Petek, 6. 3. 2026, 17.57
3 tedne, 6 dni
Ali iz Romunije prihaja velika nevarnost? To je znano.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,12
Romuni so prepričani, da so neposredni potomci romaniziranih Dačanov in da že tisočletja nepretrgoma živijo na območju današnje Romunije. Znanost ugotavlja ravno nasprotno: romunska etnogeneza se je v resnici zgodila v osrčju Balkana južno od Donave, šele stoletja pozneje – po letu 1000 ali morda celo pozneje – so Romuni oziroma Vlahi, kot so jim rekli Slovani, poselili območje današnje Romunije. Na simbolični fotografiji vidimo Romunko, ki navija za romunsko nogometno reprezentanco.
V slovenskih zgodovinskih in arheoloških krogih so v zadnjih letih postale dokaj vplivne teze romunsko-ameriškega arheologa Florina Curte o Slovanih. Te temeljijo na z romunskim nacionalizmom prežeto psevdozgodovinsko teorijo dako-rimske kontinuitete. Kljub temu so se uveljavile na Zahodu, ker so voda na mlin ideološko motiviranim tezam o selitvah Slovanov kot zgolj o selitvi maloštevilnih slovanskih skupin. Te teze so doživele velik udarec v zadnjih letih, ko je arheogenetska znanost dokazala, da je bila selitev Slovanov množična in da je bila njena posledica skoraj popolna zamenjava prebivalstva v nekaterih delih Evrope.
Marca 1990 so v romunskem mestu Targu Mures (madžarsko Marosvasarhely) izbruhnili spopadi med tamkajšnjimi Romuni in Madžari. Spopade so zanetile skupine alkoholiziranih Romunov z napadi na trgovine, ki so imele dvojezične napise (poleg romunščine tudi v madžarščini). V pomoč romunskim napadalcem so prišli tudi Romuni iz bližnjih vasi. Spopadi so na koncu zahtevali življenja petih ljudi, okoli tristo je bilo ranjenih.
Polemika o tem, kdo je prišel prvi
Ti dogodki, znani tudi kot črni marec, ki so se zgodili kmalu po koncu komunističnega režima v Romuniji, so pokazali, kako napeti so lahko odnosi med Romuni in Madžari v Transilvaniji, tj. na območju Romunije, ki je bila pred prvo svetovno del Ogrske.
Pri polemikah, komu pripada Transilvanija, ima pomembno, če ne celo osrednjo vlogo zgodovinopisje. Medtem ko Madžari trdijo, da so na območje Transilvanije Madžari prišli pred Romuni, Romuni trdijo ravno obratno in zagovarjajo t. i. teorijo dako-rimske kontinuitete (tudi dako-romunske kontinuitete).
Romuni kot potomci Dačanov? Ni dokazov za to.
Po tej teoriji so Romuni na območju Transilvanije in tudi velikega dela preostale današnje Romunije potomci Dačanov, ki so v času rimske zasedbe antične Dakije med letoma 106 in 271–275 našega štetja prevzeli latinski jezik.
Na zemljevidu vidimo rdečkasto obarvano območje, ki naj bi prikazovalo območje, kjer naj bi se od 4. do 7. stoletja govorila latinščina – jezik, iz katerega so se razvili vsi romanski jeziki, vključno z romunščino. Vatra straromana dobesedno pomeni starorimska ognjišča oziroma smiselno prevedeno starodavna rimska (romanska) domovina. V resnici se latinski jezik ni nikoli uveljavil na območju Dakije severno od Donave, ki je bil pod rimsko oblastjo okoli 170 let. Šele v zadnjih stoletjih je sledila jezikovna romanizacija Balkana južno od Donave, kjer so takrat živeli tudi predniki današnjih Romunov. Kot zanimivost: vatra (ogenj, ognjišče) je verjetno beseda albanskega izvora, ki so jo pozneje prevzeli tudi romansko govoreči Vlahi ter nekateri slovanski narodi.
A teorija dako-rimske kontinuitete je zmotna. Zgodovinski viri, še zlasti pa jezikovne analize, kažejo, da v času rimske province Dakije ni prišlo do jezikovne romanizacije tamkajšnjega prebivalstva in da je v resnici do etnogeneze današnjih Romunov prišlo v zadnjih stoletjih rimskega imperija na območju južno od Donave – v osrčju Balkana (verjetno na območju današnje južne Srbije, Makedonije in vzhodne Bolgarije).
Romunska etnogeneza južno od Donave
Romuni so v veliki meri potomci zgodnjesrednjeveških romansko govorečih prebivalcev Balkana južno od Donave, ki so v času preseljevanja ljudstev postali pastirski nomadi (ter tudi asimilirali del slovanskih prišlekov, ki so se oprijeli nomadskega pastirstva) in se šele v poznejših stoletjih preselili na območjih današnje Romunije in Moldavije (pa tudi proti zahodu vse do Istre). Slovani so jim rekli Vlahi.
Na tradiciji romunske psevdozgodovinske dako-rimske kontinuitete, pa tudi na izročilih romunskega protislovanskega in protimadžarskega nacionalizma temeljijo tudi teze znanega romunskega arheologa Florina Curta.
Curta in domišljijska dako-rimska kontinuiteta
Leta 1965 rojeni Curta, ki je v svojih mladih letih lahko s pomočjo medijev opazoval spopade med Madžari in Romuni Targu Muresu ali še hujše spopade med romunsko govorečimi Moldavci in Slovani iz Pridnestrja ob in po razpadu Sovjetske zveze, je pozneje odšel v ZDA in se tam uveljavil.
Arheogenetske znanstvene študije ugotavljajo, da je v genetskem naboru današnje romunske populacije do 55 odstotkov slovanskega genetskega porekla. Drugi največji delež (24,6 odstotka) v romunskem genetskem naboru predstavlja genetsko poreklo prebivalcev današnje Bolgarije iz zgodnje železne dobe. To je morda genetski dokaz, da je do romunske etnogeneze prišlo južno od Donave na območju današnje vzhodne Srbije, zahodne Bolgarije in Makedonije. V genetskem naboru današnjih Romunov so svoj odtis pustili tudi prebivalci Anatolije, ki so se na Balkan priselili ali v času rimskega cesarstva (8,6 odstotka) ali v času Otomanskega cesarstva (11,4 odstotka). Na fotografiji: črni del krogov kaže slovansko genetsko poreklo v genetskem naboru današnjih balkanskih populacij.
Curta seveda zagovarja dako-rimsko teorijo, saj trdi, da ni dokazov o množičnih selitvah Romunov oziroma Vlahov z območja južno od Donave v današnjo Romunijo.
Curtove zmotne teze o Slovanih
Besedno spretni in tudi duhoviti Curta je postal v znanstvenih krogih najbolj znan s svojimi teorijami o Slovanih, kjer je v slogu teorij ameriškega zgodovinarja ukrajinskega rodu Omeljana Pritsaka nasprotoval teorijam o množičnih selitvah Slovanov. Pri slavizaciji velikega dela Evrope naj bi šlo le za širjenje slovanskega jezika.
Poenostavljeno povedano: za Curta so današnji slovanski narodi v jugovzhodni Evropi le nekakšni potomci romaniziranih staroselcev, ki so pozneje prevzeli slovanski jezik. Z malce šaljivim podtonom bi jim lahko rekli slovansko govoreči Romuni.
Zmotna teza o Slovanih kot bizantinski izmišljiji
Še več, Curta celo dvomi o uveljavljenih teorijah o razvoju praslovanskega jezika, pradomovino Slovanov postavlja v današnjo Romunijo, Slovane pa vidi kot nekakšen domišljijski produkt bizantinskih zgodovinarjev oziroma Bizantincev od 6. stoletja naprej. V resnici naj bi bili Slovani le zlitje etnij, ki so živele na spodnji Donavi in naj ne bi imele lastne slovanske identitete. Bizantinski avtorji so si Slovane po mnenju Curte "izmislili" kot kolektivno identiteto za raznolike, ločene skupine, ki so plenile območje južno od meje na Donavi.
Preden so Rimljani zasedli Dakijo, tj. območje, ki je pokrivalo velik del današnje Romunije, so na tem prostoru živeli Dačani, indoevropsko ljudstvo, ki je bilo sorodno Tračanom – ti so živeli na območju današnje Bolgarije. Ker so Romuni (zmotno) prepričani, da so potomci Dačanov, je to antično ljudstvo pomemben del njihove nacionalne identitete. Na fotografiji vidimo izklesani obraz zadnjega dačanskega kralja Decebala v skali nad reko Donavo na meji s Srbijo. Rimski cesar Trajan je leta 106 premagal Decebala in zasedel Dakijo oziroma del nje. Zaradi pritiska germanskih ljudstev, kot so Goti, so se Rimljani v letih 271–275 umaknili iz Dakije ter južno od Donave ustanovili novo provinco z imenom Dakija.
V resnici Slovani niso bili le zgolj domišljijski produkt bizantinskih zgodovinarjev oziroma Bizantincev, ampak realna skupnost – etnija z lastno identiteto. Le tako si lahko razlagamo vire bizantinskega zgodovinarja Prokopija o spopadih Slovanov in Antov (približno med letoma 533 in 545), pri čemer sta obe skupini govorili isti jezik. Za spopad med njima je nujno, da so eni imeli slovansko, drugi pa antsko etnično identiteto.
Dokaz slovanske samoidentifikacije v viru iz 6. stoletja
Prvo pričevanje Slovanov o lastni identiteti najdemo pri bizantinskem zgodovinarju Teofilaktu Simokati, kjer skupina treh Slovanov, ki so okoli leta 591 prišli na območje bizantinskega cesarstva z območja daleč od spodnje Donave (menda iz krajev blizu Baltskega morja), na vprašanje bizantinskega cesarja Mavricija, kaj so po rodu oziroma kateri etniji/narodu pripadajo, odgovorijo, da so Slovani (Sklavinoj v grščini, najverjetneje Slawēnaj v takratni praslovanščini). Torej gre za očiten primer slovanske samoidentifikacije.
Tudi ne držijo trditve Curte in njegovih privržencev, da se je slovanski etnonim sprva najverjetneje širil kot zunanja oznaka.
Slawēnaj (Slovani) kot etnično-jezikovna samooznaka
Etnonim, ki se je v praslovanščini glasil Slawēnaj (to pomeni: ljudje, ki govorijo razumljiv jezik oziroma ljudje, ki znajo govoriti), pozneje, v obdobju splošne slovanščine pa se je preoblikoval v etnonim Slověni (v slovenščini pa pozneje razvil v etnonim Slovenci), je samooznaka.
Na zemljevidu vidimo deleže slovanskega genetskega porekla med današnjimi populacijami srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Slovani so se iz svoje pradomovine na območju današnje Belorusije ter osrednje in severne Ukrajine začeli seliti proti spodnji Donavi kmalu po letu 500. Na območju Balkana južno od Donave so se slovanske populacije prepletale z romansko govorečimi pastirskimi staroselci (Vlah), tako da imajo zdaj slovansko govoreče balkanske populacije v svojem genetskem naboru gene romaniziranih staroselcev, Romuni in Albanci pa gene slovanskih naseljencev.
Na drugi strani je zunanja oznaka za Slovane pragermanski Winidoz, iz katere sta se pozneje v nemščini razvili oznaki Windisch oziroma Wenden.
Zakaj je Zahod sprejel romunsko psevdozgodovinsko teorijo?
Seveda se postavlja vprašanje, kako se je lahko romunska psevdozgodovinska teorija o dako-rimski kontinuiteti (ki je na ravni prav tako psevdozgodovinske venetske teorije o izvoru Slovencev) tako zelo uveljavila v zgodovinskih oziroma znanstvenih krogih na Zahodu.
Za to je več razlogov. Prvi je, da je Curta zelo spreten pri širjenju svojih zamisli, čeprav je po lastnih besedah desno usmerjen, pri polemikah s svojimi nasprotniki zvito uporablja tudi besednjak levice (npr. madžarskim znanstvenikom, na primer Istvanu Vasaryju, ki zagovarjajo poznejšo priselitev Romunov v Transilvaniji, očita orientalizem, torej stereotipno vzvišano gledanje zahodnjakov na vzhodnjake).
Zmotne zahodnoevropske teze o maloštevilnih selitvah
Drugi razlog je, da mu pri širjenju tez zelo pomaga dejstvo, da so se na Zahodu v zadnjih desetletjih, še zlasti v arheologiji, uveljavile zmotne teze o le maloštevilnih selitvah v t. i. obdobju selitev narodov.
V arheologiji je bil v zadnjih desetletjih močan trend zanikanja množičnih selitev v času t. i. selitve narodov. Curta, ki je arheolog, je rad trdil, da ni bilo ne množične selitve Slovanov ne množične selitve Romunov (Vlahov) z Balkanskega polotoka na območje današnje Romunije (torej podpira psevdozgodovinsko teorijo dako-rimske kontinuitete). Genetika, ki je dokazala množične selitve Slovanov, je zmotne teorije arheologov o selitvah zgolj majhnih skupin Slovanov poslala v ropotarnico zgodovine. Fotografija arheologa in najdenega okostja je simbolična.
Čeprav so se te teze v arheologiji in zgodovini v zadnjih desetletjih (zlasti v primeru Slovanov od 80. let preteklega stoletja) razmahnile, pa imajo že kar globoke korenine.
Ideološka podlaga teze o maloštevilnih selitvah
Na Severnem Irskem rojeni britanski zgodovinar Peter Heather, eden najboljših zgodovinarjev na svetu, je že leta 2010 opozoril, da so se po drugi svetovni vojni zgodovinarji in arheologi v zahodni Evropi in severni Ameriki skušali osvoboditi nacionalnega romantizma 19. stoletja.
Namesto migracij so izpostavljali širjenje kultur. Zmanjševal se je pomen migracij, namesto množičnih so bile zdaj le maloštevilne. Ključni dejavnik ni bila več migracija, ampak zbiranje oziroma nabiranje privržencev po tem, ko je bila migracija izpeljana, še pojasnjuje Heather. Lahko rečemo, da je v ozadju teorij o maloštevilnih selitvah v veliki meri ideologija in ne znanost.
Curtove teze in dunajska šola zgodovinopisja
To je glavni razlog, da so Curtove teorije o Slovanih postale tako privlačne za arheologe in zgodovinarje, ki so že prej zmanjševali ali skoraj popolnoma zavračali množično priseljevanje Slovanov. Curtove zmotne teorije so tako tudi voda na mlin avstrijski dunajski šoli zgodovinopisja, ki – iz globoko zakoreninjenih nemško-avstrijsko nacionalnih razlogov – skuša čim bolj zmanjšati pomen Slovanov v avstrijski zgodovini.
Po odhodu Rimljanov so na območje današnje Transilvanije prišla številna ljudstva, zamenjalo se je ogromno prebivalcev. Najprej so prišla germanska ljudstva, v 6. stoletju je sledilo množično naseljevanje Slovanov. Madžari oziroma madžarsko govoreči so na območje današnje Transilvanije prišli v 9. stoletju. V 12. stoletju so prišli Sasi oziroma nemško govoreči naseljenci. Na fotografiji: romunsko mesto Sibiu, ki so ga v Transilvaniji ustanovili Sasi in mu dali ime Hermannstadt (madžarsko Nagyszeben). Romunski nomadski pastirji, ki so se pozneje ustalili in postali poljedelci, so v Transilvanijo verjetno prišli šele po prihodu Sasov.
Ta dunajska šola zgodovinopisja je postala dominantna tudi v Sloveniji, pa tudi Curta sam je postal zgled za nekatere slovenske zgodovinarje. Velik nasprotnik dunajske šole zgodovinopisja je že omenjeni zgodovinar Heather, ki pripada Oxfordski šoli.
Arheogenetska znanost proti domišljijskim miselnim konstruktom
Težava za Curto, dunajsko šolo zgodovinopisja in druge zanikovalce množičnih migracij v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku pa je v zadnjih letih postala genetika, še zlasti pa arheogenetika, tj. preučevanje starodavne DNK v okostjih, ki jih izkopljejo arheologi.
Arheogenetske študije so pokazale, da npr. selitve Anglov in Sasov v Britanijo, pa tudi selitve Slovanov, niso bile selitve maloštevilnih vojaških elit, ampak množične selitve, katerih posledica je bila skoraj popolna ali delna zamenjava prebivalstva.
Romuni in slovanski geni
Lani objavljena arheogenetska študija o Slovanih je pokazala, da ima današnja romunska populacija v svojem genetskem naboru od 39 do 50 odstotkov slovanskega genetskega porekla.
Arheogenetska znanost, ki preučuje starodavno DNK (tega najdejo v okostjih, ki jih izkopljejo arheologi), je v zadnjih letih razblinila že številne zmotne ali psevdozgodovinske teorije. Na fotografiji: sodelavec Inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu. Ta inštitut je eden najpomembnejših inštitutov na svetu za preučevanje starodavne DNK.
V letih 2021 in 2023 objavljeni študiji o balkanskih populacijah sta pokazali, da ima romunska populacija v svojem genetskem naboru okoli 55 odstotkov slovanskega genetskega porekla, 24,6 odstotka genetskega porekla zgodnježeleznodobnih prebivalcev današnje Bolgarije, 11,4 odstotka genetskega porekla zahodnoanatolskih populacij, ki so na območje Romunije prišli v času Otomanskega cesarstva, in 8,6 odstotka genetskega porekla ljudi, ki so na Balkan prišli iz Anatolije v času rimskega cesarstva. To so podatki, ki izpodbijajo tezo o dako-rimski kontinuiteti Romunov.
Ropotarnica zgodovinopisja
Če so teze Curte, dunajske šole zgodovinarjev in njihovih podpornikov zgolj (fantazijski) miselni konstrukti, ki nimajo trdne opore v virih, je arheogenetika po drugi strani preverljiva znanost. Arheogenetika je tako teorije o zgolj maloštevilnih selitvah in širjenju slovanstva kot zgolj oziroma predvsem širjenje slovanskega jezika poslala v ropotarnico zgodovinopisja.
Glavni viri za članek:
Joscha Gretzinger, Walter Pohl, Zuzana Hofmanova, Johannes Krause in drugi (vseh avtorjev je skupaj 42), Ancient DNA connects large-scale migration with the spread of Slavs (sl. Starodavni DNK povezuje množične migracije z razširitvijo Slovanov), september 2025.
Iñigo Olalde, Pablo Carrion, Iosif Lazaridis, David Reich, Carles Lalueza-Fox in sodelavci, Cosmopolitanism at the Roman danubian frontier, slavic migrations and the genomic formation of modern Balkan peoples (sl. Svetovljanstvo na rimski meji ob Donavi, slovanske selitve in genomsko oblikovanje sodobnih balkanskih narodov), avgust 2021.
Isti avtorji, A genetic history of the Balkans from Roman frontier to Slavic migrations (sl. Genetska zgodovina Balkana od rimske meje do slovanskih selitev), 2023.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, prva knjiga (l. 501-800), Ljubljana 1902.
Domagoj Maslač, Slaveni u ranom srednjem vijeku i pogledi Florina Curta (sl. Slovani v zgodnjem srednjem veku in pogledi Florina Curta), 2022.
Istvan Vasary, Response to Florin Curta's review of Cumans and Tatars. Oriental military in the Pre-Ottoman Balkans (sl. Odgovor na Curtovo recenzijo Kumani in Tatari: orientalske vojske v predotomanskem Balkanu), 2016.
Elemer Ilyes, Ethnic continuity in the Carpato-Danubian area (sl. Etnična kontinuiteta v karparsko-donavskem območju, 1987.
