Alenka Artnik: Sloveniji neznana šampionka, ki se sto metrov pod vodno gladino počuti kot doma

Za slovensko potapljačico na vdih Alenko Artnik je resnično sanjska sezona. V Hondurasu je s potopom na sto metrov globine ubranila naslov svetovne prvakinje v disciplini z mono plavutjo in postala šele četrta ženska v zgodovini, ki ji je uspel tako veličasten potop. K temu je v Turčiji dodala dva evropska naslova, in sicer z mono (95 metrov) in dvojno plavutjo (85 metrov). V obeh disciplinah je popravila tudi svetovna rekorda.

Alenka Artnik je v manj kot dveh letih treniranja globinskega potapljanja postala ena najboljših na svetu. To dokazujejo tudi neverjetni rezultati - postala je trikratna svetovna in dvakratna evropska prvakinja.

1 / 21

Alenka Artnik je v manj kot dveh letih treniranja globinskega potapljanja postala ena najboljših na svetu. To dokazujejo tudi neverjetni rezultati - postala je trikratna svetovna in dvakratna evropska prvakinja. Foto: Samo Jeranko

2 / 21

Foto: Alex St. Jean

3 / 21

Foto: Kalindi Wijsmuller

4 / 21

Foto: Kalindi Wijsmuller

5 / 21

Foto: Daan Verhoeven

6 / 21

Foto: Daan Verhoeven

7 / 21

Foto: Samo Jeranko

8 / 21

Foto: Daan Verhoeven

9 / 21

Foto: Kalindi Wijsmuller

10 / 21

Foto: Daan Verhoeven

11 / 21

Foto: Daan Verhoeven

12 / 21

Foto: Daan Verhoeven

13 / 21

Foto: Daan Verhoeven

14 / 21

Foto: Kalindi Wijsmuller

15 / 21

Foto: Daan Verhoeven

16 / 21

Foto: Daan Verhoeven

17 / 21

Foto: Alex St. Jean

18 / 21

Foto: Samo Jeranko

19 / 21

Foto: Samo Jeranko

20 / 21

Foto: Jennifer Wendland

21 / 21

Foto: Kalindi Wijsmuller


Zdaj 36-letna Koprčanka kot prava Primorka že od nekdaj obožuje morje in vse, kar je povezano z vodo. Že kot majhna deklica je veliko časa preživela v morju in si ob iskanju školjk vedno predstavljala, da je morska deklica. Zanimivo je, da je kljub tej povezanosti z morjem pri desetih letih začela trenirati veslanje v kajaku na mirnih vodah. Kot sama pravi, v tem ni bila slaba, nikakor pa to ni bi bilo tisto, kar bi jo izpopolnjevalo.

Ko je že skoraj obupala, je pri 30 letih le našla, kar je iskala tako dolgo časa. Po opravljenem tečaju potapljanja na vdih pri Juretu Daiću se je na novo rodila in s tem športom postala eno. Najprej se je ukvarjala predvsem z bazenskimi disciplinami, po letu 2015 pa še z globinskimi, v katerih je v samo dveh letih postala ena najboljših potapljačic na vdih na svetu.

"Voda je moj element in lahko rečem, da sem morda celo raje v vodi kot na kopnem. Samo nekaj tednov nisem bila v vodi in ob gledanju posnetkov to zelo pogrešam," je ob začetku pogovora povedala nasmejana človeška dvoživka, ki v zadnjih dveh sezonah živi in trenira v tujini. V Sloveniji se pač ne da, saj je slovensko morje globoko le 35 metrov.


Za vami je res fenomenalno leto. Ste pričakovali, da boste postavljali rekorde kot za stavo in premagovali konkurenco na največjih tekmovanjih?

Pred sezono sta bila svetovno prvenstvo v Hondurasu in evropsko prvenstvo v Turčiji zagotovo glavna cilja, kjer sem si želela krojiti vrh. Sploh prvo je bilo zame najpomembnejše.

Letos sem se na sezono pripravljala na Filipinih. Že tam sem imela tri tekme, na katerih sem po več preseženih slovenskih rekordih videla, da se mi forma dviguje, konec avgusta v Hondurasu (s potopom na neverjetnih sto metrov, op. p.) pa sem ubranila naslov svetovne prvakinje v prestižni disciplini z mono plavutjo.

