Slovenska zvezdnica z varovalko: Ključno je, da znaš zaustaviti svoj ego in si reči dovolj #video

Najboljša slovenska potapljačica na vdih je konec julija na prestižni tekmi Vertical Blue 2018 na Bahamih ponovno blestela in poskrbela za navdušenje tako v Sloveniji kot drugod po svetu. V svojem tretjem letu ukvarjanja s tem "dih jemajočim" športom je še dodatno dvignila letvico. Peti dan prestižnega tekmovanja Vertical Blue 2018 na Bahamih je s potopom na 105 metrov izenačila svetovni rekord, a ta zdaj ni več aktualen. 

Zelo simpatična Primorka si s tem ni posebej belila glave in že razmišlja o novih izzivih, ki ji pomenijo bistveno več kot brezglavo napadanje rekorda v črni Deanovi modri luknji. Po oddihu v Franciji bo začela priprave na oktobrsko svetovno prvenstvo, kjer bo lovila nov naslov svetovne prvakinje.

Kako je na počitnicah?

Po počitku se začnejo priprave na oktobrsko svetovno prvenstvo pod okriljem CMAS. Foto: Gregor Dinghauser Hja, ne morem se pritoževati. Toliko časa sem že na dopustu, da sem že v tisti lenobni fazi. A to je pri mojem športu zelo dobro. Med treningi se je dobro vsake toliko časa "resetirati" in se spočiti tako fizično kot mentalno. To je pri tem športu izjemnega pomena in novo misijo začneš povsem svež. Do zdaj sem vedno opazila, da v tem obdobju nikoli nisem pretirano izgubila forme, saj sem bila mentalno toliko močnejša, da se ni poznalo. Skratka super je, vsekakor je bil tale oddih zadeva, ki sem jo potrebovala.

Kaj pomeni lenobna faza – 12 ur dolg spanec?

(Smeh, op. p.) Dobro vprašanje. Toliko ravno ne, a devet, deset ur se pa nabere. Mislim, da sem kot medved, trenutno imam zimsko spanje. Od februarja sem bila v toplih krajih, zdaj v Franciji pa me že zebe. Res je hladno. Sem tudi v starejši stavbi, ki je hladna tako poleti kot pozimi. To je celinsko podnebje, ko pride prvi malo večji dež, je takoj hladno.

Tega sem se že popolnoma odvadila, zato sem trenutno na toplem notri in uživam. Stanujem v vasici blizu Pariza, kjer imam res mir 24 ur na dan, po drugi strani pa sem tudi zelo blizu središča prestolnice. Super je.

Preteklo leto je bilo za vas res burno. Skoraj ni slovenskega medija, ki vas ne bi gostil. Če ne v informativni oddaji, pa v pisanem intervjuju. Pojavljali ste se povsod. Kako ste zmogli tak tempo?

Na začetku sem to res rada počela. Rada sem delila svojo zgodbo in dvigovala priljubljenost našemu športu. A na koncu sem bila tako izčrpana, da sem že veselila, da se začne pripravljalni del. Neprestano sem imela nekaj, kar te res izčrpa. V nekem obdobju bi lahko bila ves dan doma in delala intervjuje.

Našla je močna sponzorja, kot sta Akrapovič in Luka Koper, zelo hvaležna pa je tudi pomoči Potapljaške zveze Slovenije. Foto: Osebni arhiv Alenke Artnik

A ves trud in vložena energija sta se na koncu poplačala.

Vedela sem, zakaj to delam, res sem potrebovala sponzorja in sredstva, da lahko to počnem v takšnem obsegu kot zdaj. To sem morala storiti in se žrtvovati. To je del profesionalnega športnika, še posebej pa je to pomembno v našem športu, ki ni tako znan.

Sama menim, da si ta šport zasluži več pozornosti, in prepričana sem, da bo njegova popularnost le rasla. Če lahko pri tem pomagam tudi sama, to rade volje storim. Se pa vidi, da je vsako leto bolje, vedno več se pojavljamo v medijih, kar je le pozitivno. To ni nogomet. Nekaj moraš pokazati, da te opazijo.

Gostovala je tudi v našem PLAC-u:

Tudi med tekmo na Bahamih vas pravzaprav ni bilo mogoče doseči.

V zadnjem obdobju sem res omejila to medijsko pojavljanje. Zakaj? Čutila sem pritisk, nervozo in pričakovanja okolice. Po tisti vrhunski lanski sezoni so od mene ljudje pričakovali rokenrol, tudi tekmice so že pred Bahami začele podirati rekorde. Skratka bila sem v položaju, kot ga nisem bila navajena in me tudi odbija.

Odločila sem se, da se umaknem od te drame. Zavedam se, da sem ena od boljših potapljačic na vdih na svetu, a še vedno imam zelo rada svoj mir. Rada se po svoje pripravim na tekmo, opravim svoje in grem. Nikakor ne maram tega cirkusa okoli sebe.

"V Egiptu sem imela svoj mir, bila sem sama, brez zunanjih dražljajev, kar mi je zelo koristilo. Tam sem spet našla motiv in voljo za nadaljevanje. To se je videlo tudi pri potopih." Foto: Daan Verhoeven

Večkrat ste že omenili, da za vas pri tem športu niso pomembni le rezultati.

To je premalo. In ravno v tem se zelo razlikujem od preostalih tekmovalk. Če se znajdem v položaju, ko se ne počutim dobro, se stvar zaplete. Potrebovala sem nekaj časa, da sem spet našla motivacijo, da sem na Bahamih lahko pokazala dobre potope.

Sportal Alenka Artnik: Sloveniji neznana šampionka, ki se sto metrov pod vodno gladino počuti kot doma

Motivacijo ste spet našli v Egiptu.

Ravno teh 30 dni mi je zelo koristilo. Imela sem svoj mir, bila sem sama, brez zunanjih dražljajev, kar mi je zelo koristilo. Tam sem spet našla motiv in voljo za nadaljevanje. To se je videlo tudi pri potopih. Povezava med telesom in glavo mora delovati brezhibno, sicer ne gre. Moje misli so bile preobremenjene s preostalimi stvarmi in od trenutka, ko sem spet začela "dihati", sem spet začela izvajati zelo lepe in dobre potope.

Z dobrimi občutki sem odšla tudi na prestižno tekmo. Tam sem imela super ekipo, s katero smo se resnično ujeli in si med sabo pomagali.

Peti tekmovalni dan si je Alenka svetovni rekord delila s prijateljico, Italijanko Alessio Zecchini. Japonki Hanaki Hirose (levo) so sodniki po pregledu posnetka pokazali rdeči karton. Foto: Alex St. Jean

Formo ste stopnjevali in peti tekmovalni dan je prišel tisti fantastični svetovni rekord – potop na 105 metrov globine.

Že na treningih sem naredila potopa na 100 metrov in dvakrat na 103 metre. Še posebej tisti drugi je bil vrhunski, a nisem želela prehitevati dogodkov. Na prvem tekmovalnem dnevu sem čutila velik pritisk. Bil je prvi dan, nervozo je bilo mogoče čutiti tudi pri preostalih tekmovalcih, zato sem navijala 104 metre in prebila led. Potop je imel nekaj napakic, a za prvi tekmovalni dan menim, da mu ni veliko manjkalo.

V nadaljevanju sem letvico postavila še meter dlje. Številni pravijo, le en meter, a morate vedeti, da pri takih globinah meter pomeni ogromno. Potop mi je uspel res brez napak, z mojega vidika je šlo res za popoln potop.

Osupljiv potop na 105 metrov, ki je en dan veljal tudi za svetovni rekord:

V nadaljevanju tekmovanja na Vertical Blue 2018 smo vsi pričakovali, da boste rekord še izboljšali. Sploh zato, ker sta vam svetovni rekord že naslednji dan odvzeli Japonka Hanako Hirose in Italijanka Alessia Zecchini. Tega nismo dočakali. Zakaj ne?

Sem tekmovalka, ki ima rada rezervo in ne rada hodi po robu svojih zmožnosti. Če najavim globino, želim biti stoodstotna, da jo dosežem. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da mi potop ne uspe. Kot sem rekla, pri teh globinah je meter več lahko že preveč, da gre kaj narobe. Tako fizično kot tudi mentalno. Psihološko je meter ogromno, ko je v igri še svetovni rekord, pa se pritisk na tekmovalca še poveča.

Povsem drugače sta razmišljali Italijanka in Japonka, ki sta se dajali do konca tekmovanja …

"Čeprav je bil moj rekordni potop čist kot solza in imam še rezerve, se mi zdi pošteno do mojega telesa, da se še navadi na te izjemne potope. Ključno je, da znaš zaustaviti svoj ego in si reči dovolj, ko je za to še čas." Foto: Osebni arhiv Alenke Artnik Ni mi žal, da se nisem spustila v boj z njima. Pri takih globinah se je zelo modro pravočasno ustaviti.

V zadnjih treh letih sem sama naredila take preskoke, kot jih do zdaj ni še nobena. S tistih svojih 50 metrov sem zdaj prišla na 105 metrov, kar je nor podatek. Ne poznam nobene, ki bi v tako kratkem času naredila tako velik korak naprej.

Čeprav je bil moj rekordni potop čist kot solza in imam še rezerve, se mi zdi pošteno do mojega telesa, da se še navadi na te izjemne potope. Ključno je, da znaš zaustaviti svoj ego in si reči dovolj, ko je za to še čas.

Sama si želim, da bi se s tem športom ukvarjala še nekaj časa. Vsako leto sem boljša in to je dodatna spodbuda. Vem, da sem lahko še boljša in da zmorem iti še dlje.

V tem športu torej ni mogoče prehitevati?

Kar zadeva mene, nikakor. Kako razmišljajo drugi, ne vem, a opažam, da se nekateri tekmovalci tudi hitro izčrpajo. Pridejo do neke globine, potem pa se ustavi in imajo veliko težav. Obstajajo tekmovalci, kot sem sama, a se mi zdi, da je več takih, ki gredo na vse ali nič, ne glede na to, kaj se zgodi. Velikokrat se taki poskusi končajo tudi s tako imenovanim black-outom.

Se zdi samo meni ali pa je bilo zdaj na Bahamih veliko black-outov?

Iskreno povedano, ni jih bilo toliko, kot jih je po navadi. Ni bilo veliko rdečih kartonov, veliko več je bilo rumenih, te dobiš, če ne dosežeš globine in se pred najavljeno globino obrneš in začneš vračati.

Po eni strani me je to tudi presenetilo, saj je to tekmovanje priložnost, da lahko tekmovalci v več dnevih preizkusijo svoje meje. 

Slovenske prvakinje še nikoli ni ustavil black-out. Foto: Daan Verhoeven

Še posebej sta izstopala dva black-outa. Kitajkin prvi dan in Japonkin zadnji dan.

Za Kitajko Jessea Lu vem, da se pred potopom ni najbolje počutila. Ni bila takšna, kot moraš biti za tak ekstremni potop. Najbrž je formo tempirala prehitro. Že na treningih se je videlo, da ima težave, na tekmi pa sta vse skupaj poslabšala še pritisk zaradi tekme in lovljenje svetovnega rekorda.

Nagibala se je k temu, da bi vse skupaj lovila kakšen dan pozneje, a jo je ekipa vseeno prepričala, da gre poskusit. Za moje pojme je bila to velika napaka in doživela je podvodni black-out, ki si ga v tem športu ne želiš. Gre za razmere, v katerih lahko zelo poškoduješ svoje telo. 

K sreči so jo hitro spravili k sebi, tudi drugih posledic ni čutila, vseeno so ji zdravniki odsvetovali nadaljnje potope na tem tekmovanju.

Sportal Neprijetni prizori, Japonko oživljali. Alenka: Čutila sem, da se bo to zgodilo! #video

Kaj je bi se lahko zgodilo v najslabšem scenariju?

To je šok za telo. Sama sem mnenja, da take izkušnje telo ne pozabi. To ne sme biti način tvojega potapljanja. Kitajka je svojo napačno odločitev plačala na ta način, a kot sem rekla, jo je dobro odnesla. Že isti dan je imela v krvi normalno količino kisika.

Kaj je najslabši scenarij? Odvisno, kako hudo je. Zgodilo se je že, da so tekmovalca oživljali nekaj minut. Med black-outom ti lahko stisne tudi pljuča, kar vse skupaj zelo poslabša. Kri ti zalije dihalne poti in lahko se utopiš v lastni krvi. A to je res tisti najbolj črni scenarij. To se zgodi res redko. Sama vem le za en primer iz leta 2013, ko se je tako ponesrečil Američan Nick Mevoli.

... in ve, da to ni zadeva, ki bi si jo želel. Sploh, če se zgodi pod vodo. Posledice so lahko zelo hude. Foto: Alex St. Jean

Podobno kot Kitajka zadnji tekmovalni dan ni do vrha prišla niti Japonka Hanako Hirose, ki je lovila nov svetovni rekord (107 metrov).

Ne vem, ali ste opazili, ona je že pri 105 metrih prišla ven zelo utrujena. A ona je potapljačica, ki zdrži pod vodo resnično dolgo. Pri statiki ima po mojem mnenju rezultat boljši kot sedem minut, a potapljanje z monoplavutjo ni statika.

Vsak dan je šla meter dlje, in to je v tako kratkem času prehud zalogaj. Časa za počitek je bilo premalo in tudi njej je zadnji dan zmanjkalo moči. Tako kot pri Kitajki k sreči ni bilo nič hujšega.

Aktualni svetovni rekord Italijanke: Alessia se je potopila do 107 metrov.

Sportal Presenečenje: Alenka Artnik ni več svetovna rekorderka! #video

Taka izkušnja ti najbrž ostane v podzavesti …

Zase vem, da bi, če bi se mi to pripetilo, potrebovala kar nekaj časa, da vse skupaj odmislim in si povrnem samozavest. Glede na to, kako se ona potaplja in da je res kot kamikaze, mogoče ne bo potrebovala toliko časa. Ljudje smo si različni, a sama vem, da imam mogoče pri tem početju malce večjo varovalko kot druge.

Kako sami doživljate stresen dogodek, ko vašo tekmovalno kolegico varnostna služba privleče na plano?

Ko vidiš vso to reševalno akcijo, ni prijetno. To ni nekaj, kar bi komurkoli privoščil. A name to ne sme vplivati, sama sem v svojem svetu in natanko vem, kaj moram narediti, da bo vse tako, kot mora biti.

Artnikova poudarja, da potapljanje na vdih ni le zadrževanje zraka, moč in izenačevanje ... Foto: Alex St. Jean Čeprav se v dirko z Italijanko in Japonko niste podali, ste dejali, da imate še veliko rezerv. Kje so trenutno vaše meje?

Res je, a na to vprašanje je težko govoriti. A če se vrnem k svojemu idealnemu potopu do 105 metrov, zraka sem še imela, moči tudi, izenačevanje tlaka ni bilo težava. Te tri segmente imam res dobro pokrite in če bi vzeli v obzir samo te tri elemente, bi lahko šla po mojem do 110 metrov.

A potapljanje na vdih ni samo to. Tukaj je še miselni del, da samega sebe prepričaš, da si zmožen doseči tako globino, to pa je povsem druga zgodba. Če bi mentalni del torej odmislila in ignorirala, bi takoj rekla, da lahko grem pet metrov globlje brez tveganja.

A do zdaj sem vedno poslušala sebe in do zdaj se je to vedno izkazalo za pravilno odločitev. Mentalno bi bil morda to prevelik zalogaj – prva ženska, ki dosega tak potop, svetovni rekord …  - zato sem se tudi odločila, da se ustavim.  

Če bi vam dejali, da imate potop nastavljen na 103 metre, v resnici pa bi bil sedem metrov nižje, bi šlo?

Ravno o tem govorim. Po navadi je za tekmovalcem težava tudi izenačevanje tlaka, a sama s tem res nimam težav. Verjetno bi se mi zdel potop predolg. Tudi če ne gledam na uro, vem, kaj se dogaja, kje sem in na kakšni globini. Te svoje senzorje mam tako razvite, da bi vedela, da nekaj ni tako, kot mora biti, in bi se verjetno prej obrnila. 

Na Bahamih ste bili trije Slovenci. Poleg vas še Samo Jeranko in Neža Čeč. Ste se kaj podružili?

Tukaj, kjer je bilo tekmovanje, je bilo zelo neposeljeno. Imaš dve trgovini in dve gostilni. Imela sem svojo družbo, s katerimi smo se več družili. Bilo smo klapa in drug drugemu pomagali, s Samom in Nežo smo imeli tudi zelo različne sporede potopov in seveda tam ne čakaš drug na drugega.

Ko opraviš svoje, greš domov počivat. Le enkrat samkrat smo skupaj čakali in izmenjali nekaj besed, sicer pa ne.

Poleg Alenke sta bila na Bahamih še dva Slovenca, in sicer Samo Jeranko in Neža Čeč.

Čečeva je zadnje dni tekmovanja ves čas napadala 70 metrov, a ji ni uspelo.

To se zelo pogosto dogaja. Ko pride posameznik do neke svoje globine, je pogosto, da se na tej vedno obrne. Neže je imela težave z izenačevanjem in to ji je na koncu preprečilo, da bi šla še štiri metre nižje. Podobne težave ima veliko tekmovalcev in to ni nič takega. Potrebnega je le malce več časa, malce več izkušenj, adaptacije, vaje s tehnikami izenačevanja, predvsem pa več kilometrine v vodi.

Tudi vi ste imeli na začetku težave s tem, kajne?

Kot sem že povedala, sem sama prej trenirala le v bazenu, nato pa sem na počitnicah s prijatelji začela izvajati potope na morju. Že po nekaj dneh sem merila na 50 metrov in videla, da bi lahko v tej veji potapljanja na vdih naredila nekaj več. Te potope sem opravljala z masko, kar je še bistveno težje kot brez nje.

Ob prvem potopu na Bahamih se je počutila kot v maminem trebuhu. Foto: Martin Zapanta

Na Bahamih so padli številni rekordi tako v moški kot ženski konkurenci. Je Deanova modra luknja res najbolj idealen kraj za rekordne dosežke?

Mogoče res, ker zadeva ni na odprtem morju, ker ni morskih tokov. A zame, ki sem bila prvič tam, je bil kar šok. Čeprav tamkajšnjemu mestu za potapljanje res pravijo modra luknja, lahko povem, da je vse prej kot modra. Od 70 metrov naprej je čista tema. Če nimaš na glavi tiste majhne lučke, ne vidiš niti vrvi pol metra pred sabo. Res je čista tema.

Glede na to, da sem bila prvič tam, je bil to zame kar precejšnji šok in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se privadila. Povsem vseeno je, ali imaš tukaj na tej globini odprte ali zaprte oči. 

Kako ste se prilagodili na črnino?

Na svojem prvem treningu sem merila na 80 metrov, kar je zame res mala malica, a želela sem le preveriti, ali je res tako temno, kot so mi govorili. Tako močno sem se pripravila, da sem bila po prvem potopu navdušena. V tej luknji je taka spokojnost, brez zvoka, brez vsega, da sem se počutila kot v maminem trebuhu. Tudi voda je topla, tema pa to spokojnost še okrepi. 

Naslednje dni sem hotela pripraviti kovčke in oditi domov. ''Ali smo popolnoma nori,'' sem si prigovarjala in se spraševala, bistvo česa je potop v neznano. Že tako ali tako gremo dol brez zraka, zdaj pa so mi vzeli še vid. Zadeva se mi je zdela še veliko bolj ekstremna kot sicer.

Potrebovala sem nekaj časa in s postopnimi potopi sem se začela privajati. Ko sem na glavo nadela še lučko, je bilo to to. Čeprav to ni lučka, ki bi svetila kot reflektor, a vsaj vrv sem videla in imela orientacijo.

Tekmovalci se v Deanovi modri luknji na Bahamih spuščajo v neznano. Foto: Alex St. Jean

Med treningom ste se prvič srečali tudi s podvodno narkozo, ki je v tem športu zelo pogost pojav.

Ker se nič ne vidi in nimaš nobene orientacije, sem sama na treningih naredila dva potopa na 103 metre, a eden od njiju je bil za 30 sekund predolg. Sama nisem niti vedela, da je bil, saj nisem imela zaradi vseh že omenjenih dejavnikov nobenega občutka.

Ta narkoza se pojavi pri globljih potopih, ob mrzli vodi, velikem stresu in v temi. To je še en dejavnik, s katerim se mora spopasti potapljač na vdih. Vse našteto ti zamegli um in ne veš, kako dolgo si pod vodo. Namesto treh minut in 15 sekund si zaradi te omotice, lahko bi jo opisali kot pijanost, pod vodo pol minute dlje in zgodi se black-out. Sama sem to prvič začutila ravno na tem svojem predolgem potopu, sicer pa s tem nimam težav.

Preostali potapljači zadevo začutijo že prej, nekateri se takrat, ko pridejo ven, niti ne spomnijo potopa. Sama pa sem vsako sekundo svojega potopa tako osredotočena na vse. Ravno ta veliki fokus me očitno rešuje, da mi narkoza ne pride do živega. Na tistem treningu je bilo edinkrat, da se je to zgodilo, nato pa s tem ni bilo več težav.

Je ena od redkih, ki ne občuti morske narkoze, ta se pojavi predvsem pri ekstremno globokih potopih. Foto: Alex St. Jean

Na Bahamih ste se potapljali v vseh treh disciplinah – CWT, CNF in FIM. Drugih dveh ne trenirate, a ste se vseeno nekajkrat potopili tudi v teh disciplinah.

FIM (brez plavutk se vlečeš ob vrvi) mi vsekakor ne ustreza, ker se lahko zanašaš le na moč svojih rok, potopi pa so precej globoki. To disciplino izvajam le za užitek. Discipline CNF (brez plavutk in prsna tehnika) sicer še nikoli nisem zares trenirala, vendar mi je všeč in se bom morda v prihodnje tudi v njej preizkusila bolj zares.

Za zdaj sem opravila le nekaj potopov in občutek je bil kar dober. Je pa popolnoma drugačna disciplina in precej tehnična, mnogo bolj kot tista s plavutkami.

Že lani je s potopom na 100 metrov pokazala, da ima tisto nekaj več:

Na koncu ste v skupni razvrstitvi prestižnega tekmovanja na Bahamih zasedli tretje mesto. Boljši sta bili le Italijanka Alessia Zecchini in Japonka Sajuri Kinošita. Ste dobili končno tudi kakšno denarno nagrado?

Bilo je prvič, da sem nekaj dobila. Dobila sem tisoč dolarjev, kar je bilo ravno prav, da sem si pokrila letalsko vozovnico. Glede na to, da nisem pričakovala ničesar, sem bila res presrečna.

Prvič v življenju je dobila tudi denarno nagrado. Foto: Howard Holtzman

Kaj poveste o Italijanki, ki je podirala rekorde kot po tekočem traku?

Ona je 11 let mlajša od mene, je še punčka, a jo imam rada. Alessia je ena od redkih v karavani, ki trenira ta šport že od zelo zgodaj. Mislim, da je bila stara 12 let, ko se je začela ukvarjati s tem športom, kar je res velika prednost. Če toliko let svoje telo navajaš na te pogoje, je to velika prednost.

Tudi tehniko ima vrhunsko, njen izkoristek je ob majhni amplitudi zelo velik in lahko rečemo, da ji je šlo odlično. Je drobčkana, z malo mišične mase, a s svojo mehko plavutko in tehniko podira rekorde.

Vas je kaj pobarala, zakaj se niste spustili v boj z njo? Sami ste se ustavili pri 105 metrih, Zecchinijeva je nato šla še dva metra dlje.

Bilo je malo zbadanja. Očitala mi je, da sem lenuh (smeh, op. p.). Zdi se mi, da sem njo še najbolj šokirala s tem, da sem se ustavila. A ker dobro govorim italijansko, sva se veliko pogovarjali, povedala sem ji svoje razloge za tako odločitev, razen enega.

In ta je?

Še pred začetkom tekmovanja na Bahamih smo imeli zelo čustveno ceremonijo v čast Irca Stephena Keenana, ki se je smrtno ponesrečil lani poleti. Irec je bil vsako leto tukaj, bil je vodja varnostne službe, ki varuje tekmovalca, kar dokazuje, kako izkušen in spoštovan je bil.

Z Alessio sta bila velika prijatelja, Keenan je bil tudi njen trener. In ravno po lanski tekmi na Bahamih še pred začetkom priprav na svetovno prvenstvo so se odločili, da za užitek preplavajo tamkajšnji kanal, ki povezuje to luknjo z odprtim morjem. Kanal je globok 55 metrov, fascinantna izkušnja za vsakega potapljača.

Dogodek so pravilno organizirali, najeli so tudi varnostno službo in vse. A vseeno je šlo vse narobe. Pogoji niso bili dobri, tudi vidljivost ni bila najboljša, verjetno bi bilo bolje, da bi takrat vse skupaj odpovedali.

Prireditev v čast umrlega irskega potapljača Stephena Keenana je Alenko ganila do solz. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da Italijanke ni ovirala pri uresničitvi ciljev, ki sta si jih zadala z umrlim prijateljem. Foto: Janmi Wong

Keenan je bil Alessin varnostni potapljač, a je Italijanka po izhodu iz tega kanala izgubila orientacijo in začela plavati v napačno smer. Pod morjem ne veš, ali greš dol ali gor ali levo in desno. Videl je, kako plava stran od vrvi in izgublja moč, šel je ponjo in jo rešil, sam pa ni izplaval. Čeprav je bil profesionalni varnostni potapljač in je bil zelo previden, se mu je to zgodilo.

Vračala sta se stran od vrvi, kjer bi se morala vračati, zato preostali tega niso mogli videti. Italijanka je komaj prišla ven, Keenan ne več. Sicer so ga oživljali, a je bilo prepozno.

To je res dogodek, ki ti seže do srca. Poznali so ga vsi, bil je izjemen človek in naš prijatelj. Pred začetkom tega tekmovanja smo se od njega poslovili na zelo čustven način, njegova velika želja je bila, da bi Alessia postavila rekord v vseh treh disciplinah in ko sem sama videla, sem si želela, da Alesssi to uspe. Vse potope zdaj posveti preminulemu prijatelju, ki ji je rešil življenje.

Na koncu sem bila kar malce žalostna, da ji je Japonka Kinošita odvzela svetovni rekord v disciplini FIM.

Po oddihu se začenjajo priprave na svetovno prvenstvo v Turčiji pod okriljem CMAS.

Kmalu začenjam suhe priprave, da si povrnem moč. To bo trajalo dva tedna, nato pa se počasi vrnem v vodo.

Po počitku bo spet zavihale rokave in pljunila v roke. Na svetovnem prvenstvu želi pokazati, da je ena najboljših potapljačic na vdih na svetu. Foto: Janmi Wong

Svetovno prvenstvo vam pomeni veliko več kot ta tekma na Bahamih.

Vsekakor, na svetovnem prvenstvu imaš le en poskus in če je pravi trenutek zate, ti uspe, sicer ne. Na Bahamih si se lahko potapljal devet dni in preizkušal meje, v Turčiji bo drugače. Tam bom res prava športnica in bom zastopala barve Slovenije, na Bahamih nisem imela tega občutka.

V Turčijo potujete že septembra, kar pomeni, da bo dovolj časa za spoznanje terena, kjer se bodo delila odličja.

S pomočjo sponzorjev Akrapoviča, Luke Koper in tudi Potapljaške zveze Slovenije, ki so mi omogočili normalen potek sezone, bom šla tja že mesec dni prej. Glede na to, da bi lahko bilo hladno, da je voda hladnejša, je dobro, da se telo navadi na nove pogoje. Kot sem že rekla, treniram v tropih in pogoji so povsem drugačni, kot bodo v Turčiji.

Mesec dni se bo privajala na pogoje v Turčiji. Foto: Sungsu Kim

Kakšna bo konkurenca?

Tam bodo najboljše Japonke, tudi Kolumbijka in Ukrajinka, ta je zelo močna, in tudi Zecchinijeva. Zanimivo bo.

Najbrž bo treba za odličje doseči svetovni rekord. Tako v enojni kot tudi dvojni plavuti zdaj rekord držite ravno vi. Prvi CWT je rekord 95 metrov, pri CWT BF pa 85 metrov.

Mislim, da je res tako. Konkurenca bo tako močna, da pričakujem, da bomo na tekmi vsaj tri, če ne štiri najavile svetovni rekord. Sama seveda ne nameravam pretiravati, kot vedno bom poslušala sebe, a kot sem rekla, mislim, da bom napadla novo rekordno znamko, kaj bo to prineslo, pa bomo videli.

Zlato odličje bo napadala tako z enojno kot z dvojno plavutjo. Foto: Alex St. Jean

Odličje boste lovili v obeh disciplinah?

V obeh, je pa res, da se bom večinoma posvetila treningom z dvojno plavutjo, saj gre za povsem drugo tehniko plavutkanja. Z enojno plavutjo bom naredila le nekaj potopov, za boljši občutek.

Svetovno prvenstvo jemljete veliko bolj resno kot prestižni Vertical Blue.

Kot sem že rekla, sama imam veliko raje sistem, ki je na svetovnih prvenstvih. Tam ni več poskusov, ne moreš iti čez svojo mejo, no, lahko greš, a ob neuspehu te izključijo in ne smeš več nastopati. Sama se tako ne potapljam in se nikoli ne bom.

Na Vertical Blue pa imaš več tekmovalnih dni, poskusiš lahko, kaj zmore tvoje telo. Veliko lažje je tam doseči rekordno znamko, a sama imam raje pogoje, kjer se kaj vidi, četudi so drugje mikroklime, tokovi in še kaj, kar ti oteži zadevo.

Svetovni rekord z dvojno plavutjo pod organizacijo CMAS:

Torej ste tekmovalni, ko je to potrebno?

S tem nimam težav, če ne bi bila, tega ne bi počela. A je več vrst tekmovalnosti. Sama menim, da imam tisto bolj zdravo, saj se v tem športu ni dobro igrati in pretiravati. Hoditi po robu nikoli ni najbolj pametno.

V Turčiji boste nastopili tudi z novimi plavutkami, ki so narejene po vaši meri.

Želela sem si, da bi tako tekmovala že na Bahamih, a se časovno in logistično ni izšlo. Oseba, ki izdeluje moje plavutke, je iz Ukrajine, sama pa sem bila na Filipinih.

Najprej bi mu morala poslati svojo staro plavutko, da bi pogledal, kaj je naredil pred tremi leti, skratka je kar zapleteno, zato sem rekla, da grem na Bahame še s starimi plavutkami. Vseeno sem bila uspešna.

Ko bo dobila še novo, mehkejšo plavutko, bo še bolj nevarna. Foto: Osebni arhiv Alenke Artnik

Kako se bodo nove plavutke razlikovale od starih?

Mehkejše bodo, kar mi bo pomagalo pri izvajanju tehnike, ta pri meni ni popolna. Ne prihajam iz tega športa in vem, da mi pri tem še veliko manjka. Tudi Alessia me je zbadala, da se moram popraviti v tem elementu, a ta del treninga me dolgočasi. To moraš početi v bazenu, kar mi ni več najbolj pri srcu.

Skratka z novo mehkejšo plavutko bom lažje uporabljala vse telo, zdaj sem večino dela opravila le z nogami, kar je vse prej kot idealno.

Alessia mi je sama rekla: ''Če ti zamenjaš plavut, boš šla brez težav na 110 metrov. Saj ne, da si tega želim, a tako je." (smeh, op. p.)

Artnikova že komaj čaka, da se s tekmicami udari po pravilih, ki so njej veliko ljubša: ''Zanimivo bo!" Foto: Alex St. Jean

Ste ji že povedali, da greste v Turčijo po dve zlati kolajni?

(Smeh, op. p.) Ne, to ravno ne, a mislim, da Alessia ve, da sem na svetovnih prvenstvih dobra. Ne nazadnje imam svetovni rekord tako v ''monofinki'' kot dvojnih plavutkah. Vse pa bo odvisno od najav. Bomo videli, kako se bomo in se bodo dekleta odločala.

Kako je s temi najavami, kdaj je zadnji rok najave in ali jih lahko naknadno še spreminjate?

Dan pred tekmo se najavi globino in malce pozneje izdajo seznam. Najav nato ni več mogoče spreminjati. Če bi sama nastavila najavo 101 meter in ena druga 100 metrov, bi bila jaz svetovna prvakinja, obratno pa bi bilo, če meni nastop ne uspe.

Ravno zato je meni to tekmovanje tako všeč, ker kolebaš med "udobnim" nastopom in tistim, ki bi zadostoval za odličje. Pri organizaciji CMAS je tudi tako, da te, če se zgodi black-out, izključijo s tekmovanj, zato so tekmovalci pri tem veliko bolj previdni kot na primer na Bahamih.

Sportal Kakšen potop: Alenka Artnik nova svetovna rekorderka!

Več iz tedenske rubrike: sobotni intervju