SiolNET. Sportal Košarka
3,29

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (246.): Teemu Rannikko

Spoštovani Finec vseskozi izpostavlja Slovenijo kot vzorčni model

3,29

termometer

Teemu Rannikko | Teemu Rannikko je pustil velik pečat v Sloveniji, v katero je zaljubljen. | Foto: Vid Ponikvar
Teemu Rannikko je pustil velik pečat v Sloveniji, v katero je zaljubljen. Foto: Vid Ponikvar

Ko je leta 2005 okrepil takratno Union Olimpijo, je bil zanj velik šok. Mislil je, da pozna košarko, jo razume, nato je začel odkrivati nov svet, drugačen način dela. "Ob prihodu Zmaga Sagadina in Saša Filipovskega sem si rekel: 'O, sranje! Toliko stvari se moram še naučiti,'" je v pogovoru za Sportal spregovoril eden največjih finskih košarkarjev vseh časov. Teemu Rannikko se je zaljubil v Ljubljano, Slovenijo, kar je opisal tudi v svoji knjigi po koncu kariere. Postopno se podaja v trenerske vode, a je iz pogovora moč razbrati, da ga bomo lahko kmalu videli tudi na mestu glavnega trenerja. Pred leti je dejal, da bi se nekoč rad usedel na Olimpijino klop. In kaj pravi zdaj? "Zaradi občutkov, ki jih imam o klubu, mestu, državi, bi bil rad določen čas moje trenerske kariere v Ljubljani," je odgovoril nekoč ljubljenec navijačev košarkarske Olimpije.

Slovenskim ljubiteljem košarke se je finski košarkar Teemu Rannikko z dobrimi predstavami vtisnil v srca, ko je igral pri takratni Union Olimpiji med letoma 2005 in 2007 ter pozneje še v sezoni 2012/13. Lani je pri 40 letih zaključil kariero. Ni je hotel po hudi poškodbi, ki jo je staknil leta 2020. Stisnil je zobe in se še enkrat, zadnjič podal na parket.

Ko sva se dogovarjala za intervju, je z veseljem pristal na pogovor in se že na začetku pošalil: "Govorila bova o globalnem segrevanju, o katerem imam posebno vizijo." Na začetku intervjuja sva se res dotaknila te teme, a o njej spregovorila le nekaj besed. "No, lahko govoriva o tem, vendar nimam vizije," se je zasmejal. "Nekaj morajo narediti, vendar nimam odgovorov za to. Imam pa odgovore za pick'n'roll."

Sloveniji bo vse življenje hvaležen, da mu je v svetu košarke odprla prav posebna vrata. Z ženo sta se zaljubila v Ljubljano in našo državo. In še danes gojita to ljubezen. V njegovi knjigi, ki jo je izdal po koncu kariere, so prav s posebnimi črkami zapisane besede in stavki o Sloveniji, trenerjih in o tem, kako se je v tako majhni državi odlično delalo v košarkarskem svetu.

Teemu Rannikko je bil dvakrat v karieri del Union Olimpije. Najprej med letoma 2005 in 2007, nato pa še v sezoni 2012/13. | Foto: Vid Ponikvar Teemu Rannikko je bil dvakrat v karieri del Union Olimpije. Najprej med letoma 2005 in 2007, nato pa še v sezoni 2012/13. Foto: Vid Ponikvar

Posebno spoštovanje goji do Saše Filipovskega in Zmaga Sagadina. Ko je slednji prišel leta 2005 gasiti požar po odhodu "zloglasnega" Modul Groupa, je vstopil v garderobo z odločnim korakom, se spominja Rannikko: "Zmago je odprl vrata, Filipovski je prišel za njim. "Jaz sem nov trener Union Olimpije." Jaz pa sem si rekel: "O moj bog, kaj se bo zdaj zgodilo." Nismo vedeli. Vsi so se ustrašili. Prvih nekaj treningov nismo vedeli, kdo bo preživel treninge in kdo ne. Nato me je Marko Milić, s katerim sva skupaj igrala tri leta v Italiji, poklical in rekel: "Vidim, da imaš mojega trenerja."