Koprčanka je z legendarnim potopom na 100 metrov ubranila svetovni naslov v disciplini z mono plavutjo. Koprčanka je z legendarnim potopom na 100 metrov ubranila svetovni naslov v disciplini z mono plavutjo. Foto: Kalindi Wijsmuller

Po tem naslovu mi je motivacija strmo padla. Sezona je bila dolga – od januarja do konca avgusta, a rekla sem si, da sem svoja pričakovanja izpolnila, in po nekaj tednih oddiha odšla v Turčijo s povsem drugačnim pristopom. Na evropskem prvenstvu nisem imela velikih pričakovanj, a ko sem prišla po desetih mesecih spet v Sredozemlje, mi je bilo tako lepo, da sem neizmerno uživala. Ni bila težava še malce trenirati in doseči nove mejnike.

Postala sem kar dvakratna evropska prvakinja (z dvojno in mono plavutjo, op. p.) in v obeh disciplinah podrla tudi svetovni rekord. Tako dobri rezultati so me presenetili, a mislim, da je bil ravno ta sproščen pristop ključ do uspeha. Ne samo da sem zmagala, tudi počutila sem se odlično. Potopi so bili brezhibni, kar me je presenetilo. Očitno sem bila še vedno v zelo dobri formi. Z napovedmi dolžin sem bila sicer zelo previdna, a vseeno je bilo dovolj za nova svetovna rekorda.

Potop na 100 metrov, ki ti vzame sapo, dobesedno:

Dosežki Alenke Artnik v sezoni 2017:

SP v Hondurasu pod okriljem AIDE:
- 1. mesto v disciplini z mono plavutjo (100 metrov)

EP v Turčiji pod okriljem CMAS:
- 1. mesto v disciplini z dvojno plavutjo (85 metrov - svetovni rekord)
- 1. mesto v disciplini z mono plavutjo (95 metrov - svetovni rekord)

Razlika med AIDO in CMAS

Za lažje razumevanje: potapljanje na vdih se deli na bazenske in globinske discipline, ki praviloma potekajo na odprtem morju. Tekmovanja potekajo pod okriljem dveh organizacij AIDA in CMAS. Prva je do pred kratkim veljala za bolj prestižno in ima večinoma boljše rekorde, a tudi CMAS jo počasi dohiteva in ima v nekaterih disciplinah že boljše dosežke. V prid CMAS govori tudi to, da jo je pod okrilje vzel Mednarodni olimpijski komite (MOK).

"Resnično upam, da bodo vodilni pri teh ustanovah počasi videli, da nima smisla voditi dveh, in združili moči. Zdaj je vse skupaj zelo zmedeno in veliko težje za razumevanje preostalih ljudi," pravi Artnikova.

Globinske discipline pri AIDI:

Mono plavut
Brez plavutk – prsna tehnika
Prosto potapljanje – vlečenje po vrvi

Globinske discipline pri CMAS:

Dvojna plavut
Mono plavut
Brez plavutk – prsna tehnika
Prosto potapljanje – vlečenje po vrvi

V Hondurasu ste ubranili naslov svetovne prvakinje s potom na magičnih sto metrov.

Napovedala sem sto metrov in postala svetovna prvakinja, a nekaj je reči, nekaj drugega pa potem to izvesti na sami tekmi. Meni je to uspelo udejanjiti, kar meji na sanje.

Pred samim prvenstvom sem sicer vedela, kje sem. Trenirala sem dobro in bila super pripravljena, a trenirati na Filipinih je eno, drugo pa je nastopiti v kraju s 15-urno razliko in drugačnimi pogoji.

To je bil šok za moje telo, za teden dni sem zbolela. A počasi sem začela osvajati globine in se počutiti vse bolj sproščeno. Bil je idealen trenutek, da sem lahko napovedala sto metrov, in na koncu mi je to uspelo.

Po opravljenem obveznem protokolu po koncu potopa je Alenka lahko dvignila roke in še drugič zapored zasedla vrh sveta. Po opravljenem obveznem protokolu po koncu potopa je Alenka lahko dvignila roke in še drugič zapored zasedla vrh sveta. Foto: Daan Verhoeven

Postali ste šele četrta ženska s tem rezultatom.

To je zagotovo pokazatelj tega, kako velik dosežek je to. Zanimivo je, da smo letos tri dekleta dosegla tak rezultat. Ob meni še Italijanka Alessia Zecchini in Japonka Hinako Hirose.

Pred tem je to uspelo le Rusinji Nataliji Molčalovi. Sicer nam ni uspelo na isti tekmi - na svetovnem prvenstvu je k sreči le meni -, pač pa na Bahamih, kjer je Italijanka z mono plavutjo celo podrla svetovni rekord (pri AIDI, op. p.) s potom na 104 metre.

Konkurenca je bila v tej sezoni izredno huda. Za moj lanski svetovni naslov je za zmago zadostoval že potop na 92 metrov, zdaj pa je bilo treba iti na sto metrov. Še nikoli do zdaj v ženski konkurenci ni bilo tako izenačeno.

Zdaj je vse njeno

Da je bila sezona res vrhunska, dokazujejo tudi državni rekordi. Prav vse, tako bazenske kot globinske, imate zdaj v lasti vi. V nekaj letih sta postali legenda slovenskega potapljanja na vdih.

Noro leto. Imela sem 15 nastopov, prav vse sem opravila brez težav, vedno sem dobila beli karton, ki na koncu potrdi, da je bil nastop uspešen. Padlo je novih 11 slovenskih rekordov, kar le dokazuje mojo mentalno moč. Ni lahko ohranjati tako vrhunske ravni vso sezono.

Kdo vse se lahko ukvarja s potapljanjem na vdih?

[video: 66092 / ]

Začetek

Leta 2013 ste ravno prišli z bazenskega svetovnega prvenstva v Beogradu, kjer ste že bili blizu najboljših. Imeli ste nasmeh do ušes, kot začetnica v tem svetu ste se uvrstili med deset najboljših. Leta 2015 ste se odločili le za globinske potope in v dveh letih postali del elite. To se v tem športu še ni zgodilo.

Najprej je začela v bazenskih disciplinah, zadnji dve leti pa se ukvarja zgolj in samo z globinskim potapljanjem. Najprej je začela v bazenskih disciplinah, zadnji dve leti pa se ukvarja zgolj in samo z globinskim potapljanjem. Foto: Samo Jeranko Prepričana sem, da se to v tako kratkem času v tem športu, sploh v ženski konkurenci, še nikoli ni zgodilo. Čeprav sem tudi v tej sezoni imela manjšo bazensko tekmo na Filipinih, kjer sem podrla državni rekord v statiki, sem bila na zadnji resni tekmi v bazenu leta 2015.

Takrat sem zaradi pretreniranosti na svetovnem prvenstvu povsem pogorela, tako fizično kot mentalno. Nisem bila sposobna doseči nobenega pravega rezultata. Formo sem prehitro stopnjevala in doživela pravi polom.

To je bila neprijetna izkušnja, a iz nje sem se veliko naučila in mi še danes pride prav. Čim začutim, da telo ni tako, kot mora biti, si vzamem prosto. No, po tistem SP sem si vzela dva mesca dopusta, v katerih sem se potapljala le za zabavo in druženje.

Počasi se je pojavila ideja, da bi se mogoče bolj posvetila globinskim potopom. Začelo se je s 50-metrskimi potopi, kar niti ni slabo za nekoga, ki to prej ni počel. Na koncu sem se odločila, da se posvetim le globinskemu potapljanju, in zadnji dve leti sem namenil le temu.

Poseben vtis je na vas naredila tudi legendarna ruska potapljačica na vdih Natalija Molčanova. Pred leti ste se udeležili tudi njene delavnice na Hrvaškem.

Molčanova je bila zrela ženska, ki se je s tem športom ukvarjala s stilom. Vse skupaj je delovalo kot nekaj povsem lahkega. Verjamem, da je imela še veliko rezerv, sploh v bazenu, a ni se gnala do skrajnosti, kot je zdaj popularno.

Tudi zame je to zelo pomembno. Lahko rečem, da imam podoben stil, kot ga je imela ona, to pa želim prenesti tudi na preostale kolege. Pomembno je, da se stvari lotiš premišljeno, počasi in da ne prehitevaš dogodkov.

Če se preveč ženeš, se lahko tudi poškoduješ, kar pa ni cilj tega športa. Vse se da izvesti zelo varno, a moraš vedeti, kaj delaš.

Tako poteka priprava pred potom, o katerem lahko navadni smrtniki le sanjamo. Tako poteka priprava pred potom, o katerem lahko navadni smrtniki le sanjamo. Foto: Kalindi Wijsmuller

Rusinja se je le nekaj tednov pa vajinem snidenju smrtno ponesrečila. To vas je zelo potrlo, a tudi motiviralo, da ste še odločneje sprejeli idejo o treniranju globinskega potapljanja. Kako je to mogoče?

Res je, Molčanova je pred leti odšla za vedno. Ni bilo na tekmi, zgodilo se je na tečaju, ki jih je vodila. Še danes se ne ve, kaj se je zgodilo. Odplavala je v neznano in izginila v morju.

Zakaj me je to motiviralo? Imela sem srečo, da sem njene zadnje dneve preživela z njo. Mislim, da to ni bilo naključje. Zdi se mi, da sta vsaj delček njenega značaja in odnosa, ki ga je gojila do tega športa, zdaj tudi pri meni.

