SiolNET. Novice Slovenija
3,12

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Mož, ki je veljal za najbolj poštenega slovenskega rodoljuba

3,12

termometer

Davorin Trstenjak | "Slovenci so majhen narod velikih strasti." Tako je nekoč o svojih rojakih dejal vzhodnoštajerski duhovnik, pisatelj in veliki slovenski rodoljub Davorin Trstenjak (1817−1890). Bil je liberalno usmerjen duhovnik, nasprotje strogo katoliškega Antona Mahniča. | Foto: Wikimedia Commons
"Slovenci so majhen narod velikih strasti." Tako je nekoč o svojih rojakih dejal vzhodnoštajerski duhovnik, pisatelj in veliki slovenski rodoljub Davorin Trstenjak (1817−1890). Bil je liberalno usmerjen duhovnik, nasprotje strogo katoliškega Antona Mahniča. Foto: Wikimedia Commons

Duhovnik, pisatelj in ljubiteljski zgodovinar Davorin Trstenjak je bil eden najbolj gorečih slovenskih narodnih buditeljev. V času, ko smo se Slovenci soočali z nemškim pritiskom, je skušal spodbujati slovansko in slovensko samozavest tudi s precej domišljijsko razlago slovanske in slovenske zgodovine.

"Vi imate Miklošičeve in druge jezikoslovne knjige, kaj pa smo imeli mi, ko smo začeli?" To je, kot piše slovenski zgodovinar Igor Grdina v Slovenski kroniki XIX. stoletja, pred Matijem Murkom (ta je bil znani slovenski literarni zgodovinar in jezikoslovec, op. p.) pretresljivo vzkliknil Davorin Trstenjak.

Romantično fantaziranje

Obenem je Trstenjak "preklical svoje romantične razlage davne preteklosti na podlagi najbolj fantastičnega etimologiziranja, ki je skoraj v vsakem imenskem dejstvu dobršnega dela Srednje Evrope in jadranskega zaledja hotelo videti slovanske sledove".

Benetke Novice Bleščeča zgodba, s katero so preslepili številne Slovence

Kot piše Grdina, je bilo ustvarjanje slavne preteklosti čudaški izraz občutka skrajne ogroženosti slovenskega naroda, ki mu je Trstenjak z občudovanjem vredno požrtvovalnostjo posvetil tako rekoč svoje življenje.

Pogumen preklic zmotnih razlag

"Čeprav je Trstenjak marsikdaj delal bolj s srcem kot z glavo, ga to ni oviralo, da se ne bi s stoičnim mirom pravičnika odrekel osrednjemu delu svojih znanstvenih prizadevanj, tj. zagovoru misli o avtohtonosti Slovencev v severnojadranskem in vzhodnoalpskem prostoru − ker je tako terjala poštenost, ki se je dokopala do spoznanja zablode," še piše Grdina in dodaja, da ne preseneča, da ga je Josip Vošnjak (ta je bil eden glavnih narodnih buditeljev, op. p.) v svojih spominih označil za najpoštenejšega rodoljuba.

Matija Murko (1861−1952), vpričo katerega je Trstenjak preklical svoje zmotne zgodovinske in jezikoslovne razlage, je bil eden največjih slovenskih jezikoslovcev v slovenski zgodovini, uveljavljen tudi v svetu. Doktoriral na Dunaju, se izpopolnjeval v Moskvi. Bil je univerzitetni profesor v Gradcu, Leipzigu in Pragi, kjer je tudi končal svojo kariero. Češko glavno mesto je prav po njegovi zaslugi postalo svetovno središče slavistike.  | Foto: Wikimedia Commons Matija Murko (1861−1952), vpričo katerega je Trstenjak preklical svoje zmotne zgodovinske in jezikoslovne razlage, je bil eden največjih slovenskih jezikoslovcev v slovenski zgodovini, uveljavljen tudi v svetu. Doktoriral na Dunaju, se izpopolnjeval v Moskvi. Bil je univerzitetni profesor v Gradcu, Leipzigu in Pragi, kjer je tudi končal svojo kariero. Češko glavno mesto je prav po njegovi zaslugi postalo svetovno središče slavistike. Foto: Wikimedia Commons

Trstenjak je svoje zmotne teorije preklical, ko je bil star okoli sedemdeset let, torej okoli leta 1887 (nekateri dandanašnji zagovorniki venetske teorije sicer še vedno menijo, da Trstenjak v resnici sploh ni preklical svojih teorij).

