Ponedeljek, 12. 12. 2022, 4.00
1 leto, 4 mesece
Intervju: Boštjan Cesar o SP 2022
"Slovenci se za razliko od Hrvatov premalo cenimo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,80
21
Boštjan Cesar je slovenski rekorder po številu nastopov za reprezentanco (101 nastop) in dolgoletni kapetan, znan po nepopustljivosti in borbenosti. V klubski karieri je igral za ljubljansko Olimpijo, zagrebški Dinamo, Marseille, WBA, Grenoble in Chievo iz Verone. Po koncu kariere se je podal v trenerske vode, trenutno je pomočnik selektorja slovenske reprezentance Matjaža Keka.
V boju za naslov svetovnega prvaka so v Katarju ostale le še štiri reprezentance. To so Argentina, Hrvaška, Francija in Maroko. Boštjan Cesar, dolgoletni slovenski kapetan in rekorder po številu nastopov za izbrano vrsto Slovenije, zdaj pa pomočnik selektorja Matjaža Keka, stiska pesti za slovenske sosede. Hrvaški nogometaši ga navdušujejo že dolgo. Zaupal nam je, zakaj.
V nedeljo smo ga zmotili, ko je v svojem domu v deževni Veroni ravno spremljal tekmo v smučarskih skokih. Dan, ki ni ponujal tekem na svetovnem prvenstvu v nogometu v Katarju, je izkoristil za spremljanje tekem v drugih športih, kjer si rad ogleda nastope slovenskih tekmovalcev. Tako pogosto spremlja tudi tekme alpskega smučanja. Všeč so mu tudi zimski športi, čeprav ga sicer niti ne vleče na smučišča.
"Raje nočem tvegati, saj dobro vemo, kakšne poškodbe se dogajajo. Na smučkah sem, če bolje pomislim, nazadnje stal, ko smo se pripravljali pozimi z zagrebškim Dinamom," se je spominjal prigod z začetka stoletja, ko si je na Hrvaškem delil slačilnico tudi z Luko Modrićem. Z aktualnim kapetanom hrvaške reprezentance, ki se je spektakularno prebila v polfinale svetovnega prvenstva in jo v torek čaka polfinalni spopad proti Argentini.
Na Hrvaško ga ne vežejo le nogometni spomini, v Zagrebu je spoznal svojo ženo, tam ima ogromno prijateljev. Zato ne čudi, da je na naše vprašanje, za koga stiska pesti v zaključnem delu svetovnega prvenstva, 40-letni Ljubljančan kot iz topa izstrelil, da je odgovor na to vprašanje zelo enostaven. V sproščenem pogovoru se je razgovoril o vseh kandidatih za osvojitev svetovnega naslova.
Hrvaška nogometna reprezentanca je v četrtfinalni tekmi SP 2022 v Katarju po izvajanju enajstmetrovk izločila favorizirano Brazilijo.
Gremo po vrsti. V torek se bosta za prvo vstopnico za finale svetovnega prvenstva pomerili Argentina in Hrvaška. Za koga boste stiskali pesti?
O tem seveda ni treba izgubljati besed. Vedno, če le ne igrajo ravno s Slovenijo, navijam za Hrvaško. Poznam veliko hrvaških nogometašev, ki zdaj igrajo v Katarju. Vem, kako dihajo drug za drugega. Vem, kakšni so in kaj zmorejo.
Nogometna javnost jih je v četrtfinalnem spopadu z Brazilijo doživljala kot avtsajderje.
Brazilija je na stavnicah veljala za osrednjega favorita za naslov, a so Hrvati odigrali pametno. Zelo pametno. Najprej z umirjenimi izjavami in napovedmi pred tekmo, nato pa še na igrišču, ko so verjeli v svojo kakovost in čakali na svojih pet minut. Dočakali so dober trenutek in izločili zares močno Brazilijo. Brazilci so kakovostni na vseh igralnih položajih, Hrvatom so povzročali ogromno preglavic. Hrvaška je imela kar nekaj sreče, a saj veste, da sreča v nogometu ponavadi spremlja hrabre. Od prve do zadnje minute so bili v igri in verjeli, da lahko dosežejo zadetek. Ko so v podaljšku izenačili, sem vedel, da bodo pri izvajanju enajstmetrovk v ogromni prednosti. Če prejmeš gol za izenačenje v zadnjih minutah, lahko takrat potone tudi ekipa s tako zvenečimi imeni, kot jih ima brazilska. In tako je tudi bilo.
Luka Modrić je zmago nad Brazilijo na zelenici proslavil v družbi najbližjih.
Čeprav šteje že 37 pomladi, Luka Modrić, vaš nekdanji soigralec pri zagrebškem Dinamu, še zdaleč ni rekel zadnje. Proti Braziliji je vpisal že 160. nastop za Hrvaško!
Luka? Fenomenalen igralec, fenomenalna oseba. V zadnjih letih se ne slišiva več tako pogosto kot prej, sva pa nazadnje poklepetala marca v Katarju, ko smo odigrali prijateljsko tekmo s Hrvaško (dvoboj se je končal z 1:1, za Slovenijo je v zadnji minuti izenačil Jaka Bijol, op. p.). Takrat je bilo zelo prisrčno, ko sem se družil s hrvaškim taborom. Pogovarjal sem se tudi s Kovo (reprezentant, 28-letni zvezdnik Chelseaja Mateo Kovačić), Mandžom (nekdanji reprezentant, zdaj pa eden izmed pomočnikov selektorja Mario Mandžukić, op. p.), Ćorluko (nekdanji reprezentant, zdaj pa eden izmed pomočnikov selektorja Vedran Ćorluka, op. p.) in Stipetom (nekdanji reprezentant, zdaj pa tehnični direktor reprezentance Stipe Pletikosa, op. p.). To so fantje, s katerimi sem igral ali pa so bili moji tekmeci. Lepo je videti, kako so po vseh teh velikih uspehih ostali običajni in jih slava ni vrgla iz tira. Pravi dokaz za to je Luka. Da lahko pri teh letih še vedno igra na tej ravni … Izvrsten je. Vse čestitke.
So vaši hrvaški sogovorniki marca v Katarju kaj napovedovali, da bi lahko letos na svetovnem prvenstvu šli tako daleč?
Ne, o tem ni tekla beseda. Niso kaj preveč napovedovali, ampak se bolj posvetili pripravam. Pripravljali so se na vrhunec leta. Na tekmah s Slovenijo in Bolgarijo so preizkušali nove sisteme, ki pa se jim niso najbolje posrečili. Niso naredili načrtovanega koraka naprej, zato so se raje vrnili na klasični sistem in ostali osredotočeni na cilj. Točno so vedeli, kaj hočejo. Tekme na SP v Katarju so pokazatelj, v katero smer gresta lahko taktika in igra.
Boštjan Cesar je letos v ligi narodov, ko je bil selektor Matjaž Kek odsoten zaradi bolezni, dvakrat vodil Slovenijo. Na Norveškem je remiziral z 0:0, v Ljubljani pa z udeležencem SP 2022 v Katarju Srbijo (2:2).
Že kaj čutite nogometno evforijo, ki vlada med Hrvati, glede na to, da je vaša žena Hrvatica?
Seveda. Zelo se čuti. Ob sebi imam evforično ženo, zlasti v teh dneh se pogosteje kot sicer slišim s prijatelji na Hrvaškem. Tam v teh dneh vsi živijo in dihajo z nogometno reprezentanco. To je pač tak narod, ki je pogosto evforičen. In to v vseh športih, ne le nogometu. Ko pa se doseže tako dober rezultat, se ta evforija samo še stopnjuje.
Bi lahko šla Hrvaška do konca? Pred 24 leti so bili na SP v Franciji tretji, pred štirimi leti v Rusiji drugi. V zbirki jim torej manjka le še naslov svetovnega prvaka!
Lahko bi šla, zagotovo. To bi bilo fenomenalno. Če bi se to zgodilo, bi morali v Zagrebu poleg spomenika bana Jelačića postaviti še poseben spomenik nogometašem. Hrvati so nekaj posebnega, saj znajo podirati mejnike. Verjamem, da lahko pridejo do konca. In to čeprav jih v polfinalu čaka izvrstna Argentina.
Brazilija se je proti Hrvaški opekla. Bila je favorit, njeni navijači pa so bili pred tekmo tako prepričani v uspeh Neymarja in druščine, da Hrvaški sploh niso pripisovali nobene možnosti. Bi lahko Hrvaško podcenjevali tudi Argentinci?
Po eni strani bi se to lahko ponovilo, a v takšen razplet kaj dosti ne verjamem. Argentinci so se vendarle v petek na lastne oči prepričali, da lahko Hrvati premagajo vsakogar. Zato napovedujem, da ne bodo podcenili Hrvaške. Tudi Argentina si še kako želi naslova svetovnega prvaka. Pomerili se bosta reprezentanci s podobnim značajem. Obe živita za državni dres, pri obeh je zaznati močna patriotska čustva, navijaško strast. Nogometaši igrajo za domovino z ogromnim srcem. Lahko rečem, da je takšen tudi Maroko. Takšna miselnost spremlja Argentino in Hrvaško že nekaj časa. To je nekaj izjemnega.
Navdušenje hrvaških navijačev, ko so v petek v Zagrebu proslavljali veliko zmago nad Brazilijo.
Ima takšno miselnost tudi slovenska nogometna reprezentanca?
Slovenci smo malce drugačni od Hrvatov. Pri njih sta patriotizem in evforija na višji ravni. Tako bi tudi moralo biti. Hrvati verjamejo v sebe, verjamejo, da so zmožni dosegati tako dobre rezultate. Zato jih tudi dosegajo. Imajo zelo kakovostne igralce. Slovenci bi se morali približati temu, kar krasi Hrvate. Premalo se cenimo. Je pa tudi res, da se mora vsak, ki stopi na igrišče, nato tudi dokazati.
Na tem prvenstvu je še enkrat več prišla do izraza izjemna psihološka stabilnost hrvaških nogometašev pri izvajanju (in branjenju) enajstmetrovk.
To jih krasi že kar nekaj časa. Že ogromno let imajo igralce z izredno kakovostjo. Prav v užitek jih je gledati, ko že toliko let držijo tako vrhunsko raven. Res je, nekateri bi raje spremljati drugačen nogomet, z večjim številom priložnosti, a tudi Francozi na četrtfinalni tekmi z Anglijo niso pretirano napadali. Bolj so stali v srednjem bloku in pokrivali medprostore. Težko je vedno igrati z žogo, poleg tega pa še izvajati pritisk. To uspeva le redkim reprezentancam, zato se je včasih bolje opredeliti, s kakšnim slogom želiš mešati štrene najboljšim. To Hrvaško krasi že nekaj časa. Imajo najboljšo zvezno vrsto na svetu. To, kar počnejo Luka Modrić, Mateo Kovačić in Marcelo Brozović, je nekaj najboljšega, kar lahko vidiš v nogometu. Pa Hrvaška nima le dobre sredine, ampak še nekaj, kar je vredno izpostaviti.
Kaj pa?
Joška Gvardiola. Že lani sem ga občudoval na evropskem prvenstvu do 21 let, ko je v Sloveniji igral v četrtfinalu proti Španiji. Pogovarjal sem se s selektorjem Igorjem Bišćanom, ki ga je takrat zelo hvalil. Zdaj vidim, zakaj. Je fenomenalen igralec, moderen branilec, zame trenutno najboljši obrambni igralec na tem prvenstvu. In to pri zgolj 20 letih! Saj kar ne moreš verjeti, kako zrelo in odgovorno igra za svoja leta. Že pri Dinamu je izstopal, na primer v ligi prvakov proti Atalanti, ko pa se je preselil v Nemčijo, je izjemno napredoval. Je agresiven, a spet tako miren na žogi. Ima izreden skok z glavo. To, kar pišejo o njem, da bi lahko postal najdražji branilec na svetu (prvi, za katerega bi lahko kak klub plačal odškodnino, izraženo s trimestnim številom milijonov evrov, op. p.), me sploh ne preseneča. Vse drži. Res je najboljši na svetu.
In še nekaj je. Kot nekdanji branilec lahko povem, kako pomembno je za tako mladega igralca, da igra v paru s tako dobrim branilcem, kot je na tem prvenstvu Dejan Lovren. V Katarju igra bolje kot v preteklosti. Zdaj je na top ravni, ob takšnem soigralcu pa je Gvardiolu lažje. Je vendarle mlad in neizkušen igralec. Prav mu pride vsak nasvet, vsak odziv in dobra beseda soigralca. Nasploh je izkušnja aktualne hrvaške reprezentance s kombinacijo mladih in starejših igralcev izjemna. Zadetek v polno. Vsak je dal svoj delež.
V hrvaški reprezentanci se vsi borijo in spodbujajo. Če ste bili pozorni, ste lahko videli, kako je Ivan Perišić proti Brazilcem večkrat stopil v bran soigralcem, dal Brazilcu Antonyju vedeti, da se ne bodo pustili provocirati. Na celotni tekmi je svojim soigralcem namenil številne aplavze. Zaploskal jim je vsaj 20-krat. To je dokaz o največji moči Hrvaške, kako dihajo eden za drugega.
Joško Gvardiol zaradi poškodbe nosa in očesa, ki jo je staknil v začetku prejšnjega meseca, na svetovnem prvenstvu v Katarju nastopa z zaščitno obrazno masko.
Se torej v torek obeta svojevrstna poslastica, spopad izjemnega hrvaškega branilca Joška Gvardiola in argentinskega superzvezdnika Lionela Messija, za številne najboljšega nogometaša vseh časov?
Dobro, to bo težko, saj vemo, kako igra Messi povsod (smeh, op. p.). Bodo pa verjetno Hrvati pri njegovem pokrivanju skušali ostati tako zbrani kot so bili pri Neymarju. Ko se je proti Hrvatom ob koncu prvega dela podaljška dobro postavil, šel mimo Luke Modrića in prišel do gola, smo potem videli, da za zadetek ni bila kriva le hrvaška obramba. Vsi v ekipi morajo dobro delati.
Nima pa Argentina v svojih vrstah le Messija, ampak tudi druge zelo nevarne igralce, ki lahko zabijejo ter ustvarijo višek na igrišču. Je pa res, da Messi še vedno prevladuje. On je njihova št. 1. Upam le, da se ne bodo tako razpištolili na igrišču, tako kot so se na tekmi z Nizozemsko.
Ko so gavči v četrtfinalu izločili Nizozemsko, je na in ob igrišču vladalo naelektreno ozračje, sodnik pa je pokazal kar 18 rumenih kartonov.
To je bila zelo živčna tekma. Tako je vedno pri tekmah izločilnega dela. Vsak nogometaš, vsaka ekipa, vsak navijač želi videti svoje ljubljence v naslednjem krogu, tako da ne preseneča, da se dogajajo takšne stvari. Dogajale se bodo tudi v prihodnje, to je pač nogomet.
Je pa ta tekma znova pokazala, kako nehvaležno je lahko vodstvo z 2:0. Hitro lahko potoneš. Argentina je na koncu le pokazala kakovost in se po 2:2 le pobrala. To je dobra popotnica za naprej.
Argentinec Lionel Messi je na tem prvenstvu prispeval že štiri zadetke in dve podaji. Na treh tekmah je bil izbran za najboljšega igralca dvoboja.
Na tekmi je izgubil živce tudi Lionel Messi.
O tem težko govorim, saj nisem bil tam. Kakor sem opazil, med tekmo ni manjkalo provokacij Nizozemcev. Tudi Messi je s tem dokazal, da je vendarle iz mesa in krvi. Tudi on včasih izgubi živce in počne stvari, katerih pri njemu nismo vajeni.
Bi mu privoščili prvi naslov svetovnega prvaka? Pri 35 letih je vse bolj verjetna misel, da nastopa zadnjič na največjem tekmovanju.
Bi, vsekakor. Vsi dobro vemo, kaj vse je že dosegel. Argentina mi je že od nekdaj všeč. Messiju bi privoščil svetovni naslov. Že tako dolgo se trudi, a mu še ni uspelo. Leta 2014 je bil najbližje, a kdo se še spominja tistih, ki izgubijo v finalu. Zapomnimo se le prvake.
Če bi Messiju uspelo, bi to pomenilo, da bi v polfinalu izločil ravno Hrvaško, za katero tako navdušeno stiskate pesti.
Res je, zaradi tega bi se lahko znašel v čustvenem precepu (smeh, op. p.). Od vseh reprezentanc, ki igrajo v polfinalu, bi si res najbolj želel, da bi bila svetovni prvak Hrvaška. Če pa bi lahko izbral še katerega kandidata poleg nje, bi med preostalimi polfinalisti izbral Argentino. A nekdo bo moral izgubiti.
Boštjan Cesar se je proti Lionelu Messiju pomeril pred osmimi leti. Takrat se je Argentinec pripravljal na SP v Braziliji, kjer je ostal praznih rok v finalu proti Nemčiji (0:1).
V bogati karieri ste imeli ta privilegij, da ste se lahko v državnem dresu pomerili tudi proti Lionelu Messiju. Leta 2014 ste izgubili v Argentini z 0:2.
To so lepi spomini. Vedno sem imel raje Argentino kot Brazilijo. Že od nekdaj mi je bila všeč. Gavči imajo poseben značaj, so malce drugačni od Brazilcev. Bolj so podobni Balkanu, ekipam z naših prostorov. Njihovi navijači so fanatiki, hkrati pa imajo izredne igralce. Med njimi tudi enega najboljših na svetu, Messija. Za razliko od Brazilije nimajo na kupu toliko kakovostnih igralcev, imajo pa na drugi strani ekipni duh in borbenost. To jih dviguje. Zaradi tega tudi spadajo med osrednje favorite za naslov.
V igri za naslov sta tudi Francija in Maroko, ki bosta obračunala v drugem polfinalu v sredo zvečer.
Dobro poznam oba. Ko sem igral v Marseillu, sem spoznal veliko Maročanov. Francozi že dolgo spadajo med najboljše na svetu. Ko se igra za najvišja mesta, so vedno tam. Maroko pa na tem svetovno prvenstvu igra na ravni, ki je v preteklosti nismo bili vajeni pri afriških državah. Igrajo pametno. Res pametno. Tako dobro so postavljeni na igrišču, da igralci točno vedo, kakšne so njihove naloge. V fazi obrambe igrajo fantastično. Tekmecu ne puščajo skoraj nobenega prostora. To so dokazali že v skupinskem delu proti Hrvaški in Belgiji, nato pa še v izločilnem delu proti Španiji in Portugalski. To, kar so prikazali v obrambi, je nekaj veličastnega.
Resnično nisem pričakoval, da je kakšna afriška ekipa zmožna odigrati tako dobro skozi celoten turnir. V preteklosti je bilo drugače, takrat so afriške reprezentance plačevale davek zaradi pomanjkanja organizacije v fazi obrambe. Zdaj pa Maroko navdušuje, obenem pa je zmožen po odvzetih žogah s hitro transformacijo kreniti v napad, kjer je lahko zelo nevaren za tekmečeva vrata.
Nogometaši Maroka na SP 2022 v Katarju pišejo zgodovino. Postali so prva afriška kot tudi arabska država, ki se je prebila med najboljše štiri na svetu.
V sredo se v Katarju obeta tekma, na kateri bo vladal poseben naboj. Tudi zaradi tega, ker je Maroko nekdanja francoska kolonija, v Franciji pa živi ogromno Maročanov.
Bolj ko prebiram o tej tekmi ter o posebnem naboju, ki ste ga omenili, bi morali že po zmagi Francije nad Anglijo na francoske ulice poslati pripadnike policije, da umirijo stanje. Moramo vedeti, da je eno nogomet, spet nekaj drugega pa politika. In to se ne bi smelo mešati. Žal pa je tako, da se lahko v Franciji hitro pojavijo ekscesi. V Franciji živi ogromno Maročanov in drugih priseljencev, tako da je pričakovati še kak izgred, a upam, da bo čim manjši. Želel bi si, da vendarle zmaga nogomet in se pogovarjamo le o športu.
Se pa spominjam, kako je bilo pred leti v Marseillu. Tam živi ogromno Maročanov, ki so radi spremljali tekme svoje reprezentance na odprtem. Tako jih tudi zdaj, ko nastopajo v Katarju. Ne vem pa, ali jim bodo to dovolili tudi v sredo, ko igrajo prav proti Franciji. To bo še zanimivo.
Komu v sredo pripisujete večje možnosti za zmago?
Nimam izrazitega favorita. Francija tako ali tako igra dobro na tem prvenstvu, če bi se že moral odločati, bi sklepal, da bo v finale napredovala Francija. Če pa bo to Maroko, bo to nova ogromna senzacija. In to bo dobro za nogomet. Zakaj pa ne bi uspelo Maroku?
Maroko bo znova poskušal igrati svojo tekmo in zaustaviti enega najbolj neugodnih napadov na svetu. Francija ima Mbappeja, Dembeleja in Girouda, zato bo Maroku zelo težko. Vseeno pa so Maročani po zadnjih podvigih postali tako samozavestni, da verjamejo tudi v zmago nad Francijo. Da lahko zaustavijo tudi njihove najboljše igralce. Sicer je Francija na papirju boljša ekipa. Ima boljše posameznike, a bomo videli, ali bo to dovolj za zmago. To prvenstvo je polno presenečenj.
Branilci svetovnega naslova iz Francije so v četrtfinalu po hudem boju izločili Anglijo z 2:1.
Maroko jih je priredil kar nekaj. Zadnjega v četrtfinalu, ko je šokiral Portugalsko.
Tudi sam sem bil presenečen, da mu je uspelo. Po tem, kako dobro so Portugalci odigrali dvoboj osmine finala proti Švici (zmaga s 6:1, op. p.), sem pričakoval njihovo zmago. Dobro, nisem si ravno mislil, da se bodo sprehodili do polfinala, sem pa pričakoval, da bodo tako ali drugače strli odpor Maročanov. Na koncu pa niti niso imeli kaj preveč priložnosti. Še največjo je imel Pepe v zadnji minuti.
Maroko si je zaslužil napredovanje. Podobno kot proti Španiji ni imel visokega odstotka posesti žoge, je pa imel lepše, bolj konkretne priložnosti. Proti Portugalcem bi lahko Maročani dali vsaj še dva zadetka, če bi bili bolj zbrani pri zaključnih strelih.
Maročani so spravili v solze Cristiana Ronalda, ki je še zadnjič v karieri naskakoval tako želeni naslov svetovnega prvaka.
Kakor sem rekel prej za Messija, bi bilo za nogomet krasno, če bi postal svetovni prvak tudi Ronaldo. Tudi njemu bi privoščil. Med vsemi lovorikami mu manjka samo še ta. Ronaldo je pač takšna veličina, da se bo vedno govorilo o njem, pa če je na igrišču ali na klopi. Vedno se govori o njem. Ljudi zanimajo Ronaldo, Messi in preostali najboljši igralci.
Ne vem sicer, kako je bilo, ko se je portugalski selektor odločal za to, da ga postavi na klop. A zagotovo je imel tehten razlog. So pa rezultati tisti, ki ostanejo, nato pa za njih odgovarja selektor. Težava napoči takrat, ko narediš vse, kar je bilo v tvoji moči, maksimalno dobro, pa se ti rezultatsko vseeno ne izide. Tega pa selektor ne more predvidevati. Trener brez igralcev ne more storiti nič. Tukaj mora biti resnično vse urejeno, med igralci in vodstvom mora vladati dobro vzdušje. In okrog moštva.
Cristiano Ronaldo po izpadu Portugalske proti Maroku ni zadrževal solza.
V taborih polfinalistov zagotovo vlada dobro vzdušje. Argentina, Hrvaška, Francija in Maroko so na nogah. Kdo bo po vašem mnenju 18. decembra v Katarju proslavljal prestižni naslov?
Upam, da bo to Hrvaška. Če so Hrvatom proti Brazilcem v četrtfinalu izmed vseh napovedali najmanj možnosti za napredovanje, dobro, podobno je veljalo tudi za Maroko, je v polfinalu vse mogoče.
In še nekaj je zanimivega. Argentina in Francija sta na tem prvenstvu že izgubili, Hrvaška in Maroko pa še ne. Čeprav imata slabšo reprezentanco od Argentine oziroma Francije. Naj zmaga najboljši, sam pa verjamem, da gre lahko Hrvaška do konca. No, evo, pravkar mi je žena zavpila, naj zmaga Hrvaška (smeh, op. p.). Naj se torej uresniči njena želja!
21