Trenerski poklic je ena od možnosti, s katero se spogleduje v nadaljevanju življenjske poti. A v jabolko v tem trenutku še ne bo v celoti ugriznil, saj bo najprej posvetil čas družini, ki mu je v času profesionalne poti vselej stala ob strani. No, povsem iz košarke le ni stopil, saj je v klubu Vilpas, s katerim je končal kariero, del strokovnega štaba in pomaga z individualnimi treningi, hkrati pa komentira košarko na finski televiziji in obiskuje šolo za košarkarskega trenerja.


Dolgo ste vztrajali pod obroči. Kariero ste zaključili lani pri 40 letih, čeprav ste imeli na športni poti ogromno težav s poškodbami. Vas to ni oviralo?
Ko sem bil leta 2013 v Ljubljani, sem imel vizijo, da bom prišel na Finsko, če bom lahko še igral. Finski košarki sem želel nekaj vrniti. Mislil sem si, da bo to dobro za finsko košarko, mlajše igralce. Čeprav sem imel sprva težave pri privajanju na tamkajšnji način igranja košarke, sem se vse bolje počutil. Užival sem na treningih in tekmah, zato sem vztrajal.

Seveda so prišle na pot tudi poškodbe. Največjo sem imel v začetku leta 2020. Zlomil sem si kost pod kolenom. Na tekmi se je zgodilo. Odpeljali so me v bolnišnico, kjer sem bil še v košarkarski opravi. Vprašal sem zdravnika, kakšna je diagnoza. Ali je kaj na mojem kolenu, sem vprašal. "Ne, nič ni s kolenom. Če bo šlo vse po planu, boš lahko čez leto rahlo tekel," mi je rekel. Zame je bil to velik šok. Naslednji dan sem imel operacijo. Vstavili so mi osem centimetrov dolg vijak. Operacija je uspela. Odločil sem se, da bom naredil vse, da se vrnem še zadnjič. Kariero sem hotel zaključiti na parketu. Nisem želel končati kariere na tak način, s poškodbo.

Z njim v Ljubljani sta bila tudi žena in hčerka. Sina sta dobila leta 2014 ob vrnitvi na Finsko. | Foto: Vid Ponikvar Z njim v Ljubljani sta bila tudi žena in hčerka. Sina sta dobila leta 2014 ob vrnitvi na Finsko. Foto: Vid Ponikvar

Rehabilitacija je šla dobro. Zdravnik mi je rekel, da se bom lahko vrnil čez deset do 12 mesecev, če bo šlo vse, kot mora. Štiri, pet mesecev je šlo dobro, nato se je ustavilo. Prva poškodba, pri kateri zdravniki niso imeli odgovorov, kako bo šlo naprej. Ko sem si denimo strgal kolensko križno vez, sem vedel, da bom približno šest mesecev izven pogona. Pri tej niso vedeli. Dejali so, da je kost čvrsta, a niso vedeli, ali bo drugi del telesa to sprejel. Šel sem še na eno operacijo. Očistili so mi koleno in našli še druge stvari, kot je težava z meniskusom. Našli so nekaj delcev odlomljene kosti in jih odstranili. Zaradi tega nisem mogel trenirati. Sem, a le dvakrat tedensko, saj mi je koleno vseskozi zatekalo.

Po enem mesecu sem lahko spet zaigral. Rehabilitacija je tako potekala 13 mesecev. Rekel sem si, da bi rad odigral še eno tekmo. Na prvi tekmi sem se počutil kot otrok. Vesel sem bil, čeprav sem igral zanič. Tisto tekmo smo zmagali. Vsi so mi govorili, da me takšnega še niso videli. Smejal sem se, užival. V pravo smer je šlo. Izboljšal sem svojo formo, začel igrati bolje. V polfinalu smo premagali najboljšo ekipo rednega dela, nato še osvojili prvenstvo. Zaključek je bil perfekten. Nisem si mislil, da bom za zaključek kariere osvojil prvenstvo. Vodili smo za pet točk, žoga je bila v mojih rokah. Kot v pravljici je bilo. Če gledam, kaj se je dogajalo leto nazaj, je bilo to nekaj neverjetnega. Čustveno je bilo, po drugi strani mi je odleglo, ker sem vedel, da nimam več pogodbe za naslednje leto. Ker je bil konec. Telo je bilo povsem uničeno. Pravi čas sem zaključil.

Teemu Rannikko | Foto: Guliverimage Foto: Guliverimage Kaj počnete zdaj?
Po koncu kariere nisem želel takoj začeti trenirati članske ekipe. Želeli so, da bi bil pomočnik in potem po enem letu morda postal glavni trener. Odločil sem se, da potrebujem nekaj časa brez košarke. Ne v celoti, ampak toliko, da spočijem glavo. Naredili smo odličen načrt, da zjutraj treniram fante na individualni bazi, pri izboljšanju meta … Dvakrat tedensko pridejo trenirati tudi mladi s srednje šole. Lahko rečem, da sem trenutno individualni trener in del trenerskega štaba glavnega moštva. Lepo je. Moj delovnik se dopoldne konča. To je bila ena od pomembnih odločitev, ki jo vsi razumejo in podpirajo, da želim imeti zdaj čas za družino, zase. Vzporedno se tudi izobražujem. Začelo se je lani maja in se bo končalo letos maja.

Luka Dončić Sportal Nova rapsodija Dončića, v Dallasu so zaigrala čustva #video

Vrsto let je igral za finsko reprezentanco. Zadnjič leta 2017 na domačem prvenstvu, na katerem je bil v skupini skupaj s Slovenijo, ki je nato v Istanbulu osvojila zgodovinsko zlato medaljo. | Foto: Vid Ponikvar Vrsto let je igral za finsko reprezentanco. Zadnjič leta 2017 na domačem prvenstvu, na katerem je bil v skupini skupaj s Slovenijo, ki je nato v Istanbulu osvojila zgodovinsko zlato medaljo. Foto: Vid Ponikvar Ali je bilo zaradi takšnega razmišljanja kaj lažje vstopiti v drugo kariero?
Ni bilo težko. Če bi se pogovarjali leta 2012 ali 2013, ko sem bil v Ljubljani, bi rekel, da bom takoj po koncu kariere začel s trenerskim poslom. Če mi daš ekipo, jo bom vzel. A ko gredo leta mimo, postaneš starejši, morda pametnejši. Veš, da je v življenju še kaj drugega kot le košarka. Imaš družino. Po karieri sem želel svoj čas posvetiti družini. Če bo to dve leti in bom potem 20 let trener, si bom lahko vsaj rekel: "Poizkusil sem, bilo je lepo, a sem potreboval nekaj več." Če bi takoj začel s trenerskim poslom, ne bi vedel, kako je živeti brez košarke. Trenutno nisem v časovni stiski, da moram naslednje leto voditi ekipo. Morda se bo to zgodilo, vendar v tem trenutku ne. Uživam v tem, kar počnem. Čeprav imam včasih več časa in ne vem, kaj naj počnem.

Ali ste pogledovali tudi proti kakšni drugi zaposlitvi izven košarkarskega kroga?
Težko si je predstavljati delati nekaj, kar ni povezano s košarko. Na Finskem ni veliko služb v košarkarskem svetu, če niso povezane s trenerstvom. Ko igra naša reprezentanca, komentiram tekme na televiziji. Prav tako pomagam pri komentiranju NBA tekem. Zelo rad govorim o košarki. Če bi lahko imeli tedenski šov o košarki na Finskem, o Evroligi, bi to rad počel. Vendar to ni možno pri nas, vsaj za zdaj ne. V trenerski posel bi rad šel zelo počasi. Ne bi šel rad "all in" takoj od začetka. Grem korak za korakom. Uživam. Trenutno mi ni treba 24/7 razmišljati o košarki, tekmah, treningih. Pomembno mi je, da sem vpleten v košarko, vendar ne v celoti. Zavedam se, da bo prišel čas, ko bom poizkusil "all in" v trenerskem poslu. Morda bo le eno leto dovolj. Ne vem. V takšnem primeru bi potem iskal plan B. A ga trenutno ni.

Druga kariera | Foto:

Verjetno je najtežje za profesionalnega športnika, ko se vse skupaj ustavi po koncu kariere. Vendarle ste bili navajeni 24 ur na dan živeti s športom.
Ko sem bil star 19 let in sem prišel v Italijo, sem imel ambicije, da postanem najboljši košarkar, kar bom lahko. Treniral sem trdo. Šel sem korak za korakom, leto za letom. To je bila moja služba. Nisem razmišljal, kaj bi lahko počel naslednje leto. Samoumevno je bilo, da bom igral košarko. Kaj bo po treh letih? Igral bom košarko. Včasih pravim, da je bilo življenje super enostavno zame, čeprav ni bilo, saj sem veliko treniral, imel poškodbe … Družina in otroci so prišli z leti in sem imel v glavi, da bom skrbel za njih, kolikor bom lahko. A je bilo vse samoumevno. Tudi to, da bom poleti igral za reprezentanco, da se bomo selili v drug klub … Vedel sem, da bom igral, dobil službo. Zdaj, ko tega nimaš, je težko reči kot trener ali trener v nastajanju, da boš to počel naslednjih 20 let. Veliko drugih stvari je, o katerih moraš razmišljati. Postajaš starejši, otroci postajajo starejši, oni imajo vse več stvari. Razmišljanje o tem, česa se boš lotil, je drugačno.

Luka Dončić Sportal Luki Dončiću ni uspelo, sanjskega niza na All-Star je konec

Ste pa takoj ob izstopu iz igralske kariere postregli z zanimivim zapisom. Napisali ste knjigo. Naslov je Pelin tekijä, kar nam Slovencem ne pove nič. Kakšen pomen dejansko ima?
V osnovi ta beseda pomeni organizator igre, če jo pišeš skupaj. A ni ravno tako mišljeno. V smislu ustvarjalec igre. Glavno vodilo je, razumljivo, moja kariera, vendar ni zapisano, kako je bilo na posamičnih tekmah. Gre leto za letom. Začne se z mojo zadnjo poškodbo, konča z osvojenim prvenstvom, česar nismo vedeli, ko smo jo začeli pisati. Skušal sem vključiti moje misli, razmišljanje, kako sem odrasel v košarki. Velik del je govora o mojih poškodbah, da bi mlajše generacije razumele, kako je, ko se ti zgodi kaj podobnega. Kako moraš biti psihološko močan, da se vrneš. Govora je tudi o odrekanju moje družine. Zlasti žena se je morala veliko odrekati, ker sem bil košarkarsko aktiven.

Ko sta prišla leta 2005 v Olimpijo Sagadin in Filipovski, se je Rannikku odprl nov svet. | Foto: Sportida Ko sta prišla leta 2005 v Olimpijo Sagadin in Filipovski, se je Rannikku odprl nov svet. Foto: Sportida

Torej je zapisana le v finskem jeziku?
Ja, samo v finskem. Nisi edini, ki me je vprašal, če je v angleščini.

Teemu Rannikko | Foto: Guliverimage Foto: Guliverimage Nisem nameraval vprašati, če je v angleščini, ampak če ste razmišljati, da bi bila v slovenščini, ker ste bili in ste še vedno povezani s Slovenijo.
(smeh, op. a.) Če kdo želi prevesti, ni problema. Za zdaj je le v finščini. O knjigi sem veliko razmišljal, že pred desetimi leti. Spraševali so me, če jo želim napisati. Niti pod razno, sem takrat dejal. Nisem oseba, ki bo sebe postavila na oder in govorila o tem, kaj sem naredil. Pred zadnjo poškodbo sta me dva založnika vprašala, če bi bil zdaj pripravljen. Spet sem se obotavljal. Nato me je eden dregnil pod pravilnim kotom. Šlo je bolj za moje košarkarsko življenje, da bi lahko s svojimi izkušnjami pomagal mlajšim generacijam, ki se soočajo s težavami. Da ni lahko priti na visoko raven.

Koliko strani je namenjenih slovenski košarki?
Nekaj jih je. Zlasti o prvem obdobju pri Union Olimpiji med letoma 2005 in 2007. Govora je o dobrih in slabih stvareh, ki so bile povezane s financami. O denarju sem se tudi razpisal v knjigi, ker želim mladim povedati, da ne cvetijo povsod rožice. Morda podpišeš super pogodbo in je videti vse perfektno, vendar se dogaja, da plače zamujajo en, dva, tri mesece. In moraš ugotoviti, kaj boš naredil. Nato imaš ponudbe drugih klubov in ne veš, ali bi se odločil za novo zgodbo ali ostal zvest.

V vseh intervjujih, ko me sprašujejo o karieri, rečem, da je Slovenija številka ena. Več razlogov je. Prvi je ta, da sem igral najboljšo košarko v tem času, preden sem šel v Himki in se huje poškodoval. Z ženo sva se zaljubila v Ljubljano, celotno državo. Kako lepo je bilo tam ... Vračala sva se na počitnice, obiskala prijatelje. Veliko lepih stvari je in tako čutim do Slovenije. Nič slabega nimam reči o Španiji, Italiji ali Rusiji, kjer sem bil. Gledano v celoti, je bil preživeti čas v Sloveniji drugačen kot drugod.

Jurica Golemac Cedevita Olimpija Bourg Sportal Marca v treh dneh v Stožicah dve tekmi evropskega pokala

Statistika Teemuja Rannikka v Evroligi v dresu Uniona Olimpije

2005/06 – 12,8 točke, 3,1 asistence, 2,1 skoka in 1,4 ukradene žoge na tekmo v 31 minutah.

2006/07 – 14,6 točke, 3,3 asistence, 14 skoka in 1,1 ukradene žoge na tekmo v 31 minutah.

2012/13 – 2,8 točke, 2,4 asistence v 17 minutah.

Prvi stik s slovensko košarko je bil najverjetneje Marko Milić, s katerim sta bila soigralca pri Rosetu in Scavoliniju iz Pesara. Ali ste tudi njemu namenili mesto v knjigi?
Nekaj posebnega je na njem. Zelo rad sem igral z njim. Morda je bil z vidika povezanosti eden najboljših, s katerimi sem igral. Še vedno sva prijatelja in na vsake toliko časa v stiku. V knjigi so objavljeni intervjuji košarkarjev, ki so govorili o meni. Petteri Koponen je denimo razlagal, kako sem ga vzel pod svoje okrilje, ko je začel igrati za reprezentanco. Kako sem mu pomagal, ga učil. Tudi intervju s Sasujem Salinom, s katerim sva igrala skupaj zadnje leto v Sloveniji in reprezentanci. Marko je bil eden na listi. Tudi pisec me je vprašal o imenih, ki bi lahko kaj povedali o meni. Sam je imel prav tako spisek košarkarjev, vendar so nama založniki dali omejitev glede števila strani, zato nismo mogli povprašati vseh, da bi o meni povedali svoje mnenje. Sicer pa v knjigi ne razlagam, kaj je bilo to ali naslednje leto. Na splošno o košarki, izkušnjah …

"Marko Milić je bil morda z vidika povezanosti eden najboljših, s katerim sem igral." | Foto: Vid Ponikvar "Marko Milić je bil morda z vidika povezanosti eden najboljših, s katerim sem igral." Foto: Vid Ponikvar

Dejali ste, da vam je Union Olimpija spremenila tok košarkarske poti. Pri nas ste igrali najboljšo košarko v karieri. A je bilo obdobje vse prej kot idealno, kar ste tudi dejali z zamujanjem plač. Povrhu vsega ste v dveh letih zamenjali kar pet trenerjev  Pino Grdović, Denis Bajramović, Zmago Sagadin, Tomo Mahorič in Gašper Okorn. Kar veliko, če se malce pošaliva. V enem od člankov v finskem mediju sem bral, če je stric Google pravilno prevedel, da ste o enem od zgornjih trenerjev napisali prav posebno zgodbo. Da vas ni bilo še nikdar tako strah. Verjetno ni treba razmišljati, da je govora o Sagadinu.
Zame je bil šok, ko sem prišel leta 2005 v Olimpijo, pa sem bil pred tem v Italiji in igral osem let za reprezentanco. Mislil sem, da poznam košarko, jo razumem. Začelo se je s Pinom. Ko sta prišla Sagadin in Filipovski, pa sem si rekel: "O, sranje! Toliko stvari se moram še naučiti." Vedno uporabljam Slovenijo kot vzorčni model, ko poučujem o košarki. Kako smo trenirali pri Sagadinu, Filipovskem, Mahoriču, Okornu, kako so stvari narejene v Sloveniji. Tako majhna država in toliko dobrih košarkarjev prihaja iz nje, povrhu vsega je še reprezentanca dobra.

Ni bilo taktično nekaj posebnega, ampak način, kako smo trenirali. Nikoli nisem treniral tako trdo, opravil toliko osnovnih vaj. Evroligaška ekipa smo bili, delali pa smo vaje, ki jih znajo že 12-letni fantje ali dekleta. Kako je trener zahteval, da jih opravljamo zavzeto. Tega sem se najbolj naučil od slovenskih trenerjev in bom morda to prenesel nekoč v trenersko kariero.

Vedno se bom spominjal, kako je Zmago Sagadin prišel na naš videosestanek. Nismo vedeli za to. Odprl je vrata, Filipovski je prišel za njim. "Jaz sem nov trener Union Olimpije." Jaz pa sem si rekel: "O moj bog, kaj se bo zdaj zgodilo." Nismo vedeli. Vsi so se ustrašili. Prvih nekaj treningov nismo vedeli, kdo bo preživel treninge in kdo ne. Nato me je prav Marko Milić poklical in rekel: "Vidim, da imaš mojega trenerja."

V Ljubljano, Slovenijo se je zaljubil. | Foto: Vid Ponikvar V Ljubljano, Slovenijo se je zaljubil. Foto: Vid Ponikvar Oh, to je trener, o katerem si govoril. "Samo naredi, kar ti bo rekel, in postal boš boljši. Skušaj zdržati. Vem, da so treningi težki, vendar vem, da boš zmogel. Enostavno se zabavaj in se vsak dan kaj novega nauči. Poslušaj ga." Po enem tednu sem si rekel, da je to ena najboljših stvari, ki se mi je lahko zgodila. Imam trenerja, ki zahteva, da smo vsi na isti valovni dolžini. Po tem tednu sem tudi videl, da me ima rad in bo računal name.

Nekateri igralci, ki niso bili v njegovih načrtih, so vedeli, da bodo naslednji mesec odšli. Zmago je v klub pripeljal pet, šest novih obrazov. Rekel sem si, opravljaj naloge v najboljši meri in se trudi. Filipovskega sem poznal že od prej. Leto pred tem sem igral v Pesaru in smo bili v Evroligi v isti skupini. Najino prvo snidenje je bilo sicer v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja na Nike kampu. Takrat je bil moj trener, zato sem ga poznal. Spoštovanje sem gojil do njega. Morda je bilo lažje, ker sem ga poznal. Večino časa je bil on zadolžen za treninge, Zmago je le spremljal s strani. Včasih je ustavil trening in kaj povedal. Sprva je bilo strašno, vendar na koncu nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v karieri.    

Aron Baynes thumb Sportal Skrivnostni padec na stranišču, po katerem se je bal, da bo ostal tetraplegik

Gledano v celoti, kaj vam je Slovenija torej dala? Glede na to, da ste se vrnili še v sezoni 2012/13, torej lahko rečemo veliko.
Slovenija mi je dala ogromno. V košarkarskem svetu mi je odprla vrata. Košarko sem spoznal na drugačen način. Ljubljano sva z ženo vzljubila. Ko sem se vračal, sem vedel, da finančni položaj kluba ni najboljši, vendar je to mesto, ki igra v Evroligi. Ko sem prišel, sem bil poškodovan. Težave sem imel s kolenom že v Vareseju. Niso mi pustili, da bi šel na operacijo. Dejali so mi, naj počakam do konca sezone. Po koncu sezone sem imel možnost podaljšanja pogodbe, vendar se poleti klub ni odločil za to možnost in je prekinil pogodbo. Poleti sem se moral ukvarjati s kolenom in rehabilitacijo. Takrat je bil direktor Olimpije Matevž Zupančič, ki me je poklical. Ko sem prišel prvič v Ljubljano, sva postala prijatelja. Vsake toliko časa sva še v stiku.

Ko je drugič prišel v Olimpijo, je imel velike težave s kolenom, zato ni mogel prispevati to, kar je želel. A je bil odličen mentor mlajšim košarkarjem, kot so bili takrat Alen Omić, Klemen Prepelič, Luka Rupnik ... | Foto: Vid Ponikvar Ko je drugič prišel v Olimpijo, je imel velike težave s kolenom, zato ni mogel prispevati to, kar je želel. A je bil odličen mentor mlajšim košarkarjem, kot so bili takrat Alen Omić, Klemen Prepelič, Luka Rupnik ... Foto: Vid Ponikvar

Vprašal me je, če bi prišel nazaj, in sem mu sprva rekel, da ne vem. Dejal sem mu, da ne vem, ali me bo lahko sploh dosti plačal, ker je imel klub težave. Vedel sem, da je Filipovski tam, kar je bila pozitivna plat. Povedal sem, da zaradi težav s kolenom ne morem teči. Da bo potreben čas, da bom lahko šele ob začetku sezone morda zaigral. Po pogovorih s Filipovskim, do katerega morda gojim največje spoštovanje v trenerskem smislu in ga imam zelo rad, sem razmislil. Razložil mi je, kakšna bo moja vloga, da bo ekipa mlada … Pritrdil sem.

Ne vem, ali je bila prava odločitev ali ne. Morda bi moral še nekoliko počakati, da bi prišel v pravo telesno pripravljenost in se šele nato priključil ekipi. Veliko spoštovanje je bilo, da sem bil lahko kapetan moštva in živel v mestu, v katerem zelo uživam. Veliko dobrih mladih košarkarjev je bilo okoli mene. Nekaj posebnega je bilo. Med sezono sem dobil občutek, da ne igram tako, kot bi si želel. Nekaj pogovorov sem imel z Matevžem. Dejal sem mu, da ne vem, kaj bi bilo dobro za naslednjo sezono. Da je morda čas, da se vrnem nazaj na Finsko, odigram nekaj sezon tam in potem vidimo, kaj se bo zgodilo.

V kakšno čast je košarkarju, ki je v določeni ekipi kapetan moštva in ne prihaja iz te države? Povrhu vsega ste bili ljubljenec ljubljanskega občinstva.
Za igralca je eden najboljših občutkov, da te imajo navijači radi. V vsakem klubu sem skušal igrati na najboljši možen način in s tem zadovoljiti tudi pričakovanja navijačev. Prvi dve leti, ko sem bil pri Olimpiji, sem bil eden od nosilcev igre. Veliko minut sem prebil na parketu. Košarkarsko sem takrat odrasel in imel uspeh. Povsem normalno je, da te imajo navijači posledično radi, če dobro igraš.

Zame je bilo vedno najbolj pomembno, da sem na parketu pokazal najboljšo verzijo sebe. Pred igralci, navijači in vami, mediji sem vedno bil jaz. Nisem se pretvarjal. V Ljubljani mi je bilo to všeč, da so ljudje radi videli, da sem igral. Da so prišli do mene in se pogovarjali. Vsi so bili prijazni.

Ob zaključku reprezentančne poti ste bili spet povezani s Slovenijo. Leta 2017, ko je nato naša država prišla do zgodovinske zlate medalje. V skupinskem delu ste zaigrali v drugem krogu proti naši izbrani vrsti v Helsinkih in tesno izgubili z 78:81. Takrat je nosil dres slovenske reprezentance tudi 18-letni Luka Dončić. Sicer proti vam ni prikazal vrhunske predstave, kakor na celotnem prvenstvu, a ste bili verjetno tudi sami navdušeni nad njim. Kako ste vi takrat gledali nanj?
Vsi so govorili o Luki. O tem, kako dober je, kaj lahko naredi v karieri. Nihče ni vedel, da bo tako dober v zgodnjih letih v ligi NBA. Nisem imel dvomov o tem, da bi lahko igral v ligi NBA. Pri tej višini ima izjemno vizijo glede igre. Pri takratni starosti je imel že izjemen pregled nad igro. Igro je videl drugače kot drugi košarkarji. Njegov tempo igre je bil tudi nekaj posebnega. Ni bil hiter, najbolj atletski, najmočnejši, vendar je znal že takrat izkoriščati svoje telo. Njegove sposobnosti pri podajah so bile neverjetne, zahvaljujoč delu trenerjev v Sloveniji v mlajših kategorijah – seveda je bil Real Madrid prav tako ogromen del tega.

Sasu Salin je bil v sezoni 2012/13 prav tako del ljubljanske zasedbe. Luko Dončića se spomni že od prvega prihoda v Olimpijo, ko je nastopal proti njegovemu očetu Saši Dončiću. Spomni se ga tudi, kako je po vsaki očetovi tekmi metal na koš. | Foto: Vid Ponikvar Sasu Salin je bil v sezoni 2012/13 prav tako del ljubljanske zasedbe. Luko Dončića se spomni že od prvega prihoda v Olimpijo, ko je nastopal proti njegovemu očetu Saši Dončiću. Spomni se ga tudi, kako je po vsaki očetovi tekmi metal na koš. Foto: Vid Ponikvar

Olimpija je bila prvi in morda edini klub, v katerem so bile podaje zelo pomembne. Sagadin je imel osnovne vaje glede podaj. Govoril nam je, da bo babica od njegove babice prišla iz groba in bolje podajala od nas. Takšne stvari je govoril in dal vedeti, kako je ena podaja pomembna. In ko si gledal Luko, si videl, da je vsaka podaja pomembna. Torej, kako pride žoga do moštvenega kolega. Da lahko slednji takoj vrže na koš in je ne lovi najprej po zraku in se šele nato pripravi na met.

Goran Dragić je bil še vedno najboljši igralec v reprezentanci tisto leto, vendar je bil Luka izjemno pomemben del ekipe pri tej starosti.

Ali ste že prej vedeli zanj, ko ste bili denimo v Ljubljani pri Olimpiji?
Seveda se ga spomnim. Ko sem bil prvič v Ljubljani, sem igral proti njegovemu očetu. Po tekmah smo šli jesti v restavracijo. Za novo leto smo imeli denimo enkrat zabavo v Sašovi restavraciji in mladi mož Luka je bil takrat zraven. Lepo ga je bilo videti, kako je takrat po tekmah njegovega očeta metal na koš, nato pa je iz tega fanta postal vrhunski košarkar. Teemu Rannikko | Foto: Vid Ponikvar Foto: Vid Ponikvar

Med evropskim prvenstvom leta 2017 sva se tudi midva pogovarjala v Helsinkih in dejali ste, da se boste enkrat vrnili v Slovenijo v drugačni vlogi. Kot trener Olimpije. Ali je ta misel še vedno živa?
Trenutno sicer še nisem glavni trener, saj se še odločam, kaj bi delal. Mislim, da gre v smer, da bom nekoč postal glavni trener. Ko sem bil v Ljubljani, je bilo to mesto, v katerem sem užival. To je košarka, za katero bi rad, da se jo igra, sem govoril. Da učiš mlade, prvo ekipo takšne košarke. Zame je bilo to najboljše mesto, če bi bil trener. Mislim, da je na tisoče trenerjev, ki bi radi učili v Cedeviti Olimpiji. V življenju moraš imeti ambicije pri tistem, kar počneš. Morda je to ena od teh. Ne bom na glas govoril, da bom trener. Ne bom razočaran, če ne bom imel te priložnosti. Zaradi občutkov, ki jih imam o klubu, mestu, državi, bi bil rad določen čas moje trenerske kariere v Ljubljani.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin