SiolNET. Sportal Košarka
3,63

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Aron Baynes in njegova kalvarija

Skrivnostni padec na stranišču, po katerem se je bal, da bo ostal tetraplegik

3,63

termometer

Aron Baynes
Aron Baynes na prvi tekmi zadnjih olimpijskih iger v Tokiu. Foto: Reuters

Aron Baynes, ki je pot v NBA začel v ljubljanski Olimpiji, je preteklih šest mesecev preživljal kalvarijo. Za ESPN je prvič spregovoril o padcu na stranišču v slačilnici na olimpijskih igrah med tekmo z Italijo, po katerem se je bal, da bo ostal tetraplegik. 

Arif Khan thumb Sportal Tast dovolil, da prestavi poroko, da bo zastopal milijardni narod v Pekingu

Aron Baynes pred devetimi leti v dresu Olimpije Aron Baynes pred devetimi leti v dresu Olimpije Foto: Vid Ponikvar/Sportida Avstralskega košarkarja Arona Baynesa smo pred devetimi leti spoznali, ko je igral za Olimpijo. Nato ga je pot vodila v ligi NBA. S San Antonio Spurs je osvojil šampionski prstan. Statistično najuspešnejšo sezono je odigral predlani v dresu Phoenix Suns (11,5 točke in 5,6 skoka na tekmo). Ta mu je prinesla dveletno pogodbo s Toronto Raptors. Postal je tudi eden od ključnih članov avstralske reprezentance, ki je na preteklih olimpijskih igrah v Tokiu na tekmi za bron premagala Slovenijo. A Baynes na tisti tekmi ni igral. Zaradi skrivnostne poškodbe je olimpijski turnir končal predčasno. Takrat se je govorilo, da mu je spodrsnilo pod prho. Podrobnosti o dogodku, zaradi katerega še danes ne igra, pa do zdaj niso bile znane.

Na prvi tekmi v Tokiu z glavo udaril ob parket

Zgodba, ki se bere kot roman, se začne že na prvi tekmi Avstralije na igrah. Nasprotnik je bila Nigerija. Po koncu glavnega odmora se je Baynes vrnil na parket s še nekoliko mokrimi rokami zaradi razkužila. Ob povsem običajnem zabijanju so mu prsti zdrsnili z obroča in grdo je padel na parket. Na glavo in vrat. Ni se zdelo, da bi bilo z njim kaj resnejšega. Zaradi previdnosti v nadaljevanju tekme vseeno ni igral. Na naslednjih tekmah je še čutil bolečine in je igral ob protibolečinskih tabletah.

Kje je Aron Baynes?

Med tretjo in četrto četrtino je stekel v slačilnico na stranišče. Ni se več vrnil. Med tretjo in četrto četrtino je stekel v slačilnico na stranišče. Ni se več vrnil. Foto: Reuters

Nekaj dni pozneje so Avstralci igrali pomembno tekmo z Italijo. Baynes je dal v 14 minutah 14 točk. Zadel je tudi dve trojki. Ko ga je na začetku zadnje četrtine selektor Brian Goorjian želel spet poslati na parket, ga ni bilo na klopi. Kje je Aron Baynes, se je spraševal ves štab avstralske reprezentance. Našli so ga v slačilnici, v kopalnici. Ležal je na tleh, okrvavljen, z dvema ranama na roki. Zdravniki so prihiteli na pomoč. Na noge se sam ni mogel pobrati, bil pa je toliko pri zavesti, da je pojasnil, da ga je tiščalo na stranišče in je zato med tretjo in zadnjo četrtino stekel v slačilnico. Drugega se ni spomnil. 

Poznejša preiskava je pokazala, da je rani najverjetneje utrpel, ko je padel in zadel z ramo na dve kljuki za brisače na steni. Ali mu je spodrsnilo na mokrih tleh ali pa se mu je zavrtelo zaradi udarca v glavo s prve tekme proti Nigeriji, še danes ni jasno.

"Pogosto sem jokal. Bil sem zelo prestrašen."

Baynes v dresu Phoenixa Baynes v dresu Phoenixa Foto: Reuters Ko so ga položili na nosila, je na telefonu spremljal konec tekme. Še vedno pa ni opravil male potrebe. Poskušal je vstati, pa ni šlo. V slačilnici je bila taka zmeda, da nihče ni dojel, da ne more premikati nog. Zdravniki so mislili, da je doživel le pretres možganov. Nato je izgubil še občutek v levi roki. Odpeljali so ga v bolnišnico. Magnetna resonanca je pokazala notranje krvavitve, ki so pritiskale na vratno hrbtenico.

Nočna mora se je nadaljevala v naslednjih dneh, ko je v teh pandemičnih časih sam ležal v bolnišnici v Tokiu. Ni se bal le, da ne bo več igral, ampak tudi, da bo ostal paraliziran. "Tako osamljenega kot takrat v bolnišnici se nisem počutil še nikoli. Enkrat sem bil priseben, drugič ne. Razmišljal sem o življenjskih načrtih, svojih ciljih. Pogosto sem jokal," je v pogovoru za ESPN, sploh prvem po usodnem dogodku, razlagal 35-letnik. "Moj stric Don je imel pred desetimi leti nesrečo. Ostal je tetraplegik. V naši družini imajo izkušnje s tem iz prve roke. Bil sem zelo prestrašen."

Sam se z zdravniki in sestrami zaradi jezikovne ovire skoraj ni mogel sporazumevati. Zaradi pandemije so v Tokiu vladale posebne razmere. Nihče iz avstralske reprezentance ni smel k njemu. Po telefonu je bil v stiku z agentom Danielom Moldovanom, ta je dejal: "Nihče nama ni dal nobenih odgovorov. Iskali smo informacije in poskušali obveščati njegovo ženo Rachel v Avstraliji. Sam sem želel odleteti v Tokio, a zaradi epidemije na Japonsko nisem smel."

Dali so ga v tako majhno sobo, da bi se z iztegnjenima rokama lahko dotaknil obeh sten. Če bi ju lahko iztegnil. Postelja je bila zanj prekratka. Za noge so mu tako zraven porinili še eno posteljo. 

Zatekanje hrbtenjače so blažili z zdravili in terapijami

Ko je Baynes v bolnišnici preživljal kalvarijo, so njegovi kolegi premagali Slovenijo in osvojili olimpijski bron. Ko je Baynes v bolnišnici preživljal kalvarijo, so njegovi kolegi premagali Slovenijo in osvojili olimpijski bron. Foto: Anže Malovrh/STA Japonski zdravniki so predlagali tvegano operacijo. Po posvetovanju z avstralskim nevrokirurgom so se odločili, da bodo zatekanje raje blažili z zdravili in fizioterapijo. Vsaj toliko, da bo lahko vsaj sedel in ga bodo nato prepeljali v domovino. S pomočjo terapevtov je premikal roke in noge. Bolčine so bile nepopisne. "Nisem zdržal. Bilo je, kot bi gorel, obenem pa bi me prebadali z noži. Potreboval sem protibolečinske tablete, a te so me takoj uspavale. Terapije tako niso smele bile v času tekem." Iz bolniške postelje je namreč želel gledati, kako igrajo njegovi soigralci. Deset dni po njegovem padcu v slačilnici so premagali Slovenijo in osvojili bron.

Ker se je počutil nekoliko bolje, so japonski zdravniki dovolili, da ga obiščeta reprezentančni zdravnik in kondicijski trener. A sta z zdravniškim plaščem prišla njegova soigralca Matthew Dellavedova in Nathan Sobey. Prinesla sta mu kolajno. "Veste, to je bil zelo čustven obisk. Dolga je bila pot do brona, on pa je bil njen pomemben del. Potočili smo nekaj solz." Baynes se danes v smehu spominja: "Delly je dobil spletno diplomo iz medicine."

Luka Dončić Sportal Žal se ni izšlo po slovenskih željah, bron Avstralcem

Tako kot šestmesečna hči se je znova učil hoditi

Nazadnje je igral za Raptors. Nazadnje je igral za Raptors. Foto: Reuters Enajsti dan po nesreči je lahko vstal. Izboljšale so se tudi njegove motorične sposobnosti, lahko je zlagal lončke drugega na drugega. Dodatno moč mu je dal videoklic domačim, kjer je videl, da se njegov tretji otrok, šestmesečna hčerka, tako kot on uči hoditi. Začel je jokati.

Sledila je pot domov. S posebnim zdravstvenim letalom. Ni se smel premikati. Privezali so ga na posteljo in uspavali za ves osemurni polet. A tudi po pristanku v Brisbanu ni smel objeti domačih. Zaradi strogih avstralskih protikoronskih pravil je moral za 14 dni v karanteno. Zaradi okrevanja po poškodbi jo je preživel v bolnišnici. Dnevno je izvajal fizioterapije. V sobi z okni, da so ga z druge strani lahko gledali domači.

V bolnišnici je preživel mesec dni. Postopno je napredoval. Z vozička na hojico, nato je počasi začel hoditi sam. Občasno v levi nogi ni imel občutkov. Nekaj mesecev zatem je prvič tekel. Pretekli teden je bil prvi, ko ni niti enkrat padel. In prvič po avgustu je vzel v roke žogo in jo vrgel proti obroču.

"Dolga pot nazaj," je zapisal v svoji prvi objavi po 26 mesecih na družabnih omrežjih.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Aron Baynes (@houseobayne)

Naslednjo sezono se želi vrniti v NBA

Z nekdanjimi soigralci in trenerji je pogosto v stiku, sicer pa se v javnosti ni pojavljal. Niti ni govoril o nesreči in okrevanju. Doma gleda tekme lige NBA. Z družino je včasih na plaži. Ta teden je šel v domačem Brisbanu prvič na tekmo, ko je pri Bullets z Melbourne Unitedom gostoval Dellavedova. "Ko me vidite danes, ne morete vedeti, kaj se mi je zgodilo. V zadnjih šestih mesecih sem zelo napredoval." Nedavno je dopolnil 35 let. Odločen je, da se naslednjo sezono vrne v NBA. Eden od razlogov za to je tudi, da to sezono sodniki dovoljujejo bolj agresivno igro. "Zdaj je košarka videti bolj zabavna. Ob takšni sem odraščal in takšno bi rad še igral."

Jure Košir 2022 Sportal Bronasti Jure igre doživel "kot viteški turnir, na koncu pa so bili vsi prijatelji"

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin