Torek, 22. 10. 2019, 4.05
4 leta, 6 mesecev
Obrazi ljubljanskega maratona – Ian Oskar Katanec
Nekoč drvel z Gajserjem, danes pred največjim tekaškim izzivom v življenju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,52
1
Ian Oskar Katanec bo na 24. ljubljanskem maratonu konec tedna prvič v življenju premagoval maratonsko razdaljo.
"Največ bo v glavi. Veliko ljudi misli, da je šport le trening, prehrana in spanje, a je veliko več kot to. V glavi je treba biti pravilno naravnan," pred svojim prvim maratonom, ki ga bo premagoval v nedeljo, pravi tokratni Obraz ljubljanskega maratona Ian Oskar Katanec. Nekdanji motokrosist, ki se danes ukvarja z osebnim trenerstvom, je po operaciji levega stopala besede zdravnikov "postavil na glavo" in si za cilj zadal premiernih 42 kilometrov preteči v manj kot treh urah in 15 minutah.
Ljubljančan Ian Oskar Katanec je – tudi zaradi očeta, nekdanjega selektorja slovenske nogometne reprezentance Srečka Katanca – že vse življenje povezan s športom. Preizkusil se je v nogometu, košarki, gorskem kolesarstvu in motokrosu, v katerem je na nekaterih dirkah tekmoval tudi s svetovnim prvakom Timom Gajserjem. Motokrosu se je zapisal za najdaljše časovno obdobje, a lani opustil še zadnjo misel na dirkanje, v katerem ni bilo zadostnega finančnega posluha. Povsem se je posvetil osebnemu trenerstvu, sodeluje z NK Domžalami, zanimajo ga zmožnosti človeškega telesa. Svoje telo je zadnje mesece pripravljal na izziv, na katerega pred leti po težji poškodbi levega stopala ni upal niti pomisliti. Zdravniki so mu takrat rekli, naj opusti misel na tek, čez nekaj dni pa bo na štartu kraljevske razdalje 24. ljubljanskega maratona poskušal uresničiti svoj največji tekaški izziv do zdaj.
Prihajate iz športne družine, šport vam je bil položen v zibelko, a za razliko od očeta, ki trenutno deluje kot selektor iraške nogometne reprezentance, prav dolgo niste vztrajali v nogometu. Ste se pa ukvarjali s kar nekaj športnimi disciplinami, kajne?
Res jih je bilo kar nekaj. Moram kar pomisliti, da katere ne izpustim. Z bratom sva v osnovni šoli seveda poskusila z nogometom, pozneje oba tudi s košarko, v kateri sem vztrajal do 6. razreda osnovne šole.
Sam sem se nato odločil za downhill, gorsko kolesarstvo, a nato je oče prevzel reprezentanco Združenih arabskih emiratov in sledila je selitev v Dubaj. Tam pogojev za gorsko kolesarstvo ravno ni bilo, sem pa tam začel dirkati na motokrosu. Tudi po vrnitvi v Slovenijo sem nadaljeval z motokrosom in v njem vztrajal dobrih sedem let, do lani, ko sem končal z dirkanjem.
Med paleto športov, s katerimi se je ukvarjal, je tudi košarka.
Še vedno vztrajam v športu, a ne več na tekmovalen način. Še med dirkanjem sem najprej opravil licenco za osebnega trenerja, potem pa sem se v ZDA izobrazil še za neke vrste kondicijskega trenerja (strengthening conditioning coach, op. a.).
Zdaj se ukvarjate s trenerstvom? Gre za osebno trenerstvo?
Da, sodelujem pa tudi z NK Domžale. Še vedno se tudi sam učim, saj se šele dobro leto povsem posvečam temu. Sodelujem z Miho Kolškom, svojim dolgoletnim trenerjem in mentorjem, s katerim sva odgovorna za individualne treninge nekaterih članov, mladincev in kadetov Domžal.
Pol leta je z očetom sodeloval v iraški nogometni reprezentanci, kjer je skrbel za kondicijski del.
Ste pa kot kondicijski trener sodelovali tudi z iraško člansko nogometno reprezentanco. Kakšna izkušnja je bila?
