Sobota, 3. 1. 2026, 14.14
20 ur, 58 minut
Avstrijci trdijo: Slovencev ni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,95
Avstrijski jezikoslovec Eberhard Kranzmayer, pred drugo svetovno vojno prepričan hitlerjanec in dolgoletni član Hitlerjeve NSDAP, je zasnoval teorijo, po kateri naj bi večino prebivalstva Karantanije predstavljali romanizirani Kelti. Ta teorija, katere namen je čim bolj izbrisati pomen Slovanov oziroma Slovencev iz karantanske in avstrijske zgodovine, je trdoživa in se je v različnih preoblekah in različicah ohranila vse do danes. Še več, zaradi velikega vpliva dunajske šole zgodovinopisja se je začela uveljavljati tudi v Sloveniji.
Vzhod današnje Avstrije so v 6. in 7. stoletju poselili Slovani. To je dejstvo, ki je v Avstriji, za katero je bilo še zlasti v 19. in prvi polovici 20. stoletja značilen močan protislovanski nemški nacionalizem, vedno sprožalo nelagodje. Ne preseneča, da so se že od konca 18. stoletja pojavljale teorije, ki so zmanjševale število, pomen in vlogo Slovanov v avstrijski zgodovini ter poudarjale pomen predslovanskega, zlasti keltskega oziroma romaniziranega prebivalstva. Avstrijske teorije so tudi ločevale Karantanijo od slovenske zgodovine. Te zmotne teorije so se v zadnjih letih uveljavile tudi v slovenski znanosti. Zdaj pa je arheogenetika dokazala, da so se dogajale množične slovanske selitve in (delne ali skoraj popolne) zamenjave prebivalstva – tudi na območju današnje Slovenije. Malo verjetno se zdi, da ni bilo podobno tudi na vzhodu današnje Avstrije.
"Deželni zbor zato ob zavedanju odgovornosti in v imenu zastopanega prebivalstva izjavlja, da želi slovenskim rojakom zagotoviti njihovo jezikovno in narodno identiteto zdaj in za vse čase ter da bo njihovemu duhovnemu in gospodarskemu razcvetu posvetil isto skrb kakor nemškim prebivalcem dežele."
Deset dni po plebiscitu, ki je bil 10. oktobra, pa je koroški deželni glavar Arthur Lemisch o približno 15 tisoč koroških Slovencih, ki so glasovali za Jugoslavijo, zapisal: "Imamo le eno generacijo, da te zavedene ljudi pripeljemo nazaj h koroški identiteti. To nalogo želimo opraviti v eni generaciji, z uporabo nemške kulture in koroške domačnosti."
To, kar je Avstrija storila po koroškem plebiscitu, je bila politika načrtnega ponemčevanja koroških Slovencev, ki se je – če upoštevamo strm upad števila narodno zavednih Slovencev na avstrijskem Koroškem – izkazala za uspešno.
Strah avstrijskih Nemcev pred izgubo oblasti nad Slovani
V 19. stoletju, stoletju vzpona sodobne narodne zavesti, so Nemci v Habsburški monarhiji strahoma in zaskrbljeno ugotovili, da sicer tej monarhiji vladajo, da pa so zgolj vladajoča manjšina. Demokratični procesi in vse večja narodna emancipacija podrejenih slovanskih narodov bi tako pomenili zaton nemške moči v Habsburški monarhiji.
Ne preseneča, da je bil med habsburškimi Nemci močan nemški nacionalizem, ki je bil v prvi vrsti usmerjen proti Slovanom. Nemci v Habsburški monarhiji so se imeli za trdnjavo nemštva, ki stoji na prvi bojni črti z vzpenjajočim se slovanstvom.
Nemci že v 19. stoletju premišljujejo, kaj storiti s Slovani
Ne preseneča, da so že takrat nekateri nemški nacionalisti fantazirali o iztrebljanju nekaterih slovanskih narodov. Tako je npr. slovenski narodnjak Janez Trdina, ki je med službovanjem na Hrvaškem (druga polovica 50. let in prva polovica 60. let 19. stoletja) spoznal nekega tirolskega Nemca, ki je odkrito zagovarjal množično pobijanje Čehov, ker so ti nekakšen moteč klin sredi nemškega naroda. Do Slovencev je bil Tirolec bolj prizanesljiv, ker je menil, da reka Dravo lepo ločuje Nemce od Slovencev.
"Avstrijci so briljantni ljudje. Svet so prepričali, da je bil Hitler Nemec in Beethoven Avstrijec," se je nekoč pošalil hollywoodski režiser Billy Wilder, ki je svoja najstniška leta preživel na Dunaju. Avstrija je v 19. stoletju postala trdnjava nemškega nacionalizma, po prvi svetovni vojni pa trdnjava nacizma. Adolf Hitler je bil avstrijski Nemec, prav tako Odilo Globočnik, organizator pomora poljskih Judov. A kljub temu so zavezniki zaradi geopolitičnih razlogov Avstrijo z Moskovsko deklaracijo leta 1943 razglasili za prvo Hitlerjevo žrtev (zaradi anšlusa leta 1938, ki je v resnici imel podporo večine avstrijskih Nemcev). Avstrijski Nemci so se po drugi svetovni vojni, da bi se oddaljili od zaradi zločinov diskreditirane Nemčije, začeli obnašati kot pripadniki avstrijskega političnega naroda, ločenega od Nemcev.
Ni naključje, da je bil radikalni nemški nacionalist Adolf Hitler avstrijski Nemec. Kot piše zdaj že pokojni britanski zgodovinar Tony Judt, je bilo v Avstriji, ki je štela nekaj manj kot sedem milijonov prebivalcev, v času največje moči nacizma kar 700 tisoč članov Hitlerjeve NSDAP.
Avstrijski nemški nacionalisti proti Slovencem
Tudi ob zlomu Hitlerjevega rajha je bilo v Avstriji oziroma na njenem ozemlju še vedno registriranih 536 tisoč nacistov. Med vojno je bilo v nemških oboroženih silah 1,2 milijona avstrijskih Nemcev. Ti so bili tudi nesorazmerno zastopani v SS in še zlasti v upravah koncentracijskih taborišč (spomnimo se le na avstrijskega Nemca Odila Globočnika, po očetovi strani potomca ponemčenih gorenjskih Slovencev).
Nemški nacionalizem avstrijskih Nemcev je bil usmerjen tudi proti Slovencem. Za radikalne nemške nacionaliste je bilo slovensko ozemlje le del nemškega kulturnega prostora in nemški most do Jadrana, ki mu morajo Nemci gospodovati in ga tudi ponemčiti. Drugi so bili bolj "prizanesljivi" kot zgoraj omenjeni Tirolec in so za nemško šteli le ozemlje do Drave (vključno s Celovcem, Mariborom, Ptujom in Slovenskimi goricami).
Nelagodje zaradi slovanske preteklosti
Avstrijski nemški nacionalisti pa so imeli hudo težavo, ki so jo morali rešiti: zgodovinski viri, pa tudi krajevna imena slovenskega oziroma slovanskega izvora, so brez dvoma govorili o tem, da so slovanski predniki Slovencev poselili vzhodnoalpski prostor prej kot Nemci oziroma Bavarci. So torej Nemci v Avstriji vzhodno od približne črte Linz–Lienz deloma (ali morda večinoma?) slovenskega oziroma slovanskega rodu.
Avstrijsko zgodovinopisje praviloma tudi teži k temu, da čim bolj poudarja pomen vzhodnoazijskaga nomadskega ljudstva Avarov pri slovanskih selitvah. Avari naj bi vladali Slovanom in organizirali ali vsaj olajšali slovanske selitve. To se med drugim kaže tudi pri zatrjevanju (to počne npr. Ernst Bruckmüller), da je slovanski vladarski naslov župan avarskega izvora, čeprav je veliko bolj verjetno, da je izpeljan iz slovanskega pojma župa, kar pomeni klan, rod/rodbina, pleme ... Najnovejše arheogenetske raziskave tudi niso našle kakšnega avarskega genetskega odtisa med moravskimi Slovani, ki so živeli tik ob Avarih, pa tudi ne na območju današnje Slovenije. Na fotografiji: rekonstrukcija avarskega vojščaka.
Avstrijski Nemci, še zlasti tisti protislovansko usmerjeni, so to težavo skušali v svojo korist rešiti s pomočjo nečesa, kar bi danes lahko rekli fake history oziroma zlagana zgodovina. Da bi dokazali, da v sebi nimajo slovanske krvi, so se na podlagi trhlih dokazov pojavile različne teorije.
Izmišljene teorije o pregonu Slovanov do Drave in avarskem pobijanju Karantancev
Že leta 1785 je Karl Mayer v Celju izdani knjigi o zgodovini Koroške trdil, da je frankovska vojska alpske Slovane pognala do reke Drave (in Avare do reke Rabe). Temu bi v današnjem jeziku rekli etnično čiščenje. Podobno je v knjigi, objavljeni leta 1820, trdil zgodovinar August Winkelhofer.
Zgodovinar Gottlieb Ankershofen je leta 1854 trdil, da se je ponemčenje vzhodnih Alp zgodilo, ker so imeli karantanski Slovani veliko človeške izgube v vojni z Avari v dobi frankovskega cesarja Karla Velikega. Torej so po tej teoriji nemški oziroma bavarski naseljenci – zaradi avarskega genocida nad vzhodnoalpskimi Slovani – več ali manj naselili prazen prostor.
Pretirano poudarjanje pomena Keltov in Romanov
Pozneje, v 20. in 30. letih preteklega stoletja, so se pojavili teoretiki (npr. nacizmu naklonjeni jezikoslovec Eberhard Kranzmayer in zgodovinar Hermann Braumüller), ki so zmanjševali pomen Slovanov v Karantaniji in dali velik poudarek na domnevno veliko keltsko dediščino. Poenostavljeno povedano: večino prebivalcev Karantanije naj bi predstavljali romanizirani staroselci, tj. keltski Noriki, Slovani naj bi bili le (maloštevilni) vladajoči sloj (obenem pa podrejeni Avarom ali Germanom).
Alpski Slovani so oblikovali državo, ki je znana pod imenoma Karantanija. Središče te države je verjetno bilo na Gosposvetskem polju (na fotografiji vidimo sliko Gospe Svete na Gosposvetskem polju v 19. stoletju, ki jo je narisal koroški Slovenec Markus Pernhart – znan tudi kot Marko Pernhart ali Pernat). V času srednjeveške nemške kolonizacije se je zgodilo jezikovno ponemčenje velikega dela nekdanje Karantanije, a kljub temu je še sredi v 19. stoletja verjetno tretjina prebivalcev dežele Koroške govorila slovensko. Slovensko govoreče je bilo tudi območje Gosposvetskega polja, na katerem sta stala Knežji kamen in Vojvodski prestol. V drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju se je zgodil proces ponemčenja tudi zaradi pritiska koroških Nemcev na slovensko govoreče Korošče. Koroška je bila močna trdnjava nacizma. Še zdaj je del deželne himne avstrijske Koroške nekaj kitic, ki jih je po prvi svetovni vojni napisala koroška nacistka Agnes Millonig. Ta je bila – to kaže njen priimek v izvirni slovenski obliki Milonik – vsaj po očetovi strani potomka koroških Slovencev iz kraja Močidlo pri Svetem Štefanu na Zilji.
Ti Noriki naj bi se pozneje – v času srednjeveške nemške kolonizacije – ponemčili. Ne preseneča, da so nekateri želeli po prvi svetovni vojni Avstrijo preimenovati v Norik, avstrijski kancler judovskega rodu Bruno Kreisky (1911–1990; kancler med letoma 1970 in 1983) pa je trdil, da Avstrijci niso Germani, ampak Kelti.
Zmotne teorije o zgolj jezikovnem poslovanjenju
Seveda pa je imela ta teorija veliko težavo: kako razlagati veliko število slovanskih krajevnih imen v Avstriji, vključno z Gradcem (nem. Graz), drugim največjim mestom v Avstriji? In kako to teorijo uskladiti s tem, da zgodovinski viri o Karantancih govorijo kot o Slovanih?
Rešilna bilka so bile teorije, ki so se od 80. let preteklega stoletja pojavile med jezikoslovci: da ni bilo množičnega slovanskega širjenja (še zlasti na območju nekdanjega rimskega imperija), ampak se je zgodilo le širjenje slovanskega jezika – predvsem zato, ker naj bi slovanski jezik postal jezik sporazumevanja v avarskem imperiju. Ampak tukaj je spet težava, ker so bili Karantanci vsaj od približno sredine 7. stoletja verjetno neodvisni od Avarov.
Zmotne teorije o prevzemu slovanskega načina življenja
Poleg tega, zakaj bi romanizirani keltski Noriki oziroma romansko govoreči prebivalci vzhodnoalpskega prostora prevzeli slovanski jezik domnevno maloštevilnih (in ne preveč civilizacijsko razvitih) slovanskih prišlekov, če pa so Germani, ki so naselili Galijo in Italijo, prevzeli romanski jezik večinskih domačinov?
Na vzhodu Avstrije najdemo številna krajevna imena slovanskega oziroma slovenskega izvora: Graz (Gradec), Leoben (Ljubno), Schladming (Slapnik), Tauplitz (Duplica), Kals (Kalec) ...
Tukaj nastopi zgodovinar Walter Pohl, eden najpomembnejših predstavnikov dunajske šole zgodovinopisja. Ta je v svojih knjigah o Avarih (npr. leta 1988 in 1990) zagovarjal teorijo, da se je slovanski jezik na prebivalce nekdanjega rimskega imperija širil skupaj s širjenjem slovanskega načina življenja.
Avstrijski arheologi zavračajo množično naselitev Slovanov
Slovanska egalitarna oziroma brezrazredna družba, ki ne pozna vladajočih, ki bi davčno ožemali podrejene sloje družbe, naj bi bila tako zanimiva za večinske staroselce, da so postajali Slovani.
Pohlu so pritrjevali tudi avstrijski arheologi. Erik Szameit, ki se je skliceval na domnevno skromni arheološki odtis Slovanov v vzhodnih Alpah, je tako trdil, da ni bilo nobenega obširnega naseljevanja Slovanov v vzhodne Alpe, temveč le vojaška zasedba vzhodnih Alp od Slovanov, ki so bili podrejeni Avarom.
Avstrijsko zanikanje slovanske identitete Karantancev
Szameit tudi meni, da "slavizacija" v vzhodnih Alpah ni bila posledica izrinjenja staroselcev in množičnega priseljevanja Slovanov, temveč je izhajala iz prežemanja ljudi s slovansko oblastjo. Kot pravi Szameit, se zato na številnih območjih vzhodnih Alp ni zgodila zamenjava prebivalstva, ampak zamenjava jezika.
Arheogenetske raziskave so pokazale, da slovansko širjenje ni bilo samo širjenje samo slovanskega jezika, ampak tudi širjenje slovanskih genov – demografsko širjenje. V današnji slovanski populaciji slovansko genetsko poreklo predstavlja okoli od 67 do 69 odstotkov vsega genetskega nabora. Za zdaj podatkov o avstrijski populaciji nimamo, kar je na prvi pogled malce presenetljivo. Na fotografiji: na levi prikaz etnogeneze Slovanov v času železne dobe onkraj Karpatov z zlitjem populacije, ki se genetsko ujema z Balti, in populacije, ki je bližje železnodobnim prebivalcem jugovzhodne Evrope. Prva populacija je bila večinska, druga predstavljala manjši del nove populacije. Ta nova populacija (Slovani) se je po letu 500 širila proti zahodu, severu in jugu Evrope.
Podobno meni še en avstrijski arheolog – Stephen Eichert. Ta prav tako trdi, da so v vzhodne Alpe prišle le maloštevilne skupine Slovanov in da je večetnično predslovansko prebivalstvo prevzelo slovanski jezik. A gre še korak dlje (morda pod vplivom romunskega arheologa Florina Curte), ko zanika, da bi imeli Karantanci slovansko etnično identiteto (podobno je že pred leti trdil tudi znani avstrijski jezikoslovec Georg Holzer).
Avstrijski arheolog trdi: sodobniki Karantancev so se motili
Zunanji opazovalci Karantancev, ki so trdili, da so Karantanci etnično Slovani (na primer Langobard Pavel Diakon, ki je pisal, da so Karantanci Slovani, ali podobno pisec Spreobrnitve Bavarcev in Karantancev, ki je pisal o Slovanih, ki se imenujejo Karantanci) naj bi se tako motili, in sicer zato, ker je karantanska elita govorila slovanski jezik (ta naj bi bil nekakšni uradni jezik Karantancev). Eichert meni, da tudi karantanska elita ni bila sestavljena samo od slovansko govorečih prišlekov, ampak tudi od staroselcev.
Vse te teorije o maloštevilnih Slovanih v Karantaniji – zavestno ali nehote – težijo k razslovanjenju in razslovenjenju Karantancev. Tako se Avstrijci počutijo manj povezani s Slovani (in Slovenci), obenem pa se skuša Karantanijo ločiti od slovenske zgodovine.
Poskus ločevanja Karantanije od zgodovine Slovencev
Tako npr. avstrijski jezikoslovec Holzer poudarja, da je Karantanija obsegala le od deset do 15 odstotkov današnjega ozemlja (v resnici ne vemo točne meje slovanske kneževine Karantanije na njenem jugu, op. p.) in da se ozemeljsko ne prekriva s Slovenijo, ampak se je le dotika na obrobju.
DNK-raziskave izpodbijajo teorije o veliki keltski dediščini v Avstriji. Na fotografiji je zemljivid, ki kaže oddaljenost današnjih populacij od keltskih populacij, ki so v srednji Evropi živele v času železne dobe. Rdeča barva ponazarja največjo genetsko prikrivnost oziroma ujemanje, zelena najmanjšo oziroma nikakršno ujemanje. Železnodobni srednjeevropski Kelti so torej genetsko najbližji današnjim Francozom in Belgijcem, genetska oddaljenost Avstrijcev pa je približno enaka oddaljenosti Slovencev. Le Tirolska in Predarlško sta malce bližje železnodobnim Keltom – oddaljenost je enaka kot pri severnih Italijanih, Švicarjih ali južnih Nemcih.
Pri tem se preprosto prezre slovensko govorečo manjšino na avstrijskem Koroškem in pozablja, da je pred ponemčevanjem v 19. stoletju slovensko jezikovno območje obsegalo tudi Gosposvetsko polje, središče Karantanije.
Zmaga dunajske šole v Sloveniji in avstrijski šok
Avstrijske teorije oziroma miselni konstrukti dunajske zgodovinske šole, ki so znanstveno nepreverljivi, so se uveljavili tudi v Sloveniji (slovenski zgodovinar Peter Štih tako npr. v knjigah, objavljenih leta 2021 in 2025, piše, da so Slovani po svoji naselitvi predstavljali verjetno manjši del prebivalcev vzhodnih Alp).
Morda so avstrijski znanstveniki, ki zmanjšujejo demografski pomen Slovanov v avstrijski zgodovini, doživeli pravi šok, ko so arheogenetske raziskave v okviru projekta HistoGenes ugotovile, da so se tudi na območju današnje Slovenije zgodile obsežne slovanske naselitve in obsežne menjave prebivalstva.
Kolikšen delež slovanskega genetskega porekla imajo Avstrijci?
Zanimivo je, da za zdaj v okviru HistoGenesa ni javno objavljeno, kako obsežna zamenjava prebivalstva se je zgodila po prihodu Slovanov na območju današnje Avstrije, prav tako ni podatka, kolikšen delež slovanskega genetskega porekla ima avstrijska populacija v svojem genetskem naboru.
Na fotografiji je zemljevid, ki kaže genetsko oddaljenost današnjih populacij od zgodnjesrednjeveških Germanov, ki so v času selitve narodov poselili jug današnje Nemčije. Najbolj se ujemajo s temi Germani današnje populacije na severu oziroma severozahodu Nemčije, na Nizozemskem, Danskem in jugovzhodu Anglije. Avstrijci in Slovenci smo enako genetsko oddaljeni od zgodnjesrednjeveških Germanov.
Je pa v spremnem gradivu ob lanski študiji o naseljevanju Slovanov zapisano (je avtor W. Pohl?), da ni nujno, da so imeli Karantanci, Srbi med Labo in Salo ali Moravani (čeprav so bili demografsko Slovani, op. p.), slovansko identiteto.
Nova avstrijska teorija: zanikanja slovanske etnične identitete?
Če ni mogoče pretrgati povezave med Karantanci in Slovani na genetski oziroma demografski ravni, se torej poskuša zanikati njihovo slovansko (etnično) identiteto? Ampak glede na to, da so koroški Slovenci kot neposredni potomci karantanskih Slovanov ohranili slovansko imensko kontinuiteto s samooznako Slovenji (krajevna imena Slovenje, Slovenji Plajberk, Slovenj Gradec ...), je to dokaj prepričljiv dokaz, da so se Karantanci imeli za del Slovanov (Slawēnej/ Slawēnaj v slovanskem jeziku 6. stoletja in Slověni v splošni slovanščini 9. stoletja).
"Slovanska" R1a na Vzhodnem Tirolskem
Leta 2012 je avstrijska genetska raziskava današnje populacije na Vzhodnem Tirolskem v Avstriji pokazala, da je za del Vzhodne Tirolske, na katerem so krajevna imena slovanskega izvora in za katero zgodovinski viri pričajo o naselitvi Slovanov, značilna večja pogostnost za Slovane značilne Y-haploskupine R1a (več kot 15 odstotkov).
Malce čudno oziroma morda tudi pomenljivo pa je, da avtorji študije pri računanju genetske razdalje na podlagi haplotipov Y-STR med vzhodnimi Tirolci in desetimi referenčnimi populacijami med zadnje niso vključili slovenske populacije (tudi ne populacije koroških Slovencev), ampak hrvaško in poljsko, torej dve slovanski populaciji, ki ne mejita na Avstrijo. So pa vključili med referenčne populacije sosednjo italijansko populacijo ter populacije na Tirolskem, Salzburškem in Zgornji Avstriji.
Viri in uporabljena literatura:
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
Deven N. Vyas, Istvan Koncz, Tina Milavec, Tamara Leskovar in sodelavci (vseh avtorjev je 36), The shifting dynamics of ancestry and culture at a post-Roman crossroads (sl. Spreminjajoča se dinamika genetskega porekla in kulture na porimskem križišču), objavljeno na spletu 15. decembra 2025.
Harald Niederstätter in sodelavci, Pasture names with Romance and Slavic roots facilitate dissection of Y chromosome variation in an exclusively German-speaking Alpine region (sl. Imena pašnikov z romanskimi in slovanskimi koreninami olajšajo analizo variacij Y-kromosoma v izključno nemško govoreči alpski regiji), 2012.
Bogo Grafenauer, Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje, Zbirka Zgodovinskega časopisa, Ljubljana 1994.
- Iz tega članka so prevzete trditve Mayerja, Winkelhoferja in Ankershofna.
Eberhard Kranzmayer, Etymologische Beiträge zur Entstehung des karantanischen Herzogtums (sl. Etimološki prispevki k nastanku vojvodine Karantanije), 1925.
Hermann Braumüller, Noriker und Karantanen (sl. Noriki in Karantanci), 1933.
Erik Szameit, Zum archäologischen Bild der frühen Slawen in Österreich (sl. O arheološki sliki zgodnjih Slovanov v Avstriji), v: Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo: začetki slovenske etnogeneze, Ljubljana 2000.
Stefan Eichert, Karantanische Slawen – slawische Karantanen. Überlegungen zu ethnischen und sozialen Strukturen im Ostalpenraum des frühen mittelalters (sl. Karantanski Slovani – slovanski Karantanci. Razmišljanja o etničnih in družbenih strukturah v Vzhodnih Alpah v zgodnjem srednjem veku), 2009.
Peter Štih, Luka Vidmar, Jernej Kosi in Aleš Gabrič, v: Temelji slovenstva, Cankarjeva založba, Ljubljana 2021.
Peter Štih in Katharina Winckler, v: Na obeh straneh Alp: Slovensko-avstrijska zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 2025.