To sem dojela kot neko poslanstvo, da nadaljujem to, kar je počela ona. Rekla sem si, da bom ta pristop, ki se mi zdi edini pravilen, širila naprej tudi med druge.

Se pravi, da je del Molčanove zdaj v vas?

Tako bom rekla: če bi imela zdaj priložnost govoriti z njo, bi si res imeli veliko povedati.

Selitev v Egipt in na Filipine

Ko je padla odločitev o treniranju le globinskega potapljanja, je bilo treba zapustiti Slovenijo, saj je slovensko morje globoko le okoli 35 metrov. Izbrali ste Egipt, kjer so pogoji za tak trening odlični.

Filipini raj na Zemlji? Da, ne za dolgo, pravi Alenka. Filipini raj na Zemlji? Da, ne za dolgo, pravi Alenka. Foto: Alenka Artnik/Instagram Odšla sem v Dahab, kjer so res odlični pogoji za trening globinskega potapljanja. Tudi življenje ni predrago in športniki si ga lahko privoščimo.

Egipt je priljubljena destinacija tudi za preostale tekmovalce, zato si hitro najdeš kolege za trening, s katerimi si deliš tudi izkušnje in pomagaš. Potapljanja na vdih ne moreš trenirati sam, vedno moraš imeti ob sebi nekoga, ki te varuje.

Od tam je sledila selitev na Filipine, kjer ste živeli na prelepem otoku Panglao.

Res gre za lep otok, pravi tropski otoček, kjer so sinjemodro morje, ribice, korale. Tukaj sem stopila v stik z Nemcem Stefanom Randingom, ki ima na tem otoku potapljaški center. Opisala sem mu svoj položaj in pomagal mi je, da sem tam imela res super pogoje za trening.

Tako v Egiptu kot na Filipinih ste imeli zanimive pripetljaje. Začnimo pri prvem, ko ste postali prava hišna mojstrica.

Tako nekako. V Egiptu sem najela beduinsko hiško, ki ni bila v najboljšem stanju. Imela je tudi veliko nepovabljenih gostov, mislim na različne žuželke, s katerimi nisem imela namena deliti svoje postelje. Na koncu sem s silikonom zatesnila vse luknje in popravila, kar je bilo treba.

Imela sem toliko orodja, kot ga verjetno nimajo vsi Egipčani skupaj. Tudi ko si stopil iz hiše, je bilo kot v velikem hlevu. Naokrog so po makadamskim potkah hodile koze, kar je bil za mestno dekle manjši šok, a sem se hitro privadila. 

Edino, kar me je motilo, so bile mošeje na vsakih pet metrov. Pa ne zaradi mošej samih, ampak zato, ker molitve potekajo tudi sredi noči. Tudi ob 3. in 5. uri zjutraj. Vsako noč sem se zbudila. Nisem se mogla navaditi, zato sem bila srečna, ko je bilo tega konec. Počitek je zame res pomemben

Tudi na Filipinih vam je nekaj paralo živce.

"Sanjala sem, da bi kdo prerezal kakšen kabel, a se to ni nikoli zgodilo." "Sanjala sem, da bi kdo prerezal kakšen kabel, a se to ni nikoli zgodilo." Foto: Alenka Artnik/Instagram Naprej naj povem, da je bil to zame prvi obisk Azije. Ta Banglao je bil res lep in prvi mesec sem le raziskovala naokoli. Moram povedati, da ko dolgo živiš nekje, vidiš, da je Evropa raj. Če bi morala dolgo živeti tam, bi imela kar nekaj težav.

Kaj mi je paralo živce? Filipinci imajo dva nacionalna športa, in sicer košarko in karaoke. Karaoke organizirajo dvakrat ali celo trikrat na teden. Glede na to, da tam ni zazidljivih hišk, in ob dejstvu, da imajo najsodobnejše ozvočenje, je to res glasno.

Ko dodaš ljudi, ki niso ravno talentirani za petje, se vse skupaj spremeni v nočno moro. Veselica se začne že ob 16. uri in se zavleče skoraj do pol polnoči.

Sanjala sem, da bi kdo prerezal kakšen kabel, a se to ni nikoli zgodilo. Vse skupaj zelo ustreza njihovemu značaju, a če si predstavljaš neki raj, kjer si turisti želijo malce odpočiti, je lahko petje pesmi Celine Dion zelo moteče.

 

Težke preizkušnje v življenju, ki so jo okrepile

Po tistem izjemen dosežku v Hondurasu in naslovu svetovne prvakinje ste zmago posvetili svojim pokojnim staršem.

