Sobota, 12. 11. 2022, 22.31
2 leti, 1 mesec
INTERVJU Z DIREKTORJEM RADIA SLOVENIJA MIRKOM ŠTULARJEM
Direktor Radia Slovenija: Standardi vodenja na RTV so se izrazito znižali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,88
164
"Zaupanje je največja deviza medijev," je v pogovoru za Siol.net opozoril direktor Radia Slovenija Mirko Štular. "Zelo težko se ga pridobi, hitro pa izgubi." Radio Slovenija je po raziskavah v vrhu najbolj zaupanja vrednih medijev. A je v težavah tudi zaradi krize na nacionalni RTV Slovenija, katere del je. Nacionalka ima velike težave predvsem z upravljanjem. "Standardi vodenja na RTV so se izrazito znižali," opozarja Štular in hkrati izraža upanje, da bo novi zakon o RTV prinesel izboljšanje. Ni sicer idealen, a je velik korak k izboljšanju zdajšnjega stanja, ki je kritično, pravi.
Mirko Štular je prekaljen radijec. Poklicno pot na Radiu Slovenija je začel kot honorarni sodelavec pred natanko 30 leti, postopoma je nadaljeval kot novinar, voditelj, urednik na Valu 202, ki ga je kot odgovorni urednik vodil 12 let. Leta 2019 je prevzel mesto direktorja Radia Slovenija. Zadnji dve leti je tudi član Radijskega odbora Evropske zveze za radiodifuzijo EBU. Njegov mandat direktorja, med drugim zaznamovan z epidemijo covid-19, je vse prej kot običajen, izteče se prihodnje leto. Tudi če bi se mu predčasno končal zaradi novega zakona o RTV, ga bo zaključil brez priokusa, rezultati, dosežki govorijo sami zase in na to je ponosen, pravi.Položaj direktorja Radia Slovenija ste prevzeli 1. marca 2019. Takrat ste dejali, da za to mesto kandidirate z veliko spoštovanja do radia kot medija, predvsem pa javnosti – velike, razdrobljene, zahtevne … Rekli ste, da radio kot vir novic izgublja, a mu javnost na drugi strani najbolj zaupa. Kaj pravite po treh letih na tem položaju?
Najprej bi rekel, da to v povezavi z virom novic še vedno drži. Statistike dejansko kažejo, da med vsemi viri novic radio pravzaprav počasi vendarle izgublja, zlasti če gledamo malo daljši časovni okvir. Nekoč je bil v bistvu ključen vir za informacije, zdaj to ni več. A v zadnjih letih se nam je zgodil precej pomemben dejavnik. Covid-19 nas ni presenetil zgolj kot stanje epidemije, ampak tudi z ugotovitvijo, kako pomemben je še vedno radio kot medij, ko javnost pride iskat informacije in novice na zaupanja vredne klasične medije. In zato smo imeli takrat tudi zelo drugačno, še bolj pozitivno sliko pri dosegu oziroma poslušanosti.
Tako ni tako enoznačnega odgovora, da je to nujno enosmerna cesta. Še toliko bolj se je za točno izkazala trditev, da je kot medij oziroma med vsemi mediji najbolj zaupanja vreden prav radio, kar je svojevrsten fenomen. V času epidemije covid-19 se je to prav radikalno pokazalo – ko so ljudje najbolj potrebovali verodostojne vire, so se vrnili h klasičnim medijem, tudi k radiu.
To je pokazala tudi zadnja javnomnenjska raziskava Valicona. Ste najbolj zaupanja vreden medij. Kako ponosni ste na to?
Predvsem sem ponosen na ekipo, sodelavke in sodelavce, ki ustvarjajo neposredno za poslušalce, uporabnike naših vsebin. Tisto, kar je največja deviza velikih medijev – lahko jim rečemo "mainstream", osrednji ali klasični mediji, je pravzaprav zaupanje.
Tudi mi ga nismo dobili čez noč. To ni stvar mojega mandata in dveh, treh mandatov pred tem, zaupanje se je gradilo skozi desetletja, a ga je zelo lahko hitro izgubiti. In v medijih bi se morali predvsem spraševati, kaj bo čez pet, deset let, kaj bo v prihodnosti.
