Ponedeljek, 9. 9. 2019, 6.00
4 leta, 7 mesecev
Nekdanji slovenski kapetan Boštjan Cesar o reprezentanci
Slovenski rekorder srečen kot že dolgo ne: Top. To je to!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,06
1
Boštjan Cesar je užival ob spremljanju petkove tekme med Slovenijo in Poljsko. Upa, da bo šlo Kekovim izbrancem tako dobro tudi danes.
Dolgoletni kapetan slovenske reprezentance Boštjan Cesar, simbol srčnosti in zvestobe, je v petek užival ob spremljanju kvalifikacijskega dvoboja med Slovenijo in Poljsko. Večino Kekovih izbrancev pozna odlično in verjame, da bodo podoben pristop prikazali tudi proti Izraelu. Pred današnjo tekmo je velik optimist.
Rad je bil kapetan, rad je pomagal Sloveniji. Kapetanski trak je nato nasledniku predal hitreje, kot je nameraval. Lanski selektor Tomaž Kavčič je razmišljal drugače, a Boštjan Cesar ni povzročal težav. S tem se je hitro sprijaznil in pred napol praznimi Stožicami - igrala se je tekma z Belorusijo - še zadnjič pomahal navijačem v slovo. Takrat reprezentanca ni vlivala velikega upanja. Poldrugo leto pozneje je vse drugače.
Zmaga nad Poljsko je prinesla nekaj svežega, demantirala kritike in vrnila spomine na najlepša poglavja slovenske reprezentance. Cesarju, ki pri 37 letih še ni rekel zadnje v vrhunskem nogometu, je žal, da dvoboja ne bo mogel spremljati v živo v Stožicah. Klubske obveze v Veroni mu tega ne dopuščajo, saj ga kmalu čakajo tekme. Nekdanjim reprezentančnim soigralcem zaupa. Proti Poljski so ga navdušili. Priznava, da že dolgo ni gledal tako dobre tekme, ključ vsega pa vidi v pristopu.
Boštjan Cesar se je do državnega dresa poslovil lani po rekordnem 101. nastopu proti Belorusiji (0:2).
Po zmagi Slovenije nad Poljsko smo se naposlušali mnenj, kako že dolgo nismo gledali tako dobre predstave slovenske reprezentance. Menite podobno?
Seveda. To je bila vrhunska tekma. Top. To je to! Ključen je bil pristop igralcev. Navijači so ga prepoznali in spodbujali igralce, tem pa podpora veliko pomeni. Res, pohvala tudi navijačem. Tudi če so igralci delali napake, so vsako z borbenostjo, miselnostjo, kako igrajo drug za drugega, fenomenalno popravili. Tak pristop mora biti na vsaki tekmi. V tem primeru seveda še ni rečeno, da boš tudi zmagal, je pa velika verjetnost. In navijači to prepoznajo in nagradijo. Tudi takrat, ko nam je bilo težko, ko so imeli Poljaki veliko posest in bili na naši polovici, nam niso naredili absolutno nič. Vsi, od napadalcev do branilcev, so jim pobrali veliko žog. Odločitev selektorja, da je dal prednost Romanu Bezjaku, je bila pravilna. Vse se je izšlo. Srečen sem, da sem po dolgem času spremljal tako dobro predstavo Slovenije.
Zakaj se reprezentanti niso lotevali tekem s takšnim pristopom, tolikšno srčnostjo in borbenostjo že prej?
Mogoče so za to potrebovali nekaj časa. Res je, zamenjalo se je nekaj igralcev, delno vidim razlog tudi v tem. A večina fantov vendarle igra že dolgo časa skupaj. Oni morajo sami spodbuditi ta nagon, da ne le igraš, ampak tudi živiš za reprezentanco. Da ne prideš na reprezentančno akcijo z namenom, da si pač tam, ampak pri tem daš maksimum. V večini primerov te to nagradi, navijači pa to prepoznajo in te cenijo.