Staršev žal nimam več. Zelo jih pogrešam, še toliko bolj, ko dosežem kakšen večji uspeh. Zelo rada bi to delila z njimi in vem, da bi skakali od sreče. Je pa tudi res, da sem prepričana, da vse gledajo nekje od zgoraj, in čutim, da so prisotni.

A drugače bi bilo, če bi bila zares tukaj, da bi se skupaj poveselili teh zmag. Preden sem se srečala s prostim potapljanjem, je bilo težko, zato bi rada, da bi videla mojo veliko preobrazbo.

Oče je še nekaj malega ujel. Ko sem začela trenirati, je bil še živ, mama pa nas je že prej zapustila. Zmago sem jima posvetila, ker brez njiju ne bi bila tisto, kar sem danes.

Tipično slavje zmag potapljačev v vdih. Naj bo teh pri po novem vedno nasmejani Artnikovi veliko tudi v prihodnje. Tipično slavje zmag potapljačev v vdih. Naj bo teh pri po novem vedno nasmejani Artnikovi veliko tudi v prihodnje. Foto: Jennifer Wendland

Imeli ste težko otroštvo. Večkrat je bilo zelo hudo. Morda vas tudi te izkušnje, skozi katere vas je popeljalo življenje, delajo tako dobro v tem, kar počnete zdaj.

Zagotovo je za tako hiter skok med najboljše zaslužno tudi to. Sploh za miselno osredotočenost, ki je pri prostem potapljanju zelo pomembna. Moje otroštvo res ni bilo najlažje, ni bilo posuto z rožicami. Lahko rečem, da je bil to nekakšen miselni trening za življenje, ki pa mi zdaj pride prav.

Imeli ste tudi starejšega brata, ki je bil odvisnik. Tudi to vas je nekako zaznamovalo in krojilo vaše otroštvo.

Bil je deset let starejši in se odločil za napačno pot. Bil je celo prvi Slovenec, ki je bil v komuni. To je bil za tiste čase velik tabu. Moji starši so veliko potovali po Sloveniji ter na različnih okroglih mizah obveščali druge in jim svetovali. Zaradi tega sem še bolj ponosna nanju, a svojega sina nista mogla rešiti. Ni zmogel moči, da bi prenehal, in na koncu je izgubil boj.

Alenka je spregovorila tudi o bratu, do katerega je dolgo gojila jezo, nato pa se je zgodilo nekaj nevsakdanjega. Alenka je spregovorila tudi o bratu, do katerega je dolgo gojila jezo, nato pa se je zgodilo nekaj nevsakdanjega. Foto: Samo Jeranko

Do brata ste dolgo gojili zamero in čutili jezo, potem pa se je zgodilo nekaj presunljivega.

Bilo je med treningom v Dahabu. Ko sem ravno obračala na približno 80 metrih, se mi je prikazal brat ter me umirjeno in samozavestno gledal. Kar ni in ni zbledel. Vem, da sem ga tudi vprašala, kaj dela tukaj in ali gre z mano gor. To je bila res čustvena izkušnja, ki se jo težko opiše.

Kasneje sem v svoji hiški razmišljala o tem dogodku in ugotovila, da sem brata zdaj končno "predelala". Vsa ta leta se je v meni nabiralo toliko jeze, da nisem mogla žalovati za njim, ker je bilo z njim res tako težko.

Do njega sem čutila neko zamero in nisem mogla žalovati. Ko sem ga zagledala sredi morja kot odraslega moškega in mi je pokazal, kakšen bi bil, če se ne bi drogiral, mi je bilo zanj tako žal, da se ni našel, da sem začela jokati in žalovati, kot bi morala že prej.

Torej ste bili jezni nanj, ker je potreboval toliko pozornosti vaših staršev?

Ne samo njih, vsi so se ukvarjali le z njim. Na koncu zaman. Veliko let sem v sebi držalo to jezo, ta potop je sprostil ta nadzor in sprožil, da sem skozi solze dokončno predelala čustva do brata.

Sestri Artnik ena brez druge ne moreta. Alenka premika mejnike pod morsko gladino, Tjaša pa blesti na drugih področjih. Napisala je tudi knjigo Ranljiva. Sestri Artnik ena brez druge ne moreta. Alenka premika mejnike pod morsko gladino, Tjaša pa blesti na drugih področjih. Napisala je tudi knjigo Ranljiva. Foto: Alenka Artnik/Facebook

Imate še sestro, s katero sta po težkih trenutkih postali še bolj nerazdružljivi.