Trstenjakovi starodavni Slavjani

Trstenjak je svoje teorije začel širiti leta 1853 (takrat je bil učitelj verouka na mariborski gimnaziji), ko so v Celovcu kot prilogo mesečniku Slovenske bčele natisnili njegovo 24 strani dolgo knjižico z naslovom Kdo so bili Ambidravi in kdo je sezidal starodavni mesti Virunum in Teurnia  Kelti ali Venedi? 

Gwyneth Paltrow Novice Katera globoka skrivnost povezuje Gwyneth Paltrow in Slovence?

V njej je trdil, da lahko le slovanščina oziroma slavjanščina, kot piše Trstenjak, razvozla jezikoslovne uganke v Zgornji Italiji, Iliriji, Noriku, Panoniji, Vindelikiji in drugih deželah. Slavjanski narod je, kot piše Trstenjak, že pred prihodom Keltov živel na velikem delu evropskega prostora.

Slavjani in Slovani

V 19. stoletju so na Slovenskem kot splošno ime za narode, ki govorijo slovanske jezike, po ruskem zgledu, sprva pogosto uporabljali izraz Slavjani. Pozneje se je bolj uveljavila prek Čehov prevzeta poljska beseda Slovan oziroma Slovani (izvirno poljsko Słowianin in Słowianie, češko Slovan in Slované). Tako je tudi Trstenjak v poznejših letih namesto Slavjani uporabljal pojem Slovani.

Oba pojma, Slavjani in Slovani, sta istopomenska pojma, ki ju razlikuje zgolj malce drugačna izgovarjava izrazov Slověni oziroma slověnski jezik, ki sta se uporabljala v povezavi s staro cerkveno slovanščino, prvim slovanskim knjižnim jezikom. Ta je najverjetneje nastal na podlagi govora Slovanov, ki so živeli v okolici Soluna. 

Trstenjakove zmote

Med Slavjane je tako Trstenjak prišteval naslednja antična ljudstva: Etruščane, Venete, Liburne, Tavriske, Japode, Norike, Karne, Ilire, Vende pri Vindoboni (današnji Dunaj), Ambidrave, Ambicile, Vinede ob Baltskem morju, Latobike ... Slavjani oziroma Slovani naj bi prišli tudi v današnjo francosko pokrajino Vendejo, ob Bodensko jezero in Vindelikijo ob bavarski reki Lech.

Franc oziroma Fran Miklošič (1813−1891), ki je bil leta 1864 zaradi svojih znanstvenih zaslug povišan v plemiča, je bil eden najboljših in najbolj znanih jezikoslovcev na svetu v 19. stoletju. Po smrti so na Dunaju po njem tudi poimenovali eno od mestnih ulic. Bil je nesporna jezikoslovna avtoriteta svojega časa in seveda ljubiteljski jezikoslovec, kot je bil Trstenjak, vpričo njegovih znanstvenih dognanj ni mogel dolgo vztrajati pri svojih domišljijskih jezikoslovnih razlagah. 
Prav Miklošičeve knjige je Trstenjak omenil v pogovoru z Murkom, v katerem se je odrekel svojim zmotam. | Foto: Wikimedia Commons Franc oziroma Fran Miklošič (1813−1891), ki je bil leta 1864 zaradi svojih znanstvenih zaslug povišan v plemiča, je bil eden najboljših in najbolj znanih jezikoslovcev na svetu v 19. stoletju. Po smrti so na Dunaju po njem tudi poimenovali eno od mestnih ulic. Bil je nesporna jezikoslovna avtoriteta svojega časa in seveda ljubiteljski jezikoslovec, kot je bil Trstenjak, vpričo njegovih znanstvenih dognanj ni mogel dolgo vztrajati pri svojih domišljijskih jezikoslovnih razlagah. Prav Miklošičeve knjige je Trstenjak omenil v pogovoru z Murkom, v katerem se je odrekel svojim zmotam. Foto: Wikimedia Commons

Seveda so te razlage zmotne. Za Etruščane zdaj vemo, da so bili neindoevropsko govoreče ljudstvo, severnojadranski Veneti pa so govorili jezik italo-keltskega tipa. Liburni oziroma vsaj del njih je govoril jezik, soroden venetščini. Noriki so bili galsko govoreče keltsko ljudstvo, prav tako Ambidravi in Ambicili (tudi Ambilini, Ambiliki/Ambilici).

Galski Ambidravi in Ambisonti

Etnična imena Ambidravi, Ambiliki in Ambisonti verjetno temeljijo na galskem predlogu ambi (iz praindoevropske besede ambhi), kar pomeni: okoli, okrog, ljudje, ki živijo na obeh straneh reke. Istega izvora je grška beseda amphi oziroma amfi (od tod pojem amfiteater).

Franc Miklošič Siol Plus Slovenski genij, ki je na Dunaju dobil svojo ulico

Ambidravi so torej ljudje, ki živijo ob reki Dravi, Ambilike (ambi-liki, tj. tisti, ki živijo okrog reke Like) oziroma Ambiline pa povezujejo z reko Ziljo in/ali bavarsko reko Lech (antična Lika?). Veliko bolj je verjetno, da so živeli v Ziljski dolini. Ambisonti naj bi živeli ob reki Soči ali ob zgornjem toku reke Salzach (antično ime za zgornji tok te reke je bilo Igonta, kar morda izvira iz Isonta).

Karni in Latobiki

Za Karne tudi vemo, da ne nosijo imena slovanskega izvora. Morda je njihovo ime keltsko in pomeni: ljudje, ki živijo v (skalnatih) gorah, lahko pa je njihovo ime izpeljano iz kakšnega drugega indoevropskega jezika. Karni so bili verjetno Kelti ali pa vsaj keltizirano ljudstvo.

Nesporno keltske Latobike je Trstenjak v svojih domišljijskih zgodovinskih razlagah oklical za Slovane. Latobiki so nekdaj živeli na današnjem Dolenjskem, v dolini reke Krke. V času rimskega imperija so se romanizirali. V rimskih časih je bila na kraju, kjer je danes Trebnje (na fotografiji Trebnje z okolico), naselbina z latinskim imenom Praetorium Latobicorum. Na območju naselja Drnovo, ki leži sredi Krškega polja, pa je bilo v rimskih časih mesto Neviodonum oziroma s polnim imenom Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. Obe naselbini sta propadli že pred prihodom Slovanov. Neviodonum (Newyodunon v keltskem izvirniku) je nesporno keltsko krajevno ime, saj dobesedno pomeni Nova utrdba (Nevio-donum oziroma Newyo-dunon). Krajevna imena, ki vsebujejo besedo donum (keltsko dunon ali dun), pogosto najdemo na območjih, kjer so živeli Kelti.  | Foto: Guliverimage Nesporno keltske Latobike je Trstenjak v svojih domišljijskih zgodovinskih razlagah oklical za Slovane. Latobiki so nekdaj živeli na današnjem Dolenjskem, v dolini reke Krke. V času rimskega imperija so se romanizirali. V rimskih časih je bila na kraju, kjer je danes Trebnje (na fotografiji Trebnje z okolico), naselbina z latinskim imenom Praetorium Latobicorum. Na območju naselja Drnovo, ki leži sredi Krškega polja, pa je bilo v rimskih časih mesto Neviodonum oziroma s polnim imenom Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. Obe naselbini sta propadli že pred prihodom Slovanov. Neviodonum (Newyodunon v keltskem izvirniku) je nesporno keltsko krajevno ime, saj dobesedno pomeni Nova utrdba (Nevio-donum oziroma Newyo-dunon). Krajevna imena, ki vsebujejo besedo donum (keltsko dunon ali dun), pogosto najdemo na območjih, kjer so živeli Kelti. Foto: Guliverimage

Imajo pa keltsko ime Latobiki, ki so živeli na današnjem Dolenjskem. Ime so najverjetneje dobili po keltskem bogu z imenom Latobios, kar nekateri keltologi prevajajo kot Besni napadalec (lato je bilo po keltsko bes, v valižanščini zdaj lawd, v stari irščini lath). V latinščini je njegovo ime zapisano kot Mars Latobius.

Vindobona in Vindeliki

Vendi, za katere Trstenjak pravi, da so zgradili Vindobono, današnjo avstrijsko prestolnico Dunaj, niso živeli ob Donavi. Vindobona je keltska beseda in pomeni dobesedno beli temelj ali belo podlago. Verjetno v prenesenem pomenu tudi belo mesto. Keltska oziroma galska beseda windo pomeni sijoč, svetel, bel. Ta beseda je tudi osnova imena pokrajine Vendeje in istoimenske reke ter keltskega antičnega ljudstva Vindelikov.

Zagreb Siol Plus Zasmehovani genij, ki je želel Zagreb narediti za slovensko mesto

Zgrešeno je tudi Trstenjakovo enačenje antičnih Arivatov (Arivates v v antičnih virih), ki so živeli nekje v Panoniji, s Hrvati, ter Seretov in Serapilov (Serretes in Serapilli) s Srbi. Sereti so verjetno prebivali v današnjem Medmurju in Prlekiji, Serapili pa južno od Ptuja.

Zmotno iskanje slovanskih prvin v venetščini

Trstenjak je pozneje med drugim izdal še knjigi Slovanski elementi v venetščini (leta 1874) in Slovanščina v romanščini (leta 1878). Umrl je februarja 1890 v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Trstenjak se je poleg ljubiteljskega ukvarjanja z etimologijo in zgodovino lotil tudi pisanja leposlovnih del. Bil je tudi pobudnik in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Glede na to, da so Nemci v Trstenjakovih časih na Slovence gledali zviška, je njegovo zatrjevanje, da so avstrijsko prestolnico Dunaj (antično Vindobono) ustanovili Slovani, verjetno Nemce zelo zbodlo. V resnici so Vindobono ustanovili Kelti, naselbina ima tudi keltsko ime. Keltska beseda bona (temelj, podlaga) je med drugim tudi v imenih antičnih rimskih mest na keltskem etničnem ozemlju, kot so Augustobona (danes Troyes v francoski pokrajini Šampanji), Iuliobona (danes Lillebonne v Normandiji) in Ratisbona (danes Regensburg v Nemčiji).  | Foto: Guliverimage Glede na to, da so Nemci v Trstenjakovih časih na Slovence gledali zviška, je njegovo zatrjevanje, da so avstrijsko prestolnico Dunaj (antično Vindobono) ustanovili Slovani, verjetno Nemce zelo zbodlo. V resnici so Vindobono ustanovili Kelti, naselbina ima tudi keltsko ime. Keltska beseda bona (temelj, podlaga) je med drugim tudi v imenih antičnih rimskih mest na keltskem etničnem ozemlju, kot so Augustobona (danes Troyes v francoski pokrajini Šampanji), Iuliobona (danes Lillebonne v Normandiji) in Ratisbona (danes Regensburg v Nemčiji). Foto: Guliverimage

"Njegova številna, največkrat psevdoznanstvena, romantično entuziastična razpravljanja, v katerih se poleg liričnih digresij tu in tam zasveti tudi iskrica resnice, vzbujajo občudovanje in obžalovanje obenem: prizadevanje sina ogroženega ljudstva, ki si ni moglo ali si ni upalo izbojevati narodnih pravic z revolucijo, ker bi utonilo v njej, a tudi ne s parlamentarizmom, ker bi bili in so tudi bili njegovi zastopniki vedno preglasovani. Trstenjak pa se je vendarle razvijal pod vplivom neusmiljene kritike in neutrudnega iskanja iz golega fantasta v bolj ali manj upoštevanja vrednega znanstvenega diletanta."

Slovenski literarni zgodovinar Anton Slodnjak o Trstenjaku (vir: spletna Slovenska biografija)

V čem se Trstenjak razlikuje od Šavlija

Trstenjak je bil panslovansko, tj. vseslovansko usmerjen. Slovence je štel za nedvoumen in neločljiv del Slovanov. To ga precej razlikuje od avtorjev venetske teorije iz osemdesetih let preteklega stoletja, zlasti od Jožka Šavlija in Ivana Tomažiča, ki sta Slovence (in zahodne Slovane) videla kot nekaj drugačnega od vzhodnih in balkanskih Slovanov.

Johannes Krause Novice Bo ta mož leta 2026 razkril veliko slovensko skrivnost?

Slovenci smo prvi pravi domači znanstveni pogled na svojo zgodovino dobili z zgodovinarjem Francem Kosom iz Selc, ki je leta 1881 doktoriral iz zgodovine na Dunaju. Kos je leta 1902 oziroma 1903 izdal prvo v nizu knjig zgodovinskih virov in njihove razlage z naslovom Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, in sicer za obdobje od leta 501 do leta 800.

Znanstveno zgodovinopisje v okviru katoliškega tabora

Kosovo Gradivo je izšlo pri Leonovi družbi. To je bilo katoliško znanstveno društvo, ki je bilo ustanovljeno v Ljubljani na priporočilo papeža Leona XIII. Knjigo je natisnila Katoliška tiskarna. Gre torej za ustanove, ki so delovale pod okriljem Katoliške narodne stranke, ki se je leta 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko (SLS).

Franc Kos (1853−1924) je ostro zavračal avtohtonistične teorije, ki jih je velik del svojega življenja zagovarjal Trstenjak. Delo Franca Kosa je nadaljeval njegov sin Milko Kos (ta je med drugim napisal uvod v peto knjigo Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku). Njegov drugi sin, Gojmir Anton Kos, je postal slikar.  | Foto: Wikimedia Commons Franc Kos (1853−1924) je ostro zavračal avtohtonistične teorije, ki jih je velik del svojega življenja zagovarjal Trstenjak. Delo Franca Kosa je nadaljeval njegov sin Milko Kos (ta je med drugim napisal uvod v peto knjigo Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku). Njegov drugi sin, Gojmir Anton Kos, je postal slikar. Foto: Wikimedia Commons

Kos v Gradivu (pozneje so izšle še štiri knjige iz tega niza, zadnja leta 1928) med drugim uporablja naslednje pojme: Slovani, Slověni, Anti in Slovenci. Pojem Slovani uporablja kot skupno splošno ime za Slověne (Sklabenoi ali Sclaveni v zgodnjesrednjeveških virih) in Ante.

Kos o prvotni domovini Slovanov

Kot poudarja Kos, Slověnov ne smemo zamenjevati z današnjimi Slovenci. Slovenci smo bili po njegovi razlagi le del Slověnov (poznejši slovenski zgodovinarji so pojem Slověni opuščali in uporabljali le pojem Slovani).

Vele Srakane in Male Srakane Novice Kako je slovenski hudič prišel na samotni hrvaški otok

Kos je seveda kot resen znanstvenik prvotno domovino Slovanov postavljal na območje vzhodne Evrope, severovzhodno od Karpatov, od koder so se pozneje selili proti zahodu in jugu.

Pod svobodnim soncem

Kosovo znanstveno delo je bilo temelj, na katerem so potem gradili drugi slovenski zgodovinarji. Med Slovenci je Kosove znanstvene ugotovitve z malce dodatne domišljije in na poljuden način širil duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar z romanom Pod svobodnim soncem. Roman je kot podlistek izhajal v letih 1906 in 1907, leta 1912 pa je izšel v knjižni obliki.

Fran Saleški Finžgar (1871−1962) je najbolj znan po svojem delu Pod svobodnim soncem, ki se dogaja v 6. stoletju, v času slovanskih selitev in spopadov Slovanov z Bizancem. | Foto: Wikimedia Commons Fran Saleški Finžgar (1871−1962) je najbolj znan po svojem delu Pod svobodnim soncem, ki se dogaja v 6. stoletju, v času slovanskih selitev in spopadov Slovanov z Bizancem. Foto: Wikimedia Commons

Viri:

Igor Grdina, Smrt najpoštenejšega rodoljuba, v: Slovenska kronika XIX. stoletja: 1884−1899, str. 141−142.

Igor Grdina, Promocija sub auspiciis imperatoris, v: Slovenska kronika XIX. stoletja: 1884−1899, str. 50.

Davorin Trstenjak, Kdo so bili Ambidravi in kdo je sezidal starodavni mesti Virunum in Teurnia − Kelti ali Venedi?

Anton Slodnjak, Trstenjak, Davorin (1817−1890), v: Slovenski biografski leksikon, 12. zvezek (objavljeno tudi na spletni strani Slovenska biografija).

Ernst Bruckmüller, Avstrijska zgodovina.

Luka Repanšek, Keltska dediščina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora.

Dunaj Novice Mračne skrivnosti, ki jih skrivajo naši očarljivi sosedje Otrok Novice Skrivnostni tujec, ki je iz preteklosti prišel med Slovence Svetlolaska Novice Razkrite skrivnosti o mrtvi svetlolasi najstnici Čreda konj Novice Skrivnostno ljudstvo, ki je z revolucionarnim orožjem spremenilo človeško zgodovino Josip Broz-Tito in Nikita Hruščov Novice Razkrita Titova velika slovenska skrivnost

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin