Janja Garnbret
Sobota, 8. 9. 2018, 4.23
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Janja Garnbret
"Niti 20 let nimam, pa že nekaj branim. Precej noro, ne?"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,90
1
Janja Garnbret pri 19 letih brani naslov svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju, ki ga je pred dvema letoma v Parizu osvojila kot sedemnajstletna novinka na članski sceni.
"Ne želim, da me opredeljujejo rezultati. Rezultat ni enako jaz," pravi Janja Garnbret, brez pretiravanja ena najbolj, če ne kar najbolj superiornih tekmovalk v svetu športnega plezanja. Danes v Innsbrucku lovi svoj drugi naslov svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju. Pri rosnih 19 letih.
"Morda se bo slišalo čudno, a zdaj čutim manj pritiska kot pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v Parizu, kjer sem bila novinka." Tako lahkotno o stopnji stresa razmišlja plezalna šampionka Janja Garnbret, ki danes na svetovnem prvenstvu v prestolnici Tirolske brani naslov svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju. Korošica je dvakratna zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala v težavnostnem plezanju (skupni zmagi je blizu tudi letos) in kombinaciji ter letos četrta v skupnem seštevku balvanskega plezanja, s tem, da je del sezone izpustila zaradi maturitetnih obveznosti. Nastopila je zgolj na treh tekmah od sedmih.
Pleza že od nekdaj. V osnovni šoli je plezala celo po podbojih vrat, se je v enem od televizijskih prispevkov spominjala njena učiteljica v 1. razredu. V plezanju ima vse. Prijatelje, vzornike, ljubezen. V tokratnem intervjuju smo se načrtno odmaknili od športnih dosežkov, želeli smo jo predstaviti kot osebo. Nerazdružljivo povezano s plezanjem.
V četrtkovih kvalifikacijah težavnosti se je s prvim mestom uvrstila v današnji polfinale. Kvalifikacijsko prvo mesto si deli z Avstrijko Jessico Pilz, prvo zasledovalko Garnbretove tudi v svetovnem pokalu.
Kako ste se navadili na medijske obveznosti, ki so še posebej pred večjimi tekmovanji sestavni del poklica vrhunskega športnika?
Pravzaprav sem tega že navajena. Že od 13., 14. leta odgovarjam na novinarska vprašanja.
Katero vam gre najbolj na živce?
Naj pomislim … Morda vprašanje o pričakovanjih. Kaj pričakujete … V tem slogu. (smeh, op. a.)
Tako dobro ste se zasidrali v plezalni krog, da si je težko predstavljati, da bi počeli kaj drugega. V teh krogih imate prijatelje, fanta, verjetno je to vaša druga družina. Si predstavljate, kaj bi počeli, če ne bi plezali?
Nimam pojma, res ne. Od vsega začetka sem vedela, da je to to in da si česa drugega v življenju niti ne želim početi. Ne vem, verjetno bi šla na fakulteto in hodila v službo. No, tega si res ne predstavljam.
Reprezentanca deluje kot krog prijateljev, jo tudi sami dojemate tako?
Da, to je moja družina. Poznamo se, dobri prijatelji smo, skupaj smo na treningih, na tekmah, na potovanjih … Res ne vem, kaj bi počela brez njih. Drug drugega res dobro poznamo, ničesar ne skrivamo drug pred drugim.
Plezanje je sestavni del njenega življenja. S treningi je začela pri sedmih letih. Na fotografiji s plezalno kolegico Tjašo Slemenšek in legendo plezanja, Američanom Chrisom Sharmo.
Kako na hierarhijo v reprezentanci vplivajo rezultati? Kakšno vlogo imajo?
Če sem povsem iskrena, lahko rečem, da rezultati med nami ne igrajo nobene vloge. To, da na primer zmagam na določeni tekmi, ne pomeni nič, ne gre za to, da bi me drugi zato bolj spoštovali …
Ali gledali postrani?
To pa sploh ne. Ne želim, da me opredeljujejo rezultati. Rezultat ni enako jaz. Dobro je, če me kdo sploh ne pozna in me jemlje kot povsem običajnega človeka.
Včasih se sicer v ekipi šalimo, še posebej zdaj, ko je Vezi (Gregor Vezonik) zmagal na tekmi svetovnega pokala v balvanih, ampak vse je zelo dobronamerno.
Selektor slovenske reprezentance je Gorazd Hren, vaš trener. Kako se je vajin odnos spreminjal skozi leta? Še posebej glede na to, da ste v plezanju že tretjo sezono številka ena v težavnosti, pa tudi v balvanih ne zaostajate veliko.
Na začetku svoje plezalne poti, torej pri sedmih letih, sem trenirala v Slovenj Gradcu, potem pa sem bila, ko je tam klub propadel, postavljena pred dilemo, ali naj pot nadaljujem v Ravnah na Koroškem ali Velenju. Glede na to, da so starši zaposleni v Gorenju, sem se odločila za Velenje. Tam sem najprej dve leti trenirala pri Matiji Rovšniku, od takrat pa treniram z Gorazdom. Vso svojo tekmovalno kariero sodelujem z njim. Mislim, da najin odnos ostaja enak.
Vas kdaj vpraša, česa vas sploh še lahko nauči?
Povsem mu zaupam, tudi pri strokovnem znanju.
Večino svoje plezalne kariere sodeluje s trenerjem Gorazd Hrenom, ki je tudi selektor slovenske plezalne reprezentance.
Se s tujimi tekmovalci kdaj pogovarjate o pogojih, ki jih imate tekmovalci?
Se in vedno dobimo enak odgovor, češ, kako zmoremo. Vsi so osupli, kaj dosegamo, upoštevajoč pogoje, v kakršnih treniramo. Avstrijci imajo na primer nov plezalni center v Innsbrucku, kjer so trenutno tudi za nas najbližji odlični pogoji za trening, Japonci oziroma Tokio ima 200 plezalnih centrov, kar je noro, v Sloveniji imamo sicer nekaj centrov, a nobenega tako celovitega.
Konkurenca resnično s spoštovanjem gleda na to, da lahko v takšnih pogojih dosegamo takšne rezultate.
Kje je javnost najbolj plezalno razgledana, kje ima plezanje tak mitski status kot pri nas smučanje?
Težko rečem, dejstvo je, da je plezanje res precej mlad šport in da še ni postal sestavni del kulture, zaradi mladosti ne more imeti takega statusa kot športi z daljšo tradicijo.
Sama sem pri tem optimistična. Plezanje se zelo hitro razvija in mislim, da bo postalo celo bolj priljubljeno, prepoznavno in razširjeno kot smučanje.
Tudi v Sloveniji?
Mislim, da.
Čeprav je vajena najvišje stopničke jo na zmagovalnem odru še vedno premagajo čustva.
Vas kdaj zmoti, da plezanje kljub neverjetnim rezultatom ni tako medijsko podporo kot na primer kak drug šport, da ni tako splošno znano med Slovenci? Upate, da bo bolje z uvrstitvijo plezanja med olimpijske športe? (Leta 2020 bo športno plezanje na OI v Tokiu doživelo svoj debi, op. a.)
Ne da bi me motilo, mi je pa seveda všeč, če ljudi plezanje zanima. Še posebej veliko mi pomeni, ko me ustavi kak starš in mi reče, da tudi njegov otrok trenira plezanje.
Kar pa zadeva medijsko podprtost - veliko mi pomeni, saj bi na primer zaradi TV.prenosa več ljudi izvedelo za naš šport, tekmovanja in uspehe. Si pa zaradi tega ne razbijam glave.
Kakšen status bi s svojimi rezultati imeli na Japonskem?
Uf, po moje bi bila kar kraljica (smeh, op. a.). No, še večja kraljica bi bila v ZDA. Če zmagaš na ameriškem državnem prvenstvu, si zanje bog.
Letošnjo sezono ste morali prekiniti zaradi mature. Vas je to po svoje celo razbremenilo, saj ste se tako otresli pričakovanj javnosti, češ, da bi morali še nadgraditi lansko sezono?
Kaj pa vem, po svoje se po opravljeni maturi počutim bolj svobodno. Eno stvar manj imam na urniku in to je dobro. Matura je samo enkrat v življenju in zdelo se mi je pomembno, da jo opravim v prvem roku, ne šele jeseni. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi te obveznosti prelagala na poznejši čas.
Rekla sem si, to moram opraviti in potem lahko plezam vse življenje.
Ni mi žal, da sem prekinila sezono, čeprav sem bila v balvanih letos četrta (in to po samo treh tekmah od sedmih v balvanih). Imela sem več časa zase, res sem zadovoljna, da je ta obveznost pod streho.
Če se navežem na vprašanje o lanski sezoni – nikoli ne gledam na to, da bi morala nadgraditi lansko sezono. Dejstvo je, da je konkurenca vsako leto večja in da je zdaj veliko težje zmagati, kot je bilo pred tremi leti, ko sem začela tekmovati v članski konkurenci.
"Po opravljeni maturi se počutim bolj svobodno. Eno stvar manj imam na urniku in zdaj lahko samo plezam."
Maturo sestavljajo trije obvezni in dva izbirna predmeta. Za katera ste se odločili?
Za geografijo in psihologijo. Po eni strani zato, ker so mi drugi svetovali, da ju bom najlažje opravila, po drugi pa zato, ker me ta dva predmeta najbolj zanimata.
Sta povezana tudi s smerjo, ki bi vas zanimala v prihodnje, ko boste izbirali smer študija? Letos si boste vzeli prosto leto.
Ne, bolj razmišljam o študiju športnega menedžmenta v Kranju. Kaj drugega me niti ne veseli. V prihodnje si želim imeti svoj plezalni klub in želim si delati z otroki. V tekmovalnem smislu. Torej s takimi, ki ne bodo imeli težav z motivacijo (smeh, op. a.). Si pa seveda želim dokončati fakulteto, tudi starši bi to želeli.
Menda z vašim partnerjem Domnom Škoficem, prav tako plezalcem, razmišljata o postavitvi plezalnega centra? Kako zreli so že načrti?
Res je, v bližnji prihodnosti načrtujeva postavitev plezalnega centra v Vrbnjah pri Radovljici, vendar je za podrobnosti še prezgodaj.
Z Domnom Škoficem, plezalnim partnerjem in življenjskim sopotnikom, v Vrbnjah pri Radovljici načrtujeta postavitev plezalnega centra.
Koliko je v športnem plezanju prostora za ženstvenost, za žensko dušo? Nekdanja plezalka Natalija Gros je večkrat omenila, da je to med športno kariero pogrešala, teniška igralka Serena Williams pozornost pleni z izbiro oblačil na teniškem igrišču …
Res je, v plezanju za to ni veliko prostora. Na treningih nismo nič kaj urejeni, roke imamo ves čas namazane z magnezijem, treniramo v prahu … Kar pa seveda ne pomeni, da se ne uredim v svojem prostem času ali za obisk prireditev. Tudi jaz se rada lepo oblečem, si nalakiram nohte in uredim pričesko … Mislim, da imamo kljub temu, da smo v vrhunskem športu, še vedno čas zase in za svoje ženske potrebe.
No, včasih mi Tjaša, kolegica iz plezanja, lase uredi tudi za tekmo. Da imamo vsaj lepo pričesko (smeh, op. a.).
"V svojem prostem času ali za obisk prireditev se rada uredim. Tudi jaz se rada lepo oblečem, si nalakiram nohte in uredim pričesko … Mislim, da imamo kljub temu, da smo v vrhunskem športu, še vedno čas zase in za svoje ženske potrebe." Na fotografiji: s trenerjem Hrenom na podelitvi Bloudkovih nagrad.
Je kaj, za kar ste zaradi plezanja prikrajšani? Je kar, česar ne smete početi, pa bi si želeli?
Nekako velja, da naj bi se plezalci izogibali plavanju, saj se nam omehča koža in potem nimamo utrjenih blazinic na roki. Tudi telo naj bi se omehčalo in izgubilo aktivacijo za trening. Kaj pa vem, jaz še vedno plavam, čutim, da mi voda koristi. Res pa je, da se ne namakam ure in ure dolgo v vroči vodi.
Morda se izogibam edino smučanju. Decembra se na primer niti po naključju ne bi odpravila na smučanje … Kdo bi si takrat zlomil nogo (smeh, op. a.)? Sicer pa se ti lahko kadarkoli kaj zgodi.
Vrnimo se k pogojem … Kaj bi slovenska reprezentanca v športnem plezanju potrebovala?
Prav tak center, kot ga imajo v Innsbrucku. To pomeni, da bi imeli na enem mestu stene za vse tri discipline (težavnost, balvane in hitrost). Da bi imeli postavljavca smeri, ki bi nam vsak mesec postavil smeri in bolderje za vrhunsko plezanje.
Si kdaj pomagate z vizualizacijo, kot si je na primer plavalka Sara Isaković, ki je že več let pred OI v Pekingu vizualizirala, kako si priplava olimpijsko medaljo?
Niti ne, zmagati je moja želja, a si prej ne predstavljam, da bom zmagala. Je pa res, da včasih to preprosto začutim. Že od veliko ljudi sem slišala, da so že pred tekmo vedeli, da bodo zmagali, da to čutijo in tudi meni se to dogaja. Ne pa vedno. Včasih pa prav res čutim, da je danes dan, ko bom zmagala.
Kako se otresete strahu, treme pred nastopom? Verjetno se je nikoli ni mogoče prav v celoti otresti.
Seveda imam tudi jaz tremo, ne grem kar "na hojladri" na tekmo. Poskušam najti ravnotežje med popolno sproščenostjo in popolno tremo – najti moraš nekaj srednjega. Običajno si rečem: če danes ne bom dobro odplezala, kdaj pa potem bom? Sama sebi v mislih odrecitiram motivacijski govor.
Je pa vedno tako, da v trenutku, ko pridem pod steno, vse to izgine. Takrat sva samo jaz in stena, na vse drugo pozabim, tudi na dvome o tem, ali sem dobro pripravljena … Vse izgine.
"V steni vse izgine. Takrat sva samo jaz in stena, na vse drugo pozabim, tudi na dvome o tem, ali sem dobro pripravljena … Vse izgine."
Slišite množico?
Ne. Morda na začetku, potem pa vse to izgine. Če kdaj v steni počivam, potem morda kaj slišim, če pa sem povsem skoncentrirana, ne slišim ničesar.
Seveda pride kak dan, ko te kaj moti, ko nisi zbran in imaš slab dan, takrat čutim, da to nisem jaz. Tako sem se letos počutila v Chamonixu, ko sem bila druga. Pa ne, da je to slab rezultat …
Nihče ni večno na vrhu, prej ali slej se zgodijo slabši rezultati, krivulje so pričakovane. Čutite, da ste opremljeni tudi za neuspeh?
Kaj pa vem, neuspeha nisem vajena. Tekmovalci običajno napredujejo po stopničkah, vsako leto so boljši, pri meni pa ni bilo tako. Vedno sem bila dobra. Že na prvi tekmi evropskega mladinskega prvenstva sem zmagala.
Morda sem zato neuspeh, ko je prišel, slabše prenesla. Še vedno se učim. Danes nisem zadovoljna, če sem druga. Zdaj nisem več žalostna, ampak me to samo podžge, da samo še več treniram.
Se pa zavedam, da vedno ne morem zmagovati in da v tako močni konkurenci ne morem več biti samo prva. Vem, da si tega smem jemati preveč k srcu, tako pač je.
"Plezanje je eden od bolj naravnih športov, kjer precej enakomerno obremenjujemo svoje telo."
Vrhunski šport ni ravno primer dobrodejnega delovanja na telo. Kako prijazno je do telesa športno plezanje? Čutite, da je vaše telo utrujeno, iztrošeno?
Mislim, da je plezanje eden od bolj naravnih športov, kjer precej enakomerno obremenjujemo svoje telo. Razgibaš vse, vse telo dela. Pri atletiki denimo najbolj delajo noge, pri plezanju pa dela celo telo.
Poleg tega je zelo raznoliko, na vsakem treningu izvajaš drugačne gibe in tega se pač ne moreš naveličati. Morda se samo psihično iztrošiš, saj moraš biti skoraj vse leto na visoki ravni pripravljenosti. Če v tem ne uživaš, v plezanju ne boš zdržal prav dolgo.
Ste sami kdaj imeli fazo, ko ste se plezanja preprosto prenajedli?
Ne, plezanje imam tako rada, da si tudi premorov ne bi privoščila, čeprav se zavedam, da jo to še kako pomembno. Treba je spočiti glavo.
Precej zgodb sem slišala tudi o tem, da psihologi otrokom, ki imajo težave, na primer z govorno napako, svetujejo, naj se lotijo plezanja, ker to pomaga. Menda pomaga na vseh področjih.
Seveda se zgodijo tudi poškodbe prstov, ramen … A se mi zdi, da jih ni toliko kot v drugih športih.
Kako pomembna so za vas družbena omrežja? Na Instagramu imate 61 tisoč sledilcev. Pazite na javno podobo?
Ne da ravno pazim, kaj objavljam, res pa je, da ne objavljam neumnosti. Napišem natanko tako, kot v trenutku čutim.
Na dan objave tega intervjuja bosta v Innsbrucku na sporedu polfinale in finale tekme v težavnosti. Tam boste branili naslov svetovne prvakinje iz Pariza pred dvema letoma. Takrat ste imeli komaj 17 let … Kako se bo ta izkušnja za vas razlikovala od tiste iz leta 2016?
Precej. Takrat sem v Pariz pripotovala kot novinka. Imela sem zelo nizka pričakovanja, a še vedno zelo visoka. Vendarle sem že imela zmago na tekmi svetovnega pokala med člani. Kaj je bilo drugače? Morda sem bila precej bolj evforična kot danes, saj je bilo to moje prvo veliko tekmovanje. Zdaj sem na prvenstvu kot branilka naslova. Niti 20 let nimam, pa že nekaj branim. Precej noro, ne?
Morda se bo slišalo čudno, a zdaj čutim manj pritiska kot takrat. Ne čutim takšne nervoze, kot sem jo takrat.
1