Sreda, 9. 10. 2019, 20.03
5 let, 2 meseca
Obrazi Ljubljanskega maratona (1.) - Barbara Trunkelj
Šele roža z rok navijača ji je dala vedeti, da je najhitrejša Slovenka #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,36
27-letno Dolenjko Barbaro Trunkelj boste prej srečali v hribih kot na cesti, a kljub temu je na lanskem ljubljanskem maratonu dosegla najboljši čas med slovenskimi tekačicami.
Na Barbaro Trunkelj boste veliko prej naleteli kje v hribih kot na cesti, a prav na cesti je dosegla enega svojih največjih uspehov. Na lanskem ljubljanskem maratonu je s časom 2:50;11 osvojila prvo mesto med Slovenkami, in na štartu maratona bo tudi letos. S to razliko, da bosta skupaj z Maticem Modicem, lani najhitrejšim Slovencem na kraljevski razdalji, štartala takoj za elitnimi tekači.
Kraljevsko razdaljo je pretekla v času 2:50;11.
Nabor rezultatskih dosežkov Barbare Trunkelj je sila raznolik. 27-letnica s Krke na Dolenjskem, vasice, ki jo je širša Slovenija spoznala po zaslugi TV-nadaljevanke, blesti v gorskem teku in na t. i. skyrace tekmovanjih.
Članica Atletskega kluba Olimpija je letos že drugič zapored zmagala na teku RedBull 400 v Planici, kjer tekmovalci tečejo na planiško velikanko, tretje leto zapored je slavila na ultri 100 milj Istre in na finalu svetovnega pokala v gorskih tekih na Šmarni gori dvakrat zapored dosegla najboljši rezultat med slovenskimi tekačicami.
Dolenjka, ki bo svojo poklicno prihodnost iskala v arhitekturnih vodah (do zaključka študija jo loči samo še magistrska naloga), je od lani tudi članica slovenske reprezentance v gorskih tekih.
Obožuje hribe, kamor že od zgodnjih let zahaja z družino, in gibanje v vseh pojavnih oblikah. Pozimi turno smuča, v drugih letnih časih teče, kolesari in igra tenis. Lani je skupaj s prijateljema Luko Hrenom in Urošem Kožarjem tekla od Ljubljanskega gradu do Triglava. Načrtovali so, da bodo do cilja (120 kilometrov in 6.000 metrov višinske razlike) potrebovali 24 ur, a so pot zmogli že v 23.
V nedeljo, 27. oktobra 2019, bo ena od približno dva tisoč maratoncev, ki bodo stali na štartu ljubljanskega maratona. Po zaslugi lanskega časa (2:50;11), ki jo je postavil na prvo mesto med Slovenkami in 8. v skupni konkurenci, bo štartala takoj za elitnimi tekači.
Barbara Trunkelj je prvo ime v rubriki Obrazi ljubljanskega maratona, v kateri bomo vse do 24. izvedbe LM predstavljali zanimiva imena, povezana z največjim tekaškim tekmovanjem v Sloveniji.
Pred Barbaro so trije zelo naporni konci tedna. V soboto bo tekmovala na finalu svetovnega pokala v gorskih tekih (Šmarna gora), prihodnji konec tedna na Gardskem jezeru, zadnjo nedeljo v oktobru pa bo nastopila na ljubljanskem maratonu, kjer bo skušala izboljšati lanski čas.
Bližata se dva tekaška vrhunca, tek na Šmarno goro, ki predstavlja finalno dejanje svetovnega pokala v gorskih tekih, in Ljubljanski maraton. Kam je trenutno usmerjen vaš pogled?
Joj, saj ne vem, mislim, da sem si za letošnje leto naložila preveč tekem (smeh, op. p.).
V soboto me čaka Šmarna gora, naslednji konec tedna skyrace na Gardskem jezeru (Limone Extreme Skyrace), kamor so me povabili na podlagi dobre uvrstitve v švicarskem Zermattu (9. mesto) in Tromsu na Norveškem (1. mesto), nato pa še ljubljanski maraton.
Večina slovenskih rekreativnih tekačev se osredotoča na ljubljanski maraton, kot na največjo tekaško prireditev v Sloveniji, kjer je pač dobro, če dosežeš svoj najboljši rezultat sezone. Tudi vi?
Težko rečem, vse od teh tekem so mi pomembne, a trenutno se najbolj osredotočam na tekmo Limone Extreme, kjer bo izredno močna konkurenca, saj gre za finale tekem v seriji skyrace.
Vesela sem, ker mi organizator krije štartnino in plača stroške bivanja, in ker se bo tekma odvijala, vsaj tako sem slišala, v zares čudovitem delu Italije.
Lani ste v Ljubljani lepo presenetili. S časom 2:50;11 ste bili najhitrejši med Slovenkami na kraljevski razdalji, s tem, da ste se šele nekaj dni pred tekmo odločili, da se je sploh udeležite. Kako to, da ste se sploh odločiti za cesto, kjer vas le redko vidimo?
Nekaj dni pred maratonom sem opravila dva daljša treninga z Alešem Žontarjem, in ko mi je predlagal, naj se udeležim maratona, sem se odločila, da res poskusim.
Ker so bile prijave že zaprte, sem se pozanimala, kdo je prijavljen, pa se maratona ne namerava udeležiti, in tako na tekmo odšla namesto kolega Jake. No, glede na to, da je bilo na moji štartni številki zapisano drugo ime, je kar nekaj časa trajalo, da smo v cilju vsi ugotovili, kako in kaj (smeh, op. p.).
Sicer pa sem bila še sama presenečena nad dosežkom in rezultatom. Ne vem, ali sem že kdaj pretekla toliko kilometrov na cesti. Tek v gorah in tek na cesti sta povsem različni zadevi.
Barbara Trunkelj o tem, da na lanskem LM do 30. kilometra sploh ni vedela, da je vodilna Slovenka na kraljevski razdalji:
Kaj je po vašem odločilo v prid ugodnemu razpletu?
Mislim, da je bilo odločilno to, da sem nekje do 30. kilometra tekla skupaj s prijateljem Urošem Kožarjem, žal so ga potem zdelali krči in je nekoliko zaostal, in potem sama uspešno nadaljevala do cilja. Se pa spomnim, da sem se tisti dan zelo dobro počutila in da se mi je na 21. kilometru, ko se polmaratonska proga odcepi od maratonske, zdelo, da je vse skupaj zelo hitro minilo. Očitno je bil tak dan, ko mi je šlo res dobro od rok.
Foto: Miha Zanoškar - Tromso skyrace
Se vam je zdelo čudno, da ste, kot tekačica iz sveta gorskih tekov, zmagali med Slovenkami, ki so bolj vajene cestnega teka.
Ne vem, morda so bile krive tudi poškodbe drugih. Ne vem, kako je bilo s konkurenco.
Glede na to, da sem se lani maratona udeležila bolj kot ne po naključju, sem se letos želela nanj bolj namensko pripraviti. Pred dvema mesecema sem nekajkrat opravila trening intervalov in moram priznati, da mi je bilo odveč. To ni to. To ni zame.
Sama tečem povsem po občutku. Enkrat mi prija teči hitreje, drugič počasneje, zagotovo pa mi ne ustrezajo intervalni treningi (smeh, op. p.). Takoj sem začutila bolečine v mišici in potem raje odnehala.
Na štartu Ljubljanskega maratona vas bomo videli tudi letos. Kakšni so vaši rezultatski apetiti?
Želim si teči pod 2:50;00, a bo veliko odvisno od okoliščin. Lahko me zdelajo želodčne težave, tako kot se mi je to letos zgodilo na državnem prvenstvu v gorskih tekih v Vipavi (2. mesto), lahko se zgodi kaj drugega, nikoli ne veš.
Letos mi organizator krije štartnino, omogočil pa mi bo tudi štart takoj za vabljenimi tekači, kar mi veliko pomeni, saj težko tečem v taki gneči. Počutim se kot sardelica (smeh, op. p.).
Zanimivo je, da trenirate brez trenerja. Zakaj ste se tako odločili?
To je pravzaprav kar problem, saj se zavedam, da premalo pozornosti namenjam regeneraciji. Če počivam, se mi zdi, da bom ne vem kaj vse zamudila. S trenerjem bi bilo to precej drugače.
Lani po zmagi na LM me je v svojo ekipo povabil Roman Kejžar, a sem hitro ugotovila, da mi to ne ustreza. Če bi trenirala cestni tek, bi to pomenilo, da na mesec opravim do 120 kilometrov, jaz pa jih največ 50. Po razgibanem terenu, seveda. Če bi me k sodelovanju povabil trener za gorske teke, bi verjetno bolj razmislila.
Foto: Ultraks - Matterhorn ultrasky
Tekaških tekmovanj ste se začeli udeleževati šele pred dvema, tremi leti. Ste šele takrat začeli nabirati kilometre ali ste si bazo ustvarili že pred leti?
Tečem v bistvu že od 15. leta, a prej sem tekla bolj kot ne zase. Veliko sem tudi kolesarila, igrala tenis, turno smučala.
Šele pred tremi leti sem se začela udeleževati tekem, lani pa sem postala članica slovenske reprezentance v gorskem teku. Udeležila sem se kopice tekem, tudi SP v gorskih tekih (SP v gorskem maratonu na Poljskem, 21. mesto).
S tekom se tako že vrsto let ukvarjam ljubiteljsko, a zadnje leto to postaja že kar preveč naporno in vpliva tudi na moj študij. Na fakulteti za arhitekturo mi manjka samo še magisterij, a se kar ne morem spraviti k delu.
Tudi motivacije, da bi z delom na projektih kaj zaslužila, to poletje nisem našla. Enostavno mi zmanjka energije za vse. Na dan opravim dva treninga, prvega že ob 6. uri zjutraj, sledijo vaje za stabilizacijo, raztezne vaje, popoldne me čaka še en trening in vse enostavno ne gre.
Z Lukom Hrenom in Rokom Kožarjem so lani tekli od Ljubljanskega gradu do Triglava. Za 120 kilometrov in 6.000 višinskih metrov so potrebovali 23 ur. Foto: Aljaž Repnik.
Na svoji tekaški poti imate še kar nekaj manevrskega prostora. Če bi imeli trenerja …
Da. Če bi imela trenerja, ki bi me znal pravilno usmeriti, kdaj resno trenirati, kdaj si vzeti čas za počitek, bi bilo verjetno drugače. Tako pa se hitro "preforsiram", saj ne vem točno, kje so moje meje, in takrat hitro pride do poškodb.
Je problem v financah, ker bi morali plačati trenerja?
Da.
Že drugič zapored je zmagala na atraktivni tekaški prireditvi v Planici, kjer tekmovalci tečejo na planiško velikanko. Do vrha (400 metrov in 202 metra višinske razlike) je potrebovala šest minut in 24 sekund. Po tekmi je priznala, da še pred nobeno tekmo ni čutila takšne treme.
Kakšno časovnico ste si zadali? Kako dolgo mislite, da bi še lahko vztrajali v športu? Ko boste na polno zajadrali v arhitekturne vode, bo oboje bržkone težko usklajevati …
Da, če bi imela finančno podporo, bi še dolgo vztrajala, tako pa svojo prihodnost vidim v arhitekturi, že zdaj sodelujem z lokalnim tesarjem. Tudi moj brat je arhitekt, oče pa ima doma mizarsko delavnico.
Zavedam se, da bo slej ko prej prišel trenutek, ko se bom morala odločiti, a za zdaj sem povsem vpeta v šport.
Nekaj lesenih maket, ki so Barbarino delo in delček njene arhitekturne poti.
Kako je zdaj s finančno podporo?
Od On-running dobim par športnih copat letno, kot članici reprezentance v gorskem teku imam pokrite tudi reprezentančne tekme. Lani sem kot Naj gorska tekačica prejela 600 evrov nagrade, trikrat letno imamo priprave s trenerjem Boštjanom Novakom, preostalo pa si plačam sama. Tudi fizioterapevta, ki ga obiskujem enkrat, v primeru težav, tudi dvakrat tedensko. Tekme kombiniram tudi z dopustom.
Preberite še:
