53-letni Slovenec, ki je štirikrat tekel okoli Zemlje

Maraton je v zadnjih dneh v središču pozornosti. V svetu zaradi nedavnega svetovnega prvenstva v Dohi, od koder je zakrožila svet slika o izmučenih maratoncih in maratonkah, ki so tekli v peklenskih pogojih, in še bolj zaradi nedavnega dunajskega teka Eliuda Kipchogeja, Kenijec je 42.195 metrov dolgo razdaljo kot prvi pretekel pod dvema urama. Pa tudi zaradi svetovnega rekorda Brigid Kosgei, s katerim je njegova rojakinja osupnila dva dni zatem, in seveda odličnega rezultata Etiopijca Kenenise Bekeleja, ki je pred tremi tedni za pičli dve sekundi zgrešil svetovni rekord v moški kategoriji.

Tudi na naših tleh se o tej kraljevski tekaški preizkušnji govori zaradi nedavnih podvigov, ki smo jih videli v njej, a še bolj zaradi tega, kar je pred nami. Prihodnji konec tedna, ko bo pri nas še 24. ljubljanski maraton, ki se vse bolj uveljavlja tudi v Evropi, svetu in seveda tudi v Sloveniji. Ljudi, ki se ukvarjajo z maratonom, je na tisoče, a samo eden je najboljši med njimi. Ne samo zdaj, ampak vseh časov. Roman Kejžar.

S slovenskim rekorderjem smo se pogovarjali debelo uro. Foto: Vid Ponikvar Približno polovico časa, kot ga je potreboval, ko je pred zdaj že skoraj dvema desetletjema postavil še vedno veljaven slovenski rekord (2;11:50), smo se z njim pogovarjali o odmevnih dosežkih na svetovni ravni, o vrhunskih maratoncih in maratonkah, ki jih v Sloveniji skoraj ni in jih, kot pesimistično napoveduje sam, še nekaj časa niti ne bo, in o rekreativcih, ki so v vzponu. O nasvetih za tekače in o pasteh, ki jih čakajo. Pa še o marsičem drugem.

Tudi o tem, čemur nekdanji vrhunski maratonec, ki se lahko pohvali z nastopi na kar petih svetovnih prvenstvih in na treh olimpijskih igrah, največ časa posveti danes. Pomoči slepima tekačema Sandiju Novaku in Alenu Kobilici, ki jima želi pomagati do uvrstitve na naslednje olimpijske igre prihodnje leto v Tokiu. Prvemu v maratonu, drugemu pa v triatlonu, saj z njima nabira nove tekaške kilometre. Pretekel jih je že kar nekaj.

"Treniral sem vsak dan dvakrat, na mesec približno od 800 do 900, letno pa več kot sedem tisoč. Tekel sem 20 let, kar znese več kot 150 tisoč kilometrov. Všteti so samo treningi," je povedal najboljši slovenski maratonec vseh časov. Obseg Zemlje po ekvatorju je 40.075 kilometrov. Obkrožil jo je torej že skoraj štirikrat.

Pred nami je največji slovenski tekaški praznik, na katerem bo marsikdo odtekel svoj prvi maraton. Koliko maratonov pa ste pretekli vi?
Dokler sem bil aktiven maratonec, okrog 60. Po tem sem odtekel še kakšnega, a ne preveč resno. Morda le še tistega, ko sem pred štirimi leti tekel na berlinskem maratonu. Na ta maraton sem se tudi malo pripravil in dosegel soliden rezultat, 2;27.

Kako to, da ste takrat, pet let zatem, ko ste se uradno poslovili, leta 2009 v Berlinu spet pretekli maratonsko razdaljo?
Po letu 2009, ko sem končal, sem potreboval nekaj počitka. Ne toliko fizično, predvsem psihično. Vrhunski trening maratona zahteva precej odrekanja. Vsak dan dva treninga, v nedeljo dolžinski tek. Zelo je obremenjujoče. Ne gre samo za trening, tudi za način življenja. Nekaj let počitka mi je prišlo prav, potem pa se je počasi spet začela pojavljati želja. Ravno takrat so me na Atletski zvezi Slovenije, njen takratni predsednik je bil Gregor Benčina, povabili k temu projektu, v katerem je sodelovalo še nekaj znanih obrazov, tudi nekdanji alpski smučar Jure Košir. Imel sem tri mesece časa za pripravo.

Poskusil sem, kako dobro lahko tečem, in bil zadovoljen. Na tistem maratonu sem v prvi polovici tekel v vodilni skupini žensk. Bilo je zanimivo. Veliko se je dogajalo, zraven so bile kamere. Pestro je bilo. Tempo je bil precej hiter. Prvo polovico sem pretekel v času 1;09, to je bil tempo za čas pod 2;20, a sem čutil, da je prehitro. Potem sem tekel po svoje, a nisem šel do zadnjega atoma moči. Sem pa prepričan, da bi lahko, če bi tekel nekoliko bolj enakomerno, dosegel rezultat nekje okoli 2;23, 2;24.

Žal mu je, da maraton ni bil tako priljubljen že takrat, ko je bil najboljši on. Foto: Vid Ponikvar

Bi lahko maraton na podobni ravni pretekli tudi zdaj?
Trenutno nimam časa za priprave na maraton, a če bo v prihodnosti drugače, kdo ve. Če bi imel podporo, pol leta časa za pripravo in ne bi imel težav, verjamem, da bi se lahko spustil nekje do 2;25. Še vedno me malo vleče, da bi tekel maraton, čeprav sem že v letih. Morda ravno zato, saj me zanima, da vidim, koliko je pri mojih letih mogoče odteči.

Pet maratonov na svetovnih prvenstvih ste odtekli in tri na olimpijskih igrah. Na katerega imate najlepše spomine?
Morda še najbolj na prvega, ko sem leta 1995 tekel na svetovnem prvenstvu v Göteborgu. Tam so mi bili pogoji pisani na kožo, saj je bilo bolj hladno. Tam sem tudi prišel do najvišje uvrstitve na velikih tekmovanjih, bil sem 35. Pozneje s pogoji na največjih tekmovanjih nisem imel prav veliko sreče. Niso mi bili pisani na kožo. Vročina, vlaga …

Morda še najbolje se je izšlo na mojem zadnjem velikem tekmovanju, svetovnem prvenstvu leta 2009 v Berlinu, kjer sem imel morda še najboljše pogoje, nekje od 25 do 30 stopinj Celzija. Tam sem dosegel najboljši čas na velikih tekmovanjih, tekel sem 2;19, čeprav sem zaključeval svojo športno pot. Če bi imel take pogoje v najboljših letih, bi bilo mogoče teči pod 2;15. To pa pomeni uvrstitev med prvih 20 nastopajočih.

Verjetno najbolj zahtevna izkušnja pa je tista s svetovnega prvenstva 1999 v Sevilli, kjer so bili pogoji peklenski.
Te tekme se dobro spomnim. Rekli so, da se je temperatura meter nad asfaltom dvignila tudi do 44 stopinj Celzija. Organizatorji so poskušali ozračje ohladiti tako, da so pred začetkom maratona z gasilnim avtom polili vodo po razbeljenem asfaltu in s tem le še dodatno otežili pogoje. Vlaga se je dvignila in povzročila še bistveno večje težave, kot jih je vročina. Pogoji so bili skoraj nemogoči. Sam sem odstopil na 36. kilometru, ko me je v zadnjem delu ledvic začelo stiskati zaradi dehidracije. Pozneje so mi zdravniki rekli, da je dobro, ker sem odstopil. Če ne bi, bi bile lahko posledice na mojem telesu nepopravljive.

Ko je bil aktiven maratonec, je pretekel približno 60 maratonov. Foto: Vid Ponikvar

Kaj se je dogajalo?
Bilo je tako vroče in toliko vlage, da je bilo treba res veliko piti, a telo lahko sprejme tekočine, kot jo lahko sprejme. Preveč nalivati se ne moreš. Enostavno je bilo tako vroče, da telo ni zmoglo nadomestiti toliko vode. Pojavila se je dehidracija in nisem mogel več. Ko so me pripeljali na štadion, sem moral v vrsti čakati na infuzijo. Preprosto je bilo tako veliko število tekmovalcev, ki so potrebovali pomoč, da nas organizatorji niso mogli oskrbeti naenkrat. Še po prvi infuziji, ki sem jo dobil, sem se tresel. Šele po drugi je moje telo počasi začelo normalno delovati. To je bila ena od najtežjih maratonskih preizkušenj, ki sem jih doživel, ni dvoma.

Tudi na enem izmed ljubljanskih maratonov je bilo hudo. Takrat sem sicer zmagal, a sem po izredno hitrem začetku po 30. kilometru začel hoditi. Nekako sem prišel do cilja in mi je uspelo zmagati s pol minute prednosti, a je bilo res zelo naporno. Trčil sem ob zid. Želja je bila, a ni šlo. Ko zmanjka glikogena v mišicah, enostavno ne gre. Vsak korak je težak. Komaj se premikaš. Bliska se ti pred očmi, težko je nadaljevati. Če imaš na voljo kak gel ali nekaj sladkega, se za trenutek lahko dvigneš, a si hitro spet na starem. Treba je potrpeti.

Zelo neugodne vremenske razmere so bile tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Dohi, kjer so vladale visoke temperature in rekordna vlažnost, tako da je maraton, ki se je začel opolnoči, končalo precej majhno število nastopajočih.
Da, pogoji v Katarju so bili res težki. Vemo, kaj pomeni tako visoka vlaga. To je največja težava, ki lahko doleti telo. Izloča se veliko tekočine, telo pa vodo potrebuje za hlajenje. Ni prave svežine. Sploh žensk je odstopilo toliko več in bilo je res mučno gledati tekačice, ki so odpadale druga za drugo. Za pogoje se je vedelo, kakšni bodo. Nekomu so ustrezali bolj, nekomu manj. Meni, ki sem iz hribov, kaj takega seveda niti najmanj ne bi, kdo pa je imel zaradi tega morda prednost. V danem trenutku so bili najboljši tisti, ki so se najbolje prilagodili razmeram, ne pomeni pa to, da so najboljši maratonci na svetu, toda tako je na vseh velikih tekmah.

V Dohi je vladal pekel, ki je bil usoden za številne

Na svetovnem prvenstvu v Dohi so letos vladale peklenske razmere. Foto: Getty Images Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Dohi je bil maraton tako pri moških kot pri ženskah v ekstremnih razmerah, zato so maratonci in maratonke zaradi visokih temperatur in visoke vlažnosti v zraku štartali šele opolnoči.

Posebej peklenske razmere so vladale pri ženskah, ko so v zraku kljub pozni uri namerili kar 33 stopinj Celzija in več kot 70-odstotno vlažnost. Kraljevsko razdaljo je preteklo le 40 od 68 tekmovalk, ki so nastopile. Kako hudo je bilo, potrjuje podatek, da maratona ni končala nobena tekačica iz Etiopije, ki so vedno favoritinje za najvišja mesta. S časom 2;32:43 je zmagala Kenijka Ruth Chepngetich in prišla do prve medalje na velikih tekmovanjih.

Pri moških je bil s časom 2;10:40 najboljši Etiopijec Lelisa Desisa in tako po srebrni medalji s svetovnega prvenstva 2013 v Moskvi s svetovnega prvenstva prinesel še eno, najžlahtnejšo medaljo. Od 73 tekačev, ki so štartali, je moški maraton končalo 55 tekačev.

Na kaj od vsega, kar ste dosegli, ste najbolj ponosni?
Zagotovo na tri nastope na olimpijskih igrah, kar je velik dosežek. Ponosen sem tudi na državna rekorda v maratonu in polmaratonu. Tudi na 11. mesto, ki sem ga dosegel leta 1998 na berlinskem maratonu, ko sem prvič izboljšal državni rekord, ki je bil takrat v lasti Mirka Vindiša. Tekel sem 2;13.

Državni rekord 2;11:50 ste dosegli leta 2000 na maratonu v Torinu. Ste zadovoljni s tem ali mislite, da bi lahko tekli še hitreje?
Takrat sem lovil normo za olimpijske igre v Sydneyju, ki je bila 2;14, in sem se osredotočal predvsem na to. Na 38. kilometru sem imel tempo za rezultat pod 2;10, a se s tem nisem obremenjeval. Takrat bi lahko tekel hitreje. Bil sem prepričan, da bom že na naslednjem maratonu tekel pod 2;10, a potem se ni izšlo. Vemo, kako je z maratoni. Težko je, da se ti sestavi vse. Da so vrhunski pogoji, da si odlično pripravljen. Na žalost se v naslednjih letih ni izšlo, tako da je rekord tak, kot je.

Čeprav se s tekom profesionalno ne ukvarja že nekaj časa, seveda še vedno teče. Trikrat, štirikrat na teden. Foto: Vid Ponikvar

Vzpon ljubljanskega maratona, ki je že nekaj let glavni tekaški dogodek v Sloveniji, ste tako ali drugače spremljali od vsega začetka. Kako gledate nanj?
Ljubljanski maraton je fenomen. Od vsega začetka, ko nas je štartalo nekaj 100, od tega le 30 maratoncev, do danes je šel razvoj res hitro naprej. Z leti je to postal res velik maraton, dobil je celo zlato značko. Lanski rezultat ga je postavil med pet, šest najhitrejših na svetu.

Kar zadeva to, lahko na ljubljanski maraton gledamo samo pozitivno, a po drugi strani že vrsto let opozarjamo, da je bilo, vsaj jaz mislim tako, premalo podpore za domače. Bili so pogovori v tej smeri, a na žalost nam ni uspelo, da bi se z razvojem maratona in množičnostjo razvila tudi slovenska maratonska ekipa. Trenutno so rezultati Slovencev in Slovenk tako slabi, da ne pomnim, kdaj je bilo slabše.

Ljubljanski rekord spada med najboljše v zgodovini maratona

Lanskoletni zmagovalec Ljubljanskega maratona Sisay Lema je postavil sijajen rekord. Foto: Žiga Zupan/Sportida Rekord 2;04:58, ki ga je lani v Ljubljani dosegel zmagovalec Etiopijec Sisay Lema, je izjemen in ljubljanski maraton uvršča na visoko 11. mesto na lestvici rekordov vseh svetovnih maratonov. S hitrejšimi rekordi se lahko pohvalijo samo še Berlin, London, Dubaj, Frankfurt, Chicago, Tokio, Amsterdam, Rotterdam, Valencia in Milano.

Čas, ki ga je Sisay dosegel v Ljubljani, je na lestvici vseh tekov v zgodovini maratona uvrščen med najboljših 100, na 84. mesto. Etiopijec je na tej lestvici sicer zapisan še dvakrat, in sicer na visokem 15. mestu z osebnim rekordom 2;03:36, ki ga je odtekel pred tremi tedni v Berlinu, in potem še na 32. mestu s časom 2;04:08, ki ga je dosegel lani v Dubaju.

Zakaj je tako?
Sam sem Atletski zvezi Slovenije že večkrat predstavil ideje, kako bi bilo mogoče stvari izboljšati, a uresničitve do zdaj še ni bilo. Treba bi bilo zbrati nekaj sredstev, narediti ekipo in vlagati vanjo, potem pa trdo delati. To je recept za uspeh. Ko sem leta 2009 končal kariero, so si na zvezi zadali projekt maratonske ekipe in rezultati so bili vidni. Na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu smo imeli enega maratonca z A- in še dva z B-normama, pa še tri maratonke z B-normo. In ni bilo veliko sredstev. Za nekaj testiranj in nekaj priprav v Sloveniji ali v bližnji Hrvaški, a je bilo mogoče narediti veliko.

To je bil hiter vzpon slovenskega maratona, ki je bil presenečenje za vse, potem pa se je zgodba končala in zdaj smo, kjer smo. Nadgradnje sistema ni bilo. Na zvezi se tega zavedajo. Po lanskem maratonu je Ivan Kukovič, ki je nacionalni trener za tek na srednje in dolge proge, rekel, naj se nehamo prepirati prek medijev, kar se dogaja vsako leto, in pripravimo sistem, program. Pripravil sem program za tri maratonke in maratonce za olimpijske igre v Tokiu in ga posredoval. Bil je navdušen in rekel, da gre v akcijo. Na začetku je bilo navdušenje, a potem ni bilo več kaj veliko govora o tem.

Moram pa reči, da tudi maratonci in maratonke, čeprav smo dobili sponzorja, ki je bil pripravljen pokriti vsa sredstva, niso pokazali prevelike pripravljenosti. Ko sem opravil razgovor z nekaterimi, preprosto nisem videl prave volje, da bi kdo delal. V ekipo so bili vabljeni Neja Kršinar, Barbara Trunkelj in Eva Zorman pri ženskah, pri moških pa Primož Kobe, Mitja Krevs in Rok Puhar. Ni bilo pravega odziva, zato sem obupal in dvignil roke. Tako da ne bi rekel, da so krivi samo na zvezi, ampak se težava skriva tudi drugje.

Kakšno je trenutno sploh stanje vrhunskih maratoncev in maratonk v Sloveniji?
Če povem, da letos noben maratonec ni tekel pod 2;25, potem je jasno, da je katastrofalno. Ko bi vsaj kdo tekel okoli 2;20, ampak tudi tega ni. Pa vemo, da ta rezultat ni nič posebnega, z njim ni mogoče priti nikamor. Stanje je res žalostno. Tudi pri ženskah. Neja Kršinar je sicer tekla 2;45, ampak to je prej dobra rekreacija. Vemo, koliko je treba teči, da prideš na največje tekmovanje.

Ni ravno svetle prihodnosti, kar zadeva vrhunski maraton v Sloveniji. Trenutno kaže res slabo. Vemo, da maratoncev ni mogoče narediti čez noč. Potrebnega je nekaj let dela. Najprej na krajših, pet- in desetkilometrskih tekih, potem naprej. Da postaneš dober maratonec, potrebuješ nekaj let.

Kdaj, če sploh, bo kdo od Slovencev presegel vaš rekord?
Jaz upam, da ga bo, a prepričan sem, da ga v prihodnjih petih letih ne bo nihče. Bojim pa se, da se to ne bo zgodilo še dlje časa.

Koliko treninga potrebuje maratonec, da postane vrhunski? Je to mogoče postati, tudi če nisi profesionalec?
Žana Jereb je ob treningu hodila še v službo in tekla 2;35, a takih je malo. Ona je bila zelo pridna in je en trening opravila že pred službo, drugega pa popoldne. Za maraton je treba preteči veliko kilometrov. Z enim treningom pa ne moremo preteči 700 ali 800 kilometrov na mesec ali celo več. Maratonec mora biti, če želi biti uspešen, profesionalec in vse življenje posvetiti maratonu. Če želiš biti dober, tako preprosto mora biti. Drugače ne gre.

Pravi, da je treba za maraton imeti potrpljenje, tega pa marsikdo nima. Foto: Vid Ponikvar

Medtem ko vrhunski maraton v Sloveniji stagnira, smo v zadnjih letih priče pravi eksploziji med rekreativci.
Res je, kar je seveda super, a se tudi tukaj dogaja, kar sem napovedal že pred časom. Število rekreativcev upada. Po začetni zagnanosti verjetno marsikdo hitro ugotovi, da ni tako lahko. Po nekaj časa treninga marsikdo obupa. Sploh tisti, ki mislijo, da bodo vedno napredovali, ampak z maratonom je tako, da je potrebnega veliko treninga za majhen napredek.

Hitro marsikdo izgubi voljo. Število malce upada, a sem vesel, da je šel razvoj v to smer. Veliko ljudi je ugotovilo, da je gibanje dobro in zdravo. Da se po teku počutijo dobro. Potrebuješ malo časa in lahko veliko narediš za sebe.

Zdaj je maraton precej bolj priljubljen in medijsko prisoten, kot je bil.
Glede tega mi je zagotovo malo žal, da ni bilo tako že takrat, ko sem bil najboljši jaz, saj bi bil verjetno medijsko precej bolj izpostavljen in bi imel večjo možnost za sponzorje, s tem pa tudi možnost za boljši razvoj. V Sloveniji so bili takrat veliko bolj v ospredju šprinti in skoki. Maraton je bil pri repu. Spomnim se, da je bila takrat, ko sem v Torinu tekel državni rekord, v osrednjem slovenskem časniku Delu objavljena le ena majhna novička. To je lep dokaz, kakšno mesto je imel maraton takrat pri nas. Tudi globalno je bilo z njim precej drugače. Na olimpijskih igrah je bil, čeprav gre za kraljevsko disciplino, na sporedu na koncu.

Resno ukvarjanje s treniranjem maratoncev je opustil. Foto: Peter Kastelic Kako je bilo z denarjem? Je bilo mogoče kaj zaslužiti?
Nekaj že. Moje najvišje nagrade so bile, če preračunam v zdajšnjo valuto, v višini okrog deset tisoč evrov. Nagrade za uvrstitve niti niso bile tako visoke, nekaj denarja je bilo mogoče dobiti s štartninami, ki so bile precej redne, sponzorji, bonusi. Več sem zaslužil na drugorazrednih maratonih, na teh največjih maratonih niti ne. Tam sem šel kdaj tudi v minus, a je bil pomemben rezultat, ki sem ga tam dosegel. Ko sem bil v Berlinu 11., nisem dobil niti evra. Denarne nagrade so bile rezervirane samo za prvih deset.

Nekaj je v žep padlo tudi z nastopi na uličnih tekih, ki so bili takrat kar množični, na njih pa so bile tudi precej dobre finančne nagrade. Naredili smo dober trening in tudi zaslužili nekaj denarja, ki smo ga sicer večino vrnili v šport. Zdaj mladi, ki prihajajo, nimajo več takih možnosti, da bi na takih tekih kaj veliko zaslužili. V zadnjem času se sicer spet nekaj pojavlja, omenil bi predvsem Logatec, ki letos ponuja odlične nagrade. Upam, da bo takih uličnih tekov čim več in bodo naši najboljši tekači lahko kaj zaslužili tudi tako. To bi bilo vsekakor dobro za razvoj slovenskega teka.

Kdaj so maratonci najboljši?
Načeloma v poznejših letih, po 30. letu. Treba je preteči veliko kilometrov. Haile Gebrselassie je bil, ko je postavil svetovni rekord, star 35 let. Eliud Kipchoge jih ima 34, a če nekdo začne trenirati že kot zelo mlad, s 15 leti, potem lahko vrhunske rezultate pričakuje tudi pri 25, 30 letih. To se je v zadnjem času pokazalo predvsem pri kenijskih tekačih, ki tudi pri teh letih dosegajo vrhunske rezultate. Je pa dejstvo, da so maratonci okoli 30. leta najbolj zreli za vrhunske rezultate.

Kdo je za vas najboljši maratonec oziroma tekač vseh časov?
Glede na to, kaj mu je uspelo in da je tudi svetovni rekorder, se verjetno ne bom zmotil, če rečem, da je to Kenijec Eliud Kipchoge. Ne samo zaradi teka pod dvema urama, ki mu je uspel zdaj, ampak tudi zaradi tega, ker je praktično povsod, kjer je nastopil, zmagal. Mislim, da ni zmagal samo enkrat. Kjerkoli se pojavi, zmaga. On je rojen maratonec. Je številka ena.

Potem je tu seveda Etiopijec Haile Gebrselassie, zdaj pa še njegov rojak Kenenisa Bekele, ki se je po dolgem času zelo približal svetovnemu vrhu in zdaj tudi svetovnemu rekordu. Zanimivo bo videti, kakšna bo njegova maratonska kariera. V osemdesetih letih je bil to odličen Italijan Gelindo Bordin, ki je bil olimpijski prvak v Seulu. Leta 2004 je v Atenah zmagal njegov rojak Stefano Baldini. Onadva in še kdo so dokaz, da so lahko temnopoltim, afriškim tekačem konkurenčni tudi belci, Evropejci. Ko sem začenjal, so bili odlični tudi Španci in Portugalci.

Kdo je Eliud Kipchoge in kaj vse je dosegel?

Takole je Eliud Kipchoge z 18 leti v Parizu leta 2003 postal svetovni prvak v teku na 5000 metrov, ko je v dramatičnem finišu prehitel svetovnega rekorderja v teku na 1500 metrov Hichama El Guerrouja. in tudi poznejšega svetovnega rekorderja na 5 in 10.000 metrov Keneniso Bekeleja. Foto: Getty Images Za 34-letnega Kenijca, ki je pred dnevi na Dunaju osupnil s prvim maratonskim tekom pod dvema urama (1;59:40), je marsikdo izvedel šele v zadnjih letih, ko je začel navduševati na maratonskih preizkušnjah, a Eliud Kipchoge je v tekaškem svetu vse prej kot neznanka že vsaj 15 let.

Najprej je navduševal na stezi, kjer je leta 2003 na svetovnem prvenstvu v Parizu presenetil in z 18 leti postal svetovni prvak v teku na 5.000 metrov. Pozneje je bil na tej razdalji še drugi na svetovnem prvenstvu v Osaki 2007, bronast na olimpijskih igrah 2004 v Atenah in srebrn na olimpijskih igrah v Pekingu štiri leta pozneje. Pohvali se lahko tudi z bronom z dvoranskega svetovnega prvenstva 2006 v Moskvi.

Po koncu atletske poti se je posvetil maratonom in prvič na njem nastopil leta 2013, ko je zmagal v Hamburgu s časom 2;05:30. Pozneje je nastopil še na desetih maratonih, a samo enkrat ni zmagal. Leta 2013 v Berlinu, ko je Kenijec Wilson Kipsang tekel takratni svetovni rekord 2;03:23. Kar štirikrat je zmagal na maratonu v Londonu in trikrat v Berlinu, kjer je lani s časom 2;01:39 postavil tudi zdajšnji svetovni rekord. Pod mejo dveh ur je na podobnem izzivu, kot je bil nedavni dunajski, poskušal teči že leta 2017 v Monzi, a mu ni uspelo (2;00:25). Letos je tekel 45 sekund hitreje in postavil nov mejnik, ki pa zaradi tega, ker je tekel ob prav posebnih pogojih, ne šteje za uradni svetovni rekord. Leta 2016 je v Riu de Janeiru postal olimpijski prvak.

Koliko maratonov v enem letu je optimalno odteči?
Glede na to, da maraton zahteva tri mesece posebne priprave, potem pa potrebujemo še najmanj mesec regeneracije, je jasno, da lahko na leto kakovostno pretečeno dva, največ tri maratone.

Kaj svetujete nekomu, ki maratona ni pretekel še nikoli in se je danes odločil, da bi ga rad?
Svetujem predvsem, da se zadeve loti postopno. Maraton naj bo zadnji cilj, najprej pa je treba osvojiti marsikaj drugega in telo pripraviti na take napore. Naj najprej teče na deset kilometrov, potem 21, mogoče vmes 30 in se šele po treh, štirih letih treninga odloči tudi za štart na pravem maratonu.

Koliko je pri rekreativcih pomembna tehnika teka?
Pomembno je, da tehniko teka osvojimo skozi način treninga, pripravo. Danes imajo rekreativni tekači veliko možnosti, saj je ogromno tekaških trenerjev. Je pa dejstvo, da pravilna tehnika včasih ni tista, ki jo na tekmi potem izvajamo. Če hočemo teči pravilno, priletimo na sprednji zunanji del stopala, a po 20 kilometrih mišice niso več vajene, nastopi utrujenost in takrat je zelo pomembna tehnika teka. Predvsem na tekmah je pomembna racionalnost. Da porabimo čim manj energije na vsakem koraku. Prav je, da se na treningu poskušamo držati pravilne tehnike teka. Mogoče malo skrajšamo korak, pa bomo tehniko bistveno lažje osvojili.

Kaj početi v dneh pred maratonom?
V zadnjem tednu bomo naredili največ, če počivamo. Kakšen iztek, morda krajše razdalje, od 200 do 400 metrov. Da malo zavrtimo noge, kot radi rečemo. Dejstvo pa je, da je treba v zadnjih treh dneh največ posvetiti predvsem pravilni prehrani. V telo moramo vnesti čim več ogljikovih hidratov in tekočine, da bomo imeli na maratonu čim več energije in moči.

V dneh pred maratonom svetuje predvsem pravilno prehrano in počitek. Foto: Vid Ponikvar

Kaj pa po maratonu?
Spet je pomembno, da mišice čim prej dobijo čim več ogljikovih hidratov, a pri tem se lahko pojavi težava. Izčrpanost lahko poskrbi, da telo ne sprejema hrane. Z mano je bilo tako, da sem jedel šele v noči po maratonu. Šele takrat se je pojavila lakota. Sredi noči sem vstal in spraznil hladilnik.

Je rekreativcem težko držati pravilen tempo, da ne pretiravajo?
Nekateri pretiravajo, drugi ne, a načeloma je maraton mogoče odteči, vprašanje pa seveda je, kako hitro. Če želijo teči malo hitreje, se morajo teka lotiti malce bolj strokovno. Največja napaka je, da nekateri začnejo prehitro, potem pa ves maraton garajo. Bolje je začeti počasneje, potem pa stopnjevati tempo, če je moč. Je pa zdaj na maratonih tako, da so na voljo narekovalci tempa in se lahko priključimo različnim skupinam. Odvisno od tega, kako hitro želimo teči. Čez ciklus priprav pa trenerji tako ali tako vedo, v kakšnem rangu hitrosti smo. Precej natančno je mogoče napovedati in uskladiti, kako hitro boš tekel.

Kdaj se kriza tekačev na maratonih pojavi najpogosteje in kaj svetujete, ko se to zgodi?
Nekje okrog 35. oziroma po 30. kilometru. Če pride pred 20. kilometrom, je to absolutno prezgodaj in nas čaka garanje. Če imamo krizo na 35. kilometru, pa je potrebna psihična priprava, ki jo imamo ves čas priprav. Moramo se pripravljati na to, da se bo kriza pojavila. Le glava te lahko potegne ven.

Ko kriza nastopi, je treba najprej zmanjšati hitrost in začeti misliti na tehniko teka. Treba je imeti pozitivne misli in se spomniti na cilje, s katerimi smo prišli na maraton. Treba se je poskušati psihično dvigniti in se zavedati, da bo kriza minila. Da bodo, ko bodo na koncu prišli v cilj, toliko bolj zadovoljni, saj bodo premagali samega sebe. Tako kot je tudi v življenju. Kdor bo znal takšne krize prebroditi na stezi, se bo z njimi lažje spopadal tudi drugje in obratno.

Prihaja iz Sorice na Gorenjskem, kjer uživa ob teku v naravi med hribi. Foto: Vid Ponikvar

Ste na maratonih večkrat trpeli ali uživali?
Na vsaki tekmi trpiš. Tek je garaški šport, sem pa po tekih velikokrat užival. Doživiš občutke, ki jih brez teka ne moreš. Če se odločiš za maraton, potem se moraš sprijazniti s tem, da ga z lahkoto ni mogoče odteči. Da bo del procesa tudi garanje. Pa niti ne toliko na tekmi kot na treningih. Tam mora biti veliko garanja, da je tekma potem lahko poezija. Če ste spremljali Eliuda Kipchogeja ob njegovem zadnjem podvigu, se je zdelo, kot da je vse zelo lahko. Da je preveč enostavno, a treba je vedeti, da za tem stojijo hude priprave in garanje. On je vse naredil že pred tem. Potem pa je tekel nadzorovano in vse podredil temu, da bo izpolnil cilj.

Zanimivo, da je svetovna priljubljenost atletike na štadionih v zadnjih letih upadla, medtem ko je z maratonom ravno obratno.
Da, maraton je res v vzponu, sploh če ga primerjamo z atletiko na stezi. Sploh v zadnjem času je eksplozija odličnih rezultatov. Kipchogejev tek pod dvema urama, Bekele je le za nekaj sekund zgrešil svetovni rekord, potem pa še fantastičen svetovni rekord Kenijke Bridig Kosgei, ki je v Chicagu tekla 2;14:04. Očitno vse več vrhunskih tekačev in tekačic po koncu kariere na stezi začne teči maraton. Očitno jim je dal zagon tudi porast števila rekreativcev. To je super.

Na katerih največjih maratonih ste tekli?
Večkrat sem tekel v Berlinu, v zelo dobrem spominu imam tudi Hannover, ki je zelo hiter maraton, morda celo hitrejši kot berlinski. Od prestižnih maratonov sem tekel še v Londonu, v Hamburgu in v Dubaju. Na preostalih večjih maratonih me ni bilo, saj sem na maratonih po večini nastopal s ciljem, da izpolnim norme za velika tekmovanja. Enostavno ni bilo časa, da bi obiskal kakega od največjih maratonov, ki jih prirejajo po vsem svetu.

Sem pa bil na olimpijskih igrah, kar je zame največ. Še najbolj pa sem užival v Berlinu, ko sem tam tekel nazadnje in se tja podal kot rekreativec. Sem pa ob tem videl, kaj vse morajo prestati rekreativci, da sploh pridejo na štart. Polno logistike je, da sploh lahko začnejo teči. Po dve, tri ure tam stojijo in izgubijo precej energije. Lahko rečem samo: kapo dol, da potem odtečejo še maraton.

Od aktivnega nastopanja se je poslovil na ljubljanskem maratonu leta 2009. Foto: Vid Ponikvar

Je bilo, ko ste se odločili, da imate dovolj, iz vrhunskega treninga težko prestopiti na drugo stran, med rekreativce?
Na konec kariere sem se pripravljal kar nekaj časa. Ko si toliko časa v športu, je težko reči, da boš odnehal. Nisi pripravljen na to. Zadnja tri, štiri leta moje kariere so bila usmerjena v zaključek, a je, ko končaš, vseeno težko. Takrat sem se na predlog Gabrijela Ambrožiča odločil, da se poslovim na ljubljanskem maratonu. Pripravili so mi lepo slovo, za kar sem jim hvaležen, čeprav sem mislil, da še ne bi končal. Se mi pa zdi, da je bil kar pravi čas in sem se normalno vključil v življenje po tem. Tečem sicer še danes, a seveda zgolj rekreativno. Trikrat, štirikrat na teden tečem. Včasih več, včasih manj.

Trikrat na olimpijskih igrah in pet svetovnih prvenstev

Prvič je na velikem tekmovanju tekel leta 1995, zadnjič pa 14 let pozneje. Foto: Vid Ponikvar Slovenski maratonski rekorder Roman Kejžar se morda ne more pohvaliti s številnimi nastopi na tistih res najprestižnejših maratonih, je pa zato lahko ponosen na dolgo listo maratonskih nastopov na največjih tekmovanjih. Debitiral je leta 1995 na svetovnem prvenstvu v Göteborgu, kjer je s časom 2;24:10 pristal na 35. mestu. Čez štiri leta je na svetovnem prvenstvu v Sevilli odstopil.

Leta 2000 je prvič nastopil na olimpijskih igrah in bil v Sydneyju 62. (2;26:38). Leto pozneje je na svetovnem prvenstvu v Edmontonu odstopil. Leta 2003 je na svetovnem prvenstvu v Parizu pristal na 59. mestu (2;24:20), leto pozneje pa na svojih drugih olimpijskih igrah v Atenah z rezultatom 2;23:34 končal kot 54. Leta 2008 je v Pekingu na tretjih in zadnjih olimpijskih igrah s časom 2;29:37 pristal na 67. mestu, svoje nastope na velikih tekmovanjih pa končal s 42. mestom na svetovnem prvenstvu leta 2009 v Berlinu, kjer je odtekel svoj najhitrejši rezultat na velikih tekmovanjih (2;17:26).

Kaj počnete danes?
Zaposlen sem na paraolimpijskem komiteju v Sloveniji in sodelujem pri projektu za razvoj kadra od leta 2016 do 2022, pri katerem sodelujejo ministrstvo za šolstvo in šport, olimpijski komite Slovenije in panožne zveze. Vesel sem, da me je paraolimpijski komite predlagal za to. Skrbim za pomladitev in razvoj atletike v paraolimpijskem komiteju. Lahko rečem, da delamo odlično in se med seboj dobro razumemo. Zdaj sem tam angažiran stoodstotno, ob tem pa sodelujem tudi s podjetjem Sport agent, ki je uvoznik za znamki Mizuno in Polar. Malce pa se ukvarjam še s trenerstvom. Vse je povezano s športom.

Njegovo peto in zadnje svetovno prvenstvo je bilo tisto v Berlinu, kjer je bil 42. Foto: Vid Ponikvar

Ste tudi trener paraolimpijca Sandija Novaka, s katerim sta že nastopila na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, zdaj pa se potegujeta za normo za naslednje olimpijske igre. Povejte kaj o njem in tem, kako sodelujeta.
Po nesreči, ki jo je imel, je oslepel in se našel v teku. Bil sem povabljen k njegovi ekipi, vzpon pa je bil kar velik. V štirih letih je prišel do olimpijskih iger, njegov rezultat 2;39 pa je spoštovanja vreden. Z njim je treba sodelovati individualno. On vidi od dva do tri odstotke in se ne more gibati sam po neznanem prostoru. Povezana sva z vrvico, jaz pa ga moram opozarjati na vse. Na ovinke, na ovire na cesti. Ga pripeljati mimo kakšne luknje.

Fino je, če je tišina, da lahko sliši moje informacije. Ko sva tekla v Berlinu, je bilo zelo glasno, saj je bilo veliko gledalcev, zato je bilo zanj precej težko. Normo za olimpijske igre bova lovila v Dubaju, saj je tam zelo malo gledalcev, pa tudi široka cesta je. Skupaj trenirava dvakrat, trikrat na teden na atletski stezi v Kranju, pa tudi v fitnesu. On večino treningov opravi doma, na tekalni stezi, kar je še veliko težje za psiho kot za tekača, ki gre teč v naravo in lahko uživa ob tem, kar ga obkroža. On veliko časa prebije na tekalni stezi z občutkom teme.

Lahko rečem, da je velik borec. Naredil je velik korak naprej in tudi preostalim pokazal, da je mogoče. Je neverjetno pozitiven človek in je vedno dobre volje. Tudi zato odlično sodelujeva. Neverjetno je, kako pozitiven je. Je zagotovo zgled za vse, ki bi se morali mogoče kdaj malce zamisliti, ko tarnamo nad tem ali onim. Ko spoznaš zgodbo nekoga takega, se hitro zamisliš. Ko je kdo zdrav, pa se mu kaj ne ljubi, ga je vedno dobro spomniti na Sandijev primer ali pa primer koga njemu podobnega. Vsak mora sam pri sebi ugotoviti, da mu ni hudega. Da ima vsega dovolj. Da je samo volja tista, ki je ni.

S Sandijem Novakom, ki je slep, sodelujeta že nekaj časa. Tekla bosta tudi na letošnjem ljubljanskem maratonu. Foto: Vid Ponikvar

Pomagate še Alenu Kobilici, tudi on je slep.
Da, sodelujeva od letošnjega leta. Gregor Nahtigal je njegov koordinator in trener, ki ga pripravlja na triatlon, v katerem si želi uvrstiti na paraolimpijske igre. Po enem izmed pogovorov na paraolimpijskem komiteju, kjer sodelujemo pri projektu, sva navezala stike in sem se ponudil, da lahko pomagam pri tekaškem treningu, kjer je bil najslabši. Zdaj sodelujemo in lahko rečem, da je napredek že viden. Upamo, da se mu bo uspelo uvrstiti na olimpijske igre.

Tudi on je zelo podoben kot Sandi. Vedno pozitiven. Ne vem. Včasih se sprašujem, ali se nam mora kaj zgoditi, da postanemo taki. S takimi ljudmi je res užitek sodelovati, saj ti vračajo zadovoljstvo, ko kaj narediš zanje. To je nekaj, kar ne more poplačati nič drugega. Tudi zaradi tega ob tem delu, ki ga imam zdaj, uživam. Tudi zaradi tega želim ostati v parašportu in pomagati tistim, ki sami ne morejo do želenih rezultatov.

Oba, Novak in Kobilica, sta tudi precej medijsko prisotna, kar zagotovo dobro vpliva tudi na ljudi s podobnimi težavami.
Da, njuni zgodbi zagotovo dvigujeta ves paraolimpijski šport. Bolj kot sem vključen vanj, bolj ugotavljam, koliko je v Sloveniji ljudi s podobnimi težavami, takimi ali drugačnimi, ki niso vključeni v šport. Letos smo imeli program Postani športnik, s katerim poskušamo čim več mladih invalidov vključiti v šport. Da se ukvarjajo z njim in postanejo bolj samostojni. To je naš in predvsem njihov velik cilj.

V Riu je navdušil, bo zraven tudi v Tokiu?

Pripravljata se na januarski maraton v Dubaju. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Sandi Novak je na enih olimpijskih igrah že bil, zdaj pa lovi še druge. Na paraolimpijskih igrah 2016 v Riu de Janeiru je bil v maratonu v kategoriji slepih tekačev z vodniki in slabovidnih tekačev pristal na sijajnem osmem mestu. Zdaj se pripravlja na to, da bi ga videli še na drugih paraolimpijskih igrah. Tistih, ki bodo prihodnje leto v Tokiu.

Normo za največji športni dogodek leta bo ta 46-letni slepi tekač lovil na maratonu v Dubaju v skupni kategoriji 24. januarja prihodnje leto. Po besedah trenerja Kejžarja tam pričakuje čas nekje okoli dveh ur in 50 minut. Njegov osebni rekord je 2;39:57, letos pa je na enem maratonu že tekel, in sicer na svetovnem prvenstvu v Londonu, kjer je v cilj pritekel v času 3;01:23.