Ponedeljek, 9. 2. 2026, 19.54
3 tedne, 5 dni
Iz Latinske Amerike prihaja sporočilo za Slovenijo. Ni prijetno.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,62
Glede na nominalni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca je Argentina na 71. mestu na svetu. To je daleč za Slovenijo, ki je na 33. mestu. V primerjavi s Slovenijo je Argentina t. i. propadla država in vprašanje je, ali lahko Javier Milei – tudi s pomočjo ameriškega denarja – Argentino potisne navzgor po lestvici.
Latinska Amerika je bila od samega začetka znotraj svetovnega gospodarstva obrobje – bolj ali manj le vir surovin za imperialne metropole in jedrne države svetovnega gospodarstva. Nobena od latinskoameriških držav nikoli ni postala resnična gospodarsko-tehnološka ali vojaško-geopolitična svetovna velesila in nič ne kaže, da se bo to zgodilo v bližnji prihodnosti. Še več, te države so zdaj brez dvoma revnejše od evropskih držav. Kljub temu so bili v razvitem delu sveta, tudi v Sloveniji, od 50. let preteklega stoletja nekateri prepričani, da bo revna in gospodarsko nerazvita Latinska Amerika dala skorajda nekakšne odrešenike človeštva. Najprej so politični mesije prihajali z levice (Fidel Castro, Che Guevara, Evo Morales in Hugo Chavez), zadnja leta pa politično mesijo nekateri vidijo v desničarskem šovmenu z motorno žago Javierju Mileiu.
V 50. letih je zasijala politična zvezda kubanskega revolucionarja Fidela Castra, ki je vrgel z oblasti desničarsko diktaturo, da bi na koncu vzpostavil novo, tokrat komunistično diktaturo. Kmalu je ikona latinskoameriškega komunizma postal Castrov argentinski soborec Che Guevara.
Mesije z levice
Komunistična oblast na Kubi se je ohranila, a je Che Guevarov poskus izvoza komunistične revolucije v druge dele Latinske Amerike klavrno spodletel (leta 1967 so ga ubili v Boliviji). Che Guevara je kljub temu ali morda prav zato postal ikona za številne revolucionarje, njegov obraz pa je v desetletjih po njegovi smrti postal skorajda blagovna znamka.
Pred desetletji sta na svetovni politični oder stopila Hugo Chavez v Venezueli in Evo Morales v Boliviji. Chavez, politični šovmen latinskoameriške levice, je umrl leta 2013. Njegovega naslednika Nicolasa Madura so letos dobesedno odnesli z oblasti Američani.
Morales, prvi bolivijski predsednik iz vrst Indijancev oziroma staroselcev, je vladal med letoma 2006 in 2019. Na njegovi prisegi je bil tudi tedanji slovenski predsednik Janez Drnovšek.
Mesije z desnice
V zadnjih letih se je v Latinski Ameriki zgodila nekakšna desna protirevolucija. Med letoma 2019 in 2023 je v Braziliji vladal brazilski Trump Jair Bolsonaro, leta 2023 je v Argentini predsednik postal Javier Milei, sosednjemu Čilu pa bo od marca predsednikoval novoizvoljeni Jose Antonio Kast (njegov oče je bil nemški častnik in nacist).
Argentinski komunistični revolucionar Che Guevara je za levico postal nekakšen mesija.
Za zdaj nobenemu levemu ali desnemu latinskoameriškemu političnemu odrešeniku ni uspelo iz svoje države narediti kakšne velike zgodbe o uspehu.
Zakaj je Latinska Amerika revna?
Zato je na mestu vprašanje, zakaj so latinskoameriške države revnejše in gospodarsko bolj zaostale od obeh severnoameriških držav (ZDA in Kanada), pa od velike večine evropskih držav (tudi od Slovenije), od Avstralije, Nove Zelandije, Singapurja in daljnovzhodnih držav (Japonska, Južna Koreja ...)?
Ta del sveta – Latinska Amerika – je bil znotraj sistema svetovnega gospodarstva, ki se je vzpostavil v obdobju kolonializma in evropskih imperijev, vedno zgolj obrobje: vir surovin (bombaž, kava ...) in kovin (srebro, zlato ...). Pozneje so nekatere latinskoameriške države svet zalagale z žitom in mesom (npr. Argentina).
Tudi v trgovinskem sporazumu med državami Mercosur (Argentina, Urugvaj, Brazilija in Paragvaj) in EU imajo južnoameriške države vlogo virov surovin in hrane (zato nad sporazumom niso navdušeni evropski kmetje, zlasti pa Francija in Italija).
Latinska Amerika kot obrobje Zahoda
Latinskoameriške države so se v 19. stoletju politično osamosvojile od Španije oziroma Portugalske (Brazilija), a kmalu postale gospodarsko in politično odvisne od Velike Britanije in ZDA.
Argentinski ekonomist Raul Prebisch (na fotografiji za govornico) je po drugi svetovni vojni razvil ekonomsko teorijo odvisnosti in trdil, da mora Argentina razviti lastno industrijo s pomočjo protekcionizma.
Številne latinsko- oziroma južnoameriške države so v 19. stoletju postale gospodarske polkolonije britanskega imperija (to velja npr. za Argentino in Urugvaj). Dediščina velikega vpliva Britancev je tudi nogomet, najbolj priljubljen šport v Latinski Ameriki (tam, kjer so imeli večji vpliv Američani, se je uveljavil bejzbol).
Američani so vzpostavili zlasti velik vpliv na območju Karibov (leta 1898 so z vojno proti Špancem prevzeli nadzor na Kubo in ga ohranili do Castrove kubanske revolucije leta 1959) in Srednje Amerike.
Banana republike v Srednji Ameriki
Zelo pomemben vpliv so imele zasebne ameriške korporacije, ki so iz srednjeameriških držav uvažale banane in so po potrebi tudi izvajale državne udare: od tod ime banana republika za nekatere srednjeameriške države (npr. Honduras ali Kostariko). Nedavna ameriška akcija v Venezueli zgolj sledi tej tradiciji vpletanja in nadzora nad državami ob Karibskem morju.
Naftni razcvet v Venezueli
V 20. stoletju je vzpon doživela Venezuela. Spet zaradi naravnega bogastva – nafte, ki so jo začeli črpati v prvih desetletjih 20. stoletja. Leta 1928 je Venezuela postala celo največja izvoznica nafte na svetu. Venezuela je bila v 50. letih pobudnica ustanovitve organizacije Opec.
Že v 70. letih so se začeli koraki za podržavljanje naftne industrije (nastala je državna PDVSA), obenem pa je začela država izvajati politiko nadomeščanja uvoza. Politika nadomeščanja uvoza (uvozna substitucija) je gospodarska politika, ko skuša država s protekcionizmom (tj. z ovirami za uvoz tujih industrijskih izdelkov) zgraditi domačo industrijo, da ne bi bila več odvisna od uvoza iz industrializiranih držav. Ta politika Venezueli ni prinesla razcveta.
Politika nadomeščanja uvoza
Ta politika dejansko ni bila venezuelska, ampak argentinska iznajdba: nekdaj vpliven argentinski ekonomist nemškega rodu Raul Prebisch je namreč trdil, da lahko obrobne države, izvoznice kmetijskih pridelkov in surovin, postanejo gospodarsko neodvisne od najbolj razvitih držav, če protekcionistično omejijo uvoz industrijskih izdelkov in razvijejo lastno industrijo.
Argentina je med 60. leti 19. stoletja in 20. leti 20. stoletja doživela velik gospodarski razcvet, ko je v Veliko Britanijo izvažala goveje meso in žito. Težave so prišle po vzponu ZDA, ki niso uvažale žita in govejega mesa, ampak so ga izvažale. Po drugi svetovni vojni je Juan Peron (na fotografiji) želel industrializirati Argentino s pomočjo protekcionizma, a to ni ustavilo argentinskega gospodarskega nazadovanja.
Toda ta politika nadomeščanja uvoza tako kot Venezueli tudi Argentini ni prinesla napredka, ampak jo je namesto v gospodarsko neodvisnost pripeljala na pot nazadovanja, saj jo je gradnja industrije, ki ni vpeta v svetovni trg, osiromašila (podobno se je zgodilo argentinski sosedi Urugvaju, ki je pred drugo svetovno vojno veljala za južnoameriško Švico).
Uspehi izvozno usmerjenih daljnovzhodnih držav
Na drugi strani so se daljnovzhodne države (Japonska, Južna Koreja, Tajvan, Kitajska …) namesto za nadomeščanje uvoza odločile za izvozno usmerjena gospodarstva. Najprej so za svetovni trg izdelovale poceni izdelke, ki jih je preprosto izdelati (igrače, oblačila in obutev), nato pa se počasi lotevale vse dražjih in tehnološko zahtevnih izdelkov (elektronika, avtomobili …).
Latinska Amerika postaja obrobje Kitajske
Zdaj latinskoameriške države postajajo vse bolj obrobje novega središča: Kitajske. Kitajska je trenutno največja trgovinska partnerica Južne Amerike in druga največja za Latinsko Ameriko kot celoto, takoj za ZDA.
Menjava je spet podobna kot že stoletja prej: latinskoameriške surovine in hrana za industrijske izdelke. Glavni izvoz Latinske Amerike na Kitajsko namreč predstavljajo soja in druga zelenjava, živalski proizvodi, baker, nafta in druge surovine, ki jih Kitajska potrebuje za spodbujanje industrijskega razvoja.
Latinska Amerika ne more biti zgled za Slovenijo
Glede na to, kako velika razlika je v gospodarski razvitosti oziroma stopnji nominalnega ali realnega bruto domačega proizvoda (BDP) med Slovenijo in latinskoameriškimi državami (če odštejemo nekatere otoške karibske davčne in/ali turistične paradiže), ni treba, da si katerokoli latinskoameriško državo jemljemo za zgled.
Zanimivo je, da Milei skuša pospešiti argentinsko gospodarstvo z zmanjšanjem trgovinskih ovir, Donald Trump pa skuša ponovno industrializirati ZDA s povečevanjem trgovinskih ovir – torej Trump uvaja nekakšno ameriško različico nadomeščanja uvoza.
Slovenija je imela leta 2025 po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) nominalni BDP na prebivalca 37.178 dolarjev (31.209 evrov), kar nas je uvrstilo na 33. mesto na svetu.
Nekdanja britanska kolonija na prvem mestu
Med južnoameriškimi državami je najvišje z nafto bogata Gvajana (ki jo strogo gledano težko imenujemo latinskoameriška država, ker je nekdanja britanska kolonija in ima za uradni jezik angleščino), ki je imela leta 2025 BDP na prebivalca 31.378 dolarjev oziroma 26.340 evrov. Je pa v Gvajani leta 2017 pod pragom revščine menda živelo kar 41 odstotkov prebivalstva, kar kaže, da je bogastvo države zelo neenakomerno porazdeljeno. Gvajana je na lestvici nominalnega BDP na prebivalca na 41. mestu.
Na 52. mestu je Urugvaj, na 53. mestu Kuba, na 59. Panama, na 62. Kostarika, šele na 66. mestu Čile (nominalni BDP na prebivalca je leta 2025 znašal 17.181 dolarjev oziroma 14.422 evrov). Na 71. mestu je Argentina, kjer je nominalni BDP na prebivalca leta 2025 znašal 14.359 dolarjev oziroma 12.054 evrov. Mehika je na 73. mestu, Brazilija na 82., Peru na 89., Kolumbija na 93., Belize na 97., Ekvador na 99., Surinam (nekdanja nizozemska kolonija) na 103., Paragvaj na 105., Gvatemala na 107., Salvador na 114., Bolivija na 124., Honduras na 133., Venezuela na 137. in Nikaragva na 139. mestu.
Pridigarji iz Latinske Amerike
Južna in Latinska Amerika glede na svojo preteklost tako nista del sveta, od koder bodo prišli mesije, ki bi reševali Slovenijo. Ne z desnice ne z levice. Težko je med drugim resno jemati čilskega ekonomista nemškega rodu Alexa Kaiserja, ki kot kakšen mesija rad svetuje Sloveniji, čeprav prihaja iz države, ki ima več kot dvakrat manjši nominalni BDP na prebivalca kot Slovenija.
Kaiser je prve nasvete Sloveniji dajal že leta 2012, ko je med drugim v intervjuju za revijo Reporter napovedoval, da bo evro propadel v od petih do desetih letih (ta napoved se ni uresničila) in da bo Slovenija, če bo vztrajala pri evru, imela visoko brezposelnost, doživela hude socialne pretrese in bo gospodarsko nazadovala (nič od tega se ni uresničilo).
