Nedelja, 28. 9. 2025, 20.00
1 ura, 13 minut
Velika past za Zahod. Je še rešitev?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,79
Vladimir Putin in Ši Džinping v svojem boju proti Zahodu iščeta zaveznike na svetovnem Jugu.
Os Peking-Moskva igra na dolgi rok. Obe državi načrtno širita svoj vpliv v državah svetovnega Juga. Rusija je tako v zadnjih letih v podsaharski Afriki zapolnila prostor, ki ga je pustila praznega nekdanja kolonialna gospodarica Francija. Rusija tudi pogosto piha na dušo državam svetovnega Juga, ko napada Zahod in njegovo kolonialno preteklost. Podobno svojo moč na svetovnem Jugu krepi Kitajska. Ta med drugim spretno izkorišča ameriško umikanje iz Združenih narodov v času Donalda Trumpa in krepi svojo vlogo v tej organizaciji.
Kitajska tiha revolucija v Združenih narodih bi lahko spremenila celoten svetovni red, svari nemški politični analitik Alexander Görlach v nemškem Focusu. Medtem ko je ameriški predsednik Donald Trump na letošnjem zasedanju generalne skupščine javno grajal evropske zaveznike in kritiziral Organizacijo združenih narodov, kar je po Görlachu del ameriškega umikanja iz te organizacije, se Kitajska pripravlja na zapolnitev praznega prostora, ki ga bodo pustile za seboj ZDA.
Usodna ameriška napaka?
Če Trump zmanjšuje mednarodno razvojno pomoč (ukinitev USAID) in zmanjšuje prispevke za Združene narode, pa skuša kitajski predsednik Ši Džinping organizacijo vse bolj uporabiti za uveljavljenje kitajskih interesov po svetu. Po Görlachevem mnenju Trumpove ZDA zato z umikom iz Združenih narodov delajo strateško napako, ki bo okrepila Kitajsko. To bi lahko bilo usodno, še meni Nemec.
Kot piše nemški poslovni medij Handelsblatt, Kitajci krepijo svoje vodilne položaje v ključnih odborih Združenih narodov – imajo že 22 odstotkov teh položajev. Kitajska zlasti popolnjuje s svojimi strokovnjaki odbore, ki določajo standarde za telekomunikacije, drone in umetno inteligenco. Zadeve, ki določajo svetovno prihodnost.
Kitajska ideološka mehka moč na svetovnem Jugu
Združeni narodi štejejo 193 članic in večina seveda prihaja iz svetovnega Juga, ki je bil v 19. in velikem delu 20. stoletja del evropskih kolonialnih imperijev. Kot pravi Görlach, veliko teh članic Zahodu očita dvojna merila – tudi glede vprašanja Ukrajine in Palestine. Zakaj ni sankcij proti vladi Benjamina Netanjahuja, tako kot proti Putinovi Rusiji, se sprašujejo.
Trumpove ZDA z umikom iz Združenih narodov delajo strateško napako, ki bo okrepila Kitajsko, je prepričan nemški politični analitik in poznavalec Kitajske Alexander Görlach.
Kitajska seveda zna pihati na dušo državam, ki so bile nekdaj del evropskih kolonialnih imperijev, da dobi njihovo podporo. 70 držav iz Afrike in Azije je lani v sporočilih Združenih narodov podprlo stališče Pekinga, da je Tajvan del Kitajske, ki ga Ši Džinping lahko osvoji tudi s silo, opozarja Görlach.
Kitajski denar na svetovnem Jugu in selektivno odprti kitajski trg
Kitajska krepi svoj položaj na svetovnem Jugu ne z zgolj ideološko mehko močjo, ampak tudi s svojim močnim gospodarstvom. Ši Džinping skuša Kitajsko v skladu z načrtom t. i. dvojnega obtoka narediti za izvoznika izdelkov z visoko dodano vrednostjo, hkrati pa Kitajska svoj trg odpira za poceni izdelke in surovine iz držav svetovnega Juga. Kitajci tudi gradijo infrastrukturo v številnih državah v razvoju (na podlagi denarja, ki ga Kitajci posojajo tem državam).
Rusija ne more širiti svojega vpliva na svetovnem Jugu z gospodarstvom, ker je prešibko. Je pa velika izvoznica nafte in zemeljskega plina in – kar je strateško še pomembnejše – velika izvoznica hrane. Ta izvoz je pomemben strateški vzvod za vpliv v državah, ki so ali še doživljajo velike skoke števila prebivalstva, ki ga je seveda treba nahraniti.
Rusko žito in ruski vojaki
Drugi realni ruski vzvod za vpliv pa je vojaška pomoč v obliki ruskih zasebnih vojsk. Zlasti v podsaharski Afriki, v državah, ki so bile nekdaj francoske kolonije in kjer je Pariz še dolgo časa ohranil svoj vpliv, se je v zadnjih letih zgodil velik geopolitični premik. Te države odganjajo francosko vojsko, ki je imela tam oporišča, obenem pa odpirajo vrata za ruske plačance iz skupine Wagner.
So ZDA supersila v zatonu, ki jo bo kot svetovno silo številka ena kmalu nadomestila vzpenjajoča se Kitajska? In kakšni so sploh dolgoročni geopolitični cilji in načrti ZDA?
Rusija tako krepi svoj položaj v teh državah, kar ji omogoča tudi dostop do naravnih bogastev v njih. Moskva pa lahko v teh državah tudi spodbuja oziroma omogoča migracijski pritisk v smeri Evrope. Ta pritisk pa v Evropi krepi protipriseljenske desne stranke, od katerih so številne proruske, ker je zanje Rusija trdnjava protiliberalizma in konservatizma, po kateri bi se morale ideološko zgledovati tudi zahodne države.
Ruska dvojna politika: ena za svetovni Jug, druga za protiliberalne zahodnjake
Rusija je seveda v prvi vrsti država, ki sebično gleda na svoje geopolitične in geostrateške interese. Je pa v – na prvi pogled malce protislovnem – položaju, ko je hkrati zgled za evropske protipriseljenske stranke, ki bi rade omejile oziroma zaustavile priseljevanje iz držav svetovnega Juga, obenem pa je priljubljena v državah svetovnega Juga.
Ideološka priljubljenost v državah svetovnega Juga je povezana s tem, ker se Rusija bojuje proti Zahodu, tj. tudi proti državam, ki so bile nekdaj kolonialne gospodarice številnih neevropskih držav. To priljubljenost Rusije tamkajšnja politika na čelu z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom tudi spretno razvnema z retoričnimi hujskanji proti Zahodu.
Putinova zlata milijarda
Tako Putin pogosto nagovarja države svetovnega Juga oziroma piha na dušo njihovim prebivalcem, ko udriha po Zahodu in pri tem uporablja fraze kot zahodni satanizem. Pri tem – v želji, da bi pridobil simpatijo prebivalcev svetovnega Juga – pogosto opozarja na evropsko kolonialno preteklost. Ob tem pa priročno zamolči, da je bila tudi širitev ruskega imperija v Azijo del evropskega imperializma ter da si je Rusija kolonialno podredila severnoazijska ljudstva od Urala do Beringovega preliva.
Putin izvaja dvojno politiko, v skladu s katero hkrati snubi protizahodno usmerjene prebivalce držav svetovnega Juga in protiliberalno usmerjene zahodnjake. Podobno premeteno igra na več koncih hkrati tudi Putinov glavni zaveznik znotraj EU Viktor Orban.
Ker Putin ve, da prebivalce svetovnega Juga zelo moti, da so revnejši od prebivalcev v zahodnih državah, tudi tukaj spretno igra na čustva. Že vsaj od leta 2000 v nekaterih govorih uporablja pojem zlata milijarda – to so prebivalci bogatega, razvitega Zahoda. Ta milijarda zahodnjakov pa naj bi si bogastvo nabrala z izkoriščanjem preostalega človeštva, tj. svetovnega Juga, katerega glasnik želi postati Putinova Rusija.
Neuvrščeni
Seveda je ta "zlata milijarda" bogata zato, ker je v preteklosti vzpostavila najučinkovitejše gospodarstvo ter je bila domovina najprej znanstvene in nato še industrijske revolucije. Te temelje pa z napadi na znanost spodjedajo nekatere politične sile znotraj zahodnih družb (te sile tudi pogosto očara Putinova Rusija).
Znotraj držav svetovnega Juga – nekdaj imenovane tudi tretji svet – je velika sila tudi Indija. Ta je bila – poleg Titove Jugoslavije in Egipta – ena od ustanoviteljic gibanja neuvrščenih, to je držav, ki v času hladne vojne niso hotele biti ne del ameriško-zahodnega ne sovjetskega bloka držav (v resnici so seveda številne bile tesen zaveznik enega ali drugega bloka). To gibanje še vedno obstaja in združuje 121 držav, kar je pomemben volilni blok v Združenih narodih.
Indijski suverenizem: igra na vse strani
Če se vrnemo nazaj k Indiji. To je 1,46-milijardna država, ki je po številu prebivalstva prehitela Kitajsko in se gospodarsko krepi. Čeprav bi glede na njen antagonističen odnos do Kitajske (z njo je tudi v ozemeljskem sporu) pričakovali, da bo tesen zaveznik ZDA, ki skuša omejiti moč Kitajske, pa se – morda tudi v skladu s tradicijo neuvrščenosti – postavlja kot neodvisna od vseh blokov.
Vzpenjajoča se sila je tudi Indija, ki je letos postala država z največ prebivalci na svetu.
Tako ima dobre odnose s Francijo, ki ima sicer kolonialno preteklost, a ta ni povezana z Indijo. Še več, Francozi so bili dolgo časa tradicionalni nasprotnik Britancev, ki so bili kolonialni gospodarji Indije. Od Francozov tako Indijci kupujejo letala, na primer rafale.
Biti neodvisen od vseh supersil
A Indijci kupujejo orožje tudi od Rusov, obenem pa ne glede na zahodne sankcije od Rusov kupujejo tudi nafto. Manjša indijska vojaška enota je sodelovala tudi na letošnji rusko-beloruski vojaški vaji Zahod (rus. Zapad). Z Rusijo in tudi Kitajsko je Indija še del držav BRICS.
Po drugi strani pa ima Indija dobre odnose tudi z ZDA, ki jih utegnejo pokvariti Trumpove carine. Skratka, indijska zunanja politika igra na vse strani, kot se temu reče. To je odraz geopolitične pragmatičnosti, pa tudi indijskega izkazovanja od vseh supersil neodvisne politike.
Kakšni so geopolitični in strateški cilji Evrope?
Če je ameriška zunanja politika pod Trumpom postala – vsaj na zunaj – kaotična, tako da se lahko sprašujemo, kateri so njeni dolgoročni strateški in geopolitični cilji v vse bolj večpolarnem svetu, se lahko vprašamo tudi, kakšni so dolgoročni strateški in geopolitični cilji Evrope. Nobena od članic EU oziroma evropskih držav, ki so bile nekdaj pomembne kolonialne in imperialne sile, ni več supersila.
A 450-milijonska EU bi glede na svojo ekonomsko težo lahko bila supersila, a jo ovira zunanjepolitična neenotnost. Že pri Ukrajini to lahko vidimo na primeru Madžarske, ki pod Viktorjem Orbanom skorajda zanalašč ovira doseganje enotnosti pri številnih vprašanjih. Orban tako (nehote?) na svoj način ponavlja madžarsko politiko znotraj Habsburške monarhije, ki je na koncu pripeljala do razpada te monarhije.