Moramo razmišljati, kdo nam zaupa, kdo nam ne in zakaj nam ne ter kaj bomo naredili, da bomo zaupanje bodisi ohranili bodisi ga povečali. Menim, da je to pravzaprav alfa in omega lastnega krovnega razmisleka o mediju, o sebi, o novinarstvu in o tem, kam se bomo razvijali, ob seveda izrazito spreminjajočih se digitalnih platformah in ponudnikih vsebin, ki rastejo vsepovsod, od velikih globalnih platform do omrežij, ki jih imate, takšnih in drugačnih, nešteto že dandanes.
V kakšnem stanju sta televizija in radio, če pogledava razvoj, standarde in kako na drugi strani ustanovitelj uresničuje, izpolnjuje svoje obveznosti – finančne in glede zakonodaje? Jih izpolnjuje v tolikšni meri, kot bi si želeli?
Ne, mislim, da ustanovitelj svoje vloge že leta ne izpolnjuje. Svoje vloge se tudi premalo zaveda. Najboljši dokaz je prav to, da se ob vseh spremembah v medijskem okolju in javnosti medijska zakonodaja pravzaprav leta in leta ni spreminjala. Kaj je ključna naloga ustanovitelja? Da poskrbi za zakonodajni, pravni in finančni okvir. In to se ne dogaja.
Po mnenju Štularja se ustanovitelj svoje vloge premalo zaveda in je že dolgo ne izpolnjuje. "Potrebujemo kakovostno javno radiotelevizijo. Vse tisto, kar piše v zakonodaji. In nič več. Ker dejstvo je, da že dolgo časa ni bila posodobljena," je povedal.
Tudi finančno ne. Ne mislim zgolj na RTV-prispevek. Skozi zadnje desetletje se je v makroekonomskem okolju spremenilo veliko stvari, ki so klicale po odzivu ustanovitelja, a se to ni zgodilo. Ilustrativen primer je sporazum vlade s sindikati iz decembra 2018, ki je javnemu sektorju naložil oziroma spremenil finančne obveznosti pri plačah. To je seveda pomenilo občutno večje breme tudi za RTV Slovenija. Ampak RTV Slovenija je iz tega preprosto izpadla oziroma se tu ni naredilo popolnoma, ampak popolnoma nič.
Odgovornost je seveda tudi na naši strani, ne le na strani ustanovitelja. Spoštovanje standardov je ključna stvar, ki nam jo nalaga zakonodaja. A pri tem je zelo veliko "pavšaliziranega" ocenjevanja kot "RTV ne dela nič, RTV je kriv za epidemijo" in podobno. Na tak način ne bomo prišli popolnoma nikamor. Seveda imamo znotraj naše hiše tudi zdrse v standardih in ni vsa produkcija enako kakovostna in tega niti nihče ne trdi. Ampak kako bomo sistemske zdrse odpravili, zakaj se dogajajo – o tem se krovno pri vodenju zavoda pravzaprav ne pogovarjamo.
"Pogovarjamo se po principu macole ali tvit macole ali obračunavanja ali kaznovanja ali dodeljevanja ali odvzemanja ali grožnje z dodeljevanjem ali z odvzemanjem financ, zato da bo, a ne na ta način, RTV boljša. Kvečjemu bo slabša."
Javnost vam zaupa, a na drugi strani imate kot javni medij tudi veliko odgovornost do nje. Kako sami gledate na vlogo javnih medijev v Sloveniji, katerih pomemben del ste?
Bi se naslonil kar na zaupanje, ki je najpomembnejše. Ali se namreč ob tem zavedamo odgovornosti, ki smo jo do družbe, do javnosti imeli v preteklosti, kakšno imamo zdaj in jo bomo morali imeti tudi v prihodnje? Vsako zaupanje, vsak plus, ki ga dobiš od javnosti, poslušalcev, uporabnikov, je enačaj odgovornosti, ki jo moraš sprejeti in ki se je moraš zavedati. In javni mediji so več kot nujni za vse sodobne družbe, morda kar za delovanje družbe, za neko normalno stanje v družbi, tudi za stanje demokracije. In to ne velja samo za Slovenijo.
Dejstvo je, da je virov vsebin nepopisno veliko. Danes imamo poplavo informacij, od izrazitih dezinformacij do lažnih novic in populističnih prijemov, ki jih lansirajo nosilci oblasti, bodisi politične bodisi kapitalske moči. Ti prijemi so v zadnjih desetih, petnajstih letih radikalno prisotni in dejstvo je, da nas ob takem populističnem pristopu k oblasti, ki včasih v resnici sploh nima barve, počasi nihče razen javnosti – če nam bo zaupala – ne bo več branil.
Mi smo pravzaprav moteči dejavnik za številne subjekte ali interesne sfere. Če sami ne bomo čutili dovolj velike odgovornosti in potrebe po spremembah v odnosu do javnosti, ne do nosilcev moči, potem se nam ne piše dobro. In s tem je povezan položaj ali pa moč, vloga javnih medijev danes. In če kdaj, jih zdaj krvavo potrebujemo – in v bližnji prihodnosti tudi. Ne predstavljam si zdrave družbe brez močnih ponudnikov kakovostnih, odgovorno pripravljenih medijskih vsebin.
Vse drugo, se mi zdi, je lahko samo stihija ali pa nek velik megafon lansiranih, popačenih, tako ali drugače injiciranih informacij, megafon družbenih omrežij, slika naših družb, ki je izkrivljena in škodljiva – škodljiva za javnost, ki se večinsko tega sploh ne zaveda. Ne predstavljam si zdrave družbe brez močnih, kakovostnih javnih medijev.
Smo sredi referendumske kampanje. Kako ocenjujete novi zakon o RTV, ga potrebujemo, koliko se dotika vašega področja?
Novi zakon podpiram iz več razlogov. Obstoječe stanje, ki ga imamo v tem trenutku, je v bistvu najboljši dokaz, da tudi z zakonodajo veliko stvari ni v redu. To vemo vsi, ki smo blizu ali pa znotraj RTV že leta – zakonodajni okvir ni več ustrezen, na različnih področjih.
Zakon sam po sebi, katerikoli in kakorkoli bo spisan, ne bo stoodstotno izničil vpliva politike na javni medij, kot je RTV Slovenija, še meni direktor Radia Slovenija.
Zdaj se sicer izpostavlja samo, kakšen je politični vpliv na RTV Slovenija. In se obmetavamo z izrazom depolitizacija RTV Slovenija. Celotna debata se osredotoča izključno, kako daleč sežejo lovke politike v to hišo, kar je pomembna tema, ni pa nič novega.
Že velikokrat smo ugotovili, da segajo in po mojem mnenju segajo predaleč v RTV. To ne zagotavlja nemotenega razvoja, izboljševanja ali dvigovanja standardov. V resnici smo zdaj priča točno temu, da se standardi kvečjemu znižujejo, ker je v takšnem zakonodajnem in upravljavskem okolju nemogoče zagotavljati profesionalnost znotraj medijske produkcije oziroma avdiovizualne produkcije naše hiše.
Nov zakon sam po sebi ne bo stoodstotno izničil vpliva politike na javni medij, kot je RTV Slovenija, a prinaša vsaj nekaj varovalk, da se bo ta vpliv lahko zmanjšal, in verjamem, da se tudi dejansko bo. Zakon ne dopušča več neposrednega strankarskega imenovanja članov v naša organa upravljanja, programski in nadzorni svet. O tem sem prepričan, ne glede na to, kako to poimenujeta ena ali druga politična stran – da gre za depolitizacijo ali za politizacijo prek ovinka.
Med prijavitelji referendumske kampanje je tudi nekaj oseb iz vrst zaposlenih, med njimi na primer generalni direktor Andrej Grah Whatmough, predsednik sindikata delavcev radiodifuzije Slovenije Tom Zalaznik, predsednik programskega sveta Peter Gregorčič. Kako gledate na to ob tem, da nekateri vodijo hišo? Obstaja konflikt interesov? Imate morda etične, tudi profesionalne pomisleke in kako ob tem gledate na svojega šefa?
