Naj planinska koča
Petek, 12. 9. 2025, 15.00
1 teden, 6 dni
Nasvet za izlet v hribe (102.)
Pohod po samotni dolini za Kopico na mogočni Kanjavec #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,48
Že res, da je glasovanje za naj planinsko kočo 2025 končano, a koče v slovenskem visokogorju do konca septembra še ostajajo odprte. Pohodniška sezona se tako zagotovo še ne končuje, nenazadnje sta september in oktober v hribih najlepša. Ker ni več tako vroče, je zdaj tudi pravi čas za daljše ture. Ena teh je Kanjavec, ki mu mnogi pravijo najlažje dostopen vrh, višji od 2.500 metrov. Tehnično res ne gre za zahteven pohod, a vzpon tako iz planine Blato kot iz Trente vzame skoraj šest ur.
Pogled proti Poprovcu, desno za njim pa je Kanjavec.
Najlažja in najkrajša pot na Kanjavec (2.569 metrov) je iz planine Blato po dolini za Kopico, ki vam jo opišemo v naslednjih vrsticah. Parkiranje tik pod planino Blato stane 20 evrov na dan, minibus iz Srednje vasi pa do konca septembra vozi samo še ob koncih tedna (pet ur parkiranje, dva evra vozovnica). Po uradnih markacijah je hoje za pet ur in 45 minut. Pot v obe smeri je dolga 23 kilometrov, na vzponu se naredi 1.600 višinskih metrov, pa še 100 višincev ob povratku. Nezahtevna markirana pot na Kanjavec vodi še iz Trente ali Zadnjice prek Prehodavcev, a je pol ure daljša, na njej pa se osvoji več kot 1.900 višinskih metrov.
V videoposnetku poglejte, kako je videti zares slikovita pot na Kanjavec
Koča na planini pri Jezeru
Jutro so najlepša, še posebej v gorah. Na dolge ture, kot je ta, je treba štartati še na pol v mraku. Prvi del te ture iz planine Blato ni najlepši, po precej strmi gozdni cesti s 460 višinskimi metri do planine pri Jezeru (tu je edini planinski dom ob poti, ki je odprt do konca septembra) in po cesti še naprej do planine Dedno polje (1.560 metrov). Ta odsek vzame uro in pol. Je pa Dedno polje ena najlepših slovenskih planin, še posebej ko jo obsijejo prvi jutranji sončni žarki. Sredi septembra se sicer krave s planine vračajo v dolino in tako se zapira tudi priljubljena planšarija, kjer se poleti lahko okrepčamo.
Jutro na planini Dedno polje
Vzpon nad Dednim poljem, s pogledom na Tičarici.
Dedno polje je tudi razpotje pešpoti. Naravnost se gre proti Tičaricah in dolini Triglavskih jezer, v desno proti Zelnaricam, Prehodavcem in Kanjavcu po dolini za Kopico, desno nazaj pa proti planini Laz, od kjer smo nedavno prišli s krožne ture po Fužinskih planinah. Gozda cesta je zdaj za nami in pohod nadaljujemo po lepi gozdni pešpoti, ki se takoj nad Dednim polje začne vzpenjati. Hitro se nam začnejo odpirajo pogledi navzgor na dvatisočake. Desno na Slatno, potem levo proti Mali in Veliki Tičarici, ko pogledamo nazaj pa se nad Pršivcem pokaže Bohinjsko-Tolminski greben.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels, več videov pa na njegovem kanalu na YouTubu.
Pot po samotni dolini za Kopico, s pogledom na Zelnarici
Pogled s prevala Vrata proti Razorju
Markirana pešpot se nadaljuje po vse bolj kamnitem terenu, ni prestrma, niti tehnično zahtevna. Na desni strani imamo greben Voglov, na levi seveda Kopico, po kateri se imenuje ta dolina, ter Malo in Veliko Zelnarico. Ker je tu manj planincev, je več divjadi, tako nas znajo pozdraviti gamsi in svizci. Ko osvojimo 1.050 višinskih metrov (po treh urah in pol do štirih urah), smo na prevalu Vrata (2.192 metrov) pod Zelnaricama. Tu se nam prvič odpre pogled proti Kanjavcu in naprej proti Razorju nad Kriškimi podi.
Pogled nazaj na Zelnarici in Lepo Špičje
Z Vrat sledi krajši spust v smeri Hribaric in Prehodavcev. Levo pod nami je Zasavska koča, nad dolino Triglavskih jezer pa se dviga Lepo Špičje, desno nad nami so Vršaki. Pešpot nas zdaj vodi prek melišča pod njimi. Naravnost pred nami je mogočna stena Poprovca, takoj za njim je Kanjavec. Čeprav se ne zdi, a je višji od Poprovca. Pod tem se na razpotju Prehodavci/Hribarice usmerimo desno navzgor. Če imamo srečo, nas lahko pod Hribaricami pozdravijo kozorogi, ki nam dajo še dodatno voljo za nadaljevanje vzpona.
Na Hribaricah nas lahko pozdravijo kozorogi.
Zadnje pol ure gre pot v strm kamnit teren.
Ko se na Hribaricah teren poravna, krenemo še enkrat navzgor, v levo proti našemu cilju. Po precej kamnitem, gruščnatem terenu se vzpenjamo proti sedelcu med obema vrhovoma Kanjevca. Že s sedla se nam odprejo izvrstni pogledi na drugo stran: proti Jalovcu, Mangartu, Razorju, za vzhodnim vrhom Kanjavca pa se skriva tudi Triglav. Še nekaj minut in smo na vzhodnem vrhu Kanjavca, ki ima žig in vpisno knjižico. Tudi sosednji zahodni vrh ima 2.569 metrov. Z obeh je razgled za 360 stopinj. Ker ne gre za tako zelo obiskan vrh, se lahko zgodi, da bomo na njem uživali povsem sami.
Izhodišče: planina Blato (1.147 metrov)
Višinska razlika po poti: 1.600 metrov
Čas za vzpon: pet ur in pol
Zahtevnost: tehnično nezahtevna markirana pot
Zemljevid planinskih poti na Kanjavec najdete na maPZS.
Z vzhodnega vrha Kanjavca (2.569 metrov) pogled proti Triglavu (koča Planika je desno).
Pogled s Kanjavca proti Razorju
Sestopimo po poti pristopa (do Dednega polja bo vsaj tri ure za popravek in nato še debelo uro do izhodišča). Kdor je pa za še nekaj kilometrov daljšo turo (torej krepko prek 25 kilometrov), pa se s Hribaric lahko spusti na Prehodavce in se proti izhodišču vrne po dolini Triglavskih jezer. Pri Dvojnem jezeru lahko krene ali čez Štapce ali čez Prode do Ovčarije in od tam do Dednega polja, kjer se ta pešpot združi s potjo za Kopico.