Zelo je zanimivo, kako zelo sinhrono se odvijata najini življenji. Ona je napisala prvo knjigo o ranljivosti, je učiteljica kundalini joge in praktik metode Hearth & Soul Healing. Tudi potuje veliko. Ne vidiva se veliko, a sva vseskozi v stikih. Ko je hudo, je prvi naslov ravno sestra.

Glede na to, da nimam svoje družine, mi to, da imam tako sestro, res veliko pomeni. To mi daje mir, neko gotovost. Vesela sem, da jo imam.

Problematika potapljanja na vdih

V enem od  intervjujev ste dejali, da je težje dobiti sponzorja kot postaviti svetovni rekord.

Po koncu lanske sezone se mi je nabralo preveč vsega. Bila sem utrujena in nisem imela moči, da bi se sama angažirala ter poiskala neko podporo. Vem, da sem sama kriva, je pa zelo težko biti sam za vse. Sem optimistična in verjamem, da mi bo uspelo.

Kakšna je nagrada, če si rekorder ali postaneš svetovni prvak?

Nič, čisto nič.

Osvaja odličja na največjih tekmovanjih, od potapljaške zveze pa dobi pičla dva tisoč evrov. Osvaja odličja na največjih tekmovanjih, od potapljaške zveze pa dobi pičla dva tisoč evrov. Foto: Kalindi Wijsmuller

Koliko stane, da se prijaviš na največja tekmovanja?

To je druga zgodba. Sezona ja draga. Ne gre samo za tekmo. Ne morem trenirati v Kopru, kjer je globina morja 35 metrov. Ves čas moraš biti v tujini, kar stane. Vem, da so nekateri športi še veliko dražji, a sezona me stane okrog 25 tisoč evro. Če gre to iz tvojega žepa, ni malo. Od Potapljaške zveze Slovenije sem letos dobila dva tisoč evrov, s čimer si skoraj ne morem kupiti niti letalske vozovnice.

Najboljši si, pa ti ne dajo niti centa?

Za zdaj je še tako. A že to, da so letošnje evropsko prvenstvo predvajali prek kanalov Mednarodnega olimpijskega komiteja, je bil za nas velik korak naprej.

Vas kaj žalosti, da se tak uspeh ne proda sam od sebe in da vam mediji ne sledijo na vsakem koraku, kot se dogaja pri nogometu in košarki?

Zavedam se, da bi morala biti sama veliko bolj aktivna, da bi morala sama obveščati ljudi, kaj počnem. A ob vseh teh napornih treningih in tekmah mi zmanjka energije. Ponavadi imajo športniki nekoga, ki ureja te stvari in obvešča medije. Upam, da bo v prihodnje tudi pri meni tako in da bo vse skupaj na bolj profesionalni ravni.

Mojstrovina v Turčiji, ki je prinesla zlato in nov svetovni rekord:

Prihodnost in cilji: absolutni rekord, služba in olimpijska medalja

Zazriva se v prihodnost. Se boste po koncu počitnic vrnili na Filipine?

Vsekakor si želim vsaj še eno sezono trenirati tako kot do zdaj, počasi pa bi že vključevala tudi tečaje potapljanja, ki bi jih vodila kot inštruktor. Tako bi prenašala svoje znanje tudi na druge. Cilj je, da bi trenirala in imela ob tem še službo.

To najverjetneje pomeni, da bom odšla spet na Filipine, a le če dobim sponzorje. Do zdaj sem si vse sama financirala in kljub temu dosegla super rezultate. Moja naloga je, da dobim nekoga, ki bi mi pri tem finančno pomagal.

Je na Filipinih veliko zanimanja za ta šport?

Ogromno. Ravno Nemec Stefan že zdaj organizira neke tečaje, zdaj pa bi imela v sklopu tega kompleksa še sama svojo delavnico. Kot svetovna prvakinja bi imela lepe možnosti. Tudi v svetu me vse bolj poznajo. A počasi, to so želje, ki pa jih sama najbrž ne bom mogla uresničiti.

Naslednji cilj je absolutni svetovni rekord v prestižni disciplini. Po do zdaj videnem ima Alenka za to resnično zelo lepe možnosti.  Naslednji cilj je absolutni svetovni rekord v prestižni disciplini. Po do zdaj videnem ima Alenka za to resnično zelo lepe možnosti. Foto: Daan Verhoeven

Kaj je naslednji korak, ko postaneš svetovni in evropski prvak?

Zagotovo je cilj vsaj še ena povsem tekmovalna sezona, ki bo imela vrhunec julija na Bahamih. To je tista prestižna tekma, kjer bom želela postati "najgloblja Zemljanka". Kot sem že omenila, je trenutni rekord 104 metre. Čeprav nerada govorim o rekordih, mislim, da je to kar realen cilj. Tudi termin je tak, da se bom res lahko vrhunsko pripravila.

Glede na to, da sem že letos stotico dosegla brez vsakršnih težav, menim, da je to realen cilj. Biti rekorder v tej prestižni disciplini z "monfinko" (enojno plavutjo, op. p.) bi bilo res nekaj neverjetnega. Ravno moja mentalna moč me navdaja z velikim optimizmom. Imam rezerve pri fizični meji in toleranci na hipoksijo.

Govori se, da bo ena izmed disciplin globinskega potapljanja postala olimpijski šport.

Po meni znanih podatkih je že vse dogovorjeno, prvič pa naj bi se to zgodilo na olimpijskih igrah v Franciji 2024. Prav je, da ljudje vedo, da to ne pomeni, da se malo potapljamo, in da je to povsem resen šport. 

Če informacije res držijo, bo 36-letna Koprčanka čez sedem let lahko napadala tudi olimpijsko kolajno. Če informacije res držijo, bo 36-letna Koprčanka čez sedem let lahko napadala tudi olimpijsko kolajno. Foto: CWT

Torej čez nekaj let sledi napad na olimpijsko zlato?

Vsekakor, treba si je že zdaj prizadevati za to. Če bo šlo tako naprej, kot je šlo do zdaj, bo to res velika priložnost za osvojitev olimpijskega odličja.

Še preostale zanimivosti

Navadnega človeka že ob gledanju vašega posnetka stisne, čuti neko tesnobo. Kako tak potop doživite vi?

Zagotovo je na posnetku vse skupaj videti kot nekaj ekstremnega in nevarnega. Kar tudi je. Da ti to uspe, se moraš temu res povsem posvetiti. Tukaj ni polovičarstva, v to je vloženega ogromno dela. Moraš biti odporen proti nizkemu tlaku, glava mora biti na pravem mestu in - kar je najpomembneje - znati moraš dobro izenačevati tlak.

Če nisi sproščen in če te je strah, je ta zunanji pritisk na telo ob večjih globinah tako močen, da preprosto ne moreš nadaljevati poti in moraš nazaj gor. Um in telo morata biti tako zelo povezana, da se ti sprostijo vse mišice v telesu.

Spomnim se, da sem na začetku v Dahabu na 60 metrih čutila tako velik pritisk, da nisem verjela, da je sploh mogoče iti globlje. Ko sem se naučila biti sproščena, tega ni bilo več. To je bil nekakšen klik in potem je bilo vse lažje.

Alenka Artnik Foto: Samo Jeranko

O čem razmišljate, ko se spustite v neznano? Je glava povsem prazna?

Pred velikim nastopom imam sama izdelan celoten načrt, ki je razdeljen po korakih. Teh korakov se želim čim bolj držati, kar pomeni, da nikakor ne grem v neznano. Moj tekmovalni nastop je enak tistemu, ki ga naredim na treningu.

Moj potop na treningu je na las podoben tistemu na tekmi. Stres, ki ga s sabo prinese pomembnost tekme, večino tekmovalcev prisili, da pozabijo, kar so trenirali in znali, sama pa znam s svojo mentalno močjo to odpraviti. Rečem si, da sem tak potop opravila že tolikokrat, da tekma ni nič novega. Sledim korakom s treningov in to je to.

Gledate ali mižite, ko se potapljate?

Prvi del potopa, ko se še poganjam, gledam. To je nekje do 35, 40 metrov, ko je telo še pozitivno plovno. Bolj globoko ko si, bolj si negativno ploven in začneš toniti kot kamen. Takrat zaprem oči, a vseeno imam ves čas dlan na vri, da vem, da ne tonem v neznano. To je zgolj psihološko, saj smo vsi tekmovalci tudi privezani na vrv.

Tukaj se osredotočim na eno najpomembnejših stvari, to je izenačevanje tlaka. To moraš početi ves čas in sproti. Če kdaj zamudiš interval, je težje izenačiti tlak. Tukaj mi gre kar dobro. To vem, ko vidim preostale, da se mučijo leta in leta, pa ne morejo narediti tega preskoka. Pri njih se pri 70 metrih konča.

Za varnost tekmovalcev je zelo dobro poskrbljeno. Za varnost tekmovalcev je zelo dobro poskrbljeno. Foto: Daan Verhoeven

Kako je poskrbljeno za varnost, če se karkoli zgodi?

Super. V zadnjem času še toliko bolj, ko ti ob potopu sledi podvodna kamera. Ves čas se vidi, kaj se dogaja s tabo. Potapljači z jeklenkami so bolj izjema kot pravilo. Ti skrbijo, da tekmovalcu poti ne prekriža kakšna mreža ali drug predmet. Če se zgodi kaj nepričakovanega, z napravo, podobno tehtnici, tekmovalca "izstrelijo" na površje. Potapljač te ne more tako hitro dvigniti, a to se še nikoli ni zgodilo.

Pri normalnem potopu se že pri tvojem obratu začne spuščati prvi varovalni potapljač, ki pride nekje do 40 metrov, drugi do 25 metrov in po tem je še tretji. Njihova naloga je predvsem, da skrbijo zate, varujejo se tudi med sabo, če bi bilo kaj narobe. Varnost je res na visoki ravni in prav je tako.

Kaj pa nesreče?

"Veliko več nesreče je pri pogumnih rekreativcih, ki merijo svoje moči z nepravo opremo, tudi pri podvodnem ribolovu se dogajajo, pri nas pa je teh nesreč res malo." "Veliko več nesreče je pri pogumnih rekreativcih, ki merijo svoje moči z nepravo opremo, tudi pri podvodnem ribolovu se dogajajo, pri nas pa je teh nesreč res malo." Foto: Daan Verhoeven Na tekmovanjih je tega res zelo malo. Pred štirimi leti jo je sicer skupil Američan Nicholas Mevoli, ki je zelo slabo presodil svoje zmožnosti. Ni mogel izenačiti tlaka, a je vseeno naredil še nekaj metrov, kar je bilo na koncu zanj usodno. Dobil je tako hude poškodbe pljuč, da mu niso mogli več pomagati. To je bil po mojem mnenju pravi samomor.

Potem se je še leta 2001 ponesrečila Francozinja Audrey Mestre pri disciplini "no limits". Za njeno smrt je kriva slaba organizacija. Naprava, ki jo je odpeljala v morje, ni mogla sprožiti tistega balončka, saj v njem ni bilo zraka. To se ne bi smelo zgoditi.

Veliko več nesreče je pri pogumnih rekreativcih, ki merijo svoje moči z nepravo opremo, tudi pri podvodnem ribolovu se dogajajo, pri nas pa je teh nesreč res malo. Kdaj pa kdaj poči kakšen bobnič, stisne kakšno pljučno krilo, a to niso poškodbe, ki bi bile tako hude in ogrožale življenje.

Se še vedno pogosto dogaja, da tekmovalci omedlijo?

Tega je še vedno veliko, predvsem pri moških, kjer ego pač naredi svoje. Fantje gredo čez mejo in tik pred površjem ali celo povsem na vrhu jih zmanjka za nekaj sekund. Tega je bilo veliko tudi v tej sezoni. Tak potop seveda ni uspešen in sledi diskvalifikacija.

Podpiram pravilen ter pametnejši in premišljen način potopa. Odkar se ukvarjam s tem, sama še nisem dobila rdečega kartona. Niti enkrat nisem bila niti blizu temu, da bi omedlela.

Alenka o živalih v morju:

[video: 66093 / ]

Kaj pa morske živali, lahko zmotijo potop? Ste že imeli kdaj kakšno neprijetno izkušnjo?

Prepričana sem, da me je kdaj med potopom obiskala kakšna riba, a ker imam po pravilu v večjih globinah zaprte oči, tega ne opazim. Ker ne nosim maske, tudi če odprem oči, vidim le vrv. Ponavadi, ko gledam posnetek potopa, vidim, da do mene kdaj pa kdaj priplava kakšna tuna, to pa je tudi vse.

Čeprav vsi najprej pomislijo na morskega psa, so za nas najnevarnejše meduze, ki te lahko ožgejo po obrazu in rokah. Sploh na Filipinih je nekaj zelo strupenih vrst.

Če želite Alenki slediti na družabnih omrežjih:

Facebook (privat) Alenka Artnik
Facebook (stran za oboževalce) - Alenka Artnik Freediving
Instagram - Alenka Artnik

Sorodne vsebine

Komentarji

4
  • Cene / 11.11.2017. ob 08:37

    Alenka - globoko spoštovanje! In pazi nase.

  • Iztok / 11.11.2017. ob 08:30

    Super članek in seveda čestitke za lepe uspehe! Kakšen biser imamo a je popolnoma medijsko spregledan. Zanimiv šport po vrhu še zelo nevaren a zelo lep. Siol portal spet dokazuje, da je v športnih rubrikah daleč pred ostalimi. Čestitke in le tako naprej tako Alenki kot tudi Siol portalu !

  • gabrieli / 11.11.2017. ob 09:16

    Še sedaj sem osupnjen, ali me bo sploh minilo???!

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano