi klub, v Celju tudi živim. Dogajanje spremljam od daleč. Za Celjem je zelo specifična sezona, v kateri je prišlo do sijajnega rezultata. Da prideš do rezultata, moraš vložiti ogromno truda, veliko stvari se mora poklopiti. Da držiš kontinuiteto, je še veliko težje.
Zlatko Zahović je v Mariboru vedno govoril, da je obdržati rezultate, ko si na vrhu, najtežje. Kaj se je zgodilo v Celju, ne vem, vem pa, kako težko je, ko prideš do nekega odmevnejšega rezultata. Ko presežeš samega sebe, okolica od tebe vedno pričakuje, da boš še naprej tako dober, če ne celo boljši. Pa čeprav si bil morda boljši, kot dejansko si.
Nogomet ste v Celju igrali tudi sami. Čeprav ste bili članski ekipi Celja priključeni zelo hitro, s 16 leti, ste ocenili, da bo bolj varno, če se posvetite šoli in idejo o tem, da bi postali profesionalni nogometaš, opustili. Zdaj vam za to nevsakdanjo potezo verjetno ni žal.
Bil sem zelo realen. V Štorah, kjer sem živel, sem imel večinoma tri, pet let starejše prijatelje, ki so me učili, da nisem ponavljal njihovih napak. Ko sem začel trenirati s člani, sem spoznal, koliko dejavnikov je pomembnih, da ti uspe. Potem je bil tu še finančni del. Bil sem Zoisov štipendist, kar mi je omogočilo, da se lahko šolam. Ocenil sem, da bi bil rizik prevelik. Tudi zaradi konkurence. Takrat smo imeli v ekipi Roberta Korena, Aleksandra Radosavljevića in še nekatere sijajne nogometaše, zato sem se raje usmeril v šolo.
Moja nogometna pot se je končala, še preden se je začela. Nogomet sem na amaterski ravni, v tretji ligi, potem sicer še igral, saj sem zaljubljen vanj, zato ne čudi, da sem se hitro prepoznal tudi v trenerskih vodah. Začel sem s selekcijo najmlajših dečkov, od tam pa je šla moja trenerska pot naprej in se je razvijala. Razvija se še danes in se bo, upam, tudi v prihodnosti.
Na klopi Celja je debitiral maja 2014, malo po 31. rojstnem dnevu. Zdržal je 58 tekem, zbral pa 28 zmag, 14 remijev in 17 porazov.
Ste bili zaradi tega, ker nogometa nikoli niste igrali na visoki ravni, prikrajšani?
Trenerji, ki so nogomet igrali na vrhunski ravni, imajo prednost, saj imajo veliko izkušenj, skozi so dali marsikaj, ampak to ni dovolj. Bili so na drugi strani. Biti nogometaš ali trener je nekaj povsem drugega. Razmišljanja enih in drugih so pogosto diametralno nasprotna. Igralci z vrhunskimi karierami so v prednosti predvsem zaradi odnosov, ki so jih spletli. Če so igrali deset let na visoki ravni, so spoznali ogromno ljudi. Doživeli so marsikaj. Tukaj so v prednosti.
Po drugi strani pa so tudi znanje, človeški stik v trenerskem poslu zelo pomembni. To je adut, ki sem ga ubral in mi je pomagal. Očitki o tem, da sem "laptop" trener, bodo vedno bili, a se z njimi ne obremenjujem več. Vsak človek na tem planetu ima možnost, da nekaj naredi. Eno je, da sediš v gostilni in govoriš, kaj bi bilo, če bi bilo, drugo pa je, da se podaš v krut, surov profesionalizem in skušaš preskočiti vse ovire, ki ti pridejo na pot.
Če daš vse od sebe in veš, da si bil pošten, potem ti ni težko, tudi če ne uspeš. Sam sem bil vedno tak, da sem šel v vse maksimalno in naredil, kar sem lahko, za uspeh. Vedno ti seveda ne uspe. Daleč od tega, da bi bil najboljši in najpametnejši, vem pa, da od sebe vedno dam vse.
Z Luko Elsnerjem sta najbolj prepoznavna predstavnika mlajšega vala slovenske nogometne stroke, skupaj sta sodelovala pri Domžalah in tam začela svoj trenerski vzpon. Sta tudi velika prijatelja in ena redkih slovenskih trenerjev, ki sta v zadnjih letih dobila priložnost za delo v tujini.
Vseskozi sva v stikih. Še vedno je moj prvi stavek, ko se slišiva, "kje si, šefe?". V Domžalah mi je ponudil roko, ko sem bil brez službe. Skupaj smo razvijali idejo od članskega nogometa do najmlajših selekcij. On je kaj pobral od mene, jaz pa od njega. Zbližala sva se in ostala v dobrih odnosih.
Zelo sem mu privoščil to, kar se mu je dogajalo. Da je vodil ekipo v eni izmed najboljših petih evropskih lig, je izjemna čast. Morda se niti ni najbolje zavedal, kaj mu je uspevalo. Pogosto se pogovarjava. Res je, da nama zmanjkuje časa za obširnejše debate, ampak sva povezana. Privoščiva eden drugemu. Sva na isti poti, oba se prebijava. Verjamem, da je pred njim lepa prihodnost. Prepričan sem, da bo še naprej delal v tujini. V zanimivih klubih za našo raven.
Zakaj slovenska stroka dobiva tako malo priložnosti za delo v tujini?
Težava je verjetno kompleksna in večplastna, ampak prepričan sem, da je zelo pomembno mreženje. Zelo, zelo malo ljudi v Sloveniji se mreži. Ko sem šest, sedem let nazaj na enem predavanju kot nedokazan trener to povedal na glas, sem videl, da sem dregnil v sršenje gnezdo.
O čem govorim? Poglejte, v tujini imamo ogromno igralcev, a le redko kdo ostane na nekih položajih. Slovenski trg pa je premajhen, da bi te kdo opazil. Če pogledamo hrvaške in srbske nogometaše, potem vidimo, da jih veliko ostaja zunaj. Od športnih direktorjev od skavtov in tako naprej. Pride do mreženja, sistem začne delovati. Eden da besedo za drugega in kolesje se zavrti. Poznanstva so v tem svetu zelo pomembna.
Če pa želiš iz Slovenije priti na večjo sceno, moraš delati čudeže, da te opazijo. Pa še potem gre pogosto le za kratkotrajne epizode. Enostavno nas, Slovencev ni v obtoku. Nismo zraven, nikjer se ne pojavljamo. Dokler ne bo drugače in se bomo začeli povezovati med sabo, se nam bo težko prebiti naprej. Škoda, saj vem, da je slovenska stroka dobra, iznajdljiva, skromna in delovna. Prepričan sem, da je konkurenčna za delo v srednjem evropskem nogometnem razredu, ampak enostavno nimamo ljudi, ki bi nas spravili naprej. Čaka nas še veliko dela. Potem je tu še interno mreženje. Premalo priložnosti dajemo svojim rojakom, tako da nam nekako ne uspe prodreti na trg.
V družbi Anteja Šimundže na nogometni gala prireditvi SPINS X1 leta 2019.
Ko smo že pri rojakih. V igralskem kadru pri Rijeki že imate enega, Gnezdo Čerina, se obeta še kak?
O imenih ne bi govoril, a imamo zelo razširjeno skavtsko službo in nabor igralcev, ki si jih lahko privoščimo. Na njem so tudi slovenska imena, je pa res, da na koncu nisem jaz tisti, ki odloča, ampak športni direktor. Odločamo se na kolegiju, kjer smo prisotni vsi.
Trenutno smo omejeni samo na proste igralce. Ne moremo si privoščiti odškodnine, prav tako pa na žalost ne moremo ponuditi takšnih finančnih pogojev, kot jih lahko nekateri med temi igralci dobijo v Rusiji, Turčiji, Grčiji, Izraelu, tudi na Cipru … Slovenci bi bili na Reki dobrodošli. Vsi, ki so tam bili, so pustili dober vtis. Poznajo jih kot delovne, dobre za ekipo.
Kako se kot zelo študiozen trener znajdete v današnjem svetu vse bolj razširjenih medijev in pavšalnih ocen vašega dela, ki jih tam vidite?
Mediji so absolutno pomemben faktor našega posla. Vsi skupaj pišemo isto zgodbo. Rijeka je na takšni ravni, da mora filtrirati informacije, ob tem pa je pomembno, da komuniciramo v profesionalnih okvirjih. Imamo zaposlenega na tem področju, ki skrbi, da je slika v javnosti realna. Je pa res, da sam premalo delam na področju odnosov z javnostmi. To priznam. Razen na novinarskih konferencah in v naprej dogovorjenih intervjujih se ne pojavljam.
Kar se tiče takšnih in drugačnih kritik, se z njimi ne ukvarjam preveč. Sploh v zadnjem času, ko sem pri Rijeki, niti nimam časa, da bi preveč spremljal, kaj se piše in govori. Težko je vsemu slediti. Je pa dejstvo, da ste mediji četrta veja oblasti. Absolutno pomembni. Včasih pa se morda tudi premalo zavedate, kakšen vpliv ima to, kaj napišete. Ko to pride do neke mase ljudi, se lahko zadeva hitro obrne v eno ali drugo smer.
Na Hrvaškem je medijski pritisk veliko večji, kot je v Sloveniji. Sam ne želim obračunavati z nikomer, tega nikoli nisem počel. Včasih so me kritike še prizadele, zdaj pa se skušam od negativnih stvari čim bolj distancirati. Vsak kamen, ki nekje pade na tla, naredi škodo. Seveda se slaba kritika vsakega malo dotakne, a to skušam čim bolj zmanjšati.
Zanimivo, ste en redkih trenerjev, ki se je že pred časom pojavil tudi na družabnih omrežjih, na Twitterju. Pa čeprav tam prav zelo dejavni niste.
Ideja je bila, da bi se malo bolj približal ljudem, kot sem rekel že prej, ampak za zdaj mi to enostavno ne znese. Če bi se temu posvetil, bi to želel početi stoodstotno, profesionalno. Karkoli počnem, želim delati dobro, ampak trenutno mi čas ne dopušča, da bi se ukvarjal še s tem. Sicer pa zasebnosti ne želim preveč razkrivati. Enostavno rabim čas za sebe in družino. Izven nogometa živim povsem normalno življenje.
Na seznamu želja Olimpije se je znašel poleti 2018, ko je iz Stožic odšel Igor Bišćan. Zanimivo, prav zdajšnjega selektorja mlade hrvaške reprezentance je leto in nekaj mesecev pozneje nasledil pri Rijeki.
Na Rijeki ste naredili korak naprej, ampak že v Sloveniji ste veljali za nadarjenega, zaželenega trenerja. Sta si vas kdaj zaželela tudi naša največja kluba, sta kdaj na vaša vrata potrkala Maribor in Olimpija?
Ko sem bil trener Domžal, mislim da je bilo to po Igorju, sem sedel z Milanom Mandarićem. Izmenjavala sva mnenja, toda do resnejših stikov ni prišlo. Pogodbo z Domžalami sem imel za nedoločen čas, možnosti za prekinitev ni bilo.
V Mariboru so pokazali željo po sodelovanju, ampak enostavno imam pogodbo z Rijeko, tako da razmišljam samo o tem, kako biti z njo čim boljši. Bilo je nekaj izmenjav mnenj, to pa je tudi vse. Pogodba mi tega, da bi odšel, niti ne dovoljuje. Odidem lahko le ob odškodnini, ki pa je tako visoka, da si jo s teh prostorov redko kdo lahko privošči.
Glede na to, kakšno politiko goji njen zdajšnji predsednik in kako ravna z njenimi trenerji, se nad tem, da niste pristali na klopi Olimpije, verjetno niti ne pritožujete. Precej drugače je bilo z Domžalami, kjer ste lahko ob podpori mirno nekaj let udejanjali svojo ideologijo in razvijali mlade. Lahko rečeva, da so Domžale v tem pogledu najbolj zdrav slovenski klub?
Domžale so s predsednikom Stanetom Oražmom, športnim direktorjem Matejem Oražmom in še drugimi v klubu zelo stabilna sredina, v kateri se zaupa stroki. Rdeča nit je jasna. Res je, da po drugi strani klub nima prave navijaške kulture, toda to, da nikoli ne bodo dosegle veličino Olimpije in Maribora, je pač jasno. Imajo pa specifične ljudi, ki klub vodijo racionalno in ne emocionalno. Za slovenske razmere gre za super organizirano sredino.
Kakšna pa je za vas super organizirana ekipa? Kakšni so vaši nogometni ideali?
Imam ideal, model, do katerega bi rad prišel. Vem, kako si želim, da ekipa igra. To je izjemno dinamičen proces, v katerem se ogromno stvari spreminja na dnevni ravni. Za trenerja je zelo pomembno, da ima svoj ideal, da v glavi točno ve, česa si želi. Potem namreč ve, kaj je njegov cilj in kam želi priti. Redko se zgodi, da do tega pridemo, vztrajamo pa pri tem, da bomo. Strokovno se temu reče, da imamo vizijo. (smeh)
Kakšni so trenerski cilji?
Smatram se kot mladega, nadarjenega trenerja, če lahko tako rečem. Kot trenerja, ki mora pridobiti še ogromno izkušenj, znanja, da bo tam, kjer si želi biti. Upam, da bi nekoč lahko treniral klub iz nekega srednjeevropskega visokega razreda. Mislim, da za to, da bi vodil kak klub iz najboljših petih evropskih lig, prav veliko možnosti ni. Ne delam si utvar, sanjam pa. Govoril sem že, zakaj.
Skrita želja je, da bi lahko svoje znanje, vizijo lahko uporabil kakšno stopničko pod tem, če ne bo šlo višje. Pogodba z Rijeko me veze še za leto in pol. Imam veliko ciljev. Potem bomo videli, kam me bo pot peljala. Za zdaj se moja trenerska pot dobro razvija. Če bo tako šlo naprej, bom zadovoljen.
Pri Rijeki ste Keka že nasledili. Se spogledujete s tem, da bi ga še na vročem selektorskem stolčku?
(smeh) Na mesto selektorja gledam kot na vrhunec trenerske kariere. Da potem, ko si že izkušen in si dal v nogometu skozi marsikaj, trenerski cikel zaključil z reprezentanco. Manj je aktivnosti, a so zelo pomembne. Absolutno je jasno, da je mesto selektorja svoje države cilj vsakega trenerja. Ko začenjaš s tem poslom, sanjaš o tem. To je največ. Velika čast. Več se ne da. Če si dovolj dober, lahko upaš, da boš priložnost dočakal. Moja želja vsekakor je, da se v daljni prihodnosti to zgodi.
Zaključiva z reprezentanco. Bliža se začetek kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2022 in že takoj vedno zanimiv obračun med Slovenijo in Hrvaško. Zdaj, ko delate v tamkajšnjem nogometu, ste nogomet svetovnih podprvakov spoznali pobliže. Kaj napovedujete?
Hrvaška ima res ogromno kakovosti, toda po drugi strani je tudi Slovenija v zadnjem ciklusu pokazala, da je, ko je moštveni duh na visoki ravni, sposobna marsičesa. Imamo dobre nogometaše in izjemno sposoben strokovni štab, zato smo lahko optimisti. Slovenija lahko preseneti tudi veliko kakovostnejše ekipe in posameznike od sebe. Upam, da bo to letos spet dokazala, saj bi bil kak večji uspeh za slovenski nogomet in ne nazadnje tudi slovensko nogometno stroko izjemnega pomena. Vsem skupaj bi dalo zagon. Držimo pesti.
1