Natalija Gorščak: Potrebovala sem desetletje, da sem se izkopala iz travm

"Imam pogodbo za delo urednice oddaj na oddelku, ki ne obstaja," o novi funkciji po razrešitvi z direktorskega mesta uvodoma pove Gorščakova. A se je z odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik dogovorila, da lahko naredi dosje Otroci alkoholikov. Zdaj ji je direktor televizije Uroš Urbanija odobril, da lahko delo nadaljuje na dokumentarnem področju.

Prave žrtve alkoholizma so otroci

Verjame, da bo dokumentarni film Otroci alkoholikov, ki bo na sporedu 15. novembra, pomagal mnogim ljudem in odprl vprašanje, kdo je prava žrtev vseh zgodb z alkoholom in drogami. To so otroci. Gorščakova v intervjuju pojasni, da se Slovenci o temni plati alkoholizma ne pogovarjamo radi. "Alkohol je družbeno sprejemljivo zlo, in če ne piješ alkohola, si označen kot čudak. Če ne popivaš, ne moreš biti v večini družb, kjer je to normalno. Alkohol je slovenski družbi prinesel veliko hudega ravno zaradi tega, ker ne znamo obračunati s posledicami. Namesto da bi se odkrito pogovarjali o težavah, se raje zapremo vase in se zatečemo v neko uteho," pojasnjuje.

Novice Uroš Urbanija za Siol.net: To nas še loči od Putinove Rusije #intervju

Dodaja, da je tudi sama otrok alkoholikov, ki mu je alkoholizem prinesel tako hudo preizkušnjo, da če ne zmoreš tega preseči, se grozljivka ponavlja naprej, iz roda v rod. Gorščakova razkriva, da je potrebovala desetletje, da se je izkopala iz travm in se osvobodila tega bremena. A hkrati priznava, da se v resnici nikoli ne izkoplješ iz tega problema. "Vsake toliko dobim kakšen 'fleš', kakšen opomin. Važno je, kako te zadeve predelaš, in če delaš na sebi, potem ni težav. Mislim, da sem bolj tolerantna in odprta zaradi tega do mnogih stvari in pojavov. Sem pa tolerantna do vsake odvisnosti," še pravi.

"Včasih so nam rekli, da smo hiša pijancev in lahkoživk"

Gorščakova se obregne tudi ob nekdanjo generacijo televizijcev, ki je bila znana po tem, da je rada popivala tudi med službo. Zatrjuje, da tega zdaj ni več. "Včasih so nam rekli, da smo hiša pijancev in lahkoživk, a to mišljenje smo spremenili. Tega smo se očistili, kar je pozitivno, je pa res, da imamo kakšne druge kolektivne travme, ki jih moramo pozdraviti," opozarja.

Otrokom, ki živijo v družinah alkoholikov, sporoča, da je nastajajoči dokumentarec ena od teh poti. "Ni rešitev to, da jim povem, naj zdržijo, da bo tega enkrat konec, ko odrastejo. Ne, zdaj morajo nekomu povedati, kaj se doma dogaja," je jasna. Svetuje jim, naj si pomoč poiščejo pri šolskem psihologu, učitelju, znancih in prijateljih. Pritisnejo naj na tistega starša, ki ne pije, naj gredo čim prej narazen, če se odvisnost ne neha. Otrokom v dokumentarcu še sporoča, da lahko iz najhujšega pridejo kot dobri ljudje in da sčasoma tudi rane niso več tako boleče.