Takšno vzdušje smo pogrešali kar nekaj časa, a nikoli ni prepozno. Z zmago nad Poljsko se je vrnila evforija, je pa res - to so fantje tudi povedali po tekmi s Poljsko -, da moramo zdaj premagati še Izrael. Moramo doseči še eno zmago in biti še bolj pozorni, saj se tukaj lomijo kvalifikacije. S še eno zmago bi prišli do lepega položaja, ko bi lahko res računali na nastop na evropskem prvenstvu.
Slovenski nogometaši so v petek presenetili Poljake tako z borbenostjo kot tudi kakovostjo igre.
Kakšne so zasluge selektorja Matjaža Keka, ki je prevzel izbrano vrsto po neuspehu v lanski ligi narodov?
Rezultati so dovolj zgovorni. Keku je uspel velik premik, ki ga prejšnji selektor ni znal spodbuditi. To je edini pristop, ki pelje Slovenijo do boljših rezultatov. V večini primerov te tudi nagradi. Je pa nekaj. Igralci se morajo zdaj zavedati, da morajo nujno ostati na tej ravni. Če tega ne bodo storili, ne bodo dobili tekme, morda niti točke. Danes zna igrati vsaka ekipa, vsak je premagljiv. In če nisi pravi, lahko hitro dobiš porcijo in si nezadovoljen, zato mora vladati drugačen pristop. Že na prvem treningu na reprezentančni akciji se mora videti, da se živi za reprezentanco in rezultat. Potem je cel teden odličen, saj se čuti ta kemija. Takrat pride do izraza tudi individualna kakovost.
Bili ste dolgoletni obrambni steber reprezentance. Ko ste dosegali največje uspehe, ste tekmecu le redko ponudili priložnost, da vam napolni mrežo. Slovenija je na zadnjih dveh tekmah ostala nepremagana, kar daje vedeti, da se vrača stara odlika.
To je krasilo našo reprezentanco že od prvega dne državne samostojnosti. Imamo super igralce, nimamo pa takega, da bo takrat, ko bodo njegovi soigralci odigrali slabo, lahko vse skupaj reševal. Imamo igralce z dodano kakovostjo, ki spadajo med zelo vrhunske, a moramo vseeno vsi dihati skupaj, če želimo kaj doseči. Ko smo včasih zmagovali, smo na vsaki tekmi držali skupaj. Naš načrt je bil, da ne prejmemo gola, v večini primerov pa smo nato dosegli vsaj enega.
To je ključ uspeha naše reprezentance. Slovenija je majhna. Ne moremo kakor za šalo dobiti vsake tekme. Tega ne moreš pričakovati. Če se bo ohranila ta kemija, ki so jo fantje pokazali proti Poljski, smo lahko pozitivni in optimisti. Sam sem velik optimist.
Jan Oblak je na zadnji tekmi slovenske reprezentance prvič nosil kapetanski trak.
Proti Poljski je kapetanski trak prvič nosil Jan Oblak. Vi ste bili vrsto let kapetan slovenske izbrane vrste in dobro veste, kako pomemben je kapetanski trak.
V tem, kdo je kapetan, ne vidim nobene težave. Vsi igralci morajo namreč biti kot eno. To so proti Poljski tudi pokazali. Kapo dol prav vsem, tako tistim, ki so igrali, kot tudi tistim, ki so jih spodbujali s klopi. Zdaj upam, da bodo podobno pokazali še proti Izraelu. To pa še ne pomeni, da lahko na vseh tekmah, če bo kapetan Jan, zmagujejo. Na prvem mestu mora biti enotnost, tisti, ki ima čast, da je kapetan, pa mora trak nositi s posebnim ponosom. Kapetanski trak je čast. Kapetani morajo biti lačni zmag. Tisti, ki ga doleti ta čast, mora to predstaviti vsem igralcem, vsi preostali pa se morajo na igrišču vesti kot kapetani. V naši ekipi je lahko 23 kapetanov.
Po odsluženi kazni se v moštvo vrača prvi kapetan Bojan Jokić. V petek se je proti Poljski na njegovem igralnem položaju izkazal Jure Balkovec, tako da bi imel lahko selektor Matjaž Kek še eno sladko skrb več.
Slovenijo je vedno teplo, da nimamo tako širokega bazena igralcev. Žal nimamo na voljo tega, na kar lahko vsakodnevno računajo velike reprezentance. Vsak igralec, ki dobi priložnost in jo izkoristi, je velik plus za selektorja in Slovenijo. Je pa tudi res, da morajo mlajši, ki prihajajo, slediti starejšim in nabirati izkušnje. Starejši igralci morajo dati signal mlajšim.
Balkovec je proti Poljski odigral krasno tekmo. Zagotovo bodo proti Izraelu opravljene rošade. Igramo s slabšo reprezentanco od poljske, proti Izraelu bomo morali pokazati še več. Matjaž bo zagotovo opravil svoj posel, postavil ekipo in dobro analiziral nasprotnika. Verjamem, da lahko ponovimo petkov rezultat.
Cesar je nazadnje takšen pristop slovenske reprezentance in tako dobro predstavo spremljal leta 2016 proti Angliji (0:0) in Slovaški (1:0) v Stožicah.
Imate torej dober občutek pred dvobojem z Izraelom?
So tekme, ko se večino časa braniš, to govorim v narekovajih, in ti to ustreza. Tako kot je bilo proti Poljski. Potem pa sledi hiter prenos v dveh, treh potezah. Spomnimo se le globinske žoge Joja (Josipa Iličića, op. p.) za Špokija (Andraž Šporar, op. p.), ko je dosegel gol. Tako je bilo proti Poljski. Proti Izraelu bo treba več kreirati, z igro priti do gola. Mogoče bo selektor postavil drugačno taktiko, se odločil za drugačne igralce. A ne glede na to, kdo igra in kdo ne, nas mora krasiti takšen pristop, kot nas je v petek.
Verjamem, da lahko s takšno borbenostjo in ponovno polnimi Stožicami s pomočjo 12. igralca spravimo Izrael na kolena. Zaupam fantom. V tekmo bodo šli na vso moč in jo dobili. Bi pa rad tudi povedal, da si želim, da bi se na reprezentančnih tekmah na tribune vrnile tudi organizirane navijaške skupine. Potem bi bilo še bolje.
Se še spomnite, kdaj je Slovenija odigrala tako dobro kot v petek?
Moram priznati, da že dolgo ne. Nazadnje je bilo tako, vsaj tako se mi zdi, pred tremi leti proti Angliji in Slovaški. Obakrat v Stožicah. V 15 letih, ko sem igral za reprezentanco, so bila mogoče štiri leta, v katerih smo vedno igrali super in je bilo vse optimalno. Preostala leta pa smo se borili in lovili, zato moraš v teh trenutkih, ko ti gre dobro, to izkoristiti. Takšnih trenutkov ni veliko, lahko pa z vsako takšno pozitivno energijo in predstavo to obdobje podaljšaš.
Tako je bilo na primer takrat, ko smo zaigrali na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Bilo je fenomenalno. Pa je leto pozneje prišla k nam v Stožice Italija in smo si govorili, kako bomo premagali velesilo. In res, bili smo ji enakovredni, čeprav smo nato nesrečno izgubili. Ali pa tista tekma proti Angliji, na kateri bi morali gladko zmagati. Zapravili smo toliko priložnosti. Če prištejem še tekmo s Slovaško (1:0, strelec je bil Rok Kronaveter), sta bili to zadnji dve tekmi, na katerih je slovenska reprezentanca odigrala vrhunsko. Je pa res, da mogoče takrat, ko premagaš velike ekipe, deluje navzven drugače kot takrat, ko premagaš manjše tekmece oziroma srednje ekipe, ki so v rangu Slovenije. Tudi tisto je namreč velik uspeh. Tudi tam se dobivajo točke in samozavest.
Pri Sloveniji je tako, da smo na žalost reprezentanca z zelo dobrimi igralci, ki pa mora garati trikrat več od preostalih, da doseže želen rezultat. To, kar se dogaja, da gre Slovenija na evropsko ali svetovno prvenstvo, je za državo z dvema milijonoma ljudi res fenomen. Ne najdem druge besede. Vemo, da ni lahko, glede na to, kakršne so reprezentance poleg nas, zato nam vsak pozitiven rezultat daje upanje za kaj več. Vsa čast igralcem, selektorjem, navijačem, ki so prispevali velike stvari.
Pred poldrugim letom je želel še naprej pomagati slovenski reprezentanci, a se je tedanji selektor Tomaž Kavčič odločil drugače.
Čutite, da je zdaj prisotna povsem drugačna energija kot lani, ko je Slovenija končala na repu lestvice v ligi narodov?
Takrat smo padli v spodnji boben, med najslabše. Tega ni pričakoval nihče. Igralcem se ni bilo lahko pobrati, a so tukaj fantje, ki v velikih klubih igrajo pomembno vlogo. Verjel sem v to, da se lahko Slovenija dvigne. Normalno je, da je potrebovala nekaj več časa. Že dve leti, od nekaterih prijateljskih tekem, lige narodov, pa tudi začetka teh kvalifikacij, če smo povsem odkriti, je bilo prisotno malce nihanja. Po 12, 13 tekmah je prišla res velika zmaga, kar je dobrodošlo.
Je pa naša skupina odprta. Vsak lahko premaga vsakega. Tudi Izrael in Makedonci lahko mešajo štrene večjim ekipam, zato moramo ostati zbrani, biti osredotočeni na vsako podrobnost na naslednjih tekmah. Ne smemo popuščati, vsak spodrsljaj bi bil lahko usoden.
Bi se, če bi se Slovenija uvrstila na Euro 2020, prihodnje leto pridružili reprezentanci in podobno kot vaš nekdanji soigralec Milivoje Novaković opravljali kakšno drugo vlogo?
Naprej moram končati kariero, šele potem bom lahko govoril o teh stvareh (smeh, op. p.). Mi je pa lepo spremljati, kako se nekdanji soigralci priključujejo reprezentanci. To je dodana vrednost. Takšnih izkušenj, kot jih ima Nova, ne le reprezentančnih, ampak tudi klubskih, nima veliko ljudi v Sloveniji. Vsak nekdanji soigralec je dobrodošel. Vsak se mora maksimalno posvetiti tej vlogi, dati vse, kar zna in zmore. Nova lahko veliko pomaga. Verjamem, da bo takšnih primerov v prihodnosti še več. Tako v reprezentancah kot tudi klubih.
Dolgoletni kapetan slovenske izbrane vrste je pri 37 letih podaljšal pogodbo s Chievom do junija 2020.
S Chievom ste po koncu sezone, v kateri ste izpadli v serie B, podaljšali sodelovanje do junija 2020.
Dokler se počutim sposobnega za igro, bom igral. Zdaj se počutim dobro. Pred kratkim sem imel težavo s hrbtom. Tretji dan poletnih priprav mi je hernija diskus malce skočil ven. Zaradi tega nisem treniral štiri tedne. Na vso moč sem se priključil šele zadnji teden pred začetkom sezone. Zdaj sem že tretji teden v polnem pogonu, tako da se vračam. Rad bi pomagal Chievu, da se vrne v prvo ligo. Imamo dobro ekipo, verjamem v to, da se bomo vrnili, a ne bo lahko. V življenju ni nič več lahko (smeh, op. p.).
Preberite še:
1