Sploh ne želim javno razpravljati oziroma polemizirati o tem, ali je to pravno sprejemljivo ali ne. Osebno izhajam iz domneve, da je to pravno vzdržna odločitev, ki naj jo preverjajo in ocenjujejo pravniki, ni pa nastala na podlagi odločitve ali konsenza vodstva oz. RTV, ki bi vključeval radio oz. direktorja Radia Slovenija.
Ampak ali bi se moral generalni direktor izločiti ob tem pri podpisovanju in sprejemanju določenih aktov, ki jih sprejema zdaj?
Po informacijah, ki jih imam, se je iz tega izločil, ampak to morate pravzaprav vprašati generalnega direktorja, ne mene.
No, pa bi bilo to korektno?
Ne le korektno, to je nujno, ker pri nekaterih odločitvah ne moreš nastopati v dveh vlogah.
Ali je pravno vzdržno, če se nekdo iz vodstva ukvarja z referendumsko kampanjo, naj preverjajo pravniki, meni Štular.
Ob vsem tem je ključno in to sem tudi izpostavil, ali smo se za takšno nastopanje v referendumski kampanji odločili kot zavod in kdo zdaj v nastali situaciji, ko je RTV predmet referenduma, njen generalni direktor in predsednik Programskega sveta pa sta se v kampanjo vključila kot fizični osebi, zagovarja in brani interese RTV Slovenija. Je pa dejstvo, da imamo znotraj hiše drugačna dojemanja, kaj ta zakon prinaša. Tako imamo v tej referendumski kampanji, milo rečeno, precej nenavaden položaj, ki vzbuja precej nejasno sliko v javnosti in tudi vtis navzkrižja interesov ter dvomov o profesionalnih ciljih in etičnosti takega početja.
Ali je pravno vzdržno, če se nekdo iz vodstva ukvarja z referendumsko kampanjo kot fizična oseba, naj preverjajo pravniki. Mislim, da taka situacija RTV ne pomaga.
Pa mislite, da bo generalni direktor branil interese hiše ali interes svojega položaja glede na to, da se v primeru sprejetja zakona obeta zamenjava celotnega vodstva, ki je zdaj glede tega najbolj kritično in izpostavlja ocene, da je to protiustavno. Torej, kaj je res pravni interes te hiše? Tudi vi boste nenazadnje ob položaj, radi rečemo "obglavljeni".
Intence zakona in nasploh tega ne dojemam, kot da je edini namen obglavljanje vodstva in organov upravljanja.
Torej to ne drži?
Ne vem, ali drži, glede tega, kaj o tem meni ali kaj želi zakonodajalec, se ne morem in ne želim opredeljevati. Cilja novega zakona pač ne dojemam tako, da bom jaz ostal brez položaja direktorja.
To je pravzaprav nepomembno in poglejmo bolj z distance: je cilj te družbe imeti določeno vodstvo, generalnega direktorja, točno tega direktorja Štularja in točno onega direktorja televizije? Ali pa je cilj zagotoviti normalnejše, boljše poslovanje, programe, predvsem pa delovanje javne radiotelevizije? O tem, ali bo vodstvo obglavljeno, se sploh ne bi smeli veliko pogovarjati. Namreč tudi če bi moral oditi s položaja, v primeru sprejetja zakona predčasno, se še vedno lahko potegujem za ta položaj in z rezultati dosedanjega dela izkažem, da ni smiselno, da položaj zapustim oz. da si zaslužim nov mandat.
Rekli ste, da ima ta RTV-hiša velike težave pri profesionalizaciji vodenja. Ste lahko bolj konkretni? Eden pomembnih členov vodenja ste vi, kaj pa drugi členi v tej celotni RTV, kako ste zadovoljni s sodelavci?
Kaj sploh mislim z izrazom profesionalizacija – to, da večja ko bo, več ko bomo imeli ljudi, ki bodo blizu stroki, ki bodo razumeli delovanje medija, ki bodo razumeli, kaj so naši dejanski pravi razvojni izzivi, boljši bomo čez tri leta in bolje bomo odgovarjali javnosti.
"Strokovnih debat na naših organih upravljanja imamo izjemno malo, takih, kot jih jaz ocenjujem, da so nujne in bi za razvoj absolutno morale biti obvezne in redne."
Ko gre za profesionalizacijo uprave oziroma upravljanja in vodstva, tudi sam sem del tega in se ne nameravam izvzemati, bi morali imeti vsi enake izzive in dileme. Tisto, kar absolutno pogrešam, je vodenje po kriterijih, ki bi jih morali zasledovati v javnem mediju. Menim, da je preveč vplivov na to, kakšne odločitve se sprejemajo, kakršnim ne bi smeli pustiti blizu – da, političnih, tudi finančnih, tudi s stališča vodstvenih ali pa organizacijskih kompetenc.
Mislim, da bi tu moralo biti sito neprimerno zahtevnejše za vse nas, ki smo se znašli oziroma se bodo še znašli v upravi oziroma v vodstvu v kakršnikoli obliki, generalnega ali pa širšega, ožjega vodstva na čelu te hiše. Standardi vodenja so se po mojem mnenju konkretno porušili oziroma izrazito znižali.
Neposredno ne želim ocenjevati dela nobenega od svojih kolegov v javnosti. Povem pa tudi, da ni težko ugotoviti, kako dobri smo, kako zanič delam ali kako dobro delam, kako odlično delam jaz ali pa kdorkoli na vodstvenih položajih v tej hiši. Dejstvo je, da se v tem trenutku okrog RTV v javnosti debatira skoraj izključno skozi probleme, skozi nerešene zadeve, skozi, recimo, stavko, kar je vse slabo za hišo.
Ampak to veliko pove, kako uspešni smo ali so bili pri vodenju v teh zadnjih letih. Kdorkoli se s takimi ocenami ne strinja, naj prinese številke, naj pokaže dejstva, empirične podatke, zaupanje javnosti, številke, poslušanost, gledanost, branost, klikanost in naj se s tem izkaže, tudi če je sprejemal neprijetne odločitve. Ker na teh položajih se pač morajo sprejemati tudi neprijetne odločitve, a pomembno je, kaj prinašajo, kakšne so posledice, kakšni učinki. Tu mi ni treba nič posebej komentirati.
Kako pa sodelujete z direktorjema RTVS na eni in TVS na drugi strani, Andrejem Grahom Whatmoughem in Urošem Urbanijo? Kako pogosti so ti stiki?
Stikov imamo malo, komunikacije prav tako. Mislim pa, da sem pri svojem delu v odnosu do generalnega direktorja profesionalen in korekten, tudi do televizijskega direktorja, a v tem trenutku ni skupnih projektov, načrtovanja ali pa intenzivnega sodelovanja s televizijsko stranjo.
Potem niste član "generalnega vodstva"? Kaj to pravzaprav sploh je, saj v zakonu to ni definirano?
Po internih predpisih sem seveda del vodstva RTV Slovenija, poimenovanje in razumevanje vodstva ali generalnega vodstva je veliko odvisno od tega, kako vsak konkretni generalni direktor razume delovanje in vodenje te hiše. In pri tem si, glede na predpise, ki jih imamo, do neke mere lahko ukroji svoj način vodenja.
Ampak ali ste član generalnega vodstva?
Kot sem dejal, generalno vodstvo nikjer ni definirano. Če pa kakorkoli obstaja neformalno, potem očitno nisem njegov član.
Sprašujem vas, ker se ustvarja vtis, da je generalno vodstvo kolektivni organ – in če kolektivni organ nekaj razsoja, predvidevamo, da vi date neko soglasje oziroma imate vsaj mnenje o tem ali pa molčite. Ampak prevzemate pa odgovornost za odločitve generalnega vodstva. Verjetno vam ne ustreza, če se generalni direktor o neki zadevi odloči sam, odgovornost pa razprši med člane tega "generalnega vodstva", ki pri tej odločitvi pravzaprav niso imeli nič?
Ja, težko je reči, ali si del nečesa, kar formalno ne obstaja, se pa uporablja v javnosti, v tem primeru recimo generalno vodstvo. V preteklosti se pojma generalno vodstvo ni uporabljalo, je bilo pa vodstvo RTV, katerega del sta bila vedno tudi direktor televizije in radia.
"Težko je reči, da si del nečesa, kar formalno ne obstaja," je v intervjuju za Siol.net dejal Štular.
Pri sprejemanju odločitev, pri vseh odločitvah, ki kakorkoli neposredno ali posredno zadevajo radio, sem, ali prej ali potem ali pa pač "post festum", na lastno pobudo vključen, skladno s pristojnostmi. V hiši imamo kompetenčni red, vemo, kaj je delokrog direktorja televizije, direktorja radia, tudi navsezadnje generalnega direktorja. Tisto, kar se krovno nanaša na ves zavod ali korporativno upravljanje ... Ja, tam je seveda vprašanje, ali se zadeve pripravijo in naredijo s konsenzom ali vsaj z vednostjo celotnega vodstva. In tu je odgovor pač ne, vse zagotovo ne.
Veliko novinarjev že nekaj časa stavka, tudi radijski delavci. Po drugi strani slišimo, da je teh le peščica. Kakšna je resnica? Vemo, da je generalni direktor izdal 38 opominov pred odpovedjo. Ste tudi sami dali kakšnega ali izrekli druge sankcije?
Ne, nobene sankcije iz tega naslova nisem izrekel. Tudi ne preštevam kolegov, ki stavkajo. Stavka je legitimna pravica naših kolegov novinarjev. To, ali jih je malo ali veliko ali srednje veliko, ni tako pomembno, ker je to v bistvu izogibanje vzrokom ali pa problemom, zakaj stavko sploh imamo. Minimiziranje števila stavkajočih ne rešuje ničesar.
Težavo očitno imamo in treba jo bo rešiti, na obeh straneh. Stvari, ki se izpostavljajo, so ključne za javni medij, torej kaj je z novinarsko avtonomijo, kaj je s profesionalnimi standardi, z uredniškim kadrom in kako dobri smo pri tem. To so dejansko zelo, zelo pomembna vprašanja in ja, seveda tudi, kako daleč politika sega v naše delovanje.
Da se sicer pogovarjamo samo o informativnem programu, ne pa o RTV kot celoti, enoviti organizaciji, je tudi nesmiselno in za širšo javnost zavajajoče ...
Podpirate njihove stavkovne zahteve?
Na načelni ravni da ali pa večino njih. Kratko obdobje sem bil tudi pogajalec na strani delodajalca, ki me je za to pooblastil. To nalogo mi je dodelil generalni direktor.
Torej je niste sami iskali?
Ne, iskreno je sprva nisem želel sprejeti in to vesta obe strani, tako generalni direktor kot stavkajoči.
Kako občutite pritiske politike? So zdaj morda ti bolj izraziti kot v času prejšnje vlade? Kakšen je odnos z generalnim direktorjem, ki uvaja disciplino zaposlenih?
Politični pritisk se izvaja toliko časa, kolikor dolgo ga dopuščaš. Osebno neposrednih političnih pritiskov, klicev, razen morda kakšnega svetnika kdaj, ampak zelo redko, nisem doživljal veliko. Razen seveda objav na vseh mogočih platformah – če so nekoč bili klici, so zdaj to tviti, pa javni pozivi k odstopu oziroma izrazita kritika neke oddaje, pasu, programa.
Bolj pomembno je, kako se na tak pritisk odzoveš. Če nekdo zelo pavšalno skritizira in napade določeno oddajo, določeno vsebino ali določenega avtorja, je to seveda oblika pritiska – ali je to pritisk name, na radio ali pa na ustvarjalce, je velikokrat prepuščeno temu, kako se bomo na to odzvali. Smo pa imeli v času covid-19, ko je bilo za vladajoče z RTV kar naenkrat vse narobe, zaradi tvitov ogromno debat, tudi težav. Zagotovo gre za obliko pritiska.
Če začnejo ukinjati financiranje, pa verjetno je pritisk?
Že podton je dovolj.
Nisem pristaš tega, da ne smemo sprejeti kritike, tudi na primer od predsednika vlade, ampak obstajajo poti, kako se kritika izrazi, obstajajo protokoli in jih je zelo veliko – kako se kritizira javni radio, javni program, določeno oddajo RTV Slovenija in tako naprej.
Nismo proti, da nas bo nekdo, javnost in tudi politika, kritiziral. Problem je, kako se to dela. In če je kar naenkrat dovoljeno, da ta ali drugi član nekega organa reče, da je bilo nekaj narobe in to obvelja kot dejstvo, to seveda ni sprejemljivo ... Od tod je na naši strani, kaj se bo zgodilo.
Če je to zame ukaz, da moram proti kolegu nekaj narediti samo, ker je to na tak način prišlo do mene, potem je to res zgrešeno. Na ta način ne bomo profesionalizirali hiše, lahko da jih bomo disciplinirali, lahko jih bomo indoktrinirali, lahko jih bomo odpeljali sem ali tja, ampak profesionalnih standardov na ta način ne bomo dosegli. In to je tisto, kar mene izrazito moti. In tudi ne razumem vsakega od ukrepov nujno kot politični pritisk.
"Politični pritisk se izvaja toliko časa, kolikor dolgo ga dopuščaš."
Kaj pa menite o spremembi v izvedbenem aktu o delovanju MMC, v delu, kjer je določen način imenovanja urednika uredništva, po novem odgovornega urednika? Postopek imenovanja je zdaj nekoliko drugačen.
Po vseh informacijah, ki jih imam, je bil postopek razpisa izpeljan skoraj do konca oziroma do točke, ko sva oba direktorja, tako kot to predvideva statut, dala predlog, ki se nama zdi ustrezen glede na prijave in izpeljane razgovore.
Spremenjen statut v bistvu določa, da, če je mogoče, dava oba direktorja skupen poenoten predlog za novega odgovornega urednika, urednico, če pa to ni mogoče, lahko dava vsak svoj predlog generalnemu direktorju. No, v tej fazi je tako, po mojih informacijah sva v roku oddala oba direktorja.
Imata enotni predlog?
Ne. Nimava enotnega predloga, uradno sicer ne vem, kakšen je bil predlog direktorja televizije.
Veste pa, da ni isti kot vaš?
Domnevam, ker v pogovoru, ki sva ga imela po razgovorih s kandidati, nisva poenotila mnenja, da bi predlagala istega kandidata.
V ponedeljek je seja programskega sveta RTV, kjer je na dnevnem redu programsko-produkcijski načrt. Kakšno je vaše stališče do predvidenih sprememb glede na to, da je bilo glede tega veliko kritik, tudi od izvajalcev.
Programsko-produkcijski načrt Radia Slovenija, ki gre v obravnavo oziroma sprejemanje, je tak, kot smo ga želeli, spisali, pripravili in dodelali – govorim za radio.
Mislim, da je sprejemljiv, je konsenz vseh uredništev oziroma posameznih odgovornih urednikov in programov in za njim stojimo vsi člani moje ekipe. Seveda upam, da bo sprejet, je pa del celotnega paketa, tako kot večina dokumentov, ki se sprejema na ravni RTV.
Kaj pa televizijski del?
V resnici nisem pristojen za to, da bi se ukvarjal s tem. Spremljam debate, vidim, kaj se dogaja in kakšni so odzivi javnosti. Dejstvo je, da je tisti del načrta sprožil bistveno več kritik, začudenja, dilem in polemik in da vsaj kar zadeva informativni program očitno ni rezultat širokega uredniško novinarskega konsenza, kar samo po sebi veliko pove. Kakšna je končna dikcija njihovega programsko-produkcijskega načrta, pa v resnici ni moja stvar in je ne bom komentiral.
164