Sobota, 3. 1. 2026, 16.48
1 mesec, 1 teden
V Sloveniji odkrili skrivnostne ljudi z deformiranimi lobanjami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,26
Po letu 500 je iz območja severovzhodno od Karpatov (Belorusija, severovzhodna in osrednja Ukrajina) prišlo do množične razselitve do tedaj neznanega ljudstva – Slovanov. Ti so v zgodnjem srednjem veku množično poselili tudi območje današnje Slovenije. Fotografija prebivalke iz območja t. i. slovanske pradomovine onkraj Karpatov je simbolična.
Znanstvene genetske raziskave v okviru projekta HistoGenes so zadale še en udarec psevdozgodovinskim teorijam o izvoru Slovencev. Znanstveniki za območje Slovenije v drugi polovici prvega tisočletja odkrivajo množičen prihod nove populacije iz severovzhoda Evrope (tj. Slovanov), ki so v smeri od vzhoda proti zahodu povzročili postopni demografski preobrat.
Že znanstvena raziskava Josche Gretzingerja in njegovih sodelavcev z naslovom Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov, ki je bila v okviru projekta HistoGenes objavljena septembra lani, je pokazala, da je prišlo na območju Slovenije in Hrvaške po prihodu Slovanov do več kot 80-odstotne zamenjave prebivalstva.
Raziskava o populacijah na območju današnje Slovenije
V omenjeni raziskavi območje Slovenije ni bilo izpostavljeno, je pa bila zato sredi lanskega decembra objavljena nova raziskava v okviru projekta HistoGenes z naslovom Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču. Ta se je osredotočila na genetsko zgodovino populacij, ki so v stoletjih po propadu rimskega imperija živele na območju današnje Slovenije.
V okviru zadnje raziskave so genetiki preučili starodavni DNK in izotope stroncija v kosteh 410 posameznikov, ki so jih arheologi izkopali na 21 arheoloških najdiščih po Sloveniji in v Čedadu v Italiji.
Genetska kontinuiteta med poznorimskim in poznoantičnim obdobjem
Ugotovitve omenjene genetsko-arheološke-zgodovinske raziskave so naslednje: čeprav je v pozni antiki v primerjavi s poznorimskim obdobjem prišlo do kulturnih sprememb in sprememb načina življenja, pa kulturne diskontinuitete ni opaziti na genetski ravni.
V poznoantičnem obdobju se je romanizirano prebivalstvo na območja današnje Slovenije iz rimskih mest v nižinah zaradi t.i. barbarskih ljudstev umaknilo v višinske naselbine. Ena od njih je bila na hribu Rifnik v Šentjurju (v videoposnetku vidimo višinsko naselbino na Rifniku od 0:20 do 1:04):
Populacije, ki so živele na območju Slovenije v pozni antiki (od poznega 5. do 7. stoletja), so genetsko več ali manj iste populacije, ki so na tem območju živele v poznorimskem obdobju (od 3. do zgodnjega 7. stoletja).
Velika demografska sprememba s prihodom Slovanov
Toda v 8. stoletju je prišlo do velike demografske spremembe, ko so na območju današnje Slovenije prišle populacije, za katere je značilno severovzhodnoevropsko genetsko poreklo (gre za Slovane oziroma slovanske populacije, op. p.). Te populacije so prinesle tudi drugačne kulturne prakse.
Širjenje slovanskih populacij je bilo po trditvah avtorjev raziskave postopno (od 8. do 11. stoletja), in sicer v smeri od vzhoda današnje Slovenije proti zahodu. Slovanske populacije so tako dotedanje lokalne populacije na območju današnje Slovenije zamenjale v obdobju treh stoletij.
Prihod novih manjših skupin v času Ostrogotskega kraljestva
Kot je že omenjeno, raziskava ni odkrila kakšnih večjih genetskih sprememb med populacijami, ki so na območju današnje Slovenije (če smo bolj natančni, na območju Slovenije, ki ga pokriva raziskava: od Celja na vzhodu do Vipavske doline na zahodu) živele v poznorimskem in poznoantičnem obdobju.
Umetno podaljševanje lobanj je v Evropo verjetno prišlo v obdobju Hunov, čeprav so znani tudi primeri iz 2. stoletja na območju današnje Romunije. Posamezniki s podaljšanimi lobanjami in z delnim osrednjeazijskim genetskim poreklom so živeli v 5. in 6. stoletju tudi na območju Mirnega in Dravelj. Umetno preoblikovanje oziroma umetna deformacija lobanj se je z obvezovanjem trakov okoli glave začela v otroštvu, ko je lobanja še mehka. V arheologiji je zelo znan primer 14 žensk iz okoli leta 500, katerih okostja so izkopali v šestih grobiščih na Bavarskem. Te ženske z deformiranimi lobanjami v obliki jajc so imele tudi DNK, ki jih je ločeval od preostalih zgodnjesrednjeveških prebivalcev Bavarske, katerih okostja so tudi izkopali v teh šestih grobiščih. Imele so namreč večinoma temnejše lase in rjave oči. Njihov DNK je menda še najbližji današnji bolgarski in romunski populaciji. Od tam naj bi se – morda v okviru dogovorjenih porok - preselile na Bavarsko. Fotografija umetno deformirane lobanje je simbolična.
Le v času, ko je bilo naše območje del Ostrogotskega kraljestva (to je imelo središče v današnji Italiji in je trajalo od konca 5. stoletja do srede 6. stoletja), je zaznan prihod manjših novih skupin. Niso pa genetsko zaznavni Langobardi, ki so v 6. stoletju vladali delu današnje Slovenije in so se v drugi polovici omenjenega stoletja čez območje današnje Slovenije preselili v Italijo.
Množične selitve Slovanov
Genetsko zaznaven pa je prihod novih populacij (tj. Slovanov) v 8. in 9. stoletju. Pri tem je šlo za množičen prihod novih populacij (kar izpodbije zgodovinske in arheološke teorije o zgolj prihodu maloštevilnih slovanskih skupin, op. p.).
Po propadu rimskega imperija so poznorimske naselbine, kot so Emona ali Celeja, propadle ali vsaj izgubile svoj prejšnji pomen upravnih središč. Na drugi strani v poznem 5. stoletju in začetku 6. stoletja nastajajo t.i. višinske utrdbe (Gradec, Rifnik, Solkan, Vrajk, Vrtovin ...).
Genetska kontinuiteta, toda kulturna diskontinuiteta
Populacije, ki so živele v teh višinskih utrdbah, so več ali manj genetsko identične populacijam, ki so prej živele v rimskih mestih v nižini. Obenem pa je prišlo do sprememb v načinu pokopa in materialni kulturi v primerjavi s poznorimskim obdobjem.
Na območju Ljubljane je v času rimskega cesarstva stalo mesto Emona, ki pa je že pred prihodom Slovanov propadlo. V času Ostrogotskega kraljestva (5.-6. stoletje) so v naselbini na območju današnjih Dravelj živeli tudi ljudje, ki so imeli delno osrednjeazijsko genetsko poreklo, nekateri med njimi tudi umetno podaljšane lobanje. V 8. stoletju pa so na območju Ljubljane (Hrušica) prvič arheološko in genetsko izpričani Slovani.
Izjema sta le poznoantični nižinski naselbini v krajih Miren in Dravlje, ki sta datirani v čas Ostrogotskega kraljestva. V omenjenih naselbinah so med drugim živeli ljudje, ki so imeli deloma tudi osrednjeazijsko genetsko poreklo.
Osrednjeazijsko poreklo in umetno preoblikovane lobanje
Na poznoantičnem grobišču v Dravljah so bili ljudje z delnim osrednjeazijskim genetskim poreklom pokopani skupaj na delu grobišča. Izotopna analiza (analiza izotopa stroncija, ki ga najdemo v kosteh) je pokazala, da so ljudje z delnim osrednjazijskim genetskim poreklom odraščali na območju, kjer so bili pokopani, torej verjetno niso bili priseljenci od drugod.
Na poznoantičnih grobiščih v Mirnu in Dravljah so pri štirih ljudeh, ki so imeli delno osrednjeazijsko genetsko poreklo, ugotovili tudi t. i. umetno deformacijo lobanj (ACD v angleški kratici). Tudi zanje je izotopna analiza ugotovila, da so odraščali v krajih, kjer so pokopani.
Razlike med nižinskimi in višinskimi naselbinami
Umetna deformacija oziroma preoblikovanje lobanj je praksa, ki se je tako med moškimi kot ženskami razširila v Evropi v času Hunov, a je bila do poznega 6. stoletja opuščena. Za razliko od nižinskih naselbin v Mirnu in Dravljah v sočasnih višinskih utrdbah v tamkajšnji populaciji ni zaznati kakšnega opaznega neevropskega genetskega porekla.
Če so v poznoantičnih naseljih na območju današnjih Dravelj in Mirnega iz obdobja Ostrogotskega kraljestva izpričani ljudje, ki so imeli delno osrednjeazijsko genetsko poreklo (to verjetno pomeni, da so njihovi predniki prišli v Evropo v času Hunov), pa za zdaj arheogenetiki niso odkrili kakšnega genetskega odtisa vzhodnoazijskih Avarov na območju današnje Slovenije, zato je vprašanje, kakšen vpliv so sploh imeli Avari na Slovane, ki so poselili območje današnje Slovenije oziroma vzhodnoalpski prostor. Podobno na območju današnje Slovenije svojega genetskega odtisa niso pustili tudi germanski Langobardi, čeprav arheologi ugotavljajo njihov kulturni vpliv na poznoantične višinske naselbine. Na fotografiji: rekonstrukcija avarskega vojščaka.
Prav tako na območju današnje Slovenije v 6. stoletju po podatkih omenjene študije ni opaziti kakšnega genetskega odtisa Langobardov, ki so po zgodovinskih virih vladali delu območja današnje Slovenije in so se čez območje današnje Slovenije s kraljem Alboinom na čelu leta 568 iz Panonije (današnja zahodna Madžarska) preselili v Italijo.
Langobardi pustili arheološki odtis, ne pa tudi genetskega
So pa Langobardi genetsko zaznavni tako v Italiji kot v Panoniji pred odhodom v Italijo. Prav tako so imeli po ugotovitvah arheologov Langobardi kulturni vpliv na prebivalce poznoantičnih višinskih utrdb v Rifniku in Solkanu.
Po tradicionalnih tezah arheologov so bile višinske utrdbe opuščene do konca 7. stoletja. Nato po letu 750 nastajajo nove naselbine, kot so Camberk na Dolenjskem, Hrušica pri Ljubljani ter Ledine, Gojače, Vrtovin in Šturje v Vipavski dolini. Za te naselbine je značilno, da niso kontinuiteta prejšnjih naselbin na istem območju in da so bile za prebivalce teh novih naselbin značilne druge kulturne prakse (drugačni načini pokopa in materialne kulture).
Ni genetske kontinuitete med poznoantičnimi in slovanskimi naselbinami
Za Hrušico in Camberk (naselbini sta datirani v 8. in 9. stoletje) je značilna velika genetska sprememba v primerjavi s poznoantičnimi populacijami tega območja (prihod severovzhodnoevropskega genetskega porekla, tj. Slovanov).
Do slovanske etnogeneze je prišlo na območju današnje Belorusije in delov Ukrajine: temu območju pravimo tudi pradomovina Slovanov. Po letu 500 (ali morda proti severu že prej) so se Slovani selili na vse strani, tudi na območje današnje Slovenije. Še zlasti na območju nekdanjega rimskega imperija so Slovani asimilirali večje skupine staroselskega prebivalstva (to velja zlasti za osrednji in južni del Balkana, malo manj za sever Balkana in za vzhodnoalpski prostor). Današnja slovenska populacija ima v svojem genetskem naboru približno od 67 do 69 odstotkov slovanskega genetskega porekla.
Razen dveh izjem v Camberku ni genetskih povezav med prebivalci omenjenih dveh naselbin in poznoantičnimi prebivalci. Podobno velja tudi za zgodnjesrednjeveško naselbino v Šturjah pri Ajdovščini, ki pa je nastala oziroma je datirana šele v 11. stoletje.
So se v Vipavsko dolino Slovani naselili šele po 9. stoletju?
Drugače je pri zgodnjesrednjeveških naselbinah Ledine, Gojače in Vrtovin v Vipavski dolini, kjer so živele populacije, ki so bile genetsko sorodne poznoantičnim populacijam na omenjenem območju. Torej gre kljub kulturnem spremembam za genetsko kontinuiteto.
Do genetske diskontinuitete in prihoda ljudi s severovzhodnoevropskim genetskim poreklom je v Vipavski dolini po ugotovitvah študije prišlo šele z nastankom naselbine Šturje oziroma po 9. stoletju.
Več slovanskih selitvenih valov na območje današnje Slovenije?
Genetske analize kažejo tudi, da kljub skupnemu severovzhodnoevropskemu (tj. slovanskemu) genetskemu poreklu ni kakšnih posebnih povezav med prebivalci zgodnjesrednjeveške Hrušice in zgodnjesrednjeveških Šturij.
Pisni viri o Slovanih, ki v bližini Istre vdirajo v smeri proti Italiji, poročajo že na prelomu med 6. in 7. stoletjem. Pisni viri poročajo tudi o slovanskem naselju v bližini današnje Furlanije v prvi polovici 7. stoletja (Zgodovina Langobardov Pavla Diakona) in o langobardsko-slovanskih spopadih na zahodu današnje Slovenije v prvi polovici 8. stoletja (prav tako Pavel Diakon). Toda za zdaj so npr. v Vipavski dolini Slovani genetsko prvič izpričani šele v naselbini na območju Šturij, za katero arheologi ugotavljajo, da je nastala šele v 11. stoletju. Na simbolični fotografiji vidimo območje Vipavske doline.
Po drugi strani imajo prebivalci Camberka povezave tako s Hrušico kot Šturji. Te ugotovitve raziskave morda nakazujejo, da so območje današnje Slovenije doživele več valov slovanskih naselitev.
Slovani na območju Slovenije genetsko povezani z drugimi Slovani
Genetske raziskave kažejo tudi, da so bili prebivalci Hrušice, Camberka in Šturij veliko bolj kot s prebivalci današnje Slovenije v času pozne antike genetsko povezani s prebivalci slovanskih naselij drugod po Evropi, na primer s prebivalci zgodnjesrednjeveških slovanskih naselbin v Velimu (v bližini Zadra na Hrvaškem), Grodku (vzhodna Poljska) ter Niederwunschu, Obermöllernu, Steudnu in Steuden-Melmersdorfu (današnji vzhod Nemčije). Še zlasti sta Camberk in Hrušica povezana z Velimom.
Genetske raziskave so pokazale, da bi lahko genetsko poreklo 62 odstotkov zgodnjesrednjeveških prebivalcev Camberka, 69 odstotkov zgodnjesrednjeveških prebivalcev Hrušice in 92 odstotkov zgodnjesrednjeveških prebivalcev Šturij izpeljali iz genetskega porekla sedmih zgodnjesrednjeveških prebivalcev Grodka.
Neskladje med pisnimi viri in genetskimi ugotovitvami?
Čeprav viri govorijo o prihodu Slovanov na območje današnje Slovenije že ob koncu 6. stoletja, pa so Slovani po ugotovitvah raziskave genetsko zaznavni šele od 8. do 9. stoletja (seveda je treba upoštevati, da so Slovani šele s sprejetjem krščanstva začeli skeletno pokopavati svoje umrle, prej so posmrtne ostanke upepelili, kar pomeni, da ni mogoče pridobiti DNK, op. p.).
Znanstvena študija Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču, ki je bila objavljena decembra lani, je zajela arheološka najdišča od območja Celja do Vipavske doline na zahodu. Vzhodna Slovenija, kjer so Slovani oziroma nosilci s Slovani povezane praške kulture prvič arheološko izpričani v prvi polovici 6. stoletja, v študijo ni bila zajeta. Zgodnjo naselitev Slovanov na vzhodu današnje Slovenije (ob Muri in Dravi) dokazuje tudi dejstvo, da so Slovani ob prihodu na to območje govorili bolj arhaični jezik (uporaba dvoglasnika au/aw) kot Slovani, ki so poselili Kvarner in Dalmacijo, pa tudi območja ob Egejskem morju. Krajevno ime Ptuj (na fotografiji je omeneno mesto) dokazuje, da so Slovani, ko so prišli na to območje in prvič slišali ime tega mesta, še poznali praslovanski dvoglasnik au/aw. Poznoantično romansko obliko imena Ptuj, ki je bila verjetno Petauia ali Pitauia, so Slovani najprej izgovarjali kot Pitau. Ko je dvoglasnik au postal u (pozneje ü v panonskih narečjih), pa je Pitau postal Ptu oziroma Ptuj.
Poleg tega raziskava ni zajela območja vzhodne Slovenije oziroma Pomurja, kjer je prihod Slovanov arheološko verjetno izpričan že v prvi polovici 6. stoletja.
Vloga Avarov v življenju Slovanov v vzhodnih Alpah?
Raziskava je tudi ugotovila veliko sorodstveno povezavo znotraj slovanskih zgodnjesrednjeveških naselbin v Hrušici in Šturjih, ne pa tudi v Camberku.
Zanimivo je tudi, da v raziskavi ni omenjenih kakšnih genetskih povezav med Hrušico, Camberkom in Šturji ter vzhodnoazijskimi Avari, kar seveda izpodbija teorije o kakšnem sobivanju in sorodstvenem mešanju med Avari in Slovani na območju današnje Slovenije.
Ni močnega avarskega genetska odtisa pri moravskih Slovanih
Podobno so odkrile tudi genetske raziskave za moravske Slovane, kar verjetno pomeni, da Fredegarjeva kronika, ki govori o uporu Slovanov pod vodstvom frankovskega trgovca Sama, ni najbolj verodostojna glede podatkov o skupnih potomcih med Avari in Slovankami.
Slovani v pisnih virih
Slovani so na območju današnje Slovenije prvič jasno izpričani v zgodovinskih virih iz leta 599 in 600 (pisma papeža Gregorja Velikega). Gre za dogodke, ki so se verjetno zgodili nekje na današnjem Primorskem. Viri sicer poročajo o bavarsko-slovanskih spopadih v letih 592 in 595, a brez točne prostorske umestitve. Morda so se spopadi odvili v zgornjedravski dolini ali pa na območju Podonavja. Je pa jasno lokaliziran tretji spopad med Slovani in Bavari iz približno leta 610, in sicer na območju antičnega Agunta na današnjem Vzhodnem Tirolskem. Prav tako v prvi polovici 7. stoletja je na območju gornje doline Bele in doline Ziljice v pisnih virih omenjena slovanska regija Zilja.
V slovenskem zgodovinopisju se je skušalo širjenje Slovanov v vzhodnoalpskem prostoru podrobneje datirati in lokalizirati s pomočjo podatkov o propadu antičnih škofij. Pred letom 579 naj bi propadli škofiji v Virunumu (današnja avstrijska Koroška) in Poetovioni, pred letom 588 v Celeji in Emoni ter pred letom 591 v Teurniji in Aguntu (vzhod avstrijske Koroške).
Po zgodovinskih dognanjih naj bi se Slovani naselili na območje Goriških Brd in Beneške Slovenije v prvi polovici 7. stoletja (torej prej, kot ugotavlja arheologija). V začetku 9. stoletja pa se v virih omenja frankovsko naseljevanje Slovanov v bližini romanskih mest v Istri.
Zgodnji prihod nosilcev praške kulture kraje ob Muri?
Zanimiva je arheološka raziskava slovenske arheologinje Daše Pavlovič, po kateri so se Slovani oziroma nosilci kulture praškega tipa naselili na območju Prekmurje, pa tudi severne Hrvaške, že v prvi polovici 6. stoletja. Pavlovičeva svojo tezo podkrepi tudi z ugotovitvami jezikoslovcev Marka Snoja in Marca L. Greenberga (zlasti s prostorsko razširjenostjo besede gučati, tj. govoriti) ter epigrafsko omembo Slovanov v Panoniji pri Martinu iz Brage v prvi polovici 6. stoletja.
Slovani, ki so govorili arhaični jezik
Sam menim, da prisotnost Slovanov na zahodnih obronkih Panonske nižine v prvi polovici 6. stoletja še najbolj jezikoslovno podkrepi dejstvo, da so Slovani, ki so prišli na območje Ptuja, še poznali praslovanski dvoglasnik au/aw, kar je znak arhaičnosti govora. Slovani, ki so se naselili v bližini Soluna in Kostura v današnji Grčiji ali pri Lovranu v Kvarnerju, te arhaičnosti niso več poznali, saj se je pri njih dvoglasnik au v času naselitve na severu današnje Grčije (v drugi polovici 6. stoletja ali začetku 7. stoletja?) že razvil v glas o, ta pa pozneje v u: grški krajevni imeni Saloniki in Kastoria sta tako postali na koncu Solun in Kostur.
Ker so Slovani, ki so prvi prišli na vzhod današnje Slovenije, še poznali dvoglasnik au, je romanski Petauia/Petouia (iz latinskega Poetovio) najprej v govoru Slovanov postal Pitaw/Pitau, iz česar se je na koncu v skladu z glasovnimi zakonitostmi razvila današnja oblika Ptuj. Podobno morda lahko opazimo tudi pri imenu reke Mure (če je pravilna razlaga Marka Snoja o slovanskem izvoru imena te reke), prvič v pisnih virih omenjene leta 799 kot Maura (Maurā v praslovanščini), kar bi lahko v praslovanščini pomenilo temna reka.
Podobno velja tudi za slovanski prevzem antičnega krajevnega imena Iuenna (Jaunā) oziroma zdaj Juna oziroma Podjuna (nem. Jauntal) na današnjem avstrijskem Koroškem. Ta verjetna zgodnja naselitev Slovanov na območju ob Muri in ob Dravi pri Ptuju ter na vzhodu Koroške se ujema s propadom škofij v Virunumu in Petovioni že pred letom 579.
Viri in uporabljena literatura:
Deven N. Vyas, Istvan Koncz, Tina Milavec, Tamara Leskovar in sodelavci (vseh avtorjev je 36), The shifting dynamics of ancestry and culture at a post-Roman crossroads (sl. Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču), objavljeno na spletu 15. decembra 2025.
- Iz te študije oziroma raziskave so povzete vse genetske ugotovitve o populacijah, ki so na območju današnje Slovenije živele v poznorimskem, poznoantičnem in zgodnjesrednjeveškem obdobju (Celeja, Emona, Miren, Dravlje, Rifnik, Solkan, Vrtovin, Hrušica, Camberk, Šturje ...).
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
Zuzana Hofmanova, Daniel Wegmann in sodelavci (vseh avtorjev je skupaj 14), Ancient genomes provide evidence of demographic shift to Slavic-associated groups in Moravia (sl. Starodavni genomi dokazujejo demografski premik k s Slovani povezanimi skupinami na Moravskem), september 2025.
Bogo Grafenauer, Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah in vprašanje kontinuitete, Ljubljana 1971.
Daša Pavlovič, Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja, Ljubljana 2017.
Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora, Ljubljana 2016.
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar.
Georg Holzer, Postanje hrvatskog jezika, Zagreb 2021.
