Tadej Pogačar
Ponedeljek, 25. 5. 2026, 18.13
1 mesec, 2 tedna
Pogačarjeva skrivnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,44
Da je priimek Pogačar izpeljan iz besede pogače, je jasno, da pa je sama beseda pogača izpeljana iz poznolatinske besede focacia (v sodobni knjižni italijanščini zdaj focaccia – fokača) je manj znano. Beseda je morala biti iz enega od romanskih jezikov prevzeta dokaj zgodaj, še preden je slovenščina poznala glas f.
Besede v slovenskem jeziku, ki se začnejo na črko oziroma glas f, so v veliki večini, če ne celo vse, izvirno tujega izvora. Razlog je v tem, da praslovanščina ni poznala glasu f, ta glas se je v slovanskih jezikih razvil šele pozneje – v slovenščini šele verjetno v 11. stoletju. Glas f so naši slovanski predniki predtem slišali kot glas p ali b. Tako so nastale izposojene besede, kot so pogača, post, boter, barva, ubogati ...
Beseda pogača, iz katere je izpeljan tudi slovenski priimek Pogačar, je prevzeta iz romanske besede, ki se je verjetno glasila fogača. Ta beseda se je oblikovala iz poznolatinske besede focacia, ta pa je izpeljena iz latinske besede focus (izg. fokus), kar pomeni ogenj, ognjišče. Focacia je najprej pomenila na ognjišču pečen kruh. V tržaški italijanščini je focacia postala fogaza, v knjižni italijanščini pa focaccia (v pomenu ploščat in kvašen kruh).
Boter in foter ter barva in farba
Beseda boter se je razvila iz bavarske besede gifatero oziroma fatero, in sicer že pred 9. stoletjem (verjetno med letoma 750 in 800). Pozneje smo Slovenci, ko smo že poznali glas f, iz bavarske nemščine prevzeli tudi pogovorno besedo foter/fotr. Besedi boter in foter sta torej sopomenki, prevzeti v različnem časovnem obdobju.
Iz nemščine so prevzete tudi post (fasten), pila (iz staronemške besede fila), ponev (staronemško pfanna, sodobno pfanne), ubogati (iz folgen, kar pomeni slediti) in pop (nem. pfaff/pfaffe, staronemško pfaffo za duhovnika). Tudi barva (nekoč pisano tudi barba) je prevzeta iz nemške besede farbe/varwe.
Bistrica in Feistritz
Velja tudi obratno: slovenske besede, ki se začnejo na glas b, so Nemci oziroma Bavarci prevzeli z glasom f/v, o čemer nam pričajo nemška krajevna imena izvirno slovenskih krajev v Avstriji. Bistrica je tako postala Fistritz (pozneje Feistritz), Ribnica pa Rifnitz (pozneje Reifnitz), Beljak je postal Villach (izg. Filah), Breže pa Friesach.
V pogovornem jeziku je znana tudi beseda britof za pokopališče. V nemščini je to zdaj friedhof. Slovenci je nismo prevzeli pred 11. stoletjem, ker bi imela sicer obliko britob, ampak smo jo prevzeli (verjetno pred letom 1100), ko je imela v nemščini srednjevisokonemško obliko vrīthof (starejša, staronemška oblika je bila frīthof), slovenski jezik pa je že poznal glas f, ki je bil na koncu besede, zaradi česar je v slovenščini dobila pozneje obliko britof.
Izposojenke z glasom f
V približno istem obdobju kot britof oziroma malo pozneje (verjetno med letoma 1100 in 1200) so v slovenščino prišle izposojenke iz bavarske srednjevisoknemščine, kot so birt (iz wirt), basati (iz vazzen, zdaj v sodobni nemščini fassen), bakla (iz vackel, zdaj fackel), birma (iz virmen, zdaj firmen) ...
Potem ko je slovenščina dobila glas f, so v slovenski jezik prišle tudi izposojene besede, kot so fant, škof, škaf, krof, grof, figa, fajfa, fižol, pa tudi pogovorne besede, kot so flaša (obstaja tudi starejša, zdaj narečna oblika blaška), farba, fejst, žajfa, firbec, fara, froci, frdaman, foter, flek (narečno starejše blek), flika, luft, fajmošter, fara, farovž, flancati, fasati, fentati, futrati ...
Glavni viri za članek:
Marc L. Greenberg, Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika, Maribor 2002.
Greenberg nastanek glasu f v slovenščini za inovacijo 11. stoletja.
Matej Šekli, Relativna in absolutna kronologija (bavarsko)staro- in -srednjevisokonemških izposojenk v slovenščini, v: Jezikoslovni zapiski, 2020.
Šekli prevzem določenih besed z glasom f, kot so škof in škaf postavlja med približno letoma 800 do 1000. Torej naj bi imela stara slovenščina glas f že pred 11. stoletjem.
Šekli izposojo besede britof postavlja do okoli leta 1100.
Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar
