Petek, 27. 9. 2024, 13.30
55 minut
Nasvet za izlet v hribe (67.)
Z idiličnega Jezerskega pohod na 124 let staro Češko kočo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,42
Pred dnevi smo podelili plaketi za naj planinski koči letošnjega leta, naj visokogorska koča je Češka koča. Letos bo odprta še teden dni, nato pa znova od junija. Gre za eno bolj priljubljenih in obiskanih koč pri nas, vzpon pa je prava mala dogodivščina. Čeprav gre za delno zahteven vzpon, saj je na poti nekaj jeklenic in lestev, pa je tura primerna tudi za tiste, ki s tem nimate toliko izkušenj. Je pa prava hribovska kondicija kar potrebna. Po severni strani Kamniških Alp se vzpenjamo z gamsi, po južni pa z ovcami, nam je staro šalo Karničarjev zaupala oskrbnica (poglejte v zgornjem videoposnetku).
Češka koča na Spodnjih Ravneh
Zgornje Jezersko ponuja kar nekaj krajših, a kondicijsko dokaj zahtevnih vzponov. Nedavno smo v naši petkovi rubriki Nasvet za izlet v hribe opisali vzpon na Virnikov Grintovec, povabili smo vas tudi že na Goli vrh in na Pristovški Storžič. Klasika te idilične ledeniške doline pod severnimi ostenji Kamniško-Savinjskih Alp pa je vzpon na Češko kočo na Spodnjih Ravneh. Za marsikoga dobro poznam pohod, a ker je bila pred dnevi nagrajena za naj visokogorsko kočo 2024, je to gotovo pravi razlog, da jo znova obiščete. V letošnji poletni planinski sezoni bo odprta še do naslednjega konca tedna. Seveda pa je vzpon na Spodnje Ravni mogoč tudi pozneje – jesen je vendarle v gorah najlepša –, vsaj dokler ne bo snega. V zimskih razmerah pa te poti ne priporočamo.
Pogled nazaj s poti na Češko kočo – do Pristovškega Storžiča in Ojstrca (Hochobirja).
Izhodišče za vzpon na Češko kočo je pred koncem ledeniške doline Ravenske Kočne (980 metrov nadmorske višine), kjer je večje parkirišče. Od tu se gre lahko tudi na Goli vrh, pa na kočo na Ledinah (letos je bila zaradi obnove zaprta) ter po treh poteh na Češko kočo – po izjemno zahtevni ferati ter po delno zahtevnih poteh mimo žičnice ali čez Štularjevo planino. Pohod po zadnjih dveh poteh (malo nad polovico se združita) vzame približno uro in pol, naredi pa se 560 višinskih metrov. Je pa tako, da je po novem vožnja v Ravensko kočno oziroma parkiranje na omenjenem izhodišču plačljivo (10 evrov na dan). Tako je pametneje, da parkiramo še pred zapornico oziroma pri jezeru na Zgornjem Jezerskem (889 m), kjer pa je parkiranje brezplačno. Kočo pri jezeru so nedavno podrli in jo bodo postavili na novo. V tem primeru je tura približno pol ure daljša.
Poglejte, kakšen je vzpon na Češko kočo iz Ravenske Kočne:
Štularjeva planina
Od jezera tako za ogrevanje naredimo zložen vzpon za 100 višinskih metrov po dolini Ravenske Kočne, najprej še po asfaltni cesti, za zadnjo kmetijo pa po makadamski. S te je eden najlepših pogledov na to ledeniško dolino (prizor spomni na Logarsko dolino, kajne?). Ko prispemo do gozda in se cesta do parkirišča nadaljuje v levo, lahko že krenemo naravnost po gozdni cesti. Po nekaj minutah pridemo do razpotja, z leve se priključi vlaka s parkirišča, krenemo pa desno proti svojemu cilju. Za vzpon običajno izberemo pot prek Štularjeve planine (1.270 m). Se pa pobočje takoj postavi pokonci (markirana pešpot) in bodo tudi v hladnejših jesenskih dneh dolgi rokavi in flis hitro preveč. Nekaj višje pridemo na cesto, a jo le prečimo, saj se pot nadaljuje takoj nad škarpo. Ko pa po približno 45 minutah drugič dosežemo cesto, ki vodi do planine, krenemo po njej v desno (tam manjka markacija). Nedaleč za zavojem ceste bomo uzrli planino.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels, še več videov pa na njegovem kanalu na omrežju YouTube.
Na treh skalnatih odsekih je za večji občutek varnosti v pomoč jeklenica.
Še po lestvi navzgor.
Na koči na planini spet opazimo markacije, za njo pa se vzpon znova nadaljuje po pešpoti skozi gozd. Večji del poti je v tem letnem času v senci, pod strmimi pobočji, zato je v nadaljevanju potrebne nekaj več previdnosti, saj so korenine in skale lahko precej spolzke. Drugi del ture je tehnično nekoliko zahtevnejši. Na treh krajših odsekih so zaradi izpostavljenosti in hoje po skalah v pomoč jeklenice. A četudi teh niste vajeni, boste te odseke lahko prečili. Steza je vse bolj ozka in tudi razgledna. Levo s poti se odpre pogled na Goli vrh in Veliko Babo, tudi do koče na Ledinah, če se obrnete nazaj, pa boste prepoznali Pristovški Storžič in v daljavi Ojstrc (Hochobir) v zamejski Sloveniji. Pred nami je še lestev, ki naredi vzpon za pravo malo dogodivščino. Tudi po tej se ni težko povzpeti. Še nekaj minut skozi gozd in kar naenkrat je pred nami 124 let stara Češka koča (1.542 m).
Češka koča na Spodnjih Ravneh pod severnimi ostenji Grintovca in Dolgega Hrbta.
Izhodišče: Zgornje Jezersko (889 m)
Višinska razlika: 650 metrov
Zahtevnost: delno zahtevna markirana pot
Že deset let za kočo skrbi Karmen Klaura, pri tem ji pomagajo mladi pomočniki, ki se menjajo na devet dni.
Kočo v krnici Spodnje Ravni, ki je kot nekakšen balkon, so leta 1900 zgradili na pobudo češke podružnice Slovenskega planinskega društva. Ima videz češke kmečke hiše in je vse do danes ohranila prvotni videz. S tega vidika je torej najstarejša koča pri nas (nekatere so sicer še malo starejše, a so bile pozneje na novo postavljene). Koča ima poseben pomen tudi za slovenski alpinizem, saj so se tu kalili Karničarji. Družina Karničar je desetletja tudi skrbela za kočo, najdlje, kar deset let, Andrej Karničar. Ta je bil mentor tudi zdajšnji oskrbnici, Karmen Klaura (ta se je primožila v družino Karničar in kot sama pravi tudi odmožila). Nad kočo se dvigajo močne severne stene Grintovca, Dolgega Hrbta in Skute. So pa vzponi od koče navzgor zelo zahtevni. S te strani se gre na Grintovec z gamsi, s kamniške strani pa z ovcami (od Cojzove koče na Kokrskem sedlu), so nekoč v šali govorili Karničarji.
Lačni ne bomo. Koča je odprta od začetka junija pa do prvega konca tedna v oktobru.
Sestop lahko v celoti opravimo po poti pristopa, lahko pa po približno tretjini poti navzdol (še pred Štularjevo planino) na razpotju za žičnico zavijemo v desno in se spustimo po ozki strmi stezici do spodnje postaje tovorne žičnice (vmes enkrat prečimo cesto). Od te pa po makadamski cesti do izhodišča.
