Mangart v središču ameriške olimpijske zgodovine

Chris Anthony odkrito priznava, da 70-minutnega dokumentarnega filma Misija Mangart brez Janeza Kavarja, upokojenega brigadirja Slovenske vojske, preprosto ne bi bilo. Prav Kavar je bil tisti, ki ga je leta 2015 opozoril na pozabljeno, a izjemno zanimivo zgodbo iz konca druge svetovne vojne.

Zgodba nas popelje več kot osem desetletij v preteklost, vse do 3. junija 1945, ko so na pobočjih Mangarta, na meji med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo, vojaki 10. gorske divizije ameriške vojske – posebne enote, sestavljene iz alpinistov, planincev in vrhunskih smučarjev – pripravili prvo smučarsko tekmo po drugi svetovni vojni.

Ameriški olimpijci bodo na letošnjih olimpijskih igrah v Cortini in Milanu na svojih oblačilih nosili napis z logotipom 10. gorske divizije ameriške vojske, saj ima ta ključno vlogo pri razvoju smučarske in deskarske industrije v ZDA. Na štartu je bilo 76 tekmovalcev, a zaradi zahtevnega terena jih je ciljno črto prečkalo le 25. Prepričljivo je zmagal letalski vodnik Walter Prager, Švicar, ki je leta 1936 pred nacisti emigriral v ZDA in pred tem dvakrat postal svetovni prvak v smuku (1931 in 1933).

Pripadniki 10. gorske divizije niso pustili pečata le na snegu pod Mangartom, odigrali so tudi ključno vlogo pri postavitvi temeljev smučarske in deskarske industrije v ZDA ter pripomogli k njeni izjemni rasti.

To je tudi razlog, da bodo ameriški olimpijci na prihajajočih olimpijskih igrah v Cortini in Milanu na svojih oblačilih nosili našitek z logotipom omenjene divizije. 

Kavar je na to zgodbo naletel po naključju. Po končanem študiju v ZDA je leta 1996 obiskal smučarski muzej v Vailu, kjer je po poročanju Dela kupil monografijo Soldiers on Skis (Vojaki na smučeh).

V njej je naletel na fotografije gorskega urjenja na Mangartu in na faksimile naslovne strani časopisa Blizzard (časopis 10. gorske divizije), na katerem je bila fotografija s pripisom Walter Prager wins first Alpine race. S povečevalnim steklom je razbral, da faksimile nosi zapis Mangart in datum 3. junij 1945. Ko se je vrnil v domovino, je ob pomoči ameriških kolegov – zlasti denverske javne knjižnice in arhiva 10. gorske divizije – začel zgodbo resneje raziskovati.

O tem, kako je raziskava upokojenega brigadirja pripeljala do dokumentarnega filma, smo se pogovarjali z avtorjem, producentom, scenaristom in režiserjem v eni osebi, predvsem pa strastnim smučarjem – Chrisom Anthonyjem. S filmom se je ukvarjal več kot šest let, premiera je bila leta 2021, njegovo zgodbo pa širi še danes.

Ravno te dni gostuje v Trbižu, kamor so ga povabili organizatorji tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju za dekleta. Ambasadorka filma je tudi ameriška smučarska zvezdnica Mikaela Shiffrin, ki je v filmu predstavila zgodbo ameriške smučarke Deborah Bankart, znane tudi kot dekle s krofi (the donut girl). Ta je opravila neverjetno delo pri rekrutiranju vojakov za 10. gorsko divizijo, prek Rdečega križa pa se je prostovoljno tudi sama podala na italijansko fronto.

INTERVJU: Chris Anthony

Začniva pri tem, kje ste sploh izvedeli za smučarski dogodek na Mangartu junija 1945. Glavno vlogo pri tem je odigral Slovenec. 

Res je, na to zgodbo me je opozoril gospod Janez Kavar, upokojeni brigadir Slovenske vojske, ki se je veliko ukvarjal z zgodovino vojaških gorskih enot v tej regiji. Med raziskovanjem je naletel na podatek, da so vojaki 10. gorske divizije ameriške vojske 3. junija 1945 na pobočju Mangarta organizirali smučarsko tekmo. Ker o tem ni bilo veliko zapisov, je začel temeljito kopati po zgodovini.

Avtorja dokumentarnega filma o smučarski tekmi na Mangartu je na to opozoril upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez Kavar, ki je strasten raziskovalec zgodovine. Foto: Vili Vogelnik

Ko je obiskal Kolorado, je v neki knjigi našel zelo skromno omembo tega dogodka, nato pa opazil še nekaj fotografij, na katerih je bilo napačno označeno, da so bile posnete v Dolomitih. Prepoznal je, da gre za Julijske Alpe, in ugotovil, da močno primanjkujejo informacije o tem zgodovinskem dogodku.

Kasneje je naletel na moje ime, ker sem prej sodeloval pri dokumentarcu o 10. gorski diviziji. Vedel je tudi, da pogosto obiskujem Valbruno in Trbiž, in zato – mislim, da je bilo leta 2015 – stopil v stik z mano. Opozoril me je na smučarsko tekmo, ki jo je 10. gorska divizija izvedla takoj po koncu druge svetovne vojne. Janez Kavar je bil glavno gonilo celotne zgodbe, prav zaradi njega sem se lotil filma.

Ko mi je razložil celotno zgodbo, sem se vrnil v ZDA in začel iskati produkcijsko hišo, ki bi bila pripravljena posneti film. Ker se nihče ni želel lotiti projekta, sem ga moral izpeljati sam – seveda z veliko pomočjo Janeza in z neskončnim iskanjem dodatnega gradiva. 

Napovednik dokumentarnega filma Misija Mangart:

Sprva naj bi bila osrednji del dokumentarca prav omenjena smučarska tekma.

Tako je, a ko sva z Janezom začela pripravljati rekonstrukcijo, so me ljudje začeli opozarjati na dodatne zgodbe, povezane z 10. gorsko divizijo. Pripoved sem zato začel širiti: želel sem prikazati, kako je bila 10. gorska divizija sploh ustanovljena in zakaj se je 3. junija 1945 pojavila na Mangartu. Dokumentarec tako pokriva obdobje od leta 1939 do 3. junija 1945.

Prva stvar, ki smo jo naredili – z Janezovo pomočjo, slovensko gorsko enoto in Natom –, je bila rekonstrukcija smučarske tekme na Mangartu, na kateri so sodelovali aktivni in upokojeni slovenski gorski vojaki. Mislim, da je bilo to leta 2017. Na snemanje, ki je bilo povsem po naključju skoraj natanko 73 let po originalni tekmi, je prišlo 30 ali 40 ljudi iz Bovca – vsi v originalni opremi. Postavili so celotno progo in vse rekvizite.

To je bil poseben dan. Na snemanju smo bili Slovenci, Italijani in jaz. Nihče razen Slovencev ni govoril slovenskega jezika, le nekaj angleščine, a sodelovanje je kljub temu potekalo izjemno dobro. Po snemanju smo se v Bovcu udeležili velikega praznovanja – hrana, prijateljstvo, veselje. To je bil res čaroben dan. 

Fotogalerija

1

 / 9

A vaša zgodba se pri tem ni končala.

Ne. Ko sem letel nazaj v ZDA, je v stik z mano stopil profesor zgodovine iz Italije (Anglež) in me vprašal, ali bom v filmu obravnaval tudi zgodbo o tragediji 10. gorske divizije pri Gardskem jezeru, kjer je umrlo 24 vojakov. O tem nisem vedel ničesar, a šlo je za isto enoto.

Ko sem se vračal v ZDA, je – naj se sliši še tako čudno – letalo pri pristanku strmoglavilo. Ker sem dobil brezplačne vozovnice, sem se kmalu vrnil v Italijo in raziskoval tudi ta del zgodbe. Film je tako nastajal po koščkih – najprej zaključek, nato sredina in na koncu začetek.

Opravil sem na tisoče ur raziskav, film pa montiral v času covida. Poslal sem ga na tudi spletni festival v Cannesu in prejel nagrado za najboljši zgodovinski dokumentarec, kar mi je dalo ogromen zagon. Film sem poslal tudi na slovenski filmski festival, a še čakam odgovor. Zelo lepo bi bilo, če bi ga sprejeli.

Za projekt je kmalu izvedelo ameriško veleposlaništvo v Sloveniji in tako smo skupaj z ministrstvom za obrambo in Natom organizirali slovensko turnejo filma. Kasneje sem film predstavil tudi v Washingtonu, v oporišču 10. gorske divizije, kjer so me kot civilista sprejeli v njihov Hram slavnih (Hall of Fame). Dobil sem tudi ključ mesta Bled. Film sem dvakrat predstavil v Natu. Skratka, celotna pot je bila polna lepih naključij. Skozi projekt sem spletel mnoga prijateljstva, zdaj pa pripravljam še nadaljevanje.

Film ste te dni predstavili tudi v Trbižu.

Da. To je eden od razlogov, da sem se vrnil v Evropo – povabilo iz Valbrune in Trbiža, da film predstavim med ženskim svetovnim pokalom ta konec tedna.

Zasledila sem, da bo ameriška olimpijska smučarska ekipa letos na dresih nosila logotip 10. gorske divizije. Zakaj?

Da. Zato, ker je zgodovina 10. gorske divizije tesno povezana s smučanjem. Šlo je za prvo ameriško smučarsko vojaško enoto. Prvotni rekruti so bili smučarji – mnogi iz Evrope (Nemčije, Avstrije, Norveške, Češkoslovaške, Italije), ki so pred nacisti pobegnili v ZDA. Med njimi je bil tudi Walter Prager, svetovni prvak v smuku v letih 1931 in 1933 ter zmagovalec mangartske tekme. Iz Švice je pobegnil pred nacisti, v ZDA postal trener na univerzi Dartmouth in kasneje eden ključnih članov enote.

Po vojni so veterani 10. gorske divizije v ZDA postavili temelje moderne smučarske industrije: ustanovili so smučišča, kot so Vail, Aspen in okoli 56 drugih smučarskih središč. Povezava med ameriškim smučanjem, alpskim smučanjem, olimpijci in 10. gorsko divizijo je zato izjemno močna.

Spominska tabla na Mangartskem sedlu, ki opominja na dogodke druge svetovne vojne. Foto: Jaka Lopatič

In zdaj prideva do točke, zakaj bo ameriška smučarska reprezentanca na olimpijskih igrah nosila logotip 10. gorske divizije. Ko je general (brigadni general Matthew W. Braman, vodja vojaškega marketinga, ki je bil med letoma 2022 in 2024 namestnik poveljstva 10. gorske divizije, op. a.), ki je gostil moj film, postal glavni direktor marketinga za ameriško vojsko, je predlagal sodelovanje ameriške olimpijske ekipe z 10. gorsko divizijo – kot zgodovinsko in simbolno vez.

Ugotovili smo namreč, da obstaja okoli 14 neposrednih povezav med ameriškimi olimpijskimi smučarji in 10. gorsko divizijo. Walter Prager je bil po vojni tudi trener ameriške ekipe na OI 1948, številni pripadniki enote pa so tudi sami nastopali na olimpijskih igrah.

Je tudi Mikaela Shiffrin kakorkoli povezana z enoto, glede na to, da nastopa v filmu?

Ne, nima sorodnikov v tej enoti, vseeno pa je pomemben del filma.

Mikaela Shiffrin je v filmu Misija Mangart pripovedovalka zgodbe o neverjetni Deborah Bankart, alpski smučarki, ki je med drugo svetovno vojno rekrutirala smučarje, planince in alpiniste v 10. gorsko divizijo ameriške vojske.

Kako ste jo prepričali o sodelovanju?

Prek zgodbe o neverjetni Deborah Bankart. Ko sem v denverski knjižnici raziskoval zgodovino 10. gorske divizije, sem povsem po naključju naletel na njeno ime. Deborah je bila izjemna smučarka in ena prvih certificiranih smučarskih inštruktoric v ZDA. Šolala se je v Švici, tik pred izbruhom druge svetovne vojne pa se je vrnila v ZDA. 

Odkril sem, da je bila leta 1942 glavni obraz in pripovedovalka propagandnega filma, s katerim so rekrutirali mlade smučarje v 10. gorsko divizijo. Zbrala je kar 14 tisoč prijav. Pozneje se je prostovoljno pridružila Rdečemu križu na fronti v Italiji, kjer je dobila vzdevek dekle s krofi, ker je vojakom na prvi bojni liniji prinašala sveže krofe in kavo.

Naslednji dan, bilo je na pikniku v Vailu ob 4. juliju, dnevu ameriške neodvisnosti, sem srečal Mikaelo in njeno mamo. Rekel sem jima: "Našel sem Mikaelo Shiffrin iz leta 1941." Obe sta navdušeno prisluhnili zgodbi, in ko sem Mikaelo vprašal, ali bi v filmu oživila lik Deborah Bankart, je takoj privolila.

Čez noč sem napisal scenarij, Mikaela ga je predelala po svoje, nekaj dni kasneje pa smo v lokalnem muzeju posneli njen del. Ta ima zdaj pomembno vlogo v filmu. Film je bil sicer narejen iz koščkov, Mikaelin del pa je postal eno izmed "lepil", ki so zgodbo povezala v celoto.

Foto: Vili Vogelnik

Med raziskavo o Mangartu ste menda našli tudi fotografije druge tekme.

Da. Janezu sem pošiljal fotografije, za katere sem mislil, da so z Mangarta, a me je opozoril: "To ni Mangart, to je Grossglockner v Avstriji." Izkazalo se je, da je bila tri tedne po mangartski tekmi organizirana še ena vojaška smučarska tekma. Zdaj zato nastaja nadaljevanje zgodbe.

Bi rekli, da vam je ta projekt spremenil življenje?

Da. Projekt je postal moj strasten hobi. Z njim ne zaslužim ničesar – sredstva zbiram le za svojo neprofitno organizacijo, ki se ukvarja z izobraževanjem mladih. Zaradi projekta sem spoznal ogromno ljudi, ustvaril številne trajne vezi in to, da se lahko vrnem v Trbiž zaradi svetovnega pokala in predstavitve filma, mi res veliko pomeni.