SiolNET. Sportal Drugi športi
4,80

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Alenka Artnik

Stres, drama in negotovost, a sledila je pravljica, ki jo bo težko ponoviti #video

4,80

termometer

Alenka Artnik
Za Alenko Artnik je dolga in naporna sezona, a verjamemo, da se jo bo, kljub vsem težavam v letu 2020, zelo rada spominjala. Foto: Florian Burghardt

Za slovensko potapljačico na vdih Alenko Artnik je ena najbolj stresnih sezon do zdaj. Bilo je veliko negotovosti, mentalnega boja, a na koncu se je vse razpletlo na najlepši možni način. Čeprav zaradi koronavirusa in vseh omejitev ni bilo večjih tekmovanj, je zrušila dva svetovna rekorda in pokazala, da je resnično človek riba, ki ji uspeva skoraj nemogoče.

Izkušena 39-letna Koprčanka se v dolgi sezoni, ko se ni niti vedelo, ali bo sploh smela v morje ali ne, ni predala in iz nje potegnila maksimum. Priprave je začela že oktobra lani na Filipinih. V državi se je zaradi nevarnosti pred pandemijo hitro izolirala in svoje življenje omejila na minimum. Artnikova je kljub temu nadaljevala s suhimi treningi, v veliko pomoč pa ji je bil tudi bazenček v turističnem kompleksu, ki ga je imela praktično zase. Tekmovanja so odpadala drugo za drugim, a Alenka je "grizla" in delala na tem, da izpolni cilj - postavitev rekorda v obeh njenih paradnih disciplinah. Prvi ji je uspel septembra v Grčiji, drugi pa v začetku novembra v Egiptu. Novi mejnik v disciplini z dvojno plavutjo je zdaj 94 metrov, v kraljevski disciplini z monoplavutjo pa kar 114 metrov. To je bilo njeno že deseto izboljšanje svetovnega rekorda, ima pa tudi štiri naslove svetovne prvakinje. Vas zanima, kako se je spopadala z vsem stresom in negotovostjo, kako je spisala pravljico, ki jo bo težko ponoviti, kako so njeno zgodbo pograbili tudi največji svetovni mediji ... Vabljeni k branju.


Začnimo času primerno. Kako trenutno poteka življenje v Švici?

Simpatična Koprčanka je trenutno v Švici, v kraju blizu Ženeve. Simpatična Koprčanka je trenutno v Švici, v kraju blizu Ženeve. Foto: Alice Cattaneo Kolikor berem, v Sloveniji namreč nisem bila že od januarja, tukaj omejitve zaradi korone niso tako hude kot pri vas. Do četrtka so bile odprte tudi restavracije. Trgovine so normalno odprte. Moram reči, da se tukaj zelo dobro spoprijemajo s korono. Tudi zdravstveni sistem je na mnogo višji ravni, in to je tudi glavni razlog, da omejitve niso tako hude kot drugod po Evropi. Tudi Švicarji so narod, ki upošteva pravila. Če pride ukaz, da moraš nositi masko, jo pač imaš. Ne vem, kako je v Sloveniji, a v Švici se nad tam noben ne pritožuje. Maske seveda ne nosijo na sprehodu po gozdu, v središčih mest in v trgovinah pa je maska obvezna oprema. To vsi vedo in jim ni treba posebno razlagati, kaj in kako.

Torej vam nič ne manjka?
Čeprav zelo pogrešam dom, moram reči, da mi ustreza stanje, ki je tukaj.

Greva k prijetnejšim temam. Spomladi sva govorila, ko ste še bili na Filipinih. Bili ste na robu obupa, saj niste vedeli, ali bo zaradi koronavirusa in vseh omejitev na sporedu sploh kakšno tekmovanje, nato pa se je vse odvilo sanjsko.
Boljšega zaključka sezone si ne bi mogla želeti. Cilj postaviti rekord v obeh disciplinah, torej monoplavut in dvojna plavut, sem si zadala že oktobra lani, a še preden so se začele pojavljati zapreke, ki jih je sprožil ta virus. Nisem se dala, ves čas sem ostala osredotočena na cilj, trenirala na polno, no, kolikor se je pač dalo. Na koncu sem res lahko presrečna, da se je izšlo po načrtih. Mogoče je zaradi vsega skupaj, zaradi vseh okoliščin, vse skupaj vredno še več.

Dolgo časa ni vedela, ali bo smela v morje, a ni se predala. Naredila je vse, da je na koncu izpolnila cilj. Dolgo časa ni vedela, ali bo smela v morje, a ni se predala. Naredila je vse, da je na koncu izpolnila cilj. Foto: Daan Verhoeven

Ni bilo lahko, kajne ...
Daleč od tega. Tudi sama sem imela različne krize, spopadala sem se z najrazličnejšimi težavami. A v moji naravi je, da se ne predam in se ne prestrašim kar tako. Vem, da je življenje polno ovir. Ob vseh teh motečih dejavnikih je bilo še veliko težje sprazniti glavo pred potopi na ekstremne globine.

Sprehodimo se skozi stresno sezono. Začelo se je z odhodom v Grčijo.
Na Filipinih je bilo vse zaprto, še zdaj je, zato mi ni preostalo drugega, kot da poskušam srečo kje drugje. S partnerjem sva odpotovala v Grčijo, v Kalamato, kjer sem v tamkajšnjem potapljaškem centru začela takoj trenirati tudi v morju. Trenirala sem tri mesece, potem pa je lastniku tega centra uspelo organizirati evropski pokal, kjer je bil moj prvi cilj sezone poglobiti svetovni rekord z dvojno plavutjo. To disciplino imam rada, mi ustreza, imela sem že kar nekaj rekordov, lani pa mi ga je vzela Ukrajinka Natalija Žarkova s 93 metri. Cilj je bil, da se potopim še meter globje, kar mi je brez večjih težav tudi uspelo. Že po tem potopu se mi je odvalil kamen od srca, saj je to v sezoni, ko se ni vedelo, ali bo na sporedu sploh kakšno tekmovanje, velika stvar.

Novi rekordni dosežek v disciplini z dvema plavutkama:

V Kalamati bi morala biti tekma tudi z monoplavutjo, a se to ni zgodilo. Kaj je šlo narobe?
Organizirati tekmo v teh časih je še večji zalogaj kot v času, ko nam ni za vrat dihal koronavirus. Organizator je imel težave z odpovedmi tekmovalcev, težko je pripeljati sodnike, treba je poskrbeti za ljudi za antidoping ... Za nameček pa so se začele spuščati tudi temperature zraka in morja, kar bi mi povzročalo dodatne težave pri prilagajanju na globino.

Kljub nekaterim težavam se tukaj niste ustavili in uspelo vam je postaviti še rekord z monoplavutjo ...

Artnikova se lahko pohvali s kar desetimi svetovnimi rekordi. Artnikova se lahko pohvali s kar desetimi svetovnimi rekordi. Foto: Alice Cattaneo Kot sem že rekla, v tej sezoni se je dogajalo marsikaj, tudi zapleti v Grčiji, kjer po evropskem pokalu nisem mogla več trenirati. Spet sem iskala alternativo, saj sem si želela izboljšati tudi svetovni rekord v kraljevski disciplini z monoplavutjo. Iskali smo alternativo, počasi se je začenjal že drugi val epidemije, lete so začeli odpovedovati. V igri je bil tudi odhod na Ciper, a ker ni bilo možno, smo odšli v Egipt, kar se je izkazalo za super odločitev. Organizator mi je omogočil trening in tudi uradno tekmo, na kateri se lahko podira rekorde. Na koncu se je vse sestavilo, kot se mora. Za mano je res super sezona. Imeti rekorda v obeh disciplinah ni kar tako.

Ko ste prišli v Egipt, je bila za vami že več kot leto dolga sezona, bili ste tudi utrujeni.
Zaradi vseh težav in odpovedi sem morala sezono podaljšati še za mesec dni. Od vseh letov in negotovosti sem bila mentalno že povsem izčrpana. Šlo je tako daleč, da nisem bila več prepričana, ali bom sploh zmogla. Pomisleke sem zaupala tudi organizatorju in mu dala vedeti, da se moram testirati in spremljati, saj z glavo skozi zid ne bi šla. Odlični pogoji in odlična klima okoli mene so na koncu pretehtali, da se je vse odvilo po načrtih.

Lahko rečemo, da je vaš potop na norih 114 metrov vaš najljubši do zdaj?

To je bil popoln potop, ki ga bo težko ponoviti. To je bil popoln potop, ki ga bo težko ponoviti. Foto: Alice Cattaneo Veliko potopov do zdaj je bilo zelo lepih. Pred letom dni na svetovnem prvenstvu v Roatanu sem z dvojno plavutjo najavila 88 metrov. Tisti potop je bil res za dušo, uživala sem vsak centimeter potopa, ta rekordni v Šarm El Šejku pa je bil povsem drugačen. Veliko bolj stresen. Veliko več je bilo na kocki, veliko se je pričakovalo, kar se je kazalo tudi na meni. Dan pred potopom od vznemirjenja nisem mogla zaspati.

Zbudila sem se zelo utrujena, srčni utrip sem imela visok, kar ni napovedovalo nič dobrega. Tega si pred takim potopom ne želiš, k sreči pa se mi je to že zgodilo v preteklosti, kar me je pomirjalo. Vedela sem, da nisem brez možnosti. Na koncu sem utrujenost povsem odmislila in se mentalno tako dobro pripravila, da je bil sam potop za čisto desetko. Ko sem prišla na vrh, sem bila tako sveža in močna, da je kar težko verjeti. Ni ene stvari, ki bi jo popravila, šlo je za popoln potop, ki ga bo težko ponoviti.

Izjemen potom na 114 metrov v Egiptu:

Ste se po tem, ko ste postavili novo rekordno znamko, slišali s svojo mlajšo italijansko kolegico Alessio Zecchini, s katero ste si delili svetovni rekord na 113 metrih?
Mislim, da je bila celo prva, ki mi je pisala in mi čestitala. V prispevku italijanske medijske hiše RAI o mojem rekordu je dala tudi zelo lepo izjavo. Vse skupaj me ni presenetilo, saj se super razumeva.

Alenka Artnik 1 Sportal Alenka Artnik potrdila, da je z drugega planeta: nov svetovni rekord je zdaj 114 metrov! #video artnik thumb Sportal Dokazala, da je nič ne more iztiriti: nov svetovni rekord Alenke Artnik #video

Ne samo RAI, o vas so v zadnjem času pisali mnogi svetovni mediji. Novica o vašem rekordu je krepko prestopila slovenske meje.

Zgodil se mi je domina učinek. Imela sem malo večji intervju za ameriški Washington Post, in ker večina novinarjev bere tudi konkurenco, sem hitro dobila tudi klic od New York Times, BBC, CNN ... Vse je impresioniral ta potop, moja zgodba. V Sloveniji je potapljanje na vdih tudi po zaslugi medijev veliko bolj znano kot v preteklosti, drugje po svetu pa se zgodi, da zanj prvič slišijo, zato je morda še toliko bolj odmevalo. Impresioniralo jih je, da se lahko nekdo potopi na tako globino. Menili so, da moraš imeti velik talent, neke sposobnosti, ki jih nima vsak, skratka zelo sem vesela, da se je moja zgodba razširila tudi zunaj Slovenije. Slovenija je še vedno zelo majhna in na trenutke zelo zaprta.

Njena zgodba je odmevala tudi v največjih svetovnih medijih. Njena zgodba je odmevala tudi v največjih svetovnih medijih. Foto: Nanna Kreutzmann

Prvič ste bili tudi v konkurenci za športnico leta v Sloveniji. Na koncu ste dobili štiri točke, kar je bilo precej manj kot zmagovalka Anamarija Lampič. Kako ste vi videli vse skupaj?
Te štiri točke jemljem kot 400. Prosto potapljanje ni olimpijski šport, in kolikor vem, športniki iz teh športov nimajo možnosti, vsaj tako jaz razumem vse skupaj, po drugi strani pa me novinarji ne poznajo, ne poznajo športa, ne vedo, kaj se pomeni potopiti na tako globino, ne vedo, koliko truda je potrebnega za tako stvar, zato si vse skupaj ne morem jemati kot nekaj slabega. Vesela sem, da sem bila sploh v konkurenci, upam pa, da me bo v prihodnosti na kakšni tekmi spremljal tudi kakšen novinar, da se bo lahko na lastne oči prepričal, za kaj sploh gre. Težko je primerjati uspehe med sabo.

Vsak vrhunski športnik daje vse od sebe, se odreka marsičemu, a menim, da je potapljanje še vedno premalo poznano. Slovenci so tudi tradicionalisti, bomo videli v prihodnosti, ali me bodo kdaj spustili zraven. A že to, da sem lahko na tej prireditvi sodelovala kot gostja, je zame lepo potrdilo.

O izboru slovenske športnice leta 2020:

Omenjali ste tradicijo. Če bi med potopom naredili kakšnega snežaka, bi bilo mogoče kaj bolje. Ciljam na to, da so Slovenci nori na zimske športe. Smučanje, skoki ...
Morda pa res, ja, dobra ideja ... Šalo na stran. Vem, kateri so paradni športi v Sloveniji, a Slovenija ima tudi morje, radi ga imamo, številni imajo na morju tudi vikende, zato ne vidim težav za športe v vodi. Ampak kot sem rekla, vse skupaj je še premalo znano. Zelo malo novinarjev me kontaktira, da bi me obiskalo na kakšnem treningu, da bi videli, kaj sploh počnem in kako. Kako poteka moj dan. In dokler bo tako, ne bodo mogli vedeti.

A vseeno od leta 2013, ko sva se prvič pogovarjala, pa do zdaj veliko več ljudi ve, kaj je potapljanje na vdih in kdo je Alenka.

Alenka Artnik Foto: Osebni arhiv Alenke Artnik Vsekakor. O tem ni nobenega dvoma. Dalo pa bi se narediti še veliko več. Resda sem del Potapljaške zveze Slovenije, a moram reči, da za vso promocijo in ozaveščenost javnosti skrbim sama. Druge zveze imajo vse skupaj drugače urejeno, meni pa velikokrat za te stvari, ki so prav tako izredno pomembne, zmanjka energije in časa.

V Sloveniji je navada, da po večjem uspehu zveza in ministrstvo za šport športnike nagradi tudi denarno. Nakaže jim kakšnega tisočaka, kako je bilo s tem pri vas?
Letos je bilo vsega zelo malo, praktično nič. Direktno od države tako ali tako ne dobimo nikoli, to se zgodi prek zveze, a letos nisem prejela nič. Ne vem, ali je to zaradi krize ali česa drugega. Ponavadi dobimo kakšen evro od fundacije za šport, kaj se je zdaj zgodilo, ne znam povedati, ker se s tem ne ukvarjam. Zvezo prosim za pomoč le toliko, da mi kako pomagajo, a očitno sami sredstev niso dobili. Tudi v prejšnjih letih je bilo tega zelo malo. Večino stroškov do zdaj sem pokrivala sama, seveda tudi s pomočjo svojih fenomenalnih pokroviteljev.

Od letos je zaposlena v slovenski policiji. Od letos je zaposlena v slovenski policiji. Foto: Osebni arhiv Alenke Artnik

Na plavuti sem videl tudi logotip slovenske policije, ne vem, ali imate to že dolgo, a zdaj mi je padlo v oči ...
Ne, to je povsem novo. Od letos sem zaposlena pri policiji na oddelku za vrhunski šport. Tukaj je treba državo pohvaliti, da me podpira na tak način. Ponosna sem, da sem del te čete, a mislim, da si to tudi zaslužim. Vedno, kjerkoli sem, se trudim kar se da lepo predstavljati in promovirati našo lepo deželo. Prepričana sem, da mi gre kar dobro od rok.

Zdaj ste kot Ilka Štuhec, ki je ravno tako pri policiji.
Da, Ilka je tudi tukaj. Ona je moja nova sodelavka. Sicer je še ne poznam, a verjamem, da bi se razumeli. Primorci in Štajerci gremo lepo skupaj.

Leta 2013 je le sanjala, nekaj let kasneje pa svoje sanje tudi živi. Leta 2013 je le sanjala, nekaj let kasneje pa svoje sanje tudi živi. Foto: Osebni arhiv Alenke Artnik

Zadnjič sem bral najin prvi intervju, bilo je po bazenskem svetovnem prvenstvu v Srbiji. Takrat se sploh še niste globinsko potapljali, a ste napovedali, da vas to neizmerno zanima in vas vleče. Dejali ste, da boste sledili svojim sanjam. Ste sanjali ravno to, kar vam uspeva zdaj?
Res je, sama sem bila takrat na ravni, da sanjam in gledam lestvico najboljših. Upala sem in želela sem si, da bi se kdaj najboljšim postavila ob bok, drugače se niti ne bi podala na to pot, a da bi takrat pomislila, da bom najgloblja ženska na svetu ... Vse skupaj zveni zelo bizarno, a če zdaj gledam nazaj, se mi zdi vse logično, saj vem, da je vse plod trdega dela.

Alenka se je ozrla nazaj k svojim začetkom:

Kaj nam v prihodnje še pripravlja Alenka? Že razmišlja o novi sezoni?
Nekaj časa nisem, saj se je sezona podaljšala, a vseeno. Včeraj sem bila prvič po dolgem času v bazenu in užitek je bilo plavati pod vodo, začela sem tudi s suhimi treningi, februarja pa nameravam iti v Honduras, natančneje v Roatan, sej je moj Panglao na Filipinih še vedno zaprt. Trdo bom delala, kjer bom pač lahko, in branila naziv najgloblje Zemljanke. Moj cilj je obdržati ta naziv, nič pa se še ne ve, kje bodo tekme. Vertical Blue na Bahamih bi moral biti na sporedu konec julija ali začetek julija, a organizator nas o vsem tem še ni obvestil, če ne, pa je predvideno svetovno prvenstvo septembra ali oktobra. O destinacijah težko govorim, a kot sem rekla, moj cilj je obdržati naziv najboljše na svetu.

Ko smo že pri jeseni naslednje leto, bi lahko pričakovali, da bi znal ponovno nagajati koronavirus, kakšno je vaše mnenje o cepljenju?

Cepljenje? Ni mu najbolj naklonjena. Cepljenje? Ni mu najbolj naklonjena. Foto: Daan Verhoeven Če se mi ne bo izrecno treba, se vsekakor ne bom. Sama menim, da mora vsak človek delati na tem, da ima kar se da močen imunski sistem. Cepiva, antibiotiki, s tem si ljudje ne delamo uslug, to so res kratkoročni ukrepi in ne verjamem, da se da globalno rešiti zadevo. Ampak tako kot sem rekla, če bo to pogoj, da bom lahko potovala po svetu, se bom cepila, druge poti ne bo. Moje skromno mnenje je, da se cepi najbolj ranljive skupine in ne vse povprek, a dejstvo je, da mi tukaj ne bomo imeli kaj dosti  besede. Storiti bo treba to, kar nam bodo povedali vodilni možje.

Dejali ste, da želite zadržati primat najgloblje ženske na svetu, kar pomeni, da bo treba mogoče še globlje od teh 114 metrov. Se pri vas že kaj kopiči strah pred temi globinami ali tega sploh ni?
Najprej naj povem, da te globine niso z danes na jutri. Pred tem naredim res veliko potopov tam okoli 100 metrov, da izpilim svojo tehniko in taktiko za tisti rekordni potop. Vse skupaj ponovim tolikokrat, da sem prepričana, da zmorem vse skupaj. Tukaj poslušam svoj notranji glas, ki me nikoli ne vara, kar pomeni, da v tem trenutku nikakor ne bi šla na 114 metrov, niti na 100 metrov se ne bi potopila. To je zadeva, ki jo moraš počasi in postopoma graditi vsako leto znova. Vsako leto greš od začetka, od tebe pa je odvisno, kako dobro tempiraš formo. Vem, da imam še rezerve, tako mentalno kot fizično, kar se tiče tehnike, a že zdaj je jasno, da ne bo lahko in da bom morala močno garati. Ampak v tem ne vidim težav. Marsikaj bo treba še žrtvovati, da bom napredovala. Tako pač je v športu.

Pri mentalni pripravi pred potopom je Alenka v "svoji ligi". Tukaj ji ni para. Pri mentalni pripravi pred potopom je Alenka v "svoji ligi". Tukaj ji ni para. Foto: Nanna Kreutzmann

Alenka Artnik Sportal Alenka Artnik: Sloveniji neznana šampionka, ki se sto metrov pod vodno gladino počuti kot doma

Bolj kot vse drugo vas krasi ta fokus, mentalna moč, ki je nima vsak. Kako ste razvili vse skupaj?
Že kot otrok sem ob obali v mislih odplavala daleč stran. Takrat se tega nisem zavedala, a zaradi vsega kaosa okoli mene, ki se je dogajal v družini, sem se postavila v mehurček, da sem se lažje spoprijela z vsemi težavami. Stresna okolica me je prisilila, da sem to začela povsem naravno razvijati že kot mala deklica. Sama se tega takrat nisem zavedala.

Že kot deklica je ob gledanju morja z mislimi znala odplavati daleč stran. Že kot deklica je ob gledanju morja z mislimi znala odplavati daleč stran. Foto: Samo Jeranko

Ste se zavili v nekakšen mehurček ...
Tako nekako. To sem počela tudi pozneje v življenju. Celotno moje življenje je bil nekakšen mentalni trening, vse skupaj pa mi zdaj pride še kako prav tudi pri potapljanju.

Zagotovo je tudi to eden od razlogov, da imate še vedno le bele kartone, v življenju se vam še ni zgodilo, da bi imeli neuspešen potop, kar je v tem športu prava redkost. Najbrž ste celo edini.
Res je, moram kar potrkati na les, saj nikoli ne veš, kdaj gre lahko kaj narobe. A do zdaj, v petih sezonah, sem imela le bele kartone, kar le dokazuje, da vem, kaj delam in da sem zelo stabilna. Nikoli nisem šla prek svojih zmožnosti in limitov.

Koprčanka je ena redkih, morda celo edina, ki ima v svoji karieri le bele kartone, ki označujejo uspešen potop. Koprčanka je ena redkih, morda celo edina, ki ima v svoji karieri le bele kartone, ki označujejo uspešen potop. Foto: Alice Cattaneo

Pred dnevi je izvršni odbor Mednarodnega olimpijskega komiteja (Moka) določil, da bo na olimpijskih igrah v Franciji 2024 nov šport. Odločili so se za breakdancig, kar pomeni, da tudi čez štiri leta ne boste mogli napadati olimpijskega zlata, kar ste po tiho upali. Ste kaj razočarani?
Prestara sem za to, da bi bila žalostna (smeh). A moje mnenje je jasno. Potapljanje na vdih bi moral biti olimpijski šport, a včasih je treba iti izven nekih okvirjev, ki se jih ljudje tako radi oklepamo. Po drugi strani verjamem, da bi lahko naleteli tudi na nekaj ovir. Morda število potapljačev ni dovolj veliko, tudi tekmovanja ne moreš organizirati kjerkoli, a roko na srce, to je šport, ki res kliče po nekaj naravnem, prvotnem. Tukaj ne gre le za šport, to je več kot šport. Poteka zunaj, v naravnem okolju, prek katerega bi lahko javnost ozaveščali tudi prek okoljevarstvenega vidika. V tem športu moraš imeti stvari urejene. Gre tako za kompleksen šport, da bi ga morali promovirati. Ne potrebujemo nove plesne in borilne discipline, ampak nekaj, kar kliče po ravnovesju, in ravno to je tisto, kar ponuja potapljanje.

O odločitvi Mok:

V minuli sezoni niste podirali le svetovnih rekordov, ampak ste se tudi zaročili s Florianom Burghardtom. 
Našla sem sorodno dušo. Vedno sem vedela, da bo oseba, ki bo ob meni, morala biti tudi moj najboljši prijatelj. Zelo sva usklajena. Tudi sam je strasten ljubitelj mojega športa. 

Spoznala sta se v morju, letos pa zaročila. Spoznala sta se v morju, letos pa zaročila. Foto: Osebni arhiv Alenke Artnik

Najbrž ni naključje, da se tudi sam ukvarja s tem športom. Kako bi lahko drugače ujel morsko deklico?
Našla sva se v morju, kar je spet zanimivo. Šlo je za usodo. Ravno pred časom sem mu dejala, kako je možno, da se nisva srečala prej, a je že morala biti tako.

Imate tudi boljši rekord od njega, kajne ...
Dobro, a to ni nič takega. Florian ni moški, ki mora biti za vsako ceno boljši od žensk, saj bi v nasprotnem primeru imela vseskozi težave. A moj dosežek je tak, da je nedosegljiv tudi za večino moških. Tudi v Sloveniji ni osebe, ki bi se spustila globlje od mene.

Slovenska šampionka meni, da sta neverjetnemu Rusu najbolj nevarni ravno ona in Italijanka Alessia Zecchini. Slovenska šampionka meni, da sta neverjetnemu Rusu najbolj nevarni ravno ona in Italijanka Alessia Zecchini. Foto: Laura Babahekian

Razen ruska podmornica Aleksej Molčanov, ki se je pred leti spustil na norih 130 metrov.
Razen Aleksej, ja, a tudi on bo moral kmalu zavihati rokave in začeti trenirati. Verjamem, da ne počiva, a trenutno v moški konkurenci nima prave konkurence. Mislim, da mu bo največja motivacija, ko mu bova z Alessio začeli dihati za ovratnik. Počasi mu že, verjamem, da se mu bova še krepko približali.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 4
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin