Petek, 6. 3. 2026, 20.19
1 mesec, 1 teden
Velika zmota, ki se širi po svetu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,00
Geopolitični računi so ideološka sovražnika Hitlerja in Stalina pripeljali do tega, da sta avgusta 1939 s figo v žepu sklenila pakt o nenapadanju. Na fotografiji: parada na Rdečem trgu leta 2017 v spomin na bitko za Moskvo leta 1941.
Pred leti se je pojavila teorija, da je bil pakt med Hitlerjem in Stalinom (bolj znan kot pakt Ribbentrop-Molotov) ideološko samoumeven, češ da sta bili obe državi socialistični: Nemčijo so vodili nacionalni socialisti, Sovjetsko zvezo pa internacionalni socialisti. Teorija je seveda zgrešena in zgodovinsko zmotna, saj sta bili v resnici obe državi na ideološko različnih bregovih. Začasno ju torej ni združila skupna ali sorodna ideologija, ampak geopolitični računi.
Pakt o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo, ki sta ga državi sklenili 23. avgusta 1939, torej tik pred nemškim napadom na Poljsko, je zelo znano zgodovinsko dejstvo. Malo manj znano je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza sodelovali že od sporazuma v italijanskem letoviškem mestu Rapallu leta 1922.
Izobčenki, ki skleneta zavezništvo zoper Poljsko
Po prvi svetovni vojni sta bili obe državi izobčenki: Sovjetska zveza zaradi komunizma, Weimarska Nemčija (uradno še vedno Nemški rajh) pa zaradi poraza v prvi svetovni vojni. Državi je k sodelovanju vodila tudi nekakšna geopolitična nuja, ker je med obema državama po prvi svetovni vojni nastal pas novih držav, ki so bile sovražne Berlinu in/ali Moskvi.
Del zavezniških odnosov, ki je bil v prvi vrsti usmerjen zoper njuno skupno sovražnico Poljsko, je bilo tudi skrivno vojaško sodelovanje med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. S tem se je Nemčija izognila določilom versajskega sporazuma, ki je omejeval nemško vojsko.
Hitler po prihodu na oblast pretrgal nemško-sovjetsko sodelovanje
Sovjetski častniki, tudi maršal Mihail Tuhačevski, so prihajali na obiske in študij v Nemčijo. Nemški častniki, med drugim Friedrich Paulus (ta je pozneje vodil nemško vojsko v času slovite in usodne bitke za Stalingrad), so v Sovjetski zvezi predavali sovjetskim častnikom.
Weimarska Nemčija in Sovjetska zveza sta sklenili zavezništvo leta 1922, torej že slabo desetletje, preden so prišli na oblast nacisti. Nemci in Sovjeti so med drugim tajno sodelovali na vojaškem področju. Na fotografiji: nemški poslovnež in nemški zunanji minister Walther Rathenau (na sredini, s klobukom) leta 1922 v Italiji pred podpisom sporazuma v Rapallu med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Rathenau, ki je bil judovskega rodu, je bil tudi zaradi tega sporazuma žrtev atentata nemških skrajno desnih nacionalistov in antisemitov.
To sodelovanje se je pretrgalo leta 1933, ko je oblast v Nemčiji – s pomočjo dela nemških konservativcev in poslovnežev, ki so se bali zmage socialistov in komunistov – prevzel vodja NSDAP Adolf Hitler.
Hitler ima Sovjetsko zvezo za tvorbo judovskih boljševikov
Kljub imenu Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (NSDAP) ta stranka ni bila socialistična, še zlasti je bila daleč od socializma večinska struja s Hitlerjem na čelu, ki je želela z uporabo pojma socializem v imenu le privabiti del volivcev socialdemokratske in komunistične stranke.
Hitler je bil ideološko zelo sovražno razpoložen do komunistične Sovjetske zveze, ki jo je imel za produkt t. i. judeoboljševizma. Odnosi med Nemčijo in Sovjetsko zvezo so se tako ohladili, otoplili pa so se začasno odnosi med Nemčijo in Poljsko, državama, ki sta imeli ozemeljske spore.
Izjava o nenapadanju med Nemčijo in Poljsko
Leta 1934 je tako prišlo do desetletnega pakta oziroma izjave o nenapadanju med Nemčijo in Poljsko (pakti o nenapadanju strogo gledano niso pogodbe o zavezništvu, ampak jih kot začasne sklepajo države, ki so si sovražne oziroma imajo odprte spore).
Na fotografiji iz junija 1934 (od leve proti desni): nemški veleposlanik na Poljskem Hans-Adolf von Moltke, poljski voditelj, maršal Jozef Pilsudski, nemški propagandni minister Joseph Goebbels in poljski zunanji minister Jozef Beck.
Tako kot pri paktu Ribbentrop-Molotov (ustreznejše bi bilo reči pakt Hitler-Stalin) ni šlo za ideološko zavezništvo, tudi pri paktu Hitler-Pilsudski (če ga tako imenujemo) iz leta 1934 ni šlo za ideološko zavezništvo med nacionalnim socialistom Hitlerjem in nekdanjim socialistom Jozefom Pilsudskim (leta 1892 je postal član Poljske socialistične stranke – PPS), ki je obnovil poljsko državo leta 1918, premagal Rdečo armado leta 1920 in leta 1926 izvedel državni udar, po katerem je Poljski s pomočjo vojske vladal vse do svoje smrti leta 1935.
Avtoritarna Poljska: zatiranje manjšin, spori z Litvo in Češkoslovaško
Poljska je bila torej večino časa med obema svetovnima vojnama avtoritarna država, ki je grozila sosednjim državam – Češkoslovaški in zlasti mali Litvi. Oblast v Varšavi je tudi zatirala ukrajinsko in belorusko manjšino v svoji večetnični državi, skrajna antisemitska desnica pa je celo zahtevala izgon Judov iz Poljske.
Pakt Hitler-Pilsudski oziroma nemško-poljski pakt o nenapadanju, ki sta ga v Berlinu podpisala takratni nemški zunanji minister Konstantin von Neurath in takratni poljski veleposlanik v Nemčiji Jozef Lipski, je bil predvsem Hitlerjeva zvijača.
Hitler s paktom z Varšavo zavaruje nemški hrbet
Premeteni Hitler si je z izjavo o nenapadanju zavaroval hrbet na vzhodu in ohladil odnose med Parizom in Varšavo, da je lahko zagnal nemško orožarsko industrijo ter širil Nemčijo na zahodu: vkorakanje nemške vojske v demilitarizirano Porenje leta 1936, anšlus Avstrije leta 1938 in postopno razkosanje Češkoslovaške med letoma 1938 in 1939.
Maršal Jozef Pilsudski je svojo politično kariero začel kot socialist (bil je član Poljske socialistične stranke – PPS). Leta 1895 je postal vodja PPS in je zagovarjal zlitje socializma in poljskega nacionalizma. Leta 1914 se je umaknil iz strankarske politike in organiziral poljsko paravojaško skupino. Po prvi svetovni vojni je soustanovil obnovljeno poljsko državo, leta 1920 pa premagal Rdečo armado. Leta 1926 je organiziral vojaški državni udar, ki so ga med drugim podprli poljski socialisti in komunisti, in vodil Poljsko kot avtoritarno državo do svoje smrti leta 1935. Tudi po njegovi smrti je državo dejansko vodila vojska.
Pri razkosanju Češkoslovaške je svoj lonček pristavila tudi Poljska, ki je oktobra 1938 zasedla Tešin, del Češkoslovaške, zaradi katerega so se Poljaki s Čehi spopadali že leta 1920 (ta del je Češkoslovaški oziroma Češki znova pripadel po koncu druge svetovne vojne). Novembra 1938 so del Češkoslovaške zasedli tudi Madžari.
Nemčija Poljski predlaga skupni napad na Sovjetsko zvezo
Še pred tem, januarja 1934, je Hitlerjev tesni sodelavec Hermann Göring Poljakom predlagal, da bi ti Nemčiji dali Gdansk in koridor med Vzhodno Nemčijo in preostalo Nemčijo, Poljska pa bi zasedla Litvo in tako dobila nov izhod na morje. Januarja 1934 je Göring celo nagovarjal Poljake, da bi skupaj napadli Sovjetsko zvezo in zasedli Moskvo pod poveljstvom maršala Pilsudskega.
Po zmagi bi Poljska dobila sovjetsko Ukrajino kot svoje vplivno območje, Nemčija pa severozahod evropske Rusije, a so Poljaki nemški predlog zavrnili, ker so si želeli miru s Sovjetsko zvezo. Še več, leta 1932 je Varšava z Moskvo podpisala triletni pakt o nenapadanju.
Stalin po sklenitvi pakta s Poljaki ostreje proti ukrajinskim kmetom
S propadom nemške pobude za skupni nemško-poljski napad na Sovjetsko zvezo si je oddahnil tudi Stalin, ki se je bal, da bi doživel usklajen napad z dveh strani: napad Nemčije in Poljske z zahoda in Japonske z vzhoda. Po sklenitvi pakta o nenapadanju s Poljsko je Stalin ostreje nastopil tudi proti kmetom, zlasti ukrajinskim, ki jim je zaplenil hrano.
Narodni socialist Edvard Beneš (izvirno Eudard Beneš) je bil član Češke narodno socialne stranke, ki je bila ustanovljena leta 1897. Od leta 1926 se je stranka imenovala Češkoslovaška narodno-socialistična stranka (Československa strana narodně socialisticka). Kljub podobnemu imenu je bila stranka ideološko precej drugačna od Hitlerjevega nacionalnega socializma. Beneš je bil med obema svetovnima vojnama med drugim češkoslovaški zunanji minister, premier in predsednik države.
Začel se je gladomor, v katerem je umrlo več kot tri milijone ukrajinskih kmetov. Umirali pa so tudi ruski, poljski in nemški kmetje. Lakota je v Ukrajini v letih 1932–1933 zahtevala vsaj 3,3 milijona mrtvih, od tega tri milijone etničnih Ukrajincev. V Rusiji je umrlo 1,5 milijona ljudi, od tega verjetno vsaj 200 tisoč Ukrajincev. V Kazahstanu je umrlo 1,3 milijona ljudi zaradi lakote, od tega vsaj sto tisoč Ukrajincev.
Pakt med Nemčijo in Poljsko je za Češko nož v hrbet
Poljska politika sodelovanja z Nemčijo je imela veliko zamer zlasti med Čehi. Ko je bil leta 1934 podpisan pakt med Nemčijo in Poljsko, ga je takratni češkoslovaški zunanji minister in poznejši premier Edvard Beneš opisal kot poljski nož v hrbet (s tem je propadla skupna povezava Francozov, Čehov in Poljakov proti znova napadalni Nemčiji) in Poljakom jezno zaželel, da bi jih spet razdelili (kar se je jeseni 1939 res zgodilo).
Tudi Beneš je bil po imenu narodni socialist oziroma narodni socialec, a to ni bil Hitlerjev nacionalni socializem. Češki narodni socialisti (izvirno Česka strana narodne socialni) so bile le bolj desna različica socialdemokratov, ne pa antisemitska in rasistična stranka, kot je bila NSDAP.
Potem ko uniči Češkoslovaško, Hitler ne potrebuje več Poljakov
Predvojna Češkoslovaška je bila kljub vodilni vlogi narodnih socialistov demokratična država od svoje ustanovitve do njenega uničenja v letih 1938 in 1939. V 30. letih je bila še edina demokratična evropska država vzhodno od Švice (če odštejemo Skandinavijo).
Leta 1938 je Poljska, ki jo je vodila poljska vojska, sodelovala pri Hitlerjevem razkosanju Češkoslovaške. Na fotografiji: poljski tanki na ulicah češkega mesta Tešin, ki je bil priključen k Poljski. Leto pozneje je Poljska postala žrtev razdelitve med Nemci in Sovjeti.
A potem ko je Hitler zasedel Avstrijo, sklenil zavezništvo z Mussolinijevo Italijo in uničil Češkoslovaško, ni več potreboval Poljske. Aprila 1939 je razdrl pakt s Poljsko. Zdaj je iskal novega zaveznika za uresničitev svojega geopolitičnega cilja: oblikovanje nemškega imperija. Ta novi zaveznik je bil Stalin. Do podpisa pakta je prišlo v Moskvi 23. avgusta 1939.
Hitler in Stalin razdelita Poljsko v slogu delitev iz 18. stoletja
Nemško-sovjetski tajni načrt delitve Poljske je bila nekakšna ponovitev delitve Poljske med carsko Rusijo ter Prusijo in Avstrijo v 18. stoletju. Šlo je torej za geopolitiko in ne za posledico kakšne skupne ideologije.
Seveda pa je bilo spoznanje, da se Sovjetska zveza obnaša v skladu s svojimi geopolitičnimi načrti, ne pa kot ideološka država, hladna prha za številne komuniste po svetu. Ti so verjeli, da zaradi velikih ideoloških razlik ne bo nikoli prišlo do sodelovanja med Hitlerjevo Nemčijo in Sovjetsko zvezo.
Zaradi pakta Hitler-Stalin v zagati tudi slovenski komunisti
Komunisti so bili v veliki zagati zlasti v državah, ki so bile pod udarom nacistične Nemčije. To velja tudi za slovenske komuniste. Tako je bilo ime Osvobodilne fronte najprej za domačo rabo, za Moskvo oziroma Kominterno pa so slovenski komunisti do nemškega napada na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 uporabljali ime Protiimperialistična fronta.
Podpis sporazuma Ribbentrop-Molotov v Moskvi 23. avgusta 1939. Ime je sporazum dobil po takratnem nemškem zunanjem ministru Joachimu von Ribbentropu in njegovem sovjetskem kolegu Vjačeslavu Molotovu. Na fotografiji vidimo Molotova za mizo pri podpisu. Za njim stoji von Ribbentrop, desno ob njem Stalin. Pakt o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, katerega del je bila tudi razdelitev Poljske oziroma vplivnega območja med obema državama podpisnicama, bi lahko imenovali tudi pakt Hitler-Stalin.
Ime protiimperialistična zato, ker je bil do 22. junija 1941 sovjetski uradni pogled na drugo svetovno vojno, da je to spopad dveh imperialističnih taborov: francosko-britanskega in nemško-italijanskega. Pri uporabi imena protiimperialistična fronta je torej ost naperjena tudi proti Nemčiji in Italiji, okupatorskima državama, ki sta skupaj z Madžarsko in ustaško Hrvaško aprila 1941 razkosali slovensko ozemlje.
Nemci želijo čimprejšnji vstop Sovjetov v vojno proti Poljski
Če je Hitler sklenil pakt o nenapadanju s Stalinom s figo v žepu, ker si ni želel spopada na dveh frontah (na zahodu in vzhodu) hkrati, je imel tudi Stalin svoj račun. Pakt mu je omogočil širjenje vpliva in nadzora na države, ki so bile nekdaj del carske Rusije, prav tako je preprečil protisovjetsko zavezništvo med Berlinom in Tokiem.
Nemčija je Poljsko skupaj s Slovaki napadla 1. septembra 1939 (s tem se je uradno začela druga svetovna vojna). Do 3. septembra so nemške sile že kopensko povezale Vzhodno Prusijo s preostalo Nemčijo. Tega dne je Joachim von Ribbentrop v Moskvo poslal telegram nemškemu veleposlaniku in mu naročil, naj nežno pritisne na Sovjete, da bi ti vstopili v vojno ter zasedli svoj del Poljsko in tako razbremenili nemško vojsko.
Ko so Nemci na pragu zmage, v vzhodno Poljsko vkoraka Rdeča armada
Vzgib za priganjanje Sovjetov, naj vstopijo v vojno, ni bil vojaški, ampak so Nemci skušali poslabšati odnose med Sovjetsko zvezo in zahodnimi državami. Nemci so celo upali, da bodo Britanci po sovjetskem vkorakanju na Poljsko napovedali vojno tudi Sovjetski zvezi. A Sovjeti se še vedno niso vpletali in so čakali, kako bo potekala nemško-poljska vojna.
Stalin je sklenil pakt o nenapadanju s Hitlerjem, ker je s tem preprečil protisovjetsko zavezništvo med Nemčijo, Poljsko in Japonsko. Tokio je bil seveda razočaran, ker je Berlin sklenil pakt s Sovjetsko zvezo, s katero se je Japonska od maja 1939 spopadala na Daljnem vzhodu (septembra 1939 so Sovjeti skupaj z Mongoli porazili Japonce). Stalin je tudi mislil, da se bo Hitler po sklenitvi pakta in porazu Poljske na zahodu Evrope zapletel v krvavo in dolgotrajno vojno s Francozi in Britanci, a se je uštel, ker je Hitler spomladi 1940 z bliskovito vojno Francijo hitro spravil na kolena. Na fotografiji: Hitler v Parizu leta 1940.
Nemci so do 17. septembra, ko je v vojno vstopila Sovjetska zveza, bili že na pragu zmage. Njihova letala so že bombardirala Lvov, ko je na Poljsko vstopilo pol milijona sovjetskih vojakov. Sovjetska zveza je trdila, da skuša zaščititi ukrajinsko in belorusko manjšino, ki je živela na vzhodu Poljske.
Stalinova zmotna ocena o dolgotrajni vojni na zahodu Evrope
Se je pa Stalin krepko uštel, ker je menil, da se bo Hitler po napadu na Poljsko na zahodu s Francozi in Britanci zapletel v dolgotrajni krvavi spopad v slogu prve svetovne vojne, ki bi oslabil vse tri države. Hitler je v nasprotju s Stalinovim pričakovanjem z bliskovito vojno v mesecu dni Francijo spravil na kolena.
Stalin je sicer po hitri in lahki zmagi Nemčije nad Francijo pričakoval nemški napad na Sovjetsko zvezo, a je – spet zmotno – menil, da Hitler ne bo tvegal vojne na vzhodu, dokler ne bo na zahodu premagal tudi Britanskega imperija. Prepričan je bil, da Hitler dobre ve, da je Nemčija izgubila prvo svetovno vojno, ker se je bojevala na dveh frontah hkrati. To je bil glavni razlog, da Stalin ni verjel informacijam o bližajočem se napadu.
Stalinova zmotna ocena Hitlerja
Še zlasti ker so informacije obenem govorile, da nemška vojska nima opreme za zimsko bojevanje. Stalin je menil, da Hitler ne bi bil tako nespameten, da bo poslal svoje vojake v boj proti Sovjetski zvezi brez zimske opreme. O napadu Nemcev na Sovjetsko zvezo je pisal tudi svetovni tisk. Stalin mu ni verjel, ker je vedel, kako sam manipulira s tiskom.
Stalin je kljub kopičenju nemške vojske na meji s Sovjetsko zvezo bil prepričan, da Hitler ni tako nespameten, da bi ga napadel, preden bi porazil Britance. Tudi podatki, da nemška vojska nima zimske opreme, potrebne za boje v hudi ruski zimi, so ga utrjevale v prepričanju, da Hitler ne bo napadel Sovjetske zveze. A se je Stalin znova uštel, ker je Hitler junija 1941 napadel Sovjetsko zvezo. Na fotografiji: nemški vojaki v Sovjetski zvezi leta 1941, ko so prodirali proti vzhodu. Nemško upanje na hitro zmago se je končalo pozimi 1941–1942, ko so izgubili bitko za Moskvo.
Prav tako je mislil, da skušajo Američani in Britanci Nemčijo in Sovjetsko zvezo zaplesti v vojno, kar je bilo res. Kot poudarja ameriški zgodovinar Stephen Kotkin, je Stalina logično mišljenje prepričalo, da Nemci ne bodo napadli Sovjetske zveze.
Stalin je mislil, da Nemci zgolj grozijo z napadom
Stalin je mislil, da skuša Hitler z napadom le groziti, da bi dobil koncesije od Sovjetske zveze. Stalin je vedel, da Nemci kopičijo vojsko na meji s Sovjetsko zvezo, a je zmotno menil, da je to le igra živcev in da Nemci hočejo od Sovjetske zveze le več žita, več nafte in več mangana, medtem ko se vojskujejo z Britanci.
Aprila 1941 je Stalin Nemcem razkazal svoje vojaške tovarne (tega mu ni bilo treba). Nemci so bili presenečeni nad tem, kako močno vojaško industrijo imajo Sovjeti in kako razvita je. Niso vedeli, da imajo Sovjeti toliko letal. Zelo osupli so bili, ko so izvedeli, da imajo ruski bombniki Pe-8 večji doseg od nemških bombnikov.
Nemci osupli po obiskih sovjetskih tovarn orožja
Nemški vohun Hans Krebs (uradno namestnik nemškega vojaškega atašeja v Moskvi), ki je znal rusko in je sodeloval na obiskih tovarn, je dejal, da je bil nemški generalštab potrt, ko je izvedel, kaj vse imajo Sovjeti. Stalin Nemcem razkazal tudi proizvodnjo tankov T-34.
Stalin je z razkazovanjem svojih vojaških tovarn želel prestrašiti Nemce, da ti ne bi napadli Sovjetske zveze. Hitler pa je bil nasprotno zdaj še bolj prepričan, da je treba čim prej napasti Sovjetsko zvezo, preden bo prepozno.
Hitlerja opogumi polom sovjetskega napada na Finsko
Poleg tega sta spodleteli sovjetski poskus osvojitve celotne Finske v letih 1939 in 1940 ter hitra zmaga nad Francijo, Hitlerja pripeljala v zmotno prepričanje, da bo Sovjetsko zvezo hitro porazil.
Hitlerjev propagandni minister Joseph Goebbels je 16. junija 1941, torej šest dni pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, v svoj dnevnik zapisal: "Führer pričakuje, da bo vojna proti Sovjetski zvezi trajala štiri mesece, sam menim, da bo trajala še manj in da se bo boljševizem sesul kot hišica iz kart. /.../ Moskva želi stati ob strani, dokler Evropa ne bo izkrvavela. Takrat se bo Stalin vključil in boljševiziral Evropo in ji vsilil svojo oblast. Mi bomo razblinili njegove račune z enim samim udarcem. /.../ To zavezništvo z boljševizmom je bilo vedno madež na naši časti. Zdaj bo spran."
Glavna vira za članek:
Stephen Kotkin, Stalin: Waiting for Hitler 1929–1941 (sl. Stalin: Čakanje na Hitlerja 1929–1941), 2017.
Timothy Snyder, Krvava prostranstva: Evropa med Hitlerjem in Stalinom, Ljubljana 2025.
