Sobota, 3. 1. 2026, 14.49
1 mesec, 2 tedna
"Pohiti, če hočeš rešiti svojega slovenskega moža pred smrtjo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,98
Kočevski Nemci so se preselili na jugovzhod slovenskega ozemlja v 14. stoletju. Pred drugo svetovno vojno, nezadovoljni, ker jim je po letu 1918 zagospodovala slovenska večina, so postali večinoma navdušeni nad Hitlerjevo Nemčijo. Leta 1941 so postali del nacističnega projekta izbrisa slovenskega naroda, po porazu Tretjega rajha pa so zbežali proti severu. Na fotografiji pred drugo svetovno vojno: kočevska Nemka v tradicionalni noši s sinom in hčerko.
Kočevska Nemca Richard in Anna sta bila mož in žena. Rodili sta se jima dve hčerki – Anna in Edith. Toda med Richardom in Anno ni bilo ljubezni. Njuna poroka je bila le sad dogovora med njunimi starši. Zakon je tako propadel. Že v času zakona se je Richard, ki je bil po poklicu mesar, zapletel z drugo žensko, s katero je po ločitvi od Anne odšel v Nemčijo. Anna se je nato poročila s Slovencem Ludvikom, svojo veliko ljubeznijo.
Ludvik je prihajal iz uspešne dolenjske družine. Njegov oče je bil do upokojitve računovodja pri plemiški družini Auersperger (Turjaški). Annina hčerka Edith se Ludvika oziroma Ludviga, kot ga imenuje ona (Ludvig je nemška oblika imena Ludvik), spominja kot karizmatičnega in privlačnega moškega, ki je bil navdušen nad avtomobili, in kot lastnika treh žag. Ena od njih je bila tudi v Kočevju. Ludvik naj bi vsako leto kupil nov avto.
Kočevski Nemci nenaklonjeni Anni in Ludviku
Ludvik, Anna in leta 1933 rojena Edith so živeli najprej v skromnem stanovanju v Kočevju, ki je bilo takrat večinsko nemško govoreče mesto. Edithina dve leti starejša sestra Anna je po ločitvi Anne in Richarda živela pri svoji teti Hildi in je hodila v nemško šolo. Maja 1938 je Edith dobila polbratca – otroka Anne in Ludvika.
Ludvik in Anna sta se z družino iz stanovanja preselila v hišo, ki je bila tik zraven poštnega urada v Kočevju. Ludvika in Anno ter njune družine so se kočevski Nemci izogibali. Razlog je bil v sovražnem razpoloženju kočevskih Nemcev do Slovencev.
Poskusi slovenizacije kočevskih Nemcev
Edith je doma govorila nemško, v šoli pa slovensko. Po prvi svetovni vojni so namreč namenoma zmanjševali število nemških šol na Kočevskem. Odnos Slovencev do kočevskih Nemcev je bil podoben odnosu avstrijskih Nemcev do koroških Slovencev po plebiscitu – tudi tam se je vodila načrtna asimilacijska politika.
Zgodba kočevskih Nemcev se je začela v 14. stoletju, ko so jih iz gospodarskih razlogov naselili na Kočevskem koroški fevdalci Ortenburžani. Kočevski Nemci so prej kot podložni kmetje živeli na posestvih Ortenburžanov na Koroškem in vzhodnem Tirolskem. To je bila zadnja epizoda srednjeveške nemške kolonizacije na slovenskih tleh. V času te kolonizacije, ki ji v nemškem prostoru rečejo ostsiedlung, smo Slovenci onkraj Karavank izgubili okoli 37 tisoč kvadratnih metrov narodnega ozemlja. Kočevski Nemci se za razliko od nekaterih drugih, manjših nemških jezikovnih otokov na slovenskem ozemljem, niso jezikovno poslovenili ali vsaj postali dvojezični. S tem so postali nemški klin, ki je ločil slovensko govoreče ljudi v današnjem Gorskem kotarju, Kostelu in Beli krajini od jedra slovenskega ozemlja. Dolgoročna posledica tega je bilo, da so Slovenci v Gorskem kotarju, na severu zaradi kočevskih Nemcev odrezani od drugih Slovencev in tako popolnoma izpostavljeni hrvaškemu vplivu z juga, sprejeli hrvaško politično identiteto. Na fotografiji: zemljevid obsega območja kočevskih Nemcev (svetli del zemljevid je območje, kjer so predstavljali večino).
Annin nekdanji mož Richard se je leta 1941 vrnil v Kočevje, kar se je štiri leta pozneje izkazalo za usodno napako. Aprila 1941 je Hitlerjeva Nemčija z zaveznicami napadla Jugoslavijo. Slovensko ozemlje znotraj Jugoslavije so razkosali na štiri dele.
Kočevski Nemci se prostovoljno izselijo v Posavje in Obsotelje
Kočevski Nemci, katerih pronacistične paravojaške skupine so po izbruhu vojne prevzele oblast na Kočevskem, so bili zelo razočarani, ker je Kočevsko pripadlo Italiji oz. je postalo del italijanske Ljubljanske pokrajine. Italijanska vojske je prišla v Kočevje 23. aprila 1941.
Kočevski Nemci – prednjačili so zlasti mlajši, nacistično usmerjeni – so se odločili za selitev na območje, ki je pripadlo nemškemu Rajhu. Pozimi 1941–1942 so skoraj vsi kočevski Nemci odšli v t. i. Brežiški trikotnik (Ranner Dreieck po nemško), tj. na območje Posavja in Obsotelja, od koder so Nemci prej nasilno izselili Slovence – v Srbijo ali na območje Nemčije.
Kočevski Nemci, navdušeni nad Hitlerjem, so po zlomu Jugoslavije aprila 1941 upali, da bo Kočevsko prišlo pod Rajh. A so se krepko ušteli, saj so postali le nepomembni igralci v Hitlerjevi geopolitični igri. Hitler se je strinjal, da Kočevsko dobi Mussolinijeva Italija, kočevske Nemce pa je v okviru načrta etnocida nad Slovenci preselil v regiji Posavje in Obsotelja. Tu naj bi predstavljali klin med Slovenci v Ljubljanski pokrajini in Slovenci, ki bi še ostali na spodnjem Štajerskem. Poleg kočevskih Nemcev so na to ozemlje prišli ali naj bi tudi prišli Nemci iz Bukovine, Besarabije, Dobrudže in Južne Tirolske (zadnji prav tako v dogovoru z Mussolinijem).
Kot vemo, je bila med tistimi, ki so jih Nemci izgnali z domov, tudi družina Amalije Ulčnik z Rake. Amalija se je zato rodila januarja 1945 v Avstriji. Po koncu vojne so se Ulčniki vrnili na svojo domačo kmetijo. Amalija se je pozneje poročila z Viktorjem Knavsom in postala mama zdajšnje prve dame ZDA Melanie Trump.
Sodelovanje kočevskih Nemcev v etnocidu nad Slovenci
Kočevski Nemci so se vselili v hiše izgnanih Slovencev, ki s sabo v pregnanstvo niso smeli vzeti imetja in živine. Na območje Kočevskega naj bi Rim naselil italijanske koloniste, a je ta projekt zaradi partizanskega odpora padel v vodo.
Kočevski Nemci so tako postali del nacističnega etnocida nad Slovenci. Nemci so v delu slovenskega ozemlja, ki so ga zasedli, poskušali z množičnimi preselitvami in asimilacijo čim prej izbrisati slovensko narodnost.
Partizanski odpor prepreči popolno izvedbo izgona Slovencev
Kočevski in ljubljanski Nemci, naseljeni v Posavju in Obsotelju, naj bi okrepili nemštvo na spodnjem Štajerskem (tu je živelo okoli 20 tisoč Nemcev) in bili obramba nemštva na jugozahodni meji Rajha ter obenem klin, ki bi pretrgal neposredni ozemljski stik med štajerskimi in dolenjskimi Slovenci. S tem so hoteli Nemci okrepiti asimilacijske pritiske na štajerske Slovence.
Hitlerjev geopolitični cilj je bil, da bi na stari celini zgradil velik nemški imperij, ki bi se raztezal od Atlantika do Volge oziroma Urala. Da bi uresničil ta cilj, je želel zlomiti slovanske narode: s pobijanjem, množičnim izstradanjem, deportacijami in ponemčevanjem. Na slovenskem ozemlju, ki je leta 1941 pripadel Rajhu, je Hitler na začetku skušal zlomiti Slovence zlasti z deportacijami, tj. z množičnim izseljevanjem v Srbijo ali nemške dele Rajha, in ponemčevanjem preostalih Slovencev (po začetku partizanskega odpora pa je sledilo maščevalno pobijanje civilistov in pošiljanje Slovencev v koncentracijska taborišča). Na fotografiji: izgnani mariborski Slovenci, ki so jih Nemci prisilno izselili z njihovih domov.
Izgoni Slovencev z Gorenjske in Štajerske niso bili popolnoma izpeljani, in sicer zaradi partizanskega odpora in ker je od konca leta 1941 začela Nemcem pojenjati sapa na vzhodni fronti.
Edith ostane v Kočevju, njena sestra Anna odide v Krško
V Posavje, točneje v Krško, se je preselila tudi Edithina sestra Anna skupaj z družino svoje tete Hilde. Vselili so se v hišo izgnanih Slovencev. V Krško je prišel tudi Edithin oče Richard, ki je tu odprl mesnico.
Anna, Ludvik, Edith in njen polbrat so ostali v Kočevju. V mestu naj bi ostalo tudi 400 kočevskih Nemcev. V Ludvikovo in Annino hišo so se v eno od sob vselili italijanski častniki.
Ludvika najprej zaprejo Italijani, nato še Nemci
Ker je bil Ludvik kot narodno zavedni Slovenec povezan s partizani oz. Osvobodilno fronto, so ga Italijani zaprli. Med drugim je bil zaprt v Arezzu in Predazzu. Anna je zaprtemu Ludviku pošiljala pakete.
Med izgnanimi Slovenci iz Posavja in Obsotelja, ki naj bi naredili prostor kočevskim Nemcem in drugim nemškim kolonistom, so bili tudi prebivalci dolenjske vasi Raka. Iz te vasi je bila izgnana tudi družina Ulčnik. V izgnanstvu v Avstriji se je družini Ulčnik rodila hčerka Amalija, zdaj že pokojna mama zdajšnje prve dame ZDA Melanie Trump. Na fotografiji: Amalija Knavs (dekliški priimek Ulčnik) in Melania.
Po kapitulaciji Italije so v Kočevje prišli nemški vojaki. Ludvik je prišel iz italijanskega ujetništva, a so ga zaradi sodelovanja s partizani Nemci aretirali. V Ljubljani so ga hoteli celo ustreliti, kar je Anna izvedela od nemških visokih častnikov, ki so stanovali v njeni hiši.
Anna reši Ludvika pred smrtjo
Ko je to izvedela, je skupaj z Edith hitro odšla v Ljubljano. Nemški častniki iz Kočevja so ji omogočili, da je prišla v stik s pomembnimi častniki v Ljubljani. Ko je v pisarni vse uredila za rešitev Ludvika, ji je uslužbenec dejal, naj čim prej pohiti, če hoče rešiti moža.
Edith se je leta pozneje dogodka spominjala tako: "In šla sva ven, pred nama pa je bilo celo dvorišče. Spomnim se, da so bila tam ogromna vrata. Na dvorišču ob zidu je stalo vsaj 15 moških. Potem so poklicali Ludvika, ki je bil moj očim, in se je slišalo 'brrrrrrrrrrrrrrrrrrr' (Edith posnema zvok strojnic, ki so pobijale talce, op. p.). In tako mu je rešila življenje. Vse to smo doživeli, to si moraš predstavljati. Vidiš, kako so (postreljeni talci, op. p.) padli ob zid, njega (Ludvika, op. p.) pa so malo pred tem poklicali, ker je moški v pisarni rekel, da mora biti hitra, če ga želi rešiti. In ona ga je rešila."
Ludvik trpi v nemških koncentracijskih taboriščih
Ludvika so septembra 1944 zaprli v koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem. Decembra istega leta je bil premeščen v Ohrdruf v Turingiji. Tam je moral opravljati težaško delo – 14 ur na dan je gradil zaklonišča. Pozneje so ga premestili v Buchenwald, kjer je pričakal ameriške osvoboditelje. Takrat se je lahko vrnil v osvobojeno domovino.
Ko so Američani zasedli koncentracijsko taborišče Buchenwald, je bil med osvobojenimi taboriščniki tudi Ludvik s svojo novo ljubeznijo Marijo. Na fotografiji: osvobojeni taboriščniki iz Buchenwalda.
Na drugi strani so kočevski Nemci iz Posavja in Obsotelja bežali proti severu – v Avstrijo. Edithin oče Richard ni imel sreče, ker se je na vlak proti severu vkrcal prepozno. V Laškem so jih zaustavili partizani.
Smrt Edithinega očeta, Ludvik se vrne z nosečo Marijo
Richarda in še nekaj ustašev naj bi mučili srbski partizani iz Bosne oz. so to takrat najverjetneje bili že pripadniki jugoslovanske vojske. Obstaja več različic Richardove smrti, po eni naj bi njegovo trpljenje z milostnim strelom končal slovenski partizan.
Ko se je Ludvik vrnil domov, je lahko Anna razočarano ugotovila, da je njen mož v ujetništvu v Nemčiji spoznal 11 let mlajšo Slovenko Marijo. Hotel se je ločiti od Anne, da bi se poročil z nosečo Marijo, a Anna na to ni pristala. Marija je leta 1946 rodila sina, tri leta pozneje se je Ludviku in Mariji rodil še en sin.
Izgon Anne in Edith iz Kočevja
Kot trdi Edith, je Ludvik, ker se Anna ni hotela ločiti, s pomočjo svojih političnih povezav organiziral izgon Anne in Edith iz Kočevja. Edith mu tega ni nikoli oprostila. Obstaja še več razlag izgona – po eni je Ludvik s tem hotel zaščititi Anno in Edith, ker sta bili Nemki in bi tako lahko postali žrtvi povračilnega maščevanja. Po drugi razlagi je Ludvik to storil, ker se je bal, da bi se lahko zaradi zakonske zveze z Nemko sam znašel v nemilosti.
Potem ko je Nemcem spodletel projekt velikega nemškega imperija, so pred Rdečo armado in maščevanjem proti zahodu bežali številni Nemci. Pozneje je prišlo tudi do množičnega izgona Nemcev z ozemlja nekdanje vzhodne Prusije (po vojni razdeljena med Poljsko in Sovjetsko zvezo), Pomorjanskega in Šlezije (po vojni del Poljske) ter Češke in Madžarske. Kočevski Nemci so iz Posavja in Obsotelja ob koncu pobegnili proti severu, po vojni pa so bili izgnani apaški Nemci. Na fotografiji: nemški pregnanci v taborišču na Bavarskem leta 1949.
Ludvik je pozneje – leta 1966 – obiskal Anno in Edith v Welsu v Avstriji. Z njim je prišel v Wels tudi njegov najmlajši sin, ki je v avstrijskem mestu preživel poletne počitnice.
Nemški načrt množičnega iztrebljanja Slovanov
Nemci niso samo načrtovali etnocida nad Slovenci, še srhljivejši so bili njihovi načrti, kaj bodo storili na svojem pohodu proti vzhodu Evrope. Med junijem 1940 in majem 1942 so v nacistični Nemčiji nastale štiri različice Splošnega načrta za Vzhod (nem. Generalplan Ost) – načrta, kaj bodo storili s slovanskimi narodi, ki so Nemčiji stali na poti do oblikovanja velikega nemškega imperija od Atlantika do Urala.
Kot piše ameriški zgodovinar Timothy Snyder, je bila splošna zasnova načrtov vedno enaka: Nemci bodo deportirali, pobili, asimilirali ali zasužnjili domorodno prebivalstvo. Glede na demografske ocene naj bi izginilo od 31 do 44 milijonov ljudi, večinoma Slovanov. Ena od različic je predvidevala likvidacijo od 80 do 50 odstotkov Poljakov, 60 odstotkov zahodnih Ukrajincev, 75 odstotkov Belorusov in 50 odstotkov Čehov. Nemci so med drugo svetovno vojno pobili na sto tisoče Poljakov (skupno je med nemško okupacijo najverjetneje umrlo okoli milijon poljskih civilistov in več milijonov poljskih Judov), izstradali do smrti na milijone pripadnikov vzhodnih Slovanov (v ujetniških taboriščih, v obleganem Leningradu ...), množično pobijali judovske in vzhodnoslovanske civiliste ...
Ob in po koncu druge svetovne vojne je prišlo do množičnega povračilnega maščevanja Slovanov nad Nemci. Med begom in deportacijami iz Poljske je tako po Snyderjevih navedbah umrlo do 400 tisoč Nemcev (to je najverjetneje maksimalna številka, morda so v resnici številke nižje), med deportacijami iz Češkoslovaške pa je najverjetneje umrlo okoli 20 tisoč Nemcev.
Deportacije Nemcev iz Slovenije – gre predvsem za izgon apaških Nemcev z Apaškega polja januarja 1946 – torej niso kakšen izjemen dogodek za tiste čase.
Vzpon in zaton kočevskih Nemcev
Kočevski Nemci so se na območje Kočevskega, ki je bilo do takrat redko poseljeno, večinoma priselili v 14. stoletju (leta 1930 so v Kočevju slovesno praznovali 600-letnico naselitve). Deloma so se v priseljeno nemško jezikovno skupnost asimilirali tudi tam prej živeči domorodni Slovenci.
Slaba stran nemškega jezikovnega otoka na Kočevskem je ta, da so kočevski Nemci pretrgali ozemeljski stik med osrednjim slovenskim jezikovnim prostorom in slovensko govorečimi prebivalci ob Čebranki (tudi Čabranka) in zgornji Kolpi. Ti Slovenci so zato postali bolj izpostavljeni hrvaškemu vplivu. To je olajšalo pohrvatenje slovensko govorečega prebivalstva v današnjem Gorskem kotarju (v krajih, kot so Čeber oz. Čabar, Prezid, Delnice, Ravna gora ...). V 16. in 17. stoletju je obstajala realna nevarnost, da se bodo za stalno pohrvatili tudi od matice odrezani Slovenci v Kostelu in južni Beli krajini ter bodo tako izgubljeni za slovenstvo. Na srečo se to ni zgodilo in je prišlo do vrnitve k slovenstvu.
V 19. stoletju, stoletju razvoja sodobne narodne zavesti, se je nemško govoreče prebivalstvo na Kočevskem v veliki večini opredelilo za nemštvo (med izjemami je bil npr. Peter Kozler, avtor znanega Zemljevida Slovenske dežele in pokrajin). Veliko kočevskih Nemcev se je – tako kot Slovenci z Dolenjske in Bele krajine – v 19. stoletju zaradi revščine in podeželske prenaseljenosti izselilo s trebuhom za kruhom. Leta 1920 naj bi tako v ZDA in Kanadi živelo več kočevskih Nemcev kot na Kočevskem (25 tisoč kočevskih Nemcev v severni Ameriki, na Kočevskem pa 13 tisoč).
Po prvi svetovni vojni so v novoustanovljeni južnoslovanski državi kočevski Nemci postali manjšina in so bili pod pritiskom Slovencev. Po vzponu Hitlerja so se – še zlasti mlajše generacije – navdušile nad nacizmom in med drugo svetovno vojno sodelovale pri projektu etnocida nad Slovenci. Po porazu Nemčije so kočevski Nemci iz Posavja in Obsotelja pobegnili proti severu v Avstrijo, od tam pa jih je pot vodila tudi v Nemčijo in drugam po svetu. Naselili so se tudi na avstrijskem Koroškem, kjer obstajajo vsaj za nekatere kočevske Nemce pričevanja, da so imeli zelo sovražen odnos do pripadnikov slovenske manjšine.
Tako kot so po drugi svetovni zaradi želje po distanciranju od zaradi holokavsta in drugih množičnih zločinov diskreditiranih Nemcev dotedanji avstrijski Nemci premeteno postali zgolj Avstrijci, so tudi kočevski Nemci pogostokrat postali zgolj Kočevarji. Pred leti se je pojavil tudi fantomski pojem Staroavstrijci. Pojavljajo se tudi poskusi, da bi se podporniki etnocida nad Slovenci prikazali zgolj kot žrtve komunizma.
Uporabljena literatura: Timothy Snyder, Krvava prostranstva: Evropa med Hitlerjem in Stalinom, Ljubljana 2025.
