SiolNET. Sportal Zimski športi
1,66

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Jure Košir

Bronasti Jure igre doživel "kot viteški turnir, na koncu pa so bili vsi prijatelji"

1,66

termometer

Jure Košir 2022
Jure Košir 28 let po bronasti olimpijski kolajni iz Lillehammerja Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Jure Košir, bronasti iz Lillehammerja 1994, je z nami delil svoje olimpijske zgodbe. "Lahko jih opišem kot svoje najlepše. Pa ne samo zato, ker sem tam dobil kolajno. Res so potekale v pravljičnem okolju." Odtlej slovensko moško alpsko smučanje olimpijske kolajne nima. Letos bi jo lahko osvojil Žan Kranjec. Košir vanj verjame. A za njim zeva velika luknja. "V slovenskem prostoru je smučanje sistemsko deprivilegiran šport."

Jure Košir bo aprila dopolnil 50 let. Že kot najstnik je nastopil na svojih prvih olimpijskih igrah, prvih tudi za mlado Slovenijo, leta 1992 v Albertvillu. "Veličasten dogodek," pa pove o igrah v Lillehammerju, ko je nosil slovensko zastavo na uradnem odprtju. Zanj so bile to najlepše igre, saj je tam osvojil bronasto kolajno v slalomu in začutil pristen olimpijski duh. Letos tega na igrah na Kitajskem, podobno kot na prejšnjih zimskih v Južni Koreji, športniki ne bodo začutili. Osemindvajset let po njegovi olimpijski kolajni naslednika na olimpijskih stopničkah v moškem alpskem smučanju še nima. Morda ga letos dobi v Žanu Kranjcu. Je pa vrhunskih slovenskih smučarjev v tehničnih disciplinah vse manj, povsem drugače kot v Koširjevih časih. Kot posledica sistemske napake. Iztočnic za pogovor z nekdanjim smučarjem, ki od nekdaj velja za izvrstnega sogovorca in je še danes vpet v smučarski svet, tako dva tedna pred Pekingom 2022 ni manjkalo.

Sobotni intervju

Trideset let mineva od vaših prvih olimpijskih iger v Albertvillu 1992. 
Kar strašljivo, a spomini so še vedno intenzivni in živi. Star sem bil 19 let. Zame je bilo to nekaj novega. Nisem pa pričakoval, da bom šel na te igre. Takrat je v slovenskem smučanju prišlo do menjave generacij in priložnost so dali nam, mladim. Ta trenutek je zame poseben tudi zato, ker do zadnjega nismo vedeli, ali bomo lahko nastopali pod slovensko zastavo.

Se je 19-letnik sploh zavedal pomena nastopanja za novo državo?
Moram reči, da kar. Vsi smo bili zelo entuziastično in ponosno razpoloženi. V veliko čast nam je bilo, da bomo lahko predstavljali novo državo, državo, ki smo si jo želeli, nove simbole ... Lahko rečem, da sem se zavedal političnih sprememb. Bil sem 18-letnik, ko se je vse skupaj dogajalo. Vse sem spremljal zelo živo. Ko je bila desetdnevna vojna, smo imeli kar neprijetno izkušnjo. Takrat smo trenirali v Italiji in se nismo mogli vrniti v Slovenijo. Pa smo na vsak način želeli v Slovenijo. In smo šli ilegalno, čez prelaz Predel. 

Drugi Tomba, zmagovalec Stangassinger in bronasti Košir v Lillehammerju 1994 Drugi Tomba, zmagovalec Stangassinger in bronasti Košir v Lillehammerju 1994 Foto: Guliver Image

Kako so vas takrat na igrah gledali drugi?
Najbolj se spominjam pogovorov s preostalimi narodi bivše države. Takrat je bil vodja jugoslovanske ekipe Ajdin Pašović, znameniti bosanski smukač, ki je bil že trener. Bili smo prijatelji, a je bil zelo kritičen do nas, ker smo se odcepili. Rekel je, da sodimo skupaj in da je res škoda, da je do tega prišlo. Zagovarjal je idejo Jugoslavije. Njegova osebna zgodba pa je žalostna. Ko je bila vojna v Bosni, je bil ranjen, potem pa se je izselil na Norveško. Pozneje smo se še velikokrat srečali in je svojo zmoto tudi priznal. 

Dve leti pozneje olimpijske igre v Lillehammerju in vaš bron v slalomu 
Lahko jih opišem kot svoje najlepše olimpijske igre. Pa ne zato, ker sem tam dobil kolajno. Res so potekale v pravljičnem okolju: prava zima z mrazom in velikim številom navijačev, ki so res s srcem pri športu, ga zelo podpirajo. Norvežani so zelo športno aktivni ljudje in so veliko zunaj ter znajo nagraditi športnike, ki nastopajo. Olimpijska vas je bila zgrajena dokaj asketsko, skromno, a zelo lepo. Lesene hiške. Vse je bilo zelo centralizirano. Lahko si šel pogledat tudi druge športne dogodke.

Jure Košir 2022 Foto: Vid Ponikvar/Sportida Torej ste lahko začutili pravi olimpijski duh? Pred štirimi leti v Pjongčangu so bili smučarji sredi gozda, lahko bi rekli, da sredi ničesar, torej daleč od olimpijske vasi.
Vsekakor. Ne morem si prestavljati, kako bo šele tekmovalcem v Pekingu, ko bodo igre razpršene na več sto kilometrih. In glede tega imam sam nekaj pomislekov ter se čudim tudi izboru lokacij. Na Kitajskem še ni potekalo resno tekmovanje v alpskem smučanju in tudi ne v drugih disciplinah. Opazi se, da se v šport vmešavajo finančne in politične zadeve. To je narobe. Treba se je vrniti k osnovam in igre narediti čim bolj preproste. V ospredju mora biti šport.

Igre so nekoč pomenile tudi druženje med športniki različnih panog. Ste kaj zanimivega tudi vi doživeli?
Na prvih olimpijskih igrah v Albertvillu mi je bilo zelo zanimivo zadnji dan, ko so se tekmovanja končala in ko je športnikom "vse padlo dol". Takrat so organizirali zaključni dogodek. Športnike sem videl, kako so se veselili, proslavljali konec iger. Vse skupaj je bilo videti kot nek viteški turnir, ko so na koncu vsi postali prijatelji in so se imeli lepo. To je bilo zanimivo videti. Zanimivo je bilo opazovati tudi druge športnike. Meni se je lep dogodek zgodil v Naganu, kjer so Japonci naredili sobo z videoigrami. Japonci so namreč veliki ljubitelji videoiger. Mi pa smo nekatere videli prvič. Spominjam se, da smo lahko vozili nek motor, kjer si se lahko ob vožnji tudi nagibal, prav tako sta medsebojno lahko tekmovali dve osebi. Naenkrat se je nekdo usedel zraven mene in želel tekmovati. In, seveda, sem privolil. Ko sva začela igrati, sem pogledal, s kom igram. Zraven mene je sedel hokejska legenda Jaromir Jagr, ki je le leto dni starejši od mene. Takrat je bil zelo znan hokejist v Pittsburghu. In sploh nisem mogel verjeti svojim očem. Rekel sem si: "Jure, ne se hecati! Jaromir Jagr igra s tabo!!!" Ideja olimpijskih iger je res lepa. Se pa ideja, da naj bi bili vsi prijatelji in naj se vojne končajo, izgublja. Danes je v ospredju predvsem posel.

Na igrah ne razmišljaš, kdo in koliko ljudi te doma podpira. Na igrah ne razmišljaš, kdo in koliko ljudi te doma podpira. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Na igre na Norveško ste prišli s popotnico − zmago v Madonni di Campiglio. Ste čutili zaradi tega rezultatsko breme?
Takrat sem bil tretji slalomist na svetu. In zaradi tega se je, jasno, pričakovalo, da bom med prvimi tremi. Pritisk pa si športnik običajno naloži sam. Slovenija je glede tega sploh posebna dežela, saj imamo tako malo športnikov, ti potem zahtevajo vso pozornost javnosti. To se je zdaj lepo pokazalo pri Janji Garnbret, s katero sem tudi govoril. Janja je veljala za najboljšo plezalko na svetu in cela Slovenija je pričakovala, da bo zmagala. To je velik pritisk. In tudi sama mi je povedala, da ji je bilo zelo neprijetno. Američanov pa je denimo tam sto. Ja, nekateri so favoriti. Kdor pa želi opozoriti nase, "gre na glavo" in naredi kakšen res tvegan nastop, ki se kdaj tudi izide. In potem imamo to ameriško zgodbo. Če želiš res opozoriti nase, šteje le odličje. Mi, Slovenci, smo pa mala zasedba in zato se še več govori o tistih, ki imajo realne možnosti za kolajno. Jaz nisem čutil teže, bremena. Bil sem zelo dobro pripravljen in to mi je dalo neko zaupanje.

Olimpijske igre v Lillehammerju leta 1994 so bile za Koširja najlepše igre. Pa ne le zaradi kolajne. Olimpijske igre v Lillehammerju leta 1994 so bile za Koširja najlepše igre. Pa ne le zaradi kolajne. Foto: Guliver Image Lahko malo opišete, podoživite tisto bronasto olimpijsko tekmo?
Začel bi z zelo zanimivo zgodbo, ki jo je mogoče marsikdo pozabil, in je povezana z izbiro štartnih številk. Takrat smo lahko štartne številke še sami izbirali. Tisti, ki je bil na lestvici prvi, je lahko izbiral prvi. Alberto Tomba je bil takrat prvi in je izbral enko, ki je običajno najboljša številka. Drugi je bil Thomas Stangassinger, ki se je odločil za višjo štartno številko, in sicer za številko osem. Temu smo se vsi čudili. Sam sem izbral dvojko. Šele leta pozneje so mi Stangassingerjevi trenerji  priznali, da so ga en dan pred tekmo prepričevali, naj vzame višjo številko, ker bo proga kasneje hitrejša. In to se je res zgodilo. Zaradi posebne situacije snega. Ves čas je bilo minus 20 stopinj in sneg je postal plastičen kot stiropor. Ko so se naredile smučine, je bilo mogoče smučati veliko hitreje. In jaz sem prvi tek odpeljal res zelo dobro. Bil sem zadovoljen. Tombo sem prehitel za tri desetinke, zato sem bil prepričan, da bo to najhitrejši čas. A pokazalo se je, da so pozneje smučali veliko hitreje. Na koncu prvega teka sem bil šele osmi. V drugem teku pa sem šel na vse. Ni me zanimalo, da bi bil sedmi, šesti, peti, ampak samo kolajna. Začel zelo napadalno in mi je zelo lepo uspelo. Zaključek bi bil mogoče lahko še malo boljši. Potem pa se je tekma začela razvijati kot v srhljivki. Tomba me je prehitel, tako da sem bil na drugem mestu. In že sem mislil, da ne bom dobil kolajne. Proga pa je postajala težavna, kar je nekaterim športnikom predstavljalo veliko breme. Nekateri so delali osnovnošolske napake, drugi so bili prepočasni. In tako sem po nekaj srečnih naključjih prišel do odličja. Pri tem sem imel res veliko srečo. Sem pa v enaki meri dobil nazaj na naslednjih igrah, ko sem za stotinke po zelo nesrečnem naključju ostal brez medalje v veleslalomu. Bil sem peti, s 15 sekundami neke racionalne vožnje, bi bil v cilju drugi, za Hermannom Maierjem. Tako je v športu, enkrat imaš srečo, drugič je nimaš.

Kako ste proslavili kolajno?
Vsi smo bili ekstatični, vključno z mano, saj po razvoju tekme ni tega nihče pričakoval. Veselje. A istočasno je bil na četrtem mestu Mitja Kunc, za devet stotink. Odlično je odpeljal to tekmo. Res nepošteno, da tak dosežek ni nagrajen tako, kot je tretje mesto. A na velikih tekmovanjih šteje le odličje. In veselje ob tem je bilo pristno pri vseh. Ne le alpski smučarji, celotna olimpijska ekipa je bila takrat zelo povezana. Lepa kemija. Vsi smo bili bojeviti, razpoloženi, navijali smo drug za drugega, se spodbujali. Bili smo mala ekipa, a močna. Slovenijo smo složno prestavljali.

Zmaga na Vitrancu je bila ena od njegovih treh v svetovnem pokalu. Zmaga na Vitrancu je bila ena od njegovih treh v svetovnem pokalu. Foto: Reuters Lahko primerjate to bronasto olimpijsko kolajno s svojimi tremi zmagami v svetovnem pokalu? Dosegli ste jih na prav posebnih prizoriščih: v Maddoni di Campiglio, Kitzbühelu in domači Kranjski Gori.
Olimpijske igre so posebne, ker vsak prebivalec tega planeta ve, kaj pomenijo. Kar za svetovni pokal v alpskem smučanju ne velja. Svetovnih pokalov sem odpeljal veliko, 400, 350, in tu je  več možnosti za uspeh. Olimpijske igre pa so poseben dogodek, ker so na štiri leta. Zelo malo športnikov dobi priložnost, da na njih tudi nastopi, redki pa dobijo možnost, da se borijo za najvišja mesta. So največji dogodek in zato uvrščam olimpijsko kolajno pred zmage v svetovnem pokalu. To ni ista kategorija. 

Se športnik na igrah zaveda, da ga doma podpira vsa država? Takrat smo tekme gledali še v šoli, med poukom.
Veš, da si na očeh, ampak razmišljati o tem, kdo in koliko ljudi te gleda, pa ni prava taktika.

Kakšen moraš biti na štartu tako pomembne tekme: sproščen, osredotočen?
Sproščen si težko. Kdor reče, da je sproščen, gre tja na turizem. In nekateri gredo, zgolj zato, da nastopijo. Kdor pa gre na rezultat, pa ni sproščen. A to nisi na nobenih tekmi. Bolj sta pomembna zavedanje in zaupanje v sposobnosti, kako ti uspe samega sebe prepričati, da si boljši od preostalih, ter da si pravilno pripravljen in da si vse naredil tako, kot je treba.

Vaše tretje igre so bile v Naganu. Omenili ste že, da vam je tam sreča obrnila hrbet.
Ko gledam nazaj, noben moj olimpijski nastop ni potekal tako, kot sem si ga zamislil, od razmer do razvoja dogodkov. V Naganu je bila najprej tekma v veleslalomu, kjer sem bil v izvrstni dnevni formi. Po prvem teku sem bil tretji, z zelo malim zaostankom, imel odseke, ko sem bil najhitrejši in kjer se je pokazala možnost, da osvojim kolajno. Tudi drugi tek sem odpeljal 80 odstotkov proge zelo napadalno, potem pa je bila ena past, kjer so že tekmovalci pred mano delali napake. A nisem bil pravilno obveščen po radijski zvezi. Mogoče so se trenerji bali, da bom tam preveč zavrl, odpeljal taktično. To je bila taktična strategija trenerjev. Jaz pa sem tam priletel z veliko hitrostjo in me je en val dvignil ter odnesel s proge. Bron sem izgubil za 17 ali 19 stotink. Bil sem razočaran, ker sem vedel, da je bila to velika priložnost in sem res dobro nastopal. A sem si rekel, kar je bilo v Lillehammerju, je bilo tam, a zdaj je mimo. Potem je bil še slalom, kjer pa sem, jasno, od sebe največ pričakoval. A tisti dan je bilo na progi noro! Najprej je bil zjutraj potres, vreme je bilo katastrofalno. Megla, sivina, difuzna svetloba, ki mi ni ustrezala, saj imam bolj slab globinski vid. A sem kljub temu dobro začel, nato pa odstopil. Nisem bil prepričan vase.

Košir o Salt Lake Cityju leta 2002: "Igre, kot bi bili v zaporu." Košir o Salt Lake Cityju leta 2002: "Igre, kot bi bili v zaporu." Foto: Reuters Na igre v Salt Lake City 2002 ste prišli z bogatimi izkušnjami, pa tudi z zmagama v Kranjski Gori in Kitzbühelu.
Bil sem drugi slalomist na svetu. Šel sem skozi fazo menjave tehnike, se pravi na krajše karving smuči. A sem kljub temu prišel na igre z zelo dobrim občutkom in v zelo dobri formi. Zadnjih deset dni smo trenirali v Ameriki v zelo dobrih pogojih: zima, trd sneg, in šlo mi je zelo dobro, nato pa 15 ur pred tekmo čudežna odjuga, in to v Utahu, kjer je pozimi redko nad ničlo. In je progo spremenilo v brozgo. Organizatorji niso znali dobro pripraviti tiste tekme. Tako je bil tisti olimpijski slalom videti kot ena tekma za U12 v Sloveniji na Soriški planini. Pa nimam nič proti Soriški planini. Bila je res bizarna tekma. A tako pač je. Smučanje je šport, ki se odvija v različnih razmerah. Bil sem sicer osmi, a mi to ni veliko pomenilo.

Ko štiri leta vse podrejaš olimpijski tekmi ...
Ja, imam štiri uvrstitve med deseterico na olimpijskih igrah. A nikoli ne razmišljam o četrtem mestu v Naganu ali pa o osmem mestu v Salt Lake Cityju, vedno le o stopničkah. Tisto je bilo kar veliko razočaranje. V tistem trenutku sem želel kar končati kariero. Leta 2002. Tiste igre so bile tudi sicer nenavadne, ker so bile ravno po napadu 11. 9. Počutili smo se kot zaporniki, ki jih spuščajo ven, na delo iz zapora. Toliko nekih pregledovanj in varnostnih protokolov. A sam nisem bil tam, da bi užival, ampak sem prišel po kolajno. Je pa bilo veliko teh olimpijskih zgodb, veliko trenutkov, za katere sem zelo hvaležen. Recimo, na prvih olimpijskih igrah sem nastopal v vseh disciplinah. Odpeljal sem tudi kombinacijski smuk, na progi, ki ji pravijo francoski Kitzbühel. Bilo je zelo lepo. Na začetku je bilo prisotno veliko strahu, še posebej, ker je bila proga zelo slikovita, saj je bila speljana po steni navzdol. Res imam veliko spominov na to. Ko so na sporedu olimpijske igre, sem navdušen in jih spremljam, tako letne kot zimske, saj približno vem, s kakšnimi občutki se športniki tam spoprijemajo.

Danes je Košir uspešen poslovnež. Danes je Košir uspešen poslovnež. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Lindsey Vonn je nedavno povedala, da leto dni po koncu kariere smučanja sploh ni mogla gledati, letos pa je spet začutila olimpijski duh in zdaj komaj čaka, da bo spremljala tekmovanja.
Lahko rečem, da je bilo pri meni zelo podobno. Sam sem sicer tudi po karieri ostal v alpskem smučanju, tako da sem ga ves čas spremljal. Je pa res, da ti na začetku "vse pade dol". Nekateri potem spet začutijo to ljubezen, nekateri pa ne. Poznam tudi primere alpskih smučarjev, ki so se po koncu kariere podali v druge sfere. A sam sem še kar vpleten v to.

Olimpijsko kolajno in druge uspehe, prepoznavnost ste unovčili med kariero in po njej. Ste predstavnik blagovnih znamk, imeli ste tudi športno trgovino. Je to prišlo spontano ali načrtno?
To se je zgodilo, ni bilo načrtno. Mogoče bi lahko izpostavil, da sem bil bolj komunikativen od drugih in sem malo več časa posvetil obrobnim dejavnostim, kot sta PR ali sodelovanje s pokrovitelji. Vedno sem bil profesionalen in še vedno sem.

Številni športniki te prepoznavnosti, uspehov ne znajo izkoristiti v obdobju po karieri, morda so jim že medijske, sponzorske obveznosti med aktivno kariero odveč. Delajo napako?
To morajo vzeti v zakup. Da si bil najboljši, to kasneje ne bi nikogar več zanimalo. Tega se moraš naučiti. Jasno, da nisi ves čas dobre volje. Včasih moraš znati trezno odreagirati v slabih trenutkih. To ni enostavno. A se z leti veliko naučiš. Sam sem se moral veliko naučiti, narediti veliko napak.

Kranjec bi lahko osvojil naslednjo moško kolajno v alpskem smučanju na olimpijskih igrah. Kranjec bi lahko osvojil naslednjo moško kolajno v alpskem smučanju na olimpijskih igrah. Foto: Guliver Image Osemindvajset let po osvojenem bronu še niste dobili naslednika na moški olimpijski tekmi alpskega smučanja s kolajno, pa je bilo kar nekaj zelo dobrih smučarjev, ki so tudi zmagovali v svetovnem pokalu. Presenečeni, da je tako?
To je nek pokazatelj, da mora smučar res biti v pravem trenutku v pravi formi, ob tem pa je potrebne tudi malo sreče. Kar nekaj generacij odličnih smučarjev je bilo in tudi veliko krasnih športnih zgodb. Imamo tudi nekaj zmag v smuku, česar si pred 30 leti ne bi nikoli mislil. Andrej Šporn je bil drugi v Kitzbühelu v smuku za stotinke, kar je bila za nas takrat znanstvena fantastika. Žan Kranjec je odličen, v enem trenutku je bil najboljši veleslalomist na svetu, in verjamem, da bo še krojil veleslalomski vrh. Moramo biti ponosni na vse, kar se je zgodilo v alpskem smučanju v teh desetletjih, tudi pred mano. Verjamem pa tudi v prihodnost.

Je torej Kranjec tisti pravi kandidat, ki bi vas lahko nasledil na olimpijskih stopničkah?
Ja, zagotovo. Ima možnosti. Tehnično je odličen smučar, s pravim pristopom. Je že dokazal, da je lahko najhitrejši. Zanj mislim, da je eden najboljših veleslalomistov na svetu. Veliko pa je odvisno tudi od pogojev. Mislim, da je tekmovalec, ki potrebuje posebno vrsto snega, da je lahko najboljši. Je pa tu prisotna tudi "igra presenečenj": vreme, štartna številka, počutje tisti dan, manjše poškodbe.

Je tudi edini smučar v tehničnih disciplinah, ki se v zadnjem desetletju uvršča na stopničke. Deset let smo imeli samo enega smučarja na štartu veleslaloma v prvi trideseterici. Nekoč ste bili kot ekipa zelo močni. Kaj se je zgodilo?
Število alpskih smučarjev v tehničnih disciplinah je rezultat neke serije napak, ki so se dogajale zadnjih 20 let, mogoče celo malo več. Razvoj mladih smučarjev, ki tudi niso dobili prave podpore, se ni posvečalo dovolj pozornosti. Če želimo imeti izvrstne smučarje, moramo res vlagati vanje, se posvetiti razvoju mladih športnikov, kot se je to dogajalo do zdaj. Saj se nekam premika, a tudi če se zdaj začne profesionalno delati z njimi, bo trajalo kar nekaj časa, da se bo vzgojilo novi rodovi smučarjev. Za Kranjcem in Hadalinom zeva velika, velika luknja do naslednjega, ki bi ga lahko videli v vrhu. Na žalost je tako.

Jure Košir 2022 Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ali je potem težje tudi njima, saj tvorita s trenerjem Klemnom Bergantom zelo malo ekipo? Letos je imel Hadalin še težave s hrbtom.
Ko smo bili mi tretja slalomska ekipa, nas je bilo osem, deset, ki smo se borili za nastop na olimpijskih igrah, in tudi kvalifikacije smo imeli nekaj dni pred igrami, tako da smo se borili, kdo bo na njih sploh lahko nastopil. To lahko ekipo in posameznika žene naprej. To je neka prednost na treningih, ko je konkurenca velika. A je tudi medsebojno zaupanje. Tega na žalost zdaj ni. A to ni poglavitna stvar, saj vidimo, da je tudi nekaj zasebnih ekip, ki so same. Težavo predstavlja malo število tekmovalcev, ki so se prebijali navzgor skozi vse kategorije.

Je tudi manj otrok, ki se ukvarjajo s smučanjem, kot pa je bilo v 80. ali 90. letih?
Ja, zagotovo, čeprav jih je še vedno dovolj. Tudi Norvežani nimajo na tisoče otrok, ki trenirajo smučanje, ali drugi narodi. Bolj je pomembno to, kako jih vodiš skozi starostna obdobja, kako jih razvijaš.

Jure Košir 2022 Foto: Vid Ponikvar/Sportida Lep pozitiven primer so lahko slovenski skoki, če pogledamo samo gimnazijski razred v Kranju. In za mesto na članskih tekmah se morajo fantje in dekleta neprestano boriti.
Oni imajo tudi sto poligonov za treniranje, kar je zanje čudovito. Dobro so se organizirali. Slovenski alpski smučarji pa nimajo enega poligona za treninge in tekmovanja. To ne pomeni samo za te najboljše, tudi za klube. S temi so povezani veliki stroški. Klub se mora peljati na treninge v Avstrijo, saj pri nas ni možnosti. Mi nimamo smukaške proge, pa čeprav imamo olimpijsko zmagovalko iz Sočija in tudi dvakratno svetovno prvakinjo ter Čatra, ki je lani zmagal v Val d`Iseru; Kline je celo zmagal v Kvitfjellu. Kdor mi reče, da je smučanje gosposki šport ... Ne, smučanje je deprivilegiran šport. Marsikdo bo zastrigel z ušesi. V slovenskem prostoru je smučanje sistemsko deprivilegiran šport.

Še slalomisti morajo trenirati v Podkorenu ob sedmih zjutraj ...
To, da treniraš od sedmih do devetih, je isto, kot če bi dal plavalcu za 15 stopinj prevročo vodo. Smučaš v temi, slabi vidljivosti, bioritem ob sedmih zjutraj še ni enak tistemu, kot je na štartu na tekmi. Tukaj so potem ogromni stroški. Starši teh mlajših kategorij morajo več plačevati za treninge. Če bi le imel vsak klub nek poligon za treniranje. In sploh ni potrebno, da je to nekaj elitnega. Govorim, da bi Škofja Loka lahko imela na Starem vrhu, Kranj in Ljubljana na Krvavcu, gorenjski klubi v Kranjski Gori vedno na voljo nek poligon. Bi jim bilo lažje in stroški bi bili manjši. To so sistemske stvari, v katere se ne želim vmešavati, ampak je pa to dejstvo. Ko sem bil sam otrok, smo lahko trenirati popoldne po šoli in vse do tekme. Zdaj so na prvem mestu turistični smučarji. Navzkrižje interesov. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin