"Vsak človek ima lahko svojih pet minut" #intervju

Foto: Bojan Puhek Petro Vladimirov je težko opisati, treba jo je spoznati v živo. Karizmatična psihologinja, vzgojiteljica Vzgojnega zavoda Kranj, kjer živijo otroci, ki zaradi vzgojne nemoči staršev in različnih zlorab ne morejo živeti doma, in strastna tekačica, ki kilometre prešteva v stotine ...

Predvsem lani, ko je v Andori v drugem poskusu skupaj z Žano Andrejevo odkljukala "ekstra zaguljeni" ultratek po Pirenejih in se z "mulci" iz zavoda spet peš odpravila na morje.

V obeh podvigih je prepoznala podobnosti, ki jih je strnila v odlično napisano in humorno knjigo s težo. 45-letna Ljubljančanka ji je nadela naslov Evforija. Ki pa nima nič ne z odbojkarsko ne kolesarsko evforijo, ki sta to jesen zajeli Slovenijo, ampak ...

Vaš knjižni prvenec (založba UMco) ste krstili za Evforijo (in podnaslovom 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja). Zanimivo, tudi v Sloveniji se je pred dnevi vse vrtelo okrog evforije. Ste opazili?

Sem (smeh, op. a.). Da, najmanj tri evforije smo doživeli, najprej kolesarsko, nato odbojkarsko in potem še evforijo okrog zbiranja denarja za fantka Krisa.

Kdaj je vas nazadnje zajela evforija? Ob izdaji knjige?

Uf, ne, moram priznati, da je bilo vse skupaj bolj naporno, kot sem pričakovala. Morda zato, ker je to moja prva knjiga in sem pritisk občutila precej bolj kot avtorji, ki imajo za sabo že vrsto knjižnih del.

233-kilometrsko pustolovščino v Andori je Petra končala v drugem poskusu. V prvem jo je ustavil kamen, ki bi jo kaj lahko stal življenja. Foto: David Gonthier

Kdaj ste začeli verjeti, da si to, kar imate povedati, zasluži svojo knjigo?

Takoj. Zadnjič, na pogovornem večeru v Konzorciju, me je Boštjan Videmšek spraševal, če je bila knjiga Evforija kdaj mišljena kot tekaška knjiga. Moj odgovor je, da ne, prej obratno. Moj fokus je bil vseskozi predvsem pri "mulcih" iz zavoda. Zakaj? Ker sem obremenjena s tem, da se o njih in življenju v zavodih v medijih večinoma poroča negativno, medtem ko se na pozitivne zgodbe, kljub temu, da so, pozablja oz. se jih spregleda.

Sportal Tek v maratonsko prihodnost: Kipchoge v manj kot dveh urah!

Tudi mulci sami pravijo, da se najde kdo, ki nanje še vedno gleda kot na "zavodske otroke", in zgodbe, ki se spletajo okrog njih, imajo pogosto negativen predznak. A niso samo takšne in želim si, da bi se več pozornosti namenilo pozitivnim zgodbam. In pohod Alpe-Adria od Kranja do Pirana prav gotovo je pozitivna zgodba.

Zakaj se vam zdi, da ljudje raje prebirajo negativne zgodbe – statistika člankov na spletu vsekakor to potrjuje – in zakaj si v spomin trajneje zapišemo negativne zgodbe in graje kot pa pozitivne zgodbe in komplimente? Morda imate kot psihologinja bolj argumentiran odgovor kot mi, laiki.

Morda zato, ker se ljudje na ta način tolažijo, da gre nekomu še slabše od njih, in se sami zato bolje počutijo. Meni se zdi to že v osnovi zgrešeno.

To, da svoj ego gradiš na minusu ali nesreči nekoga drugega namesto na dobrih zgledih, je že kar sprevrženo. Zakaj zgodbe raje ne obrnemo in se vprašamo, saj je tudi on dober, zakaj pa ne bi bil še jaz.

Z otroci iz Vzgojnega zavoda Kranj že peto leto zapored hodijo na morje. Peš se od Kranja odpravijo do Pirana. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Tudi zato sem knjigo Evforija namenoma zaključila z ugotovitvijo, da ima vsak človek lahko svojih pet minut. Ali je tvojih pet minut slave to, da greš peš na morje, ali katerikoli drug projekt, ki si ga boš zadal in nazadnje tudi izpeljal, je vredno vsake pohvale.

Premalo se hvalimo in premalo pohvalimo. Ne pravim, da se moramo hvaliti za vsako figo, a če se imamo za kaj konkretnega, potem res ne vidim razloga, zakaj se ne bi.

Naj navedem primer: eden od fantov v zavodu, ki je bil med tistimi, ki so poleti prehodili pot do morja, tega v šoli ni nikomur omenil. Ko so učitelji za ta podvig izvedeli skozi medijske objave, so mu za njegov trud zaploskali, njemu pa je bilo ob tem neskončno nerodno, saj takih pohval ni vajen.

Je bil pa na skrivaj verjetno vseeno ponosen.

Da, ko se je vrnil v zavodsko skupino, je sijal od ponosa. Kar pritekel je do mene, da mi pove, da so mu v šoli ploskali in da mu je učitelj dejal, da se premalo ceni.

Mislim, da je tudi v otrocih iz zavoda treba iskati dobro. Tudi če ga lomijo, v njih še vedno lahko najdemo dobro. Vedno, ko odidejo iz našega zavoda, jim rečem, da mi bo veliko pomenilo, če jim bo uspelo in mi bodo to sporočili, še več pa mi bo pomenilo, če me bodo poklicali, ko jim bo težko.

Foto: David Gonthier

Ali bi brez andorske zgodbe oz. dela, v katerem opisujete gorskotekaško preizkušnjo po andorskih Pirenejih, knjiga vseeno nastala in izšla?

Verjetno ne. Zgodbo teh otrok sem namreč želela postaviti v nek okvir, ob bok nečemu, kar je res zahtevno in kar bo ljudi osupnilo. In 233-kilometrski trail po Andori je vsekakor nekaj, kar ljudi osupne.

Zanimivo je, da sta obe zgodbi, torej pohod Alpe-Adria in Evforija, enako vredni in da se v obeh dogajajo povsem identične reči. Mulci so na poti do morja premagovali povsem enako težke trenutke kot sva jih medve z Žano v Andori. Zgodbi sta identični, zame sta obe velik dosežek.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kakšno popotnico želite, da otroci iz zavoda odnesejo s pohoda do morja?

Da, zanimivo ... zdaj ne vem več, ali je to to, da dobijo sporočilo, da je vse mogoče doseči, če le vztrajaš, in si potem na koncu za trud poplačan s tem, da cilj dosežeš.

A otroci očitno mislijo drugače (smeh) …. Zadnjič, ko so gostovali na radiu, so zatrjevali, da jim je važno samo to, da gremo na pohod in da se imamo luštno. Mislim pa, da jim v resnici veliko pomeni to, da zmorejo. Dobro se imajo tudi doma ali na zabavah, a nekateri vedno znova želijo na ta pohod. To pomeni, da jim da več kot zgolj zabavo.

Če to zanje ne bi imelo nekega podzavestnega sporočila, kako zelo nagrajujoče je, če vztrajaš, če greš čez bolečino in premagaš samega sebe, se ne bi vračali.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl So otroci knjigo prebrali?

Mislim, da ne, so pa zelo ponosni na to, da so v njej omenjeni. Že pred objavo sem jim razložila, da bom opisala, kaj se je dogajalo na poti do morja, in jih prosila za dovoljenje za objavo. Vsi so se strinjali.

Je pa ena od deklet iz zavoda, ki je knjigo začela brati, dejala, da je preveč osebna, da bi jo brala do konca, saj sem še vedno njena vzgojiteljica. Zdaj, ko je z bivanjem v zavodu zaključila, jo je, kolikor vem, spet vzela v roke. Tudi sicer mi je nekaj ljudi reklo, da sem se zelo razgalila. Pa se mi sploh ne zdi.

Ste med pisanjem razmišljali o tem? Kaj zadržati zase in kaj spraviti na papir? Ste imeli ob tem kaj zadržkov?

Skoraj nič, če bi o tem preveč razmišljala, bi me verjetno to vsaj delno ustavilo. Vse, kar se mi je zdelo za zgodbo relevantno, je v zgodbi tudi ostalo.

Tudi osebne stvari so v njej, kar pa je logično, če že pišem o sebi. Zakaj bi me bilo česarkoli sram? S svojim življenjem sem zelo pomirjena.

Kako ste se lotili dela, v katerem opisujete tekaški del? Zelo podrobno je opisan, si pa zapiskov prav gotovo niste delali sproti …

Takoj ko sem se sredi lanskega julija vrnila s tekme v Andori, sem začela pisati. Sicer pa je tako, da je partnerica Žana, s katero sva tekli v paru, med tekom bolj osredotočena na tek, jaz pa tudi na okolico in marsikaj opazim. Sem si pa pred pisanjem najprej res izdelala podroben načrt z natančnimi navedbami dogodkov.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Na pogovornem večeru v Konzorciju ste dejali, da vas mora tek začarati, da pri vas sploh zbudi željo, da se ga udeležite. S čim vas je začarala Evforija vrhov, 233-kilometrski tek po andorskih Pirenejih, s petimi vrhovi nad 2900 metri in 32 vrhovi med 2500 in 2900 metri, brez oznak, sledili ste le GPS-sledem? Razen ekstremne dolžine in višine, seveda.

V prvi vrsti so me očarale fotografije in to, da vsaj prvič nisem vedela, v kaj se podajam (smeh, op. a.).

Marsikdo me je vprašal, ali bi cilj dosegla že v prvem poskusu, ko me je po 20 kilometrih ustavil kamen, ki mi je zlomil nogo. Odgovor? Mislim, da ne. Bilo je enostavno preveč zahtevno, ogromno je bilo plezalnih vložkov in na kaj takega nisva bili pripravljeni.

V drugo je bilo bistveno lažje, saj sva vedeli, kaj lahko pričakujeva. Evforija vrhov je bila zame daleč najtežja gorsko-tekaška preizkušnja. Me je pa v drugo začarala zgodba, ki se je zgodila predhodno: prvotni neuspeli poizkus, obdobje okrevanja in vse, kar me je pripeljalo do točke, ko sva poskusili znova.

Sportal Kaj je navadno največja težava pri rekreativnih tekačih?

Tekme ste se udeležili v paru, kar je v zahtevnih razmerah lahko precejšnja preizkušnja. Kako vpliva na partnerski odnos?

Veliko ljudi mi je reklo, da ko zmoreš kaj takega, te nič več ne more spraviti iz tira. No, sama mislim, da moraš že prej priti do točke, ko te nič več ne more spraviti iz tira … če se odnos šele formira, bo v takih razmerah prej ko slej počilo. No, še lažje je, če sploh nisi v odnosu.

Sicer pa ti spori na takih turah lahko vzamejo precej energije in osredotočenosti, zato sva se jim zavestno izogibali. Pomembno je, da svoj ego močno oklestiš in se izogneš sporom.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Tega je verjetno dovolj tudi na pohodu Alpe-Adria?

Ko pomislim, da, res je. Na poti se še bolj trudim, da delujem podporno in motivirajoče in morebitnih konfliktov ne zaostrujem. Otroci me spoznajo v drugačni situaciji, saj tu ni vsakdanjih zahtev, kot so šolske obveznosti, pospravljanje, higiena … Tudi otroci pravijo, da sem na pohodu drugačna kot v zavodu.

V knjigi ste zapisali, da tek v mlajših letih za vas ni imel niti najmanjšega smisla. Kdaj je vendarle začel pridobivati na smislu?

Nekje pri 20, 21 letih, ko sva se s sošolko Jano, njen oče je strasten maratonec, malo za šalo malo zares odpravili na Tek trojk. A bolj kot tek mi je bilo pomembno obrobno dogajanje, se pravi druženje in "analiza" po teku, ter dejstvo, da preživljam čas v naravi.

Do mojega tekaškega preobrata pa je prišlo po tem, ko sem v Moskvi spoznala Žano. Takrat sem leto dni živela v prestolnici Rusije in ker sem se včasih dolgočasila, kljub temu, da sem občasno poučevala slovenski jezik, sem se v teh trenutkih dolgočasja odpravila na tek.

Seveda sem zanj skušala navdušiti tudi Žano, ki je nekdanja profesionalna smučarska tekačica, a o tem sprva ni želela niti slišati, saj je tek v njej sprožal stare travme iz časa športne kariere, kjer je bil tek ena od metod kaznovanja. Pravi, da je že pri 13 letih morala preteči maraton in tek se ji je kratko malo uprl.

Foto: Bojan Puhek

Dobra plat vsega tega pa je, da ima Žana tekmovalnost tako zažrto v svoj organizem, da je v trenutku, ko sem jaz začela teči, tudi sama začutila potrebo, da začne še ona. Da ne bi bila slučajno kdaj boljša od nje (smeh, op. a.).

No, ko sva se po letu dni preselili v Slovenijo, sva se že naslednji mesec na povabilo kolegov udeležili Rokovega teka v Podčetrtku. Luštna zadeva, ki jo popestrijo okoliški prebivalci. Vsak speče nekaj domačega, povsod se pleše ... skratka, zabaven dogodek, kjer malo pošportaš, sicer pa se večino časa zabavaš.

Po tistem sva bolj zagrizeno začeli trenirati in želeli vedno več. Iz krajših tekov sva presedlali na polmaratone, maratone. Enega prvih sem pretekla prav v Ljubljani.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Pri tem je bila brez dvoma Žana tista, ki je v moj tek vnesla več fokusa in tekmovalnosti. Trenirala sem s pomočjo programov, ki jih snameš s spleta, in njihova primernost je seveda vprašljiva, pa vendar, dajali so mi občutek, da se grem zares, to pa mi je vlivalo samozavest, da mi bo uspelo preteči želeno razdaljo. Tek je postal najin skupen hobi.

Tek mi enostavno prija, imam naravno željo po gibanju.

Morda prav zaradi tega, ker so mi kot majhni deklici zaradi displazije kolkov pri dveh letih in pol operirali obe nogi. Najprej na eni strani, potem na drugi in mi nogico okovali v mavec.

Starša sta bila takrat pred veliko dilemo, saj je bila smrtnost ob tej operaciji včasih precej visoka, po drugi strani pa bi se, če se za operacijo ne bi odločili, lahko zgodilo, da bi pozneje močno šepala ali pa sploh ne bi bila sposobna hoditi.

V otroških očeh tega seveda nisem razumela kot pomoč za prihodnost ... še danes se spomnim, da sem bila besna na njiju. Kakšno sporočilo sem dobila od sveta? Ravno shodiš, pa te priklenejo v mavec.

Predvidevam, da imam ravno zato noro potrebo po gibanju in željo, da z gibanjem dosežem nekaj več. Verjetno je to povsem podzavestno.

Potemtakem je bil kamen, ki vam je na prvi odpravi na Evforijo zlomil nogo, osvežitev spomina na to, kako je biti obsojen na mirovanje?

Res je, ob tem sem doživljala resnične travme. Psihološko je bil trenutek, ko sem se udeležila tekme v Andori, ki je pomenila vrhunec mojega tekaštva, tako je bilo vsaj mišljeno, ekvivalent trenutku, ko otrok shodi. Ko se počuti, kot da je ves svet njegov.

Foto: Bojan Puhek

No, natanko tako sem se sama počutila do trenutka, ko me je v Andori zadel kamen. Res je, kot sem zapisala v knjigi, tri dni sem samo jokala in Žani ni bilo jasno, zakaj (smeh). Češ, pa saj bo noga čez dva meseca v redu.

Res je, a ko sem ležala z nogo v mavcu, sem resnično doživljala napade panike. Zdelo se mi je, da se mi bo zmešalo, če ne bom mogla premakniti noge. Vse to izvira iz mojega otroštva.

Ko sem se s stanjem nazadnje le sprijaznila, pa je bilo vse skupaj zelo terapevtsko. Začeti sem morala iz ničle, tako kot v otroštvu. Moje razpoloženje se je vrtelo kot v spirali.

Po začetnih travmah je bilo obdobje okrevanja zame na pol čarobno obdobje. Po tistem se mi je zdelo, da imam nor privilegij, da sploh lahko grem v naravo. Moj pogled se je povsem spremenil. Žana večkrat reče, da je lepota v očeh tistega, ki gleda, in res je tako. V gozdu in v vodi, predvsem v vodi, sem začela postajati pozorna na neverjetne detajle.

Foto: Bojan Puhek

Ste zdaj, več kot leto dni po opravljeni tekaški Evforiji, v fazi iskanja novih evforičnih občutkov?

Sploh ne, trenutno se počutim povsem pomirjena. Sem v obdobju, ko res uživam. Knjiga je na policah in med ljudmi, Evforija je odkljukana. Trenutno nimam nekih ekstremnih ciljev, seveda pa ne trdim, da si jih v prihodnosti ne bom spet zadala.

Želim si še kaj napisati, pa tudi kak utrgan tekaško-pohodniški projekt se bo zagotovo našel. A trenutno predvsem uživam v trenutku.