Torek, 24. 2. 2026, 14.50
1 mesec
Temačna prerokba za Orbana: se zgodovina ponavlja?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,97
Viktor Orban je s svojo taktiko izsiljevalskih vetov iz Madžarske, ki predstavlja 2,1 odstotka prebivalstva EU in le 1,2 odstotka skupnega BDP EU, naredil državo z veliko politično težo. Obenem je spodbudil zamisel, da nove članice EU ne bi smele imeti pravice veta. Bo Orbanova zapuščina EU dveh vrst članic: tistih z vetom in tistih brez pravice veta?
Zgodovina se ponavlja, bi lahko rekli. Madžarski vladajoči sloj je bil eden od glavnih krivcev razpada Avstro-Ogrske, ker je pred prvo svetovno vojno zaviral preoblikovanje Habsburške monarhije v smeri večje enakopravnosti do tedaj zatiranih narodov. Zdaj, v času EU, pa je madžarski premier Viktor Orban s svojo politiko izsiljevalskih vetov tudi eden od glavnih ovir za nadaljnjo širitev EU. Ne samo v primeru Ukrajine, ki je Orban noče nikdar videti v EU, ampak tudi posredno v primeru držav Zahodnega Balkana. Številni nočejo nadaljnje širitve EU tudi zato, ker se bojijo neobvladljivosti povečane EU v primeru, da se bi se nove članice po sprejemu v povezavo oprijele Orbanove politike izsiljevalskih vetov. Nemški medij Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) zato predlaga, da države Zahodnega Balkana oziroma nove članice po sprejemu v EU ne bi imele pravice do veta.
V zadnjih dneh Viktor Orban spet dviga prah, ko blokira posojilo EU Ukrajini v vrednosti 90 milijard evrov. Vzrok za to je seveda tudi predvolilni. Madžarsko 12. januarja čakajo volitve, Orban pa skuša spet zmagati s protiukrajinsko retoriko. Podobno taktiko je uspešno uporabil že na volitvah leta 2022.
Madžarska je država, ki predstavlja le 2,1 odstotka prebivalstva EU in le 1,2 odstotka skupnega bruto domačega proizvoda (BDP) EU. Toda ker izkorišča svojo pravico do veta, ima Orbanova Madžarska znotraj EU politično težo, ki precej presega njeno realno demografsko in gospodarsko moč.
Številne skrbi, da bi v primeru nadaljnje širitve EU (zadnjo novo članico je EU dobila leta 2013 z vstopom Hrvaške, 31. januarja 2020 pa je povezavo zapustila Velika Britanija) nove članice podobno kot Madžarska zavirale delovanje EU z izsiljevalskimi veti. Trenutno EU šteje 27 članic, če bi sprejeli vseh devet kandidatk (med njimi je tudi Turčija) oziroma deset, če štejemo še Kosovo, pa bi EU narasla na kar 36 oziroma 37 držav.
Članek v FAZ, ki je razpravljal o ideji sprejema novih članic v Evropsko unijo brez pravice veta pri prihodnjih širitvah, je sprožil burne odzive na Balkanu. Nešteto medijskih poročil – od Makedonije in Albanije do Bosne in Hercegovine ter Srbije – je obravnavalo to vprašanje, številni politiki pa so podali svoje mnenje, piše dopisnik FAZ za jugovzhodno Evropo Michael Martens.
Srbi, Albanci in Bosanci za, Makedonci previdni
Bosanski zunanji minister Elmedin Konaković trdi, da je ta zamisel fenomenalna. Zamisel sta javno podprla tudi albanski premier Edi Rama in srbski predsednik Aleksandar Vučić. Za Srbijo po besedah Vučića ni pomemben veto, temveč dostop do enotnega evropskega trga.
Makedonski premier Hristijan Mickoski je bolj previden. Za FAZ je dejal, da uradno makedonska vlada še nikoli ni prejela predloga, ki bi pomenil članstvo brez pravice veta. Zato ni želel dajati nobenih ocen, ki bi jih lahko razumeli kot prezgodnje. Ob tem pa je dodal: "Makedonija že predolgo stoji na vratih EU – s številnimi izpolnjenimi merili, a z grenkim občutkom nepravično izpodbijane poti do članstva v EU."
Zadržki pred nadaljnjim širjenjem EU
Makedonija je dobila status kandidatke že leta 2005, vendar je država od takrat blokirana z argumenti, obarvanimi z zgodovinsko pristranskostjo, najprej od Grčije, od leta 2022 pa še od Bolgarije, piše FAZ.
Kot poudarja Martens, je zamisel o sprejemu novih članic brez pravice veta namenjena odpravljanju zadržkov nekaterih držav članic. Francoski predsednik Emmanuel Macron na primer že leta opozarja, da bi sprejem novih članic s pravico veta lahko povzročil trajno blokado in zastoj pri odločanju znotraj EU.
Francoski predsednik Emmanuel Macron že leta trdi, da bi sprejem novih članic s pravico veta lahko povzročil trajno blokado in zastoj pri odločanju znotraj EU.
Tudi Anton Hofreiter, predsednik odbora nemškega zveznega parlamenta za zadeve EU, je za FAZ podprl sprejem novih članic brez pravice veta. Te nove članice pa bi ostale brez veta le, dokler EU ne reformira svojih notranjih struktur.
Bodo kandidatke po letu 2028 dobile dostop do notranjega trga?
Drugo zamisel glede nadaljnje širitve EU je v evropskem političnem zakulisju predstavil vplivni avstrijski sociolog Gerald Knaus. Ta predlaga, da države, kot so Ukrajina, Moldavija, Makedonija, Črna gora, Albanija, BiH, Kosovo in Srbija, po letu 2028 dobijo dostop do notranjega trga EU, a formalno ne bi postale članice EU.
In Skopje 🇲🇰 on 🇪🇺.
— Gerald Knaus (@rumeliobserver) February 21, 2026
Presenting EP proposal for a (much needed!) real breakthrough in EU enlargement in 2026 for 🇺🇦🇲🇩 & 🇲🇰🇲🇪🇦🇱🇧🇦🇽🇰🇷🇸.
Imagine European Council agree:
„the Union will be in a position to welcome candidates for accession into the Single Market enjoying the four… pic.twitter.com/Qo6HEOkQB3
S tem bi dobile te države tudi štiri pravice, povezane z notranjim trgom EU: prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi (tj. delavcev). Pred tem bi morale omenjene države dokazati svojo sposobnost prevzema obveznosti članstva, vključno z vsemi köbenhavnskimi merili, in uspešno skleniti pogajalski proces.
Köbenhavnska merila iz leta 1993 so: države kandidatke morajo imeti stabilne institucije za demokracijo, pravno državo, človekove pravice in zaščito manjšin, delujoče tržno gospodarstvo ter sposobnost izvajanja obveznosti EU.
Ponavljanje zgodovine?
Je mogoče potegniti vzporednico med Habsburško monarhijo (znano kot Avstro-Ogrska po letu 1867) in zdajšnjo EU? Lahko države, kot je Orbanova Madžarska s svojimi pogostimi veti, oslabijo EU? Orban pogosto napada Bruselj, a hkrati mu ne pade na misel, da bi Madžarsko popeljal iz EU, ker dobro ve, da bi s tem izgubil evropske milijarde.
Po mnenju nekaterih, na primer madžarsko-avstrijskega pisatelja in novinarja Paula Lendvaija, Orban predstavlja kontinuiteto med sedanjim madžarskim režimom in slogom nacionalistične politike, ki se je razvil na Ogrskem v drugi polovici 19. stoletja. Pred prvo svetovno vojno je bila na Ogrskem oblast v rokah madžarskega plemstva. To je Ogrsko po letu 1867 videlo kot madžarsko nacionalno državo, ki mora pomadžariti vse nemadžarske narode, ki so živeli na Ogrskem.
Da bi preprečili emancipacijska gibanja nemadžarskih narodov, ki so predstavljali demografsko večino, so madžarski plemiči zelo omejili volilno pravico. Če je bila v avstrijskem delu monarhije leta 1907 uvedena splošna volilna pravica za polnoletne moške, je na Ogrskem leta 1910 imelo volilno pravico le približno 6,4 odstotka celotnega prebivalstva Madžarske (približno 1,16 milijona odraslih moških od 18,2 milijona ljudi).
Ogrska oziroma nacionalistično madžarsko plemstvo je med drugim ostro nasprotovalo preoblikovanju Avstro-Ogrske iz dvojne monarhije (dualizem) v trojno monarhijo (trializem), po kateri bi svojo enoto dobili južnoslovanski narodi. Prav tako so – podobno kot nemški nacionalisti – nasprotovali vsakemu drugemu poskusu preoblikovanja Avstro-Ogrske v federacijo, ki bi dala svoje politične enote tudi manjšim narodom.
Leta 1918 je Avstro-Ogrska razpadla kot hišica iz kart, Madžari pa so izgubili oblast nad večino do tedaj zatiranih narodov.
