Ponedeljek, 9. 2. 2026, 14.32
1 dan, 5 ur
Pojdi pogledat k reki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,92
Zgodovinski viri prvič omenjajo Slovane po letu 500 ob spodnji Donavi, v poznejših desetletjih pa so se naselili tudi ob srednjem toku Donave. Na fotografiji: reka Donava v današnji Avstriji.
Slovenska zgodovina se je začela po letu 500, ko so na območje današnje Slovenije prišli naši slovanski predniki. Najprej so se naseljevali ob rekah, morda so – vsaj deloma – pripluli po rekah s svojimi drevaki. Zadnja leta naseljevanje Slovanov razkriva genetike, manj znano pa je, da je izjemno koristno za podrobnejše časovno in prostorsko umeščanje naseljevanja tudi zgodovinsko jezikoslovje.
Slovani so bili mojstri sekire. Z njihovo pomočjo so tudi izdelovali drevake (monoksile) – čolne oziroma plovila, izdelane iz enega kosa debla. Morda je bil prvi, ki je opozoril na v zgodovinskih virih izpričano dejstvo, da so bili Slovani mojstri izdelave čolnov oziroma drevakov, ukrajinski zgodovinar Omeljan Pricak (tudi Omeljan Pritsak).
Slovani potujejo tudi po rekah in morjih
Z drevaki Slovani niso samo pluli na rekah, ampak tudi po morju. Bizantinski viri govorijo o napadih Slovanov s pomočjo drevakov v Konstantinopel leta 626 (ta napad je bil povezan z napadom Avarov). Morda so z drevaki prišli tudi do Krete in z njihovo pomočjo tudi pripluli do Siponta na jugu Italije leta 641.
Teoretično je torej možno, da so se Slovani vsaj deloma širili tudi po rekah, po donavskem rečnem sistemu – tako proti jugu, zahodu kot severu. Morda je bilo zaradi potovanja po rekah slovansko naseljevanje tako hitro in prostorsko obsežno. Slovani so verjetno sprva poselili ozek pas ozemlja vzdolž rek.
Prihod Slovanov na spodnjo Donavo
Slovani so prvič izpričani v zgodovinskih virih v prvi polovici šestega stoletja. Takrat so iz svoje pradomovine onkraj Karpatov že prišli do spodnje Donave, kjer so se zapletli v spopade z Bizantinci.
Vsa imena daljših slovenskih rek so Slovani prevzeli od maloštevilnih staroselcev (genetske raziskave kažejo, da je prišlo po prihodu Slovanov na območju današnje Slovenije do več kot 80-odstotne zamenjave prebivalstva). Edina morebitna izjema je reka Mura. Po tej razlagi je bila praslovanska oblika reke Maurā, kar pomeni temna reka. Arheološke raziskave kažejo, da so Slovani naselili Pomurje že v prvi polovici 6. stoletja. Na fotografiji: reka Mura. Zanimivo je, da so Slovani, ki so se selili ob Dravi verjetno naleteli na več romanskih staroselcev (to kažejo krajevna imena predslovanskega izvora, kot so Ptuj v današnji Sloveniji, Podjuna, Celovec, Krnski grad in Beljak na avstrijskem Koroškem), kot tisti, ki so se selili ob Muri.
Arheološka izkopavanja so pokazala, da so nosilci praške kulture, ki se povezuje s Slovani, že v prvi polovici 6. stoletja živeli tudi na območju današnjega Pomurja oziroma Prekmurja. So morda ti Slovani prišli iz današnje Moravske ali morda navzgor po Donavi iz današnje Vlaške v Romuniji?
Govorci arhaične praslovanščine
Vsekakor so govorili ob svojem prihodu na območje današnje vzhodne Slovenije še dokaj arhaično slovanščino oziroma praslovanščino, ki je še poznala dvoglasnik au oziroma aw.
Ta dvoglasnik se je pozneje v skladu z glasovnimi zakonitostmi preoblikoval v o, nato pa v u. Današnji slovanski ali slovenski u je bil torej nekdaj dvoglasnik au. Na primer beseda duša je bila v praslovanščini dausjā, jutro austra, kupiti pa verjetno kaupītej.
Razvozlana ptujska uganka
Kako vemo, da so naši slovanski predniki, ki so prišli na vzhod današnje Slovenije še govorili praslovanski dvoglasnik au? Zaradi krajevnega imena Ptuj. V latinščini se je mestu reklo Peotovio, ko so prišli Slovani, pa so romansko govoreči staroselci ime kraja verjetno izgovarjali kot Petau ali Petauia.
Slovani, ki so prvi naselili območje okoli Ptuja, morda že v prvi polovici 6. stoletja, so še govorili praslovanski dvoglasnik au. Praslovanska oblika imena Ptuj je bila verjetno Pitau(ju), ki se je v splošni slovanščini razvila v Pĭtu(jŭ), v slovenščini pa v Ptu(j). Čeprav nekateri menijo, da je nemška oblika Pettau nastala neposredno iz romanske oblike, pa je morda bolj verjetno, da je nastala iz slovanske oblike Pĭtu/Pətu, ki je bila najprej prevzeta v staro visoko nemščino kot Pettu, po letu 1050 pa v srednji visoki nemščini postala Pettau. Na fotografiji: mesto Ptuj.
Petau/Petauia so Slovani izgovarjali najprej kot Pitau ali Pitauiu. Ko je dvoglasnik au postal u, pa je Pitau(ju) postal Ptu(j) oziroma knjižno Ptuj (narečno Ptü).
Temna reka Mura
Podobno je morda pri reki Muri, ki je prvič omenjena leta 799 kot Maura, torej po slovansko temna reka (praslovansko Maurā). Pozneje je postala Mora, nato Mura (v prekmurskih govorih pa je dobila še druge oblike). Mura je tudi ena redkih daljših rek tostran Karpatov, ki ima slovansko ime.
Druga razlaga je, da je ime predslovanskega izvora in da je sorodna imenom rek, kot so Morava ali Mureš (Mures po romunsko in Maros po madžarsko). Torej bi bila izvirno ime reke Mura Mora (praslovansko Morā, ki bi pozneje s spremembo glasu o v u postala Mura).
Junska gora in Podjuna
A v tem primeru, bi morali Slovani, ki so prvi prišli do reke Mure, že dvoglasnik au preoblikovati v o. Torej bi morali govoriti drugačno narečje kot Slovani, ki so prvi prišli do bližnjega Ptuja ob reki Dravi. To je mogoče, a malo verjetno.
Krajevni imeni Junska gora in Podjuna, ki sta izpeljani iz antičnega imena Iuenna oziroma romanskega Jouna, kažeta, da so Slovani, ki so prvi naselili to območje, še poznali praslovanski dvoglasnik au. Na fotografiji: Junska gora ali Gora sv. Heme (nem. Hemmaberg), kjer je bila v pozni antiki višinska utrdba, kamor so se zatekli romansko govoreči prebivalci tega konca nekdanje rimske province Notranjega Norika.
Slovani, ki so še govorili dvoglasnik au, so naselili tudi področje vzhoda današnje Koroške (domnevamo lahko, da so bili del iste skupine Slovanov, ki so poselili območje okoli Ptuja). To priča krajevno ime Podjuna na današnjem avstrijskem Koroškem.
Visoke in Nizke Ture
Krajevni imeni Podjuna (Jauntal v nemščini) in Junska gora (Hemmaberg po nemško, kar pomeni Gora sv. Eme oziroma sv. Heme) sta izpeljani iz antičnega krajevnega imena Iuenna, ki je morda v romanskem jeziku staroselcev dobil obliko Jouna, ki so jo Slovani izgovarjali kot Jaunā. To ime je potem dobilo obliko Juna.
Vprašanje je, ali velja podobno tudi za alpski pogorji Visoke in Nizke Ture (nemško Hohe Tauern in Niedere Tauern). Nemška oblika Tauern je verjetno izpeljana iz slovenske oziroma slovanske besede Ture, ki so jo Bavarci prevzeli pred letom 1050. Po nemških glasovnih zakonih se je namreč približno po letu 1050 glas u preoblikoval v au (torej obratno kot v slovanščini): podobno se je npr. beseda za hišo, staronemško hus, preoblikovala v haus.
Batuje
Če velja razlaga, da je izpeljano iz predslovanskega in predromanskega Taur- za gorovje, obstaja možnost, da so prvi Slovani, ki so prišli do teh gorovij, še poznali praslovanski dvoglasnik au oziroma aw. Tudi italijansko ime Alti Tauri za Visoke Ture, če ni morda izpeljano iz nemške oblike Tauern, potrjuje to možnost.
Slovenski imeni Visoke in Nizke Ture morda dokazujeta, da so Slovani dokaj zgodaj prišli do obeh alpskih pogorij – morda tako, da so se selili vzdolž reke Mure in/ali rek Drave in Mele vse globlje v vzhodne Alpe. Na fotografiji: Visoke Ture.
Nekateri jezikoslovci so podobno domnevali tudi za krajevno ime Batuje v Vipavski dolini. Batuje bi bile po tej razlagi izpeljane iz romanskega krajevnega imena Batavia, ki bi ga Slovani, ki bi še poznali dvoglasnik au izgovarjali najprej kot Batau(je). Toda po novejših razlagah je krajevno ime Batuje izpeljano iz osebnega imena But oziroma iz njegove različice Bat.
Propad škofij ob Dravi zaradi prihoda Slovanov?
To, da je arhaični praslovanski dvoglasnik au izpričan na zahodu in severu slovanskega naselitvenega območja v vzhodnoalpskem prostoru, se ujema tudi z zgodovinskimi pisnimi viri, kot je propad škofij (te so bile povezane z romansko govorečimi staroselci). Škofiji v Virunumu na Koroškem (to mesto je ležalo na območju današnjega Gosposvetskega polja, kakšnih 20 kilometrov severno od Drave) in v Poetoviu sta verjetno propadli že pred letom 579.
Na zahodu današnje Slovenije pa so Slovani prvič izpričani v virih na prelomu 6. in 7. stoletja, ko vdirajo v Istro in v smeri Italije, po genetskih raziskavah pa naj bi Vipavsko dolino, kjer ležijo Batuje, naselili šele nekaj stoletij pozneje. Takrat pa v slovanščini ni bilo več praslovanskega dvoglasnika au, ampak o oziroma u.
Slovani, ki so prišli do Kvarnerja in Egejskega morja
Območje današnje vzhodne Slovenije in vzhodnoalpsko območje današnje Avstrije je edini del slovanskega naselitvenega prostora, kjer lahko na podlagi prevzema predslovanskih krajevnih imen ugotavljamo, da so jih najprej poselili Slovani, ki so še poznali praslovanski dvoglasnik au.
Slovani, ki so prišli do Kvarnerja in Dalmacije (verjetno najprej okoli leta 600), niso več govorili praslovanskega dvoglasnika au. Zato se zdaj antični Lauranum v vzhodni Istri imenuje Lovran, Pauliniana na otoku Pagu pa Povljana. Če bi jezik Slovanov, ki so prišli ob ta del Jadrana, še poznal praslovanski dvoglasnik au, bi bil Lauranum zdaj Luran, Pauliniana pa Pulana. Na fotografiji: Lovran.
Drugače je pri Slovanih, ki so prvi prišli do Soluna (grško Salonika) ob Egejskem morju ali do Kostura (grško Kastoria) v današnji grški Makedoniji. Podobno velja tudi za Slovane, ki so prišli do Soluna (romansko Salona) in Labuna (romansko Albona) v današnji osrednji Bosni ter do Lovrana (romansko Lauranum) v Kvarnerju na današnjem Hrvaškem.
Razlogi jezikovnih razlik med vzhodnimi Alpami in Balkanom
Slovani, ki so prišli do Salonike in Kastorie, so namesto dvoglasnika au že govorili glas o, ki se je pozneje preoblikoval v današnji slovanski glas u. Tako sta bili najprej obliki Salon in Kastor. Ker se je praslovanski kratki a preoblikoval v o, iz au izpeljan o pa v u, sta nastali današnji slovanski (makedonski) obliki Solun in Kostur. Podobno velja za Solun in Labun v osrednji Bosni.
Razlaga glasovnih razlik med slovansko naselitvijo vzhodnih Alp ter slovansko naselitvijo Kvarnerja in Balkana sta naslednji: ali gre za arealni (prostorski) ali kronološki (časovni) razlog.
Slovani na območje Slovenije prišli prej kot na Balkan?
Po prvi razlagi so Slovani naselili območje današnje vzhodne Slovenije, današnjega Kvarnerja in Balkana več ali manj istočasno, le da so Slovani, ki so prvi poselili območje današnje vzhodne Slovenije govorili bolj arhaični jezik, ki je še poznal praslovanski dvoglasnik au.
Zagotovo so Slovani na območje današnje Grčije vdirali ali se morda naseljevali že v drugi polovici 6. stoletja, zanesljivo pa v začetku 7. stoletja. V tem obdobju so zagotovo slišali za ime mesta Salonika, ki je zdaj v slovanskem jeziku Solun. Ta oblika dokazuje, da Slovani, ki so prvi prišli v stik s Solunom, niso več poznali praslovanskega dvoglasnika au, ampak se je ta že preoblikoval v glas o. Na fotografiji: današnji Solun.
Po drugi razlagi pa so glasovne razlike zato, ker so Slovani območje današnje vzhodne Slovenije poselili desetletja prej kot na primer območje Soluna in Kosturja ali Kvarnerja. To se ujema z arheološkimi podatki, da so Slovani v Pomurju izpričani že v prvi polovici 6. stoletja, medtem ko so do Soluna in Kvarnerja prišli pozneje, ko niso več poznali praslovanskega dvoglasnika au.
Prihod Slovanov v vzhodne Alpe s severa ali jugovzhoda?
Obstaja seveda možnost, da gre za mešanico obeh razlag: da so Slovani, ki so prvi naselili območje današnje vzhodne Slovenije, prišli nekaj desetletij prej in da so govorili bolj arhaični jezik.
Vprašanje je seveda, ali so Slovani, ki so še govorili dvoglasnik au in so prišli do Ptuja, Junske gore, verjetno tudi do Mure in morda tudi do Nizkih in Visokih Tur, prišli s severa (torej, da so del Slovanov, ki so poselili območje današnje Moravske in Slovaške) ali z jugovzhoda (da so bili del Slovanov, ki so iz svoje pradomovine prišli najprej na območje ob spodnji Donavi).
Uganka o izvoru imena Lorch
Obstaja možnost, da je nemško ime za avstrijski kraj Lorch (zdaj del mesta Enns) ob sotočju Aniže in Donave izpeljano iz slovanskega imena Lorik, ki bi teoretično morda lahko bila slovanska oblika antičnega krajevnega imena Lauricaum (izgovorjava Lauriakum). Torej, da bi Slovani, ki bi prišli do Lavriaka, še govorili praslovanski dvoglasnik au.
V češčini in slovaščini je reka Donava Dunaj. Češka oziroma slovaška oblika je verjetno izpeljana iz germanske oblike Dona ali Donu (zdaj nemško Donau). To verjetno dokazuje, da Slovani, ki so poselili območje severno od Donave, niso več poznali praslovanskega au, ampak se je ta preoblikoval v glas o: germanska Dona/Donu je tako najprej postala Dona(j), nato pa Dunaj. Slovenci smo to ime prevzeli le za ime mesta Dunaj, v prekmurščini pa je tudi znana oblika Dunaj za reko Donavo. Na fotografiji: Bratislava ob reki Donavi.
Iz oblike Laurik bi nato nastala oblika Lorik, ki bi jo že v 6. ali 7. stoletju prevzeli Bavarci. A verjetno je pravilnejša uveljavljena razlaga, da so Bavarci ime Lorch izpeljali iz imena Laurikum brez slovanskega posredništva. Še zlasti zato, ker obstajata še dva Lorcha, in sicer v nemški zvezni deželi Baden-Württemberg in ob reki Ren v nemški zvezni deželi Hessen.
Dunaj kot rešitev uganke?
Da Slovani, ki so še govorili praslovanski dvoglasnik au, verjetno niso prišli do Donave na območju današnje Avstrije, Moravske in Slovaške, kaže tudi češko in slovaško ime za reko Donavo: Dunaj. Ta je najverjetneje izpeljana iz germanske oblike Dona.
Torej so Slovani, ko so prevzeli ime te reke, že preoblikovali dvoglasnik au v glas o. Tako je bila Donava najprej Donā, ko pa je o postal u, pa je nastala oblika Dunaj. Slovenci to ime uporabljamo zdaj izključno za mesto Dunaj, medtem ko je rečno ime Donava prevzeta pozneje iz nemške oblike Donau.
Pomembnost rek pri Slovanih
Omenjeno je že bilo, da je mogoče, da se je vsaj del Slovanov selil po rekah. Vsekakor pa je dejstvo, da je bizantinski zgodovinar Prokopij v 6. stoletju zapisal, da so Slovani častili reke kot božanstva. Reke so bile pomembne tudi za oblikovanje prvih identitetnih slovanskih skupnostih po naselitvi.
V zgodnjem srednjem veku so slovanska ljudstva pogosto prevzela posebna regionalna imena, ki so se navezovala na ime reke, ob kateri so živeli: Moravani, Vislani, Timočani, Gačani ... V prvi polovici 7. stoletja je v vzhodnih Alpah omenjena tudi slovanska dežela Zilja (regio Zellia v latinskem jeziku). Tako kot Ziljani so morda posebno regionalno ime, ki se je navezovalo na ime reke, imeli tudi Slovani, ki so se naselili ob zgornji Savi v današnji Sloveniji. Na fotografiji: reka Zilja na avstrijskem Koroškem.
Verjetno ni naključje, da so številna zgodnjesrednjeveška slovanska ljudstva svoja posebna (regionalna) imena povzela po rekah, ob katerih so živela: Moravani na današnjem Češkem in Slovaškem (po reki Moravi), Vislani na današnjem jugovzhodu Poljske (po reki Visli), Gačani oziroma Guduskani v Liki na današnjem Hrvaškem (po reki Gacki), Timočani na severovzhodu današnje Srbije (po reki Timok), Neretvani v današnji osrednji Dalmaciji (po reki Neretvi). Na današnjem Slovaškem se je oblikovalo v zgodnjem srednjem veku tudi ljudstvo ob reki Nitri (pripadnik tega ljudstva je bil poznejši spodnjepanonski knez Pribina, oče kneza Koclja).
Slovani, ki živijo ob zgornjem toku reke Save
Podobno velja za Bosno, Raško (jedro srednjeveške Srbije) in Zeto (jug današnje Črne gore). Vse imajo imena po rekah. Tudi v vzhodnoalpskem prostoru poznamo t. i. slovanska rečna ljudstva.
V začetku 9. stoletja so v enem od frankovskih virov omenjeni Karniolci izrecno opisani kot Slovani, ki živijo ob oziroma okoli reke Savi (mišljena je zgornja Sava). V latinskem izvirniku: Carniolenses, qui circa Savum fluvium habitant. Zagotovo se sami niso imenovali Karniolci in ne bi bilo presenetljivo, če je bilo lastno poimenovanje povezano z reko Savo.
Ziljani: Slovani ob reki Zilji
V virih je v zgodnjem srednjem veku (prva polovica 7. stoletja) omenjena tudi regio Zellia, ki je tudi regio Sclavorum. Torej slovanska dežela ob reki Zilji. Tudi slovanska oziroma staroslovenska država Karantanija, čeprav je bilo središče verjetno na Gosposvetskem polju, je povezana s srednjim tokom reke Drave.
Praslovanščina in splošna slovanščina
Ko so slovanski predniki Slovencev prišli v zahodnopanonski in vzhodnoalpski prostor, so še govorili praslovanščino. Ta se je po letu 600 preoblikovala v splošno slovanščino (morda bi ji lahko rekli tudi pozna praslovanščina), ki je bila razdeljena na zemljepisno omejena narečja (eno od teh je bilo alpsko narečje splošno slovanščine). Splošna slovanščina se je po nekaj stoletjih razdrobila in nastali so današnji slovanski jeziki.
Praslovanščina je imela kratki a (zdaj v slovenščini glas o) in dolgi ā (zdaj glas a), kratki i (v slovenščini onemel ali postal polglasnik) in dolgi ī (zdaj glas i), kratki u (onemel ali postal polglasnik) in dolgi ū (pozneje v slovenščini sovpadel z glasom i) ter kratki e (zdaj e) in dolgi ē (že v splošni slovanščini je sovpadel z dvoglasnikom ai/aj v glas ě, ki je zdaj v knjižni slovenščini e).
Praslovanska imena rek na slovenskem zgodovinskem naselitvenem območju
Praslovanska imena za reke v vzhodnoalpskem in zahodnopanonskem območju so bila naslednja: Sāwā (Sava), Drāwā (Drava), Sāwīnjā (Savinja), Drāwīnjā (Dravinja), Maurā (Mura), Maurīkā (Murica, Mürz v današnji Avstriji), Sulbā (današnji Sulm v Avstriji), Rābā, Kurkā (ime treh današnjih Krk, dolenjske, koroške in prekmurske), Kurkīkā (Krčica, pritok koroške reke Krke), Glānā (narečno koroško Gvana, napačno slovensko poknjiženo kot Glina), Sunčā (Soča), Kulpā (Kolpa), morda Kankrā (Kokra), Suntilā (Sotla), Gīljā (Zilja), Gīljīkā (Ziljica), Malinā (Mela v Avstriji, nemško Möll), Malinīkā (nemško Mallnitzbach), Būstrīkā (številne Bistrice), Žābinīkā (potok Žabnica), Mīrnā (Mirna), Čirnā (Črna), Bēlā (Bela), morda Lindāwā (Ledava) ...
Večina daljših slovenskih rek (razen morda Mure) je predslovanskega izvora.
Nekatera uporabljena literatura:
Silvo Torkar, Odstiranje slovenskih krajevnih imen: Batuje in Krepaka, v: Glasnik slovenskega etnološkega društva, 2018.
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (povzeta razlaga imena Mura).
Daša Pavlovič, Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja, Ljubljana 2017.
Omeljan Pritsak, The Slavs and the Avars, 1982.
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora, Ljubljana 2016 (med drugim so od tu deloma povzete razlage o izvoru imen Ptuj in Podjuna).
Georg Holzer, Postanje hrvatskog jezika, Zagreb 2021.