Bilo je zanimivo. V Erbilu je bilo precej bolje kot v Bagdadu, kjer smo se dobivali na zborih ali pred odhodom na gostovanja. Tam sem bil dobrega pol leta, potem pa so se naše poti razšle.
Imeli so še svojega fitnes trenerja, tako da sem imel občutek, da sem odveč. Na koncu so dejali, da z mojo licenco ne morem opravljati tega dela, čeprav sem ga na začetku lahko.
Še pred potjo v Irak ste naredili križ čez motokros. Zdi se, da ste se med športno potjo najbolj našli prav v tem športu. Zakaj ste se odločili za konec kariere?
Bilo je več razlogov. Časa je šlo več kot za katerikoli drug šport. Sploh če nimaš ekipe. Zjutraj treningi, ko sem prišel domov, pa sem še tri, štiri ure preživel v garaži, da sem lahko naslednji dan vse ponovil. Imel sem sicer nekaj sponzorjev, ki sem jim hvaležen.
Lansko leto je končal kariero motokrosista, med katero se je na nekaterih dirkah pomeril tudi s Timom Gajserjem.
Dobil sem motor, nekaj delov, opremo, a vseeno je bil to zelo drag šport. Če rečem 20 tisoč evrov na leto, je to premalo. Sam sem dirkal še na evropskih dirkah, kjer sem se znal peljati tudi med top 5, a vse skupaj je bilo res zelo slabo finančno podprto. Mi je pa motokros dal veliko nekega "grita" za življenje, da grizeš, se spopadeš z ovirami, za kar sem hvaležen.
Dirkali ste tudi z aktualnim svetovnim prvakom v MXGP Timom Gajserjem. Kaj pravite o njegovih dosežkih?
Uf. To je nek povsem drug svet zame, pa sem bil nekoč tretji na državnem prvenstvu v skupnem seštevku, a Tim je bil daleč spredaj. Vseskozi smo mu močno gledali v hrbet, to je "brezveze" (smeh, op. a.). Odličen je. Tudi če bi sam začel z motokrosom pri treh letih (začel je pri 14, op. a.), ne bi bil verjetno nikoli tako uspešen kot Gajser. Tako kot večina motokrosistov. Vsa čast.
Konec tedna se boste na ljubljanskem maratonu prav tako znašli v nekem drugem svetu. Prvič se boste spopadli z maratonsko razdaljo. Ste od nekdaj radi tekli daljše razdalje?
Že med kariero v motokrosu sem rad tekel. Motokros dirka poteka dobre pol ure, tako da ne potrebuješ ravno nekih pretiranih aerobnih sposobnosti in dolgih treningov, saj je vse skupaj bolj hitro. A sam sem vedno potreboval uro in pol, dve uri teka, da sem dal nekaj iz sebe. Takrat sem opravil veliko dolgih treningov in to mi je ostalo tudi po motokrosu.
Tek ga spremlja vse življenje, a na dobrih 42 kilometrov se odpravlja prvič.
Ob tem me zelo zanima tudi človeško telo, kaj se z njim dogaja. Preteklo leto sem precej časa preživel na specialki, se udeležil krajšega Maratona Franje, kjer mi je bilo sicer lepo, a mi drža na specialki ni bila tako všeč. Tek je bolj naraven za naše telo, pa tudi bolje se počutim, ko odtečem.
Kako dolgo ste se pripravljali na svoj prvi maraton?
Levo stopalo imam zaradi poškodbe povsem "sešraufano", v njem so še vedno tudi ploščice in bodo tam tudi ostale. Po operaciji stopala so mi rekli, da lahko pozabim na to, da bom še kdaj tekel, a sem te besede vzel malo z rezervo, kljub vsemu pa mislil, da bo prav stopalo največja težava pri teku.
Pred slabega pol leta sem ugotovil, da temu ni tako, saj imam večje težave s kolenom. Ko sem se pred petimi meseci želel začeti pripravljati, me je na sedmem kilometru začelo tako boleti, da sem odšepal domov. Mislil sem že, da bo maraton odpadel, a sem v kakšnem mesecu s treningi poškodbo saniral, zadnje tri mesece pa kar na polno tečem.
Po operaciji levega stopala so mu dejali, da lahko pozabi na tek, a je besede vzel z rezervo in od takrat za seboj pustil kar nekaj kilometrov.
Ste se na maraton pripravljali sami?
Večino časa sem se pripravljal sam, da, pa tudi s pomočjo Anžeta Sobočana, ki teče ultramaratone. Posredoval mi je program, po katerem sem delal. Zelo mi je pomagal z nasveti, kdaj, kaj, kako ...
Do zdaj je v kosu pretekel največ 35 kilometrov.
Koliko kilometrov ste največ pretekli v kosu?
Najdaljša razdalja do zdaj je bila 35 kilometrov.
Je kaj strahu, da je tam nekje še sedem dodatnih kilometrov, ki vas čakajo?
Upam, da bo teh sedem kilometrov najlažjih (smeh, op. a.). Je pa res, da sem si pri 25 kilometrih že večkrat rekel: "Saj jih imaš le še pet," pri 35 kilometrih pa si še nikoli nisem rekel: "Saj jih imaš samo še sedem."
O cilju za ljubljanski maraton, na katerem bo prvič v življenju premagoval maratonsko razdaljo.
Športniki pogosto poudarjajo pomen vizualizacije. Ste kaj tekli po trasi maratona ali pa se po njej "sprehodili" v mislih?
Če sem iskren, sem pretekel po trasi le del poti. Za prvi del maratona točno vem, kje poteka, za drugega pa ne povsem. A mi to kar ustreza. Raje ne vem, kje me čaka kakšen klanček, ampak to sproti vidim. Vizualiziram pa si kar precej.
Več vsebin o 24. Volkswagen Ljubljanskem maratonu
Bo v nedeljo veliko odvisno od glave? Ste se tudi mentalno pripravljali na maratonski izziv?
Zelo. Največ, bi rekel. Že v Iraku, ko mi je bilo težko, sem veliko razmišljal o mentalni pripravi. Veliko tudi meditiram, delam dihalne vaje. Veliko ljudi misli, da je šport samo trening, prehrana in spanje, a je veliko več kot to. Treba je biti v glavi pravilno naravnan.
"Zelo. Največ bo v glavi," o pomembnosti mentalne pripravljenosti pravi 25-letnik.
Te stvari me zelo zanimajo. Pa tudi prehrana. Sem vegan. Zanimivo mi je opazovati telo, kako se prilagaja, kako s hrano zmanjšaš vnetja, kako se čim bolje in čim hitreje regenerirati, kdaj kaj pojesti in kdaj ne ...
Zakaj ste se odločili za veganstvo?
Rdečega mesa nikoli nisem pretirano maral, jedel sem bolj piščanca in ribe. Ko sem spoznal svojo punco, ki je magistrica prehrane, pa sem se vse bolj posvetil veganstvu. Najprej sem izločil mleko, kar se mi zdi najbolj smiseln prvi korak pri športnikih. Potem sem, tudi po ogledu nekaj filmov o živalih in predelavi mesa, izločil še meso. Počutim se precej bolje. S tem, ko sem izločil te stvari, opažam hitrejšo regeneracijo, manj vnetij v telesu ...
Kaj vam daje šport, tek? Kakšen cilj ste si zadali za ljubljanski maraton?
Treniram res veliko, tudi dvakrat na dan. Razumljivo je, da se mi včasih ne ljubi na trening, tek, a ko ga opravim, se mi zdi, da sem povsem drug človek. Po teku se počutim tako fizično kot psihično bolje.
V nedeljo si želi v cilj priteči hitreje kot v treh urah in 15 minutah.
Pred tremi meseci sem si za cilj zadal le to, da pretečem maraton. Bili so namreč tudi dnevi, ko sem se zjutraj zbudil in se spraševal, kaj mi je tega treba, ali bi kar odnehal, a nato sem se odločil, da naredim kljukico. Pozneje pa sem ob prvotni cilj dodal še čas, maraton si želim preteči v času pod tremi urami in 15 minutami.
Ste si že zamislili postojanke, kjer vas bodo najbližji spodbujali, ko bo najbolj težko?
Ne še. Se bo pa punca ob progi, kjer bo šlo, vozila s kolesom in mi pomagala z geli. So mi pa tudi svetovali, da če bo prišel kdo zame navijat, "naj jih postavim" po 30 kilometru, ko jih bom najbolj potreboval.
Morda vas zanima tudi:
1