Jan Oblak
Benjamin Šeško
Euro 2024
Sobota, 6. 7. 2024, 9.00
2 meseca, 1 teden
Komentar po nastopih Slovenije na Euru 2024
Kapital, ki bi ga bilo greh zavreči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,06
Ko smo bili v Nemčiji in so do nas pristopali tuji novinarji in nam čestitali za vse, kar je Sloveniji uspelo na tem prvenstvu, smo občutili ogromen ponos. Podobno velja za številne navijače, ki so si vzeli čas, segli globoko v žep in se s srečo odpravili v Nemčijo. Vse zaradi Slovenije in zgodovinskega dosežka, ki bi ga Kekova četa brez njihove pomoči le stežka dosegla.
Čista desetka. Takšna bi lahko bila ocena za vse, kar je uspelo slovenski nogometni reprezentanci na Euru. Pa ob tem ne govorimo le o tistem, kar je pokazala in dosegla na zelenici. Še zdaleč ne. Občutek zadovoljstva in ponosa je še neizmerno večji, saj je Kekova četa premikala mejnike na številnih področjih. Poskrbela je za navijaško evforijo, kot ji Slovenija še ni bila priča, nogometaši so si drug za drugim dvignili tržno vrednost, tako da bi lahko v poletnem prestopnem roku sklepali sanjske posle, reprezentanca pa je dokazala, da se lahko enakovredno kosa z največjimi zvezdniki svetovnega nogometa.
Temu, kar v tem trenutku predstavlja nogometna Slovenija, so največjo pohvalo 1. julija v Frankfurtu dale Ronaldove solze. Solze spoštovanja pred milijardami televizijskih gledalcev, ko so se tudi veliki Portugalci začeli zavedati, da bi lahko trčili ob slovensko čer in neslavno izpadli že v osmini finala. Od tega so jih delile malenkosti, ki jih bo Slovenija še dolgo objokovala, vseeno pa jo lahko mirijo in hkrati tudi veselijo besede Matjaža Keka, ki mu je na Euru uspelo skoraj nemogoče. Združil je slovenska srca in ob silnih uspehih številnih drugih slovenskih športnikov dokazal, da je lahko nogomet, tega so v tujini vajeni že dolgo, št. 1 tudi na sončni strani Alp. Hkrati pa je za svoje delo prejel tako ogromno odmevnih pohval, zlasti iz tujine, da je bil ponos še toliko večji.
Eden najlepših trenutkov Slovenije na Euru 2024: ko je Jan Oblak ubranil enajstmetrovko Cristianu Ronaldu.
To šteje še toliko bolj, saj bi lahko slovenska reprezentanca z njegovo pomočjo, če bo na vročem selektorskem stolčku resnično ostal do leta 2026, dosegla še kopico všečnih rezultatov. Tudi zaradi izkušnje, ki jo je doživel pred 14 leti in mu je zagotovo odprla oči. Takrat se je podobno kot letos z juga Afrike v domovino vrnil kot junak, a je nato že v naslednjem kvalifikacijskem ciklusu, potegoval se je za nastop na Euro 2012, doživel razočaranje. Že na uvodni tekmi, ko je v Mariboru ostal brez točk proti Severni Irski, nato pa še v nadaljevanju.
Prva rezerva v igri? Benjamin Šeško.
Tokrat, ko razpolaga s tako uigrano zasedbo, v kateri ne manjka mladih in še kako potentnih igralcev, ki še niso pokazali vsega, kar znajo, bi lahko šlo v prihodnosti le še na bolje. Kar zadeva borbenost, so na Euru v Nemčiji zagotovo dali vse od sebe. Več od tega preprosto ne gre, o tem se ni prepričal le selektor, ampak celotna vojska srčnih in glasnih navijačev. Veseli pa ugotovitev 62-letnega Mariborčana, da se še skrivajo določene rezerve v igri. Ena izmed njih se ponuja kar sama. To je Benjamin Šeško.
Tako si je želel doseči prvi zadetek na Euru, s čimer bi postal najmlajši strelec slovenskega zadetka na velikem tekmovanju, a se Benjaminu Šešku žal ni posrečilo.
Pri 21 letih je občutil (pre)veliko težo bremena, ki se je znašlo na njegovih ramenih. Želel je največ. V reprezentanci so javnosti zamolčali določene zdravstvene težave, s katerimi je prišel na priprave, lahko pa se samo vprašamo, kakšnega (super)Benija bi spremljali, če bi mogočen projektil na prvi tekmi z Dansko švignil le nekaj centimetrov bolj levo. Šeško bi takrat razparal mrežo Skandinavcev, prekinil strelski post, nočno moro vsakega napadalca, samozavest pa bi tako narasla, da bi imele obrambe prihodnjih tekmecev na Euru (Srbija, Anglija in Portugalska) opravka z drugačnim, odločnejšim in še bolj neusmiljenim Slovencem. Takšnim, kot smo ga spomladi spremljali v dresu Leizpiga. Tisti Šeško pa nikdar ne bi zapravil tako zrele priložnosti, kot se mu je ponudila v izdihljajih podaljška proti Portugalski.
Kapetan Oblak že izpostavil nov cilj
Žal se ni izšlo. Čeprav se je proti Portugalski štiri minute pred iztekom podaljška ponujal filmski scenarij za zgodbo o tem, da je mladi fenomen slovenskega nogometa zasenčil velikega Cristiana Ronalda, ki zadnjič igra na Euru, je Portugalce rešil nepričakovani junak. Vratar Diogo Costa. Zdaj bo treba na lica 21-letnega Radečana hitro vrniti nasmeh. Če te naloge ne bodo opravili, bo slovenski reprezentančni nogomet jeseni stežka kandidiral za višja mesta.
Kdo bi si pred tekmo osmine finala Eura 2024 med Slovenijo in Portugalsko mislil, da bo prvi junak srečanja portugalski vratar Diogo Costa?
Kar zadeva slovenskega vratarja, smo lahko glede tega igralnega položaja mirni še vrsto let. Jan Oblak je dokazal, da še vedno spada med najboljše, pri čuvajih mreže pa zelo pogosto velja fraza, da zorijo kot vino. Starejši so, boljši so, Škofjeločan pa nameravati braniti še zelo dolgo in s Slovenijo izkusiti nastop še na kakšnem velikem tekmovanju. Morda že čez dve leti.
Obrambna vrsta je bistveno mlajša od vratarja, kar je imenitno naznanilo za prihodnost, primer Vanje Drkušića, ki je na tem Euru zaslovel do te mere, da ga zdaj v svoje vrste vabi polovica Evrope, pa dokazuje, kako močan magnet prepoznavnosti predstavlja Euro, če se ob pravem trenutku javnosti predstaviš v tako imenitni luči. Z Jako Bijolom je ustvaril tandem, vreden vsake pohvale.
Keku čestitali vsi stanovski kolegi
Bočna branilca Erik Janža in Žan Karničnik, kdo bi si mislil, da bosta na koncu tudi edina slovenska strelca na turnirju, sta samo dopolnila slovensko nogometno filozofijo, da še zdaleč ni vse v zvezdnikih, ampak z naskokom največ v moštvu, ekipni energiji in enotnosti. Podobno je bilo na Euru 2000. To je preverjen slovenski recept, ki prinaša uspeh. Nepopustljivost in srčnost. Navijači so morda pogrešali bolj tvegano in hrabro igro v napadu, a si majhna Slovenija tega ni smela privoščiti. Izbrala je pragmatičnost, preprosto je vedela, da je ob določenih trenutkih bolje zadržati 0:0 kot pa zadeti, a nato kljub temu izgubili.
Žan Karničnik je dosegel zadetek na Euru. Nanj je bila zelo ponosna zlasti 1. SNL, saj je postal prvi slovenski strelec, ki se je na velikem tekmovanju vpisal med strelce kot član domačega kluba.
Vse ni bilo idealno, v navijaškem okolju so med prvenstvom krožile debate o tem, ali si je Andraž Šporar zaslužil toliko igralnih minut, ali je bila vrnitev Josipa Iličića potrebna, ali je bilo treba v napadu igrati zgolj na strune hitrih protinapadov in še bi se lahko naštevalo.
Selektor Matjaž Kek se je trudil po najboljših močeh, pri izbrancih je želel zadržati mir ter enotnost, pri tem pa se tako izkazal, da so mu čestitali vsi stanovski kolegi, ki so na papirju lahko računali na bistveno močnejši kader, a kljub temu niso premagali Slovenije. O srčnosti in goreči želji Kekove čete veliko pove Petar Stojanović, kako pogumno in odrezavo se je spustil v boj z Ronaldom in mu dal vedeti, da se Slovenija ne boji portugalskih velikanov.
Pomislek Keka, ki ga ne gre prezreti
Kek bo več od tega, kar je uspevalo Sloveniji v Nemčijo, težko pokazal. Lahko pa bistveno več pokažejo igralci. In to je to. Čas dela zanje, mnogi izmed njih so tako mladi, da bi lahko v državnem dresu vztrajali še desetletje. In s temi izkušnjami, ki so jih nabrali v Nemčiji, bodo lahko še boljši. Sloveniji lahko to le koristi. Le če se ne bo vse zasukalo v napačno smer.
Matjaž Kek je prepričan, da bodo izkušnje, ki so jih njegovi varovanci dobili na Euru, še kako dragocene.
"Vsaka sekunda izkušenj, ki so jo dobili igralci na tem turnirju, bo prišla prav. Je pa seveda zdaj najprimernejši trenutek, da ne bi vse skupaj razpadlo. Za to pa smo tudi v Sloveniji specialisti. Lahko igramo še boljše, boriti pa se ne moremo še več od tega, kar smo pokazali na Euru. Preprosto ne gre. Šli smo na glavo, z neverjetno energijo igralcev. V Nemčijo smo spravili 60, 65 tisoč Slovencev," je ponosno izpostavil Kek, eden najbolj priljubljenih Slovencev to poletje, po nesrečnem porazu proti Portugalski.
Mijatović potrdil Kekov status
Takrat je izustil tudi dvoumne besede o tem, da je reprezentanca odlično nastavljena za vse, ki jo bodo vodili v prihodnosti. Da pri tem ni napovedoval svojega odhoda z vročega stolčka, je po vrnitvi iz Nemčije na gostovanju na POP TV pojasnil predsednik krovne zveze Radenko Mijatović in dal vedeti, da Kek ostaja selektor.
"Matjaž je želel povedati, da je ta reprezentanca dozorela, dobro selekcionirana, perspektivna in da bo v prihodnje, ne glede na to, kdo jo vodi, dosegala takšne rezultate, kot jih je napovedal tudi kapetan Jan Oblak," je dejal prvi mož slovenskega nogometa in spomnil na napoved Škofjeločana, da bi želel z reprezentanco na Kongresnem trgu odslej proslavljati uvrstitve na veliko tekmovanje na vsaki dve leti.
Radenko Mijatović, ki je tekme na Euru spremljal v družbi prvega moža evropskega nogometa Aleksandra Čeferina, je lahko bil upravičeno ponosen na slovensko reprezentanco.
Tako je želel Kek le namigniti, da bo imel tisti, ki vodi Slovenijo, po tem Euru lažjo in bolj enostavno pot do uresničevanja želja, saj je ekipa že oblikovana. Ve se, kdo je vodja, kakšni so vzvodi, s pomočjo katerih se išče pot do uspeha. Najbolj izstopa trdna, jeklena obramba, pri kateri sodelujejo prav vsi na igrišču. Tudi napadalci, pa pridne mravljice, kot so Jan Mlakar, Timi Max Elšnik, Petar Stojanović in Adam Gnezda Čerin. Taka igra je povzročala težave vsem tekmecem.
Če ne bi bilo še porodnih krčev, ki so ohromili igro Slovenije na uvodni tekmi Eura, zlasti v prvem polčasu proti Danski, in prvi tekmi izločilnega dela, najbolj je bilo to opaziti v prvem polčasu proti Portugalski, bi bil lahko vtis še boljši. A takšnim krčem se, ker pred tem s tako velikim turnirjem ni imela izkušnje, preprosto ni mogla izogniti.
Največji dokaz za to, kako velik športni fenomen je Slovenija
Pomembno pa je, da je Slovenija pokazala srce, marsikomu postala simpatična, še zdaleč pa se ni osramotila oziroma bila topovska hrana velikanom, kot bi še lani marsikdo pripomnil, ko je videl, v katero skupino na Euru jo je pahnil žreb. Ne, Slovenija se je več kot dostojno kosala z elito evropskega nogometa in podala še zadnji, največji dokaz, kakšen športni fenomen je. In to kljub večkrat zasmehovani dvomljivi kakovosti 1. SNL.
Slovensko športno vročico je na Euru podžgal tudi kolesarski as Tadej Pogačar. Pred vsako tekmo so namreč na velikanskem zaslonu predvajali njegov motivacijski govor rojakom, ki se je končal z besedami: "Kdor ne skače ni Sloven'c!"
Pri dveh milijonih prebivalcev in izrednih zgodbah o kolesarjih, košarkarjih, odbojkarjih, atletih, športnih plezalkah, motokrosistih, smučarskih skakalcih, hokejistih, rokometaših in rokometašicah in še in še bi lahko naštevali, so tudi v športu, ki ga spremlja največ milijard ljudi na svetu, opozorili nase. In držali v šahu mogočno Portugalsko, hkrati pa v solze prisilili čustvenega Ronalda. To je to.
Če kdo, lahko idilo pokvari le Slovenija sama
Storjen je izjemen temelj, na katerem lahko slovenski nogomet zadrži status člana evropske nogometne družine, ki se je naveličal povprečja in se začel družiti z elito. Pri tem pa je tako prepričljiv, da bi se lahko v kratkem udeležil še katerega izmed velikih tekmovanj.
Slovenijo je na štirih tekmah v Nemčiji spremljalo skoraj 65 tisoč glasnih slovenskih navijačev in navijačic!
Veliko bo o tem povedal že jesenski izziv v ligi narodov. Na njem bo Matjaž Kek, če bodo obveljale besede Radenka Mijatovića, ekipo vodil proti Norveški, zaradi Erlinga Haalanda in Martina Odegaarda najbolj zvezdniški zasedbi, ki je ni bilo na Euru, pa Avstriji, ki je navdušila na Euru, a nato nesrečno in nespretno izpadla v osmini finala proti Turčiji, pa tudi vedno neugodnemu Kazahstanu. Takrat se bo dobro videlo, kaj se je naučila na Euru. Potem pa sledi nova poslastica, ki bi lahko Slovenijo znova spravila na noge. Kvalifikacije za SP 2026. In ne pozabimo, ko se bo v ZDA na naslednjem mundialu igral finale, bo Benjamin Šeško star komaj 23 let!
Slovenijo čaka naslednji velik izziv jeseni, ko bo tekmovala v ligi narodov, nato pa prihodnje leto že sledijo boji v kvalifikacijah za SP 2026.
Ni kaj, prihodnost Slovenije je še zelo svetla. Pokvariti se jo da le na en način: z notranjimi spori in zdrahami, o katerih pa v zadnjem obdobju, odkar je Kek z veliko pomočjo Boštjana Cesarja in Milivoja Novakovića v ekipo vnesel ogromno spoštovanje, kolektivni duh ter porazdelil vloge v hierarhiji ekipe, ni ne duha ne sluha. Slovenija je to prerasla. Postala je zgled, kako kljub svoji majhnosti parati živce največjim.
Če bo zadržala tak status, bomo lahko dosanjali še ogromno čudovitih trenutkov. Vse, kar je namreč doživela na Euru 2024, preprosto prinaša kapital, ki bi ga bilo greh kar tako zavreči. Vse skupaj pa bi bilo treba v pravo smer zapeljati tudi glede promocije in dviga kakovosti domačega klubskega prvenstva. Kdaj pa, če ne zdaj?
