SiolNET. Sportal Prva liga
6,48

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju - Branko Ilić

Ura in pol, v kateri je kapetan Olimpije odprl dušo

6,48

termometer

Branko Ilić
Branko Ilić verjame, da so pred Olimpijo lepi časi. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Z Brankom Ilićem, kapetanom NK Olimpija Ljubljana, predvsem o pestrem dogajanju pri državnih in pokalnih prvakih v zadnjih mesecih, a tudi o reprezentanci, srhljivi izkušnji z velikega beograjskega derbija, o tem, zakaj si je po prvem stiku z Ronaldinhom govoril, da je sloviti Brazilec velik "frajer", o najboljšem sostanovalcu na svetu Samirju Handanoviću in še marsičem. Tudi o tem, zakaj so Štajerci dobri ljudje in zakaj ga nikoli ne boste videli nositi torbice Louis Vuitton.

Danes 35-letni branilec, ki ga je najboljši slovenski nogometaš vseh časov Branko Oblak pred mnogimi leti označil za slovenskega Franza Beckenbauerja, je človek, na katerega nogometni poti je težko najti en samcat črni madež. Prej nasprotno. Na njej se je nabralo veliko uspehov.

Nogometno popotovanje od Olimpije do Olimpije ga je popeljalo v ligo prvakov in na svetovno prvenstvo. V Španijo, Rusijo, Izrael, Srbijo, Kazahstan, na Ciper in Japonsko. Marsikje je nabiral tudi lovorike, predvsem pa od povsod prinesel kakšno izkušnjo, ki je poskrbela, da je danes zadovoljen in srečen človek. Pa tudi športnik, ki kljub poznim letom še ne razmišlja o tem, kdaj bo obrnil zadnjo stran svoje nogometne knjige.

Z veseljem se je odzval vabilu v tokratni sobotni intervju, se po dopoldanskem treningu na s soncem obsijan petkov dan udobno namestil in dovolil, da ga vprašamo, karkoli smo hoteli. Z dolgimi odgovori je dal vedeti, da ima kaj povedati, in poskrbel, da se je pogovor zavlekel v poldrugo uro. Ob tem ni niti enkrat dal vtisa, da ga to moti. Rade volje je odprl svojo dušo.


Vesel je, ker Olimpija spet zmaguje. Vesel je, ker Olimpija spet zmaguje. Foto: Sportal Olimpija po daljšem času zmaguje. Življenje njenega kapetana je spet lepše, mar ne?
Kadarkoli, ko zmaguješ in ti gre, je lažje. Ne samo, če si kapetan. Ne samo v športu, ne samo v nogometu, ampak tudi v življenju nasploh so vedno dobri in slabi trenutki. Najbolj pomembno je, kakšen si, ko ti ne gre. Takrat se vidi, ali si pravi ali ne. Ko so rezultati slabi, se vidi karakter in tudi kakovost ekipe. Če ti to uspe, se lahko na koncu boriš za najvišje cilje.

Začetek sezone pod vodstvom Ilije Stolice je bil slab. Najprej izpad iz kvalifikacij za ligo prvakov proti azerbajdžanskemu Qarabagu, potem poraz z Gorico v prvenstvu in za konec še remi v Krškem, po katerem je prišla prva trenerska sprememba.
Z njim sem imel dober odnos, tako kot ga imam z vsemi trenerji, saj se vedem profesionalno. Poslušam jih in jim, če to želijo, tudi kaj povem. Na svojo vlogo gledam tako, da se moram vesti kot kapetan, kar pomeni, da moram biti vlečni konj. Skrbim, da sem prvi na treningu, da vseskozi grizem in dajem vse od sebe, ne glede na to, kako se počutim in kaj se okoli mene dogaja. Kot kapetan moram biti prvi za zgled.

Njegov slog igre in način dela sta mi bila zelo všeč, a potreboval bi več časa. Bilo je veliko novih igralcev, imeli smo tudi malce nesreče. V Novi Gorici sploh nismo igrali slabo, a nismo izkoristili priložnosti, potem pa smo prejeli dva gola in izgubili. V Krškem smo bili prav tako veliko boljši nasprotnik, a preprosto ni šlo.

Proti Qarabagu, ki je sezono pred tem igral v ligi prvakov in dvakrat remiziral proti Atletico Madridu, letos pa se uvrstil v ligo Europa, tudi nismo igrali slabo. Izpadli smo in odigrali dobri tekmi, a so vsi govorili, da je to slabo. Ko smo finskemu HJK v dveh tekmah nasuli sedem golov, pa se je govorilo, da je nasprotnik slab, a to ni res. Prepričan sem, da z drugačnim sistemom igre nikoli ne bi dosegli toliko golov, kot smo jih proti Fincem.

Pokal Slovenije Olimpija Sportal Žreb: Olimpija odhaja v Koper, Maribor pred zahtevno oviro, na katero se pripravlja že cel teden

Avtogol ga je zelo prizadel. Avtogol ga je zelo prizadel. Foto: Sportal No, takrat je bil na klopi že nov trener. Aleksandar Linta.
Da, ampak takrat smo igrali podobno in potem odigrali tudi dobro tekmo proti Spartaku iz Trnave, ki je zdaj v ligi Europa premagal belgijski Anderlecht in dokazal, da gre za zelo dobro ekipo. Nihče ni Spartaka nadigral tako, kot smo ga mi, a preprosto nismo imeli sreče.

Na prvi tekmi ste izgubili z 0:2, ko so gostje najprej dosegli gol iz sumljivo dosojene enajstmetrovke, potem pa je sledil še vaš avtogol.
Da, tiste enajstmetrovke sploh ni bilo, o mojem avtogolu pa … Samo jaz vem, kako hudo mi je bilo. Nekaj dni sem se obremenjeval s tem, kaj sem naredil, se pogovarjal z družino in pomislil tudi na to, zakaj sploh še igram nogomet.

Toda potem sem vse skupaj dobro premislil in ugotovil, da sem želel najbolje za svojo ekipo. Da sem dal vse od sebe, da delam pošteno in si nimam česa očitati.

Najtežje mi je bilo zaradi ljudi, ki imajo radi Olimpijo in za njo navijajo, saj smo imeli res izjemno priložnost, da si priborimo jesen v Evropi, ampak žal se ni izšlo. Tudi zaradi mojega avtogola.

Ob takšnih dogodkih verjetno bolijo tudi številne kritike navijačev, ki jih lahko prebirate vsepovsod. Ne manjka niti žaljivk. Kako se športnik spopada s tem?
Najbolje je, da takih stvari sploh ne bereš in se ne odzivaš. Ne bom rekel, da nikoli ne prebiram, a zgodi se res redko. Ljudje smo si različni. Vsak se odziva drugače, a mislim, da je bolje za vsakega, če se s takimi stvarmi ne obremenjuje.

Napake so nekaj normalnega in se dogajajo. Če si na vsakem treningu dal vse od sebe, če paziš, da uspehu podrejaš vsako uro svojega življenja, če poslušaš trenerja in delaš vse, da bi pomagal ekipi, potem si nimaš česa očitati, ampak se moraš truditi predvsem za to, da boš jutri boljši.

Nejc Vidmar Sportal Hčerki prepričal, da še vedno trenira

Vlogo kapetana jemlje resno. Vlogo kapetana jemlje resno. Foto: Sportal Kakšna je vloga kapetana, ko se menjavajo trenerji tako pogosto, kot se to dogaja pri Olimpiji?
Veliko se pogovarjamo med seboj, a na koncu je vedno merilo igrišče. Vedno in povsod. Vseskozi obstajajo igralci, ki so nezadovoljni, ker ne igrajo. Toda takrat se vidi, kdo ima pravi karakter. Igralci, ki ne dobivajo priložnosti, bodo godrnjali in iskali razloge, zakaj je tako, a tisti, ki so pravi, bodo "drgnili", bili seveda nezadovoljni, a razlog našli v sebi.

Seveda ne moreš biti zadovoljen, ker ne igraš, a ne smeš biti jezen, ker namesto tebe igra tvoj soigralec, prijatelj. Gledati moraš na to, da na treningih daješ vse od sebe, se trudiš, in na koncu bo trener to vedno prepoznal. Takšnih je resda manj, a nekaj jih je.

Verjetno se ne motimo, če rečemo, da je eden takšnih Andres Vombergar, mar ne?
Točno tako. On je lep primer. Gre za nogometaša, ki je dokazal, da so se prejšnji trenerji motili. Osebno mislim, da je to fant, ki preprosto mora vedno igrati. Sam se z njim na igrišču počutim veliko bolje.

Vsi vemo, kaj vse je prestal in kaj se je dogajalo, tudi marsikaj grdega, ampak fant je vseskozi trdo delal, ni rekel niti besedice in ni spraševal, zakaj ne igra, zakaj ne pride niti med 18, zakaj ni bil prijavljen za Evropo, potem pa je dobil priložnosti in jo izkoristil. On je eden tistih, ki mu je treba dati priložnost, tudi če odigra dve, tri slabše tekme. On je zagotovo lahko vzor vsem.

Argentinca slovenskih korenin Andresa Vombergarja kapetan Olimpije daje za zgled. Argentinca slovenskih korenin Andresa Vombergarja kapetan Olimpije daje za zgled. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kako pa se kot kapetan odzvati ob sporu znotraj ekipe, kot je bil tisti, ko je nekdanji trener Stolica na hladno postavil Roka Kronavetra?
Težko, takrat se je pač zgodilo, kar se je, in trener se je odločil tako, kot se je. Kronaveter je priznal, da je naredil napako, želel se je opravičiti, ampak prejšnji trener tega morda ni hotel sprejeti in bilo je, kar je bilo.

Potem je Stolica – ne vem, ali zaradi tega – moral oditi. Škoda, bilo mi je žal, ampak ljudje v vodstvu kluba so se pač tako odločili. Igralci se v take stvari ne smemo vmešavati. Mi moramo gledati le na svoj posel in na to, da bomo na igrišču najmočnejši.

Kevin Kampl Sportal Trener Olimpije je želel pripeljati Kevina Kampla

Šele september je, ampak v Olimpiji se je zgodilo že marsikaj. Tudi očitno nezadovoljstvo organizirane navijaške skupine Green Dragons in grafiti, uperjeni proti predsedniku Milanu Mandariću.
Vsi dobro vemo, da ni lahko, ko se dogaja kaj takega, toda ne glede na to, kaj se dogaja, je jasno, da moramo nogometaši z upravo sodelovati. Zakaj se to dogaja, težko povem. Najbolj vedo tisti, ki so to pisali, jaz lahko rečem le, da moramo nogometaši misliti le na to, kar se dogaja na igrišču.

Vem, da igralci delamo pošteno. Imamo dober odnos z upravo, predsednikom ter vsemi ljudmi v klubu in okoli njega. Tudi z Green Dragons. Ni dobro, da igralci govorimo o teh stvareh. Razmišljati moramo le o naslednji tekmi, ki nas čaka, in tem, kaj je bilo na zadnji tekmi narobe.

Vemo, da proti Triglavu nismo igrali dobro. Še kako se zavedamo tudi tega, da je bil drugi polčas v Murski Soboti slab. Bo pa vsem skupaj veliko lažje, če bomo pihali v isti rog. Če bomo čutili, da imamo podporo uprave in navijačev, nam bo vsem skupaj lažje.

O predsedniku Milanu Mandariću ima zelo dobro mnenje. O predsedniku Milanu Mandariću ima zelo dobro mnenje. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kakšen je vaš odnos s predsednikom?
Zelo dober. Včasih me tudi kaj vpraša, ampak skušam se distancirati od teh stvari in se ne vmešavati v klubsko politiko. Je človek, ki dela napake, tako kot jih delamo vsi, a dejstvo je, da je dober predsednik. Odkar sem prišel v Olimpijo, plača niti enkrat ni zamujala. Ko sem bil mlajši in sem igral tukaj, je zamujala skoraj vsak mesec.

Zgradil je dobro ekipo, prinesel je tri lovorike in rad ima klub. Dela tudi napake, seveda, a naredil je veliko več dobrih kot slabih stvari. Vlaga svoj denar in lahko rečem, da Olimpiji hoče samo dobro. Ko se pogovarjam z njim, v njegovih očeh vidim žar in veliko željo, da bi Olimpija zmagovala. Tudi z nogometaši se pogovarja veliko in o vsem, predvsem pa Olimpiji želi samo dobro.

Bi pa morali podobno razmišljati tudi ljudje, ki ga obkrožajo. Vsi bi morali živeti za Olimpijo in ne gledati na osebne interese. Veliko je nepomembnih ljudi okoli kluba, ki ne delajo v dobro Olimpije. Bom kar povedal in jih izpostavil, govorim o takšnih in drugačnih menedžerjih.

Moramo biti kot družina in vsi dihati kot eno. V klubu je veliko takih, ki to tudi počnejo, ampak nekaj jih ne. Če imaš v skledi 15 jabolk in je od tega 14 lepih, eno pa gnilo, je jasno, kaj moraš narediti. Gnilo moraš odstraniti. To je tisto, za kar si moramo prizadevati. Tako klub kot igralci.

Je res, da je trener Igor Bišćan ob koncu prejšnje sezone, ki se je za Olimpijo končala šampionsko, na svojem mestu ostal tudi zato, ker ste ga podprli vi?
Ne bi rekel. Takrat je predsednik resda razmišljal o tem, da bi ga zamenjal, saj smo zapravili visoko prednost pred Mariborom, enkrat pa se mu je, ko je leta 2016 pripeljal Rodolfa Vanolija, na tak način že izšlo.

Takrat me je vprašal, kaj si mislim o tem, jaz pa sem samo povedal svoje mnenje in dejal, da nisem za to. Potem trenerja res ni zamenjal, a mislim, da se je tako odločil sam, ne pa zaradi tega, ker sem jaz to rekel.

Hvala bogu, da se je odločil tako. Potem smo sezono končali na najlepši mogoč način in se veselili dvojne lovorike.

Skupinsko fotografijo majskega slavja dvojne krone ima uokvirjeno v stanovanju. Skupinsko fotografijo majskega slavja dvojne krone ima uokvirjeno v stanovanju. Foto: Vid Ponikvar

Najprej državni in potem še pokalni naslov. Kot kapetan ste obe lovoriki dvignili vi. Spomin, ki verjetno nikoli ne bo zbledel.
Nepozabno, to bo ostalo za vse življenje. Vsi, od nogometašev do strokovnega štaba in vseh ljudi okoli kluba, si bomo te trenutke zapomnili za vedno. Spomnim se, kako je Goran Brkić, ki v tisti sezoni ni veliko igral, v avtobusu prijel mikrofon v roke in dejal, da se bomo ne glede na vse jutri zbudili kot prvaki. Da so to dosežki, o katerih bomo nekoč razlagali otrokom in svojim vnukom.

Takrat se nihče ne bo spomnil na to, da smo se tudi prepirali, da so bili takšni in drugačni nesporazumi, da je prihajalo do nesoglasij s trenerjem, kondicijskim trenerjem in kdo ve kom vse še, kar je prisotno v vseh ekipah. Vedeli bomo le to, da smo bili prvaki. Spomin s šampionskega slavja bomo vsi nosili v svojih srcih in ga nikoli ne bomo pozabili. Ta slika, za katero smo poskrbeli vsi skupaj od igralcev do uprave, bo vseskozi visela pri meni doma.

Milan Mandarić Sportal Milan Mandarić: To je najboljša stvar, kar smo jih naredili #video

No, potem pa konec šampionske sezone in menjava trenerja. Precej nenavadno, mar ne?
Kot sem že rekel, v delo predsednika in vodilnih ljudi v klubu se ne vmešavam. Zagotovo je imel razloge, da se je odločil tako, kot se je.

Res je, da na nekaterih tekmah v zaključku prvenstva nismo igrali najbolje, na tekmi proti Ankaranu so nam gledalci v Stožicah celo žvižgali, ampak na koncu smo osvojili dvojno lovoriko.

Potem pa je seveda jasno, da navijači težko prenesejo trenersko menjavo. Ali je prav ali ne, da je tako, težko povem, a se je pač zgodilo. Ne bi se rad preveč vmešaval v te stvari, a dejstvo je, da smo tudi pod vodstvom novega trenerja igrali precej dobro, a preprosto nismo imeli dovolj časa.

Ko je predsednik hotel pred koncem zamenjati Igorja Bišćana, se je postavil na stran Hrvata. Ko je predsednik hotel pred koncem zamenjati Igorja Bišćana, se je postavil na stran Hrvata. Foto: Vid Ponikvar

Na udaru navijačev se je ob predsedniku znašel tudi človek, ki so ga pred tem častili, Sebastjan Cimirotić. Nekoč legenda, danes tarča žaljivk.
Ne vem točno, zakaj, a vem, da je težko in najtežje njemu. Ljubljana je majhna, sliši se marsikaj, slišal sem tudi jaz, ampak me to ne zanima. Vem, kaj in kdo je bil nekoč. Ko sem bil mlajši, sem ga gledal z velikimi očmi. Žalostno je, kar se dogaja, a to ni naša stvar. Težave, ki jih ima z navijači, bo moral rešiti sam. To je to. Več težko povem.

Kakšen odnos z Green Dragons imate vi?
Dober. Z njimi ne komuniciram preveč, a ko je treba, kot kapetan seveda naredim tudi to. Oni so najboljši razsodnik. Če vidijo, da dajemo vse od sebe, nas bodo podprli, tudi če kakšno tekmo izgubimo.

Če čutijo, da si želiš in se trudiš, ti bodo ploskali tudi v primeru porazov, tako kot se je dogajalo po tekmah z Mariborom in Spartakom. Zaslužijo si pohvale. Vseskozi nas spodbujajo in so glasni, ne glede na to, koliko jih je.

Veseli ga, ker pozna precej ljudi, ki živijo za Olimpijo. Veseli ga, ker pozna precej ljudi, ki živijo za Olimpijo. Foto: Vid Ponikvar

Pa se vam zdi, da je odziv ljubljanskega občinstva, govorim o vseh obiskovalcih tekem v Stožicah, premajhen?
V Ljubljani, ki ima 300 tisoč prebivalcev, bi si zaslužili več gledalcev. Mislim, da bi jih bilo lahko štiri, pet tisoč na vsaki tekmi, ne glede na to, proti komu igramo. Morda smo Ljubljančani preveč razvajeni, ne vem. Imamo lep štadion, v treh letih smo osvojili tri lovorike in prišli najdlje v Evropi v zgodovini kluba. Zaslužili bi si več. Zakaj ni tako, ne vem.

Vem pa, da ima Olimpija kar nekaj navijačev, ki živijo za klub. Poznam veliko ljudi, ki hodijo na vsako tekmo. Ravno včeraj je po tekmi pristopil eden izmed takih, ki se je usedel v avto in pripotoval z morja, samo da bi si ogledal tekmo. In je eden redkih, ki me po tekmi ni prosil za dres, ampak je pristopil do mene, mi dal dve žogi in športno torbo. "To je za tvojega otroka," mi je dejal.

Imam tudi tri prijatelje, ki so na vsaki tekmi, pa me niti enkrat niso prosili za vstopnico. Ker preprosto ljubijo Olimpijo in s tem, ko plačajo za vstopnico, to tudi pokažejo. Verjamem, da je takšnih veliko, in upam, da jih bo še veliko več.

Želel bi si, da bi v Stožice prihajalo več gledalcev, tudi ko tam ne gostuje Maribor. Želel bi si, da bi v Stožice prihajalo več gledalcev, tudi ko tam ne gostuje Maribor. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Prišel je nov trener. Kaj je Zoran Barišić prinesel?
Je že četrti trener v tej sezoni, igralci pa so stari. Zagotovo mu je lažje, ker se igralci med seboj že dobro poznamo in smo se ujeli. Zagotovo pa moramo še marsikaj popraviti in za to si z novim trenerjem tudi prizadevamo.

Prinesel je novo miselnost, nekatere nove ideje in zdaj je na nas, da to čim prej sprejmemo in se trudimo, kar nam vseskozi govori. Da bomo iz dneva v dan boljši, saj imamo veliko rezerv, kar vseskozi poudarja tudi novi trener.

Zoran Barišić Sportal Na klop Olimpije prihaja načelen trener, ki rad dela na dolgi rok

Na prvih dveh tekmah je zmagal.
Zagotovo je dobrodošlo, da sta se obe tekmi izšli dobro za nas. Dejstvo je namreč, da na pokalni tekmi proti Triglavu nismo igrali dobro, pa tudi v drugem polčasu proti Muri ne, a k sreči sta se obe tekmi končali dobro za nas. V Murski Soboti smo v prvem polčasu igrali res dobro, potem pa ne vem, kaj se je zgodilo. V pokalu pa bi se kaj lahko hitro izšlo slabo za nas.

Moramo čim prej dognati, da se nam takšne tekme ne smejo dogajati. Ne sme se nam zgoditi, da si nasprotnik na našem igrišču priigra toliko priložnosti, kot si jih je Triglav. Hvala bogu smo na koncu pokazali kakovosti in Matic Črnic je s pravcatim evrogolom poskrbel za zmago. Ob tem pa je treba pohvaliti tudi Nejca Vidmarja, ki je bil naš najboljši posameznik.

Vesel je, da je Olimpija z novim trenerjem na obeh tekmah zmagala, a pravi, da ni bilo dobro. Vesel je, da je Olimpija z novim trenerjem na obeh tekmah zmagala, a pravi, da ni bilo dobro. Foto: Morgan Kristan / Sportida

Zanimivo, Olimpijo v zadnjem času rešujejo Mariborčani, pri Mariboru pa je obratno.
Tako pač je, a to ni nič nenavadnega. Se pač zgodi, kot se je zdaj, ko nekateri Ljubljančani igrajo za Maribor in se trudijo, da svoje delo opravljajo maksimalno. Pri nas je obratno. Vsi vemo, koliko nam nekateri pomenijo. To pa je tudi najbolj pomembno.

Bo Olimpija ubranila dvojno krono? Ste boljši od Maribora?
To je žgečkljivo vprašanje. Sploh glede na to, da ima Maribor na lestvici lepo prednost pred nami in nas je na prvem derbiju premagal v Stožicah, a sam bom vedno stal za svojo ekipo. Olimpija ima dobro ekipo in lahko, če smo pravi, premaga vsakogar. Mislim, da smo lahko v boju za prvo mesto zelo konkurenčni, in do konca se bomo trudili, da bi ga tudi dosegli.

Prepričan sem, da bo napeto do zadnjega, kar je vsekakor dobrodošlo. Ni namreč dobro, če je prvak znan že pet tekem pred koncem prvenstva, kot se je že dogajalo. Verjamem, da bomo na koncu mi tisti, ki se bomo veselili. Lahko smo prvaki. Za to si prizadevamo. Nimamo česa skrivati. Naš cilj je, da osvojimo dvojno krono!

Bo pa zelo pomembno, da bomo poskušali biti na vsaki tekmi boljši. Da se bomo učili iz napak in jih iskali tudi takrat, ko bomo zmagovali. Rekel sem že, da na tekmah proti Muri in Triglavu marsikaj ni bilo dobro. Treba je biti pošten in si priznati, da tako ne smemo igrati. Ne sme se nam dogajati, da nismo dovolj agresivni. Dobro je, da smo na obeh omenjenih tekmah pod vodstvom novega trenerja zmagali, a veliko bolj pomembno je, da smo se iz napak, ki smo jih delali, česa naučili.

Mariborčanom sporoča, da Olimpija odhaja po novo dvojno krono. Mariborčanom sporoča, da Olimpija odhaja po novo dvojno krono. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako veliko je rivalstvo med nogometaši Olimpije in Maribora?
Pri nekaterih večje, pri drugih manjše. Dejstvo je, da so derbiji nekaj več. Hočeš nočeš si pred tekmo z Mariborom pred polnimi tribunami veliko bolj motiviran, kot si, če igraš ob treh popoldne proti kakšnemu drugemu klubu. Res je, da ne bi smelo biti tako in bi moral biti za vsako tekmo maksimalno motiviran, ampak gledalci in vse, kar je okoli, pač poskrbijo, da je drugače.

Sicer pa sam z Mariborom nisem preveč obremenjen. Morda se zgodi, da, predvsem kdo od mlajših, na kakšnem izmed družbenih omrežij poskrbi za kakšno zbadanje, kar potem le še poveča napetosti, poskrbi za iskrico, ampak to je pač njegova pravica. Sam se s tem, da bi, če zmagamo, kogarkoli zbadal, ne obremenjujem, saj dobro vem, da se stvari lahko zelo hitro obrnejo. Že jutri lahko izgubiš.

Zoran Barišić Sportal Avstrijec začel med oblaki in sporočil, da ga Maribor ne zanima #video

Pa se vam zdi, da se v Mariboru veliko bolj obremenjujejo z Olimpijo kot obratno? Če se spomnimo na "čestitko" Maribora ob koncu prejšnje sezone in podobne stvari …
Kaj pa vem. Mogoče se, mogoče se ne. To naj ocenijo drugi. Dejstvo je, da tako v Ljubljani kot v Mariboru obstajajo ljudje, ki se obremenjujejo z drugimi. Zase in za soigralce lahko povem, da se ne.

Morda gre komu v nos, ker smo Ljubljančani. Prihajamo iz glavnega mesta Slovenije in kot taki gremo marsikomu v nos, ampak saj pravim …

Ne vem in me niti ne zanima. Jaz lahko rečem le to, da najraje igram v Stožicah pred polnimi tribunami. Moj drugi najljubši štadion pa je Ljudski vrt.

V derbijih uživa. Najraje igra v polnih Stožicah, potem pa v Ljudskem vrtu. V derbijih uživa. Najraje igra v polnih Stožicah, potem pa v Ljudskem vrtu. Foto: Vid Ponikvar

Je dan, ko je na sporedu derbi, drugačen od drugih?
Da, seveda je. Čuti se več adrenalina. Priprava na tekmo je malce drugačna. Veliko več je govora o tekmah, veliko povpraševanja po vstopnicah. Javljajo se tudi takšni, ki na tekme sploh ne hodijo.

Potem pa je tukaj še pogled na tribune, ko pritečeš na zelenico. Ogromno gledalcev, sliši se navijanje s tribun. Drugače je, ampak sam imam že toliko za sabo, da ni hujšega. Nimam težav s koncentracijo in s tem, da večer pred derbijem ne bi mogel zaspati. Če morda merite na to …

Za Partizan je igral eno leto. Za Partizan je igral eno leto. Foto: Reuters Kaj pa veliki beograjski derbi med Partizanom in Crveno zvezdo?
Nekaj posebnega. To je treba doživeti, da sploh vidiš, kako je. Meni je k sreči uspelo in prav zaradi takšnih izkušenj lahko rečem, da mi nikoli niti za sekundo ni bilo žal, da sem zaigral za Partizan, pa čeprav nisem dobil niti polovice denarja, ki bi ga tam moral.

Kar zadeva število gledalcev in pozornost, je beograjski derbi seveda nekaj več. Prideš na štadion Partizana, pa je na njem 30 tisoč glasnih navijačev. Ko gostuješ pri Crveni zvezdi, jih je 40, 50 tisoč.

Napetost narašča ves teden. Na vsakem treningu je prisotnih ogromno novinarjev. O derbiju se v dneh pred tekmo govori po televiziji, na radijskih postajah, v vsakem časopisu, ki ga odpreš.

Pa potem prihod na štadion, pred katerim za varnost skrbi po tri, štiri, tudi do pet tisoč policistov. V tem pogledu je razlika, a ne bom rekel, da je derbi med Partizanom in Crveno zvezdo veliko večji od našega. Sploh ne. Niti malo boljši ni od tekem, ko se udarita Olimpija in Maribor.

Zdaj, ko Crvena zvezda igra v ligi prvakov, je po spletu spet zaokrožil posnetek hoje od garderob do igrišča, ki čaka vsakega nogometaša na štadionu Marakana, in videti je srhljivo. Vi ste ga doživeli.
Da, precej grozno je, a ima svoj čar. Pol metra od tebe vse do prihoda na igrišče stoji koridor policistov na vsaki strani. Ne policistov, ampak specialcev. Med njimi pa jih polovica navija za Crveno zvezdo. Meni se to k sreči ni zgodilo, a slišal sem, da te kateri od njih včasih tudi udari z gumijevko in te s tem poskuša sprovocirati. Noro, res.

Medtem pokajo petarde, sliši se navijanje navijačev. Potem zaviješ levo in nekateri navijači te že vidijo. Usuje se plaz žaljivk, ljudje pljuvajo in medtem drugim javljajo, da prihajajo igralci. Na koncu pa prideš ven ravno na mestu pod tribuno, na kateri so Delije.

Je precej srhljivo, a te ni strah. Čutiš predvsem adrenalin, ki se pretaka po tvojih žilah. To so zanimivi in zame tudi lepi spomini. Sam sem namreč odigral dva beograjska derbija, a nisem niti enega izgubil. Na Marakani smo remizirali, na svojem štadionu pa zmagali.

Sprehod po famoznem tunelu štadiona Marakana v Beogradu:

Kako pa je, ko na ulicah Beograda naletiš na navijača Crvene zvezde?
Sam v letu, ki sem ga preživel tam, nisem imel niti ene slabe izkušnje. Če iščeš težavo, jo boš našel. Če se boš obnašal normalno, pa dvomim, da se ti bo kaj zgodilo. Morda se je kdaj komu od mlajših, ki so ponočevali, zgodilo kaj neprijetnega, a sam v Beogradu ponoči nisem hodil naokoli, tako da težko povem.

Spomnim se samo večera, ko smo po zmagi na derbiju nogometaši Partizana skupaj odšli nazdravit v enega od lokalov. Takrat bi morda lahko bilo pestro, a je bilo za varnost dobro poskrbljeno. Pred vrati so čakali trije policijski kombiji, ki so nas varovali.

Zoran Barišić Sportal Kaj je novemu trenerju Olimpije zaželel Mandarić?

Ste kdaj imeli težave z navijači v Mariboru?
Ne. Niti ne vem, zakaj bi jih imel. Štajerci so dobri ljudje. Z njimi nimam nobenih slabih izkušenj. Dobro, pustimo vzklike in žaljivke s tribun ob strani, to je nekaj povsem normalnega in jih razumem, sicer pa nisem imel v Mariboru nikoli niti najmanjših težav.

Tako ali tako pa na ljudi ne gledam na podlagi tega, od kod prihajajo in kakšne barve kože imajo, ampak jih sodim predvsem po tem, kakšni so. Dobri ali slabi. Povsod najdemo oboje, ampak mislim, da je na koncu vedno veliko več dobrih.

Je res, da ste imeli pred tremi leti, ko ste zapuščali Partizan, na mizi ponudbo Maribora?
Nekaj se je dogajalo. Dobil sem neko sporočilo. Ne, ni bil Zlatko Zahović, ampak ne bi o imenih. Pri tem je tudi ostalo. Odšel sem v Kazahstan in to je to.

Ne bi nikoli prestopili v Maribor?
Nikoli ne reci nikoli, ampak takrat je bila pač situacija taka, kot je bila. Olimpija je moj dom. Zadovoljen sem, da sem tukaj. Obljubim lahko, da bom v njenem dresu vseskozi dajal vse od sebe. Ponosen sem, da nosim njen dres. Nikakor se mi ne zdi samoumevno, da je tako. Ko se mi bo to zazdelo, bom raje nehal igrati.

Z Astano je igral v ligi prvakov. Na poti do nje se je ustavil tudi v Mariboru. Z Astano je igral v ligi prvakov. Na poti do nje se je ustavil tudi v Mariboru. Foto: Vid Ponikvar

Do kdaj nameravate igrati? Pogodbo z Olimpijo imate do konca sezone. Se že pogovarjate o podaljšanju?
Za zdaj se še ne pogovarjamo, a o koncu kariere ne razmišljam. Počutim se dobro in mislim, da lahko še nekaj časa igram. Če bom dobil ponudbo, bom z veseljem podaljšal pogodbo, ampak zdaj ne bi govoril o tem. Če bo, bo. Če ne, ne.

Trenutno sem osredotočen le na naslednjo tekmo in veliko dela, ki nas še čaka. Zaostajamo za Mariborom in moramo ga čim prej dohiteti.

Med navijači Partizana ste bili precej priljubljeni. Ko sem se pripravljal na intervju, sem v srbskih medijih našel veliko novic, v katerih so vas naslavljali kot ljubljenca navijačev. Kako to?
Ne vem, kako pride do tega, pa tudi neumno mi je govoriti o sebi, ampak lahko povem le to, da sem vedno dajal vse od sebe. Vedno sem se trudil tako na treningih kot na tekmah in delal vse, da sem bil na igrišču čim boljši. Ob tem se seveda trudim, da gospod ostanem tudi zunaj igrišč. Ne glede na to, ali ti gre dobro ali slabo.

Lahko pa povem, da vedno, ko sem zdaj v Beogradu, odidem na štadion in v klub, da pozdravim ljudi, ki so v njem. Z veliko večino sem ostal v dobrih odnosih.

NK Olimpija Sportal Olimpija na podoben način kot Maribor v četrtfinale pokala

Izkusili ste tudi veliki seviljski derbi med Betisom in Sevillo. Kako je bilo?
To je bila celo moja prva tekma, ki sem jo odigral na našem štadionu. No, takrat pa je bilo malo drugače. Prišel sem iz Domžal, potem pa me je že takoj čakala ena bolj razburljivih tekem v španskem nogometu. Spomnim se, da me je, ko smo pred tekmo prišli na ogled štadiona, takratni trener Luis Fernandez vprašal, ali sem pripravljen in kako se počutim. Tako kot bi vsak, sem odgovoril, da je vse super, ampak v resnici me je bilo strah.

Na koncu se je vse izšlo dobro. Pred polnim štadionom smo odigrali 0:0, sam pa sem proti Sevilli, za katero so igrali Dani Alves, Jesus Navas, Luis Fabiano in še nekateri zvezdniki, odigral precej dobro. Zaigral sem na desni strani obrambe in imel precej dela z Adrianom, poznejšim nogometašem Barcelone, ki je napadal po moji strani, a sem svojo nalogo opravil dobro.

Proti Barceloni je igral štirikrat. Proti Barceloni je igral štirikrat. Foto: Reuters Ne dolgo za tem ste zaigrali proti Barceloni in ji z remijem štiri kroge pred koncem prvenstva odščipnili morda odločilni točki v boju za naslov, ki ga je potem z enakim številom točk osvojil Real Madrid. Kako je bilo kar naenkrat zaigrati proti katalonskim zvezdnikom in predvsem Ronaldinhu, ki je bil takrat največji zvezdnik svetovnega nogometa?
Spomnim se, da sem ga nekajkrat pošteno udaril po nogah, ko mi je pred nosom umaknil žogo. Bilo mi je neprijetno, zato sem se mu opravičil, on pa se je le obrnil, se nasmehnil in pokazal palec navzgor. Govoril sem si, kakšen "frajer" je, da je tako sproščen. Videlo se je, da je res užival na igrišču.

Tudi sam sem užival in o tem, kaj vse se je dogajalo okoli mene, sploh nisem razmišljal. Takrat sem odigral že nekaj tekem v nizu in pridobil samozavest. Če zdaj zavrtim film nazaj, se sploh ne spomnim najbolje, kaj vse se je dogajalo. Vem le, da je bilo prečudovito igrati pred skoraj sto tisoč gledalci na Camp Nouu. Odigrali smo dobro, tudi s svojim nastopom sem bil zadovoljen in predvsem vesel, da smo jo zagodli tako zvezdniški ekipi.

Precej daleč ste prišli z ljubljanskih Fužin, kjer ste začeli.
Da. Kdo bi si mislil, ampak o tem, do kam bom prišel, nikoli nisem razmišljal, ko sem začenjal pri Olimpiji. S prvo ekipo sem sicer treniral že prej, a priložnosti za igro nisem dobil, saj so bili to časi, ko so v njej igrali nogometaši, kot so Robert Prosinečki, Miran Pavlin, Mladen Rudonja, Tonči Žlogar, Marko Kmetec in še nekateri, zato ni bilo lahko priti zraven.

Potem sem odšel v Grosuplje, kjer me je v drugi ligi vodil zdajšnji selektor Tomaž Kavčič, in tam igral precej dobro. Pozneje me je poklical Branko Oblak in me hitro porinil v ogenj. Zaigral sem že na prvi tekmi in nekdanja oddaja Športna scena me je umestila v ekipo kroga, kar mi je takrat pomenilo res ogromno. Potem sem do konca sezone igral na vseh tekmah in izkoristil priložnost.

Na znameniti tekmi med Liverpoolom in Olimpijo na Anfieldu oktobra leta 2003. Na znameniti tekmi med Liverpoolom in Olimpijo na Anfieldu oktobra leta 2003. Foto: Reuters

Kako je bilo takrat igrati z nogometašem, kot je Robert Prosinečki?
Nekaj izjemnega. Bil je sijajen nogometaš, verjetno kar najboljši od vseh, s katerimi sem igral, a tudi zelo dober človek. Spomnim se, da je pred prvim treningom prišel do vseh mladih nogometašev in se z nami rokoval. Ni bil prav nič vzvišen, o tem, kako dober nogometaš je bil, pa tako ali tako nima smisla govoriti.

Dejstvo je, da je komaj tekel, pa je bil najboljši. Samo čudili smo se. Hodil je s komaj zavezanimi nogometnimi čevlji, iz katerih je štrlel jezik, ob tem pa delil žoge sem in tja po igrišču. Od 20 dolgih podaj mu jih je uspelo 19. Neverjeten je bil.

Zoran Barišić Sportal Zoran Barišić je začel z zmago

Pa njegov boemski način življenja?
Bil sem mlajši, tako da o tem težko govorim, saj se z njim nisem družil, a ni skrivnost, da je kadil. Ampak kot sem rekel, on fizike niti ni potreboval, saj je bil preprosto tako dober, da …

Seveda se marsikdo sprašuje, kaj bi bilo, če bi živel bolj športno, ampak kdo ve. Morda bi bil res še boljši, mogoče pa bi bil slabši. Nikoli se ne ve. Mislim pa, da je naredil zelo veliko. Igral je za Barcelono in Real. S Hrvaško je bil tretji na svetu, s Crveno zvezdo pa evropski prvak. Ni slabo, mar ne?

Za Olimpijo ste takrat igrali le leto in pol. Leta 2004 je šel klub v stečaj …
Bilo mi je težko. Že vso sezono je bilo čutiti, da se ne obeta nič dobrega. Denarja ni bilo, a to zame niti ni bilo pomembno, saj sem živel pri starših, je bilo pa nekaterim starejšim, ki so imeli družine, težko. Vesel sem bil že samo zato, ker sem bil zraven.

Ko se je zgodilo najhujše, sem šel v Domžale. Imel sem tudi ponudbo iz Celja, ki je bila finančno trikrat boljša, a sem začutil, da mi bo v Domžalah bolje. K sreči je tako tudi bilo. Leto in pol, kolikor sem preživel tam, je bilo sijajno, potem pa sem prestopil v Španijo.

Za Domžale je odigral okroglih 50 prvoligaških tekem in bil z njimi leta 2007 državni prvak. Za Domžale je odigral okroglih 50 prvoligaških tekem in bil z njimi leta 2007 državni prvak. Foto: Vid Ponikvar

Ste si, ko ste takrat odšli v tujino, mislili, da se boste vrnili v Slovenijo in Olimpijo?
O tem nisem razmišljal, saj si nikoli nisem mislil, da bom igral tako dolgo. Toda po tem se mi je v 33. letu starosti zgodilo, da sem moral po težavah s trebušno prepono na prvo operacijo. Pol leta nisem igral in pristal na stranskem tiru. Takrat je prišla ponudba Olimpije in sem prišel. Ni mi žal.

Kmalu ste postali tudi kapetan in v tej vlogi nasledili Nejca Vidmarja. Je bilo ob tem z njegove strani čutiti kaj zamer?
Ko sem prišel v Olimpijo in je bil trener še Luka Elsner, so bili določeni trije kapetani in on je bil prvi. Toda kljub temu sem bil na vseh sestankih, ki jih je imel takratni trener s kapetani, prisoten.

Očitno je trener začutil, da me potrebuje tudi v tej vlogi. Nisem dobil kapetanskega traku, saj to ne bi bilo pošteno, ker so bili kapetani že določeni, a sem bil vseskozi zraven.

Potem je v klub prišel Marijan Pušnik in mi namenil kapetanski trak. Rekel je, da bom po novem kapetan jaz, in to je bilo to. Nisem čutil, da bi bil Nejc zaradi tega kaj užaljen. Seveda mu verjetno ni bilo vseeno, a odločitev trenerja je po moško sprejel in zdaj je, kar je.

Kapetanski trak Olimpije je dobil iz rok vratarja Nejca Vidmarja. Kapetanski trak Olimpije je dobil iz rok vratarja Nejca Vidmarja. Foto: Vid Ponikvar

Sprašujem tudi zaradi trenutnega dogajanja v slovenski reprezentanci. Kako gledate na zgodbo okoli Jana Oblaka?
Slišal sem dosti, a ne vem, kaj je res. Ne vem, ali za reprezentanco ne igra zaradi tega, ker ni kapetan, a najbolj pomembno je, da težave vsi vpleteni rešijo znotraj ekipe. V zadnjem času je marsikaj prišlo v javnost, kar ni dobro. Tudi na igrišču se potem vidi, da to ni to. Da fantje niso pravi.

Potem se dogaja, da žoga namesto v mrežo leti mimo gola. Da Andražu Šporarju razveljavijo čisti gol. Da Petar Stojanović, ki je za Dinamo v četrtek v ligi Europa odigral profesorsko tekmo pri veliki zmagi nad Fenerbahčejem, hoče zbiti žogo, pa zabije avtogol.

Tej reprezentanci nekaj manjka. Manjka tiso nekaj malega, kar pa je na koncu največ. Dobro bi bilo, da se fantje zaprejo, si v obraz povejo vse, kar si mislijo, tudi kaj grdega, in se potem dvignejo. Potrebujejo iskrico. Žalostno je gledati nogometaše, ki v svojih klubih igrajo odlično, potem pa so v reprezentanci neprepoznavni.

Potem se dogaja tudi to, da jim ljudje očitajo, da se ne trudijo dovolj in so se v reprezentanco prišli samo zafrkavat. Pa sam dobro vem, da ni tako. Potrebujejo pa podporo, da bodo potem od sebe dali še več. Potem se bo začelo dogajati, da se bodo tekme obračale v njihovo korist.

Spomnim se domače tekme proti Švici v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016, ko so nas Švicarji dobesedno razbili, a nam niso znali zabiti gola. Potem pa na drugi strani sodnik piska enajstmetrovko ob koncu tekme, Milivoje Novaković zabije in zmagamo. To je to, o čemer govorim.

Potrebujejo pa fantje in selektor podporo vseh. Navijačev, medijev in medsebojno. Mislim, da menjava selektorja ne bi bila prava odločitev, saj dvomim, da bi bilo kaj bolje. Potrebujejo mir. Seveda pa je to najtežje dobiti. Govorimo o reprezentanci in dveh milijonih selektorjev, ki jih imamo.

Z Mišem Brečkom sta bila konkurenta za mesto v reprezentanci Matjaža Keka, a tudi prijatelja. Z Mišem Brečkom sta bila konkurenta za mesto v reprezentanci Matjaža Keka, a tudi prijatelja. Foto: Vid Ponikvar

V reprezentanci ste v enajstih letih zbrali 64 nastopov in zabili en gol. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli z njo?
Sem. Seveda bi bilo vedno lahko tudi boljše, a lahko bi bilo še precej slabše. Na koncu je bilo tako, kot je moralo biti. Uvrstili smo se tudi na svetovno prvenstvo, bili smo res velika klapa. Najbolj sem zadovoljen zaradi tega, ker sem z vsemi, s katerimi sem v reprezentanci sodeloval, še vedno v dobrih odnosih. Še vedno se z nekaterimi slišimo in se dobivamo.

Nikoli ne bom pozabil, kakšno vzdušje je vladalo v ekipi. Res smo komaj čakali, da se spet vidimo. Pa ne zaradi tega, ker bi se zafrkavali, ampak zato, ker smo bili res prava ekipa. Trdo smo delali, kakšno kdaj tudi ušpičili, a smo dihali drug za drugega. V ekipi so bile stvari res pravilno postavljene.

Spomnim se, da na Miša Brečka, ki je v določenem obdobju dobival prednost pred mano na desni strani obrambe, nikoli nisem gledal kot na nekoga, ki bi mi odžiral minute. Pošteno sem si priznal, da je bil takrat pač v boljši formi od mene, a se hkrati potrudil, da sem mu na vsakem treningu dokazal, da mu diham za ovratnik.

To je to, o čemer sem govoril že prej, ko sva se pogovarjala o Olimpiji. In tega je bilo v takratni reprezentanci res ogromno. Ni pomembno, kdo, zakaj in kako, uspehov smo se veselili kot eno.

Goran Brkić Sportal Zdravniki prižgali rdečo luč nogometašu Olimpije, ki nosi številko deset

Po nastopu na svetovnem prvenstvu smo glede na starost reprezentance najboljše šele pričakovali. Pred vami so bila najboljša leta, a potem takratnega dosežka nikoli niste dosegli, kaj šele presegli. Sta na to vplivala tudi razdor, ki se je zgodil v Južnoafriški republiki, in spor okoli premij s takratnim predsednikom nogometne zveze Ivanom Simićem, ki je pozneje zaradi tega tudi odstopil?
Ne vem, na to vprašanje nikoli ne bomo dobili odgovora. Ne bom krivil nikogar. Morda nismo čutili, da ljudje v vrhu dihajo z nami. Morda za njih velja podobno. Tudi ne vem, ali bi danes kaj spremenil. Bilo je, kar je bilo.

Mislim, da mi predsedniku nismo želeli nič slabega, in prepričan sem, da zanj velja obratno. Seveda bi lahko vsi skupaj ravnali drugače, predvsem bi morali težave rešiti za zaprtimi vrati, a tako je pač bilo in tako je očitno moralo biti. Tega ne obžalujem.

Ali takratnemu selektorju Matjažu Keku zamerite, da na svetovnem prvenstvu niste odigrali niti minute? Pred tem ste bili eden izmed nosilcev reprezentance, pozneje tudi, a niste dobili priložnosti, da bi se vpisali v zgodovino.
Žal mi seveda je, kdo si ne bi želel igrati na svetovnem prvenstvu, a zamere do selektorja zaradi tega ne gojim. Želel je najbolje za ekipo. Sem pa ponosen že, da sem sploh bil zraven ter doživel vso tisto evforijo in svetovno prvenstvo od blizu. Pa vse prijatelje in družinske člane, ki so bili takrat z nami. To so zelo lepi spomini.

Za Slovenijo je nazadnje nastopil 17. novembra 2015 na tekmi proti Ukrajini v Ljudskem vrtu. Za Slovenijo je nazadnje nastopil 17. novembra 2015 na tekmi proti Ukrajini v Ljudskem vrtu. Foto: Vid Ponikvar

Leta 2015 ste se po neuspehu v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo proti Ukrajini poslovili od reprezentance skupaj s še nekaterimi soigralci, tudi velikim prijateljem Samirjem Handanovićem. Ste se tako odločili skupaj?
Na tisto evropsko prvenstvo bi se morali uvrstiti. V rednem delu kvalifikacij smo v Švici vodili že z 2:0 in potrebovali samo točko, da bi se uvrstili na prvenstvo, pa smo zapravili veliko priložnost in izgubili z 2:3.

Potem nas je v dodatnih kvalifikacijah čakala Ukrajina, proti kateri smo možnosti za napredovanje zapravili na prvi tekmi v gosteh, kjer smo odigrali preveč bojazljivo. V Ljudskem vrtu smo pokazali veliko več poguma in bili blizu preboja, a nam je malce zmanjkalo.

Po tej tekmi sem se odločil, da imam dovolj. Ni šlo za skupni dogovor, a čutil sem, da se je Samir odločil že prej. Mene je selektor Srečko Katanec še prepričeval, naj si premislim, in mi ponudil tudi nekaj časa za razmislek, zaradi česar sem mu hvaležen, a po pogovoru z družino sem se odločil, da imam dovolj.

Bilo je težko, saj je za reprezentanco vedno lepo igrati, a igral sem v Kazahstanu in vsakič, ko sem prišel v Slovenijo, k sebi zaradi peturne časovne razlike prihajal dva, tri dni. Potem je prišla še poškodba, čakala pa me je še selitev na Japonsko.

Vedel sem, da bodo potovanja še daljša in bolj naporna. Umaknil sem se in priložnost so dočakali drugi, mlajši. Tako kot takrat, ko sem pod vodstvom Branka Oblaka priložnost dočakal tudi sam.

S Samirjem Handanovićem sta dolgoletna velika prijatelja in nekdanja reprezentančna sostanovalca. S Samirjem Handanovićem sta dolgoletna velika prijatelja in nekdanja reprezentančna sostanovalca. Foto: Vid Ponikvar

Zanimivo, z velikim prijateljem in tudi reprezentančnim sostanovalcem Samirjem Handanovićem sta leta 2004 na prijateljski tekmi proti Črni gori za Bežigradom skupaj odigrala prvo reprezentančno tekmo, enajst let pozneje pa tudi zadnjo.
Da, tako je naneslo, a nisva se dogovorila. Res sem vesel najinega prijateljstva in lahko povem, da gre za največjega profesionalca od vseh, ki jih poznam. To, kako in koliko se on podreja nogometu, je res neverjetno. Tega se ne da opisati. Ne glede na to, kaj vse je že dosegel in koliko denarja je zaslužil, še vedno misli na vsako malenkost, da bi bil še boljši.

Za mene je eden najboljših vratarjev na svetu. Morali bi ga spremljati ne samo na tekmah, ampak tudi na treningih, da bi videli, kako zelo dober je. Da bi videli, kakšna "žival" je in kako hiter je, kaj vse počne.

Sostanovalca pa sva bila na reprezentančnih akcijah vseskozi in lahko rečem, da sva uživala. Zanimivo, v času, ko je bil selektor Slaviša Stojanović in ko me ni bilo v reprezentanci, je bil v sobi sam. Čakal me je, da se vrnem. Na koncu sem tudi se.

Dino Štiglec Olimpija Sportal Olimpija tri tekme brez Štigleca, Mura bo pogrešala Šušnjaro

On je velik profesionalec, vi prav tako, v zadnjem času pa poslušamo precej zgodb o popivanju in ponočevanju nogometašev. Kako je mogoče, da si profesionalni športnik privošči kaj takega?
Ljudje smo si različni. Nekateri živijo tako, se potem zresnijo in dočakajo novo priložnost, nekateri je nikoli ne dobijo, nekateri živijo nešportno, a jim uspeva, a jasno je, da bi moral vsak misliti na to, da bo na igrišču čim boljši. To pa se s ponočevanjem ne da.

Seveda lahko po tekmah kdaj popiješ kakšen kozarec vina, to je normalno, ponočevanje dva, tri dni pred tekmo pa je nekaj, čemur bi se moral izogibati vsak športnik. Šport in nešportno življenje ne gresta skupaj.

Odvisno je verjetno tudi od vzgoje in okolja, v katerem odraščaš. Jaz se lahko staršem le zahvalim, da so me vzgojili tako, kot so me. Vseskozi ponavljam, da si želim svoje otroke vzgajati na podoben način.

Na materialne dobrine ne da prav veliko. Na materialne dobrine ne da prav veliko. Foto: Vid Ponikvar

Tudi do denarja imate precej spoštljiv odnos. Čeprav ste ga z igranjem vsepovsod zaslužili kar nekaj, ne dajete vtisa, da se z njim postavljate.
Ne samo do denarja, pravi odnos je treba kazati do vsega. Denar je na koncu seveda pomemben in seveda si tudi jaz kaj privoščim, a vseskozi pazim, da se z denarjem in materialnimi dobrinami ne postavljam pred drugimi. Predvsem zaradi tega, ker dobro vem, kako trdo morajo nekateri garati, da zaslužijo precej manj, kot služimo nogometaši. Ne zanimajo me ne vem kakšni avtomobili in drage obleke, ne boste me videli s torbico Louis Vuitton.

Imam tri otroke, a z ženo, ki je najboljša žena na svetu in je v marsičem zaslužna za moj uspeh, se trudiva, da jih vzgajava primerno. Nočem, da mislijo, da je vse lahko dosegljivo. Morajo vedeti, da se moraš potruditi za vse. Jaz sem bil take vzgoje deležen od nekdaj, zdaj želim to prenesti na njih.

Je pa vse skupaj tudi stvar odraščanja. Lahko, da bo kdo, ki zdaj razmišlja na drugačen način in se postavlja z ne vem kako dragocenimi oblekami, že jutri razmišljal povsem drugače. Lahko pa tudi ne, toda treba je vedeti, da je denar težko zaslužiti, veliko lažje pa ga je zapraviti. Saj poznamo zgodbe različnih zvezdnikov, ki so imeli sto in več milijonov, pa so bankrotirali.

Prvoligaško dogajanje na Planet TV in Sportalu

V sezoni 2018/19 boste štiri tekme #PLTS na vsak krog spremljali v neposrednem televizijskem prenosu na programih Planet in Planet 2. Ob tem bo na Planet 2 vsak ponedeljek ob 20. uri na sporedu še oddaja Goool!, ki jo vodi Dani Bavec. Več o razporedu tekem si lahko preberete TUKAJ.

Zadnji sobotni intervjuji:

Jamin Hukić Sportal Z vojnimi brazgotinami do večne ljubljanske ljubezni Janja Garnbret trening Sportal "Niti 20 let nimam, pa že nekaj branim. Precej noro, ne?" Peter Prevc Sportal Peter Prevc je ideal našel na Poljskem #intervju Alenka Artnik Sportal Slovenska zvezdnica z varovalko: Ključno je, da znaš zaustaviti svoj ego in si reči dovolj #video Sašo Bertoncelj Sportal "Dokler bom zdrav, dokler bom imel voljo in bom dosegal rezultate, ne grem nikamor"

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 201